Katalog Spacal 1.qxd

Transcript

Katalog Spacal 1.qxd
Lojze Spacal
Nočni let
2 Lojze Spacal
Nočni let
3
Lojze Spacal
Nočni let
Katalog izdal
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije
Miklošičeva 24, Ljubljana, Slovenija
tel.: +386 (0)1 30 77 296, fax: +386 (0)1 23 12 182
www.zzzs.si
Izdajo kataloga je omogočilo podjetje S&T
Hermes Plus d.d.
Zanj: Borut Miklavčič, generalni direktor ZZZS
Organizacija: Karmen Perme, Marko Arnež, Martin Spacal
Besedila: Borut Miklavčič, Martin Spacal, Giulio Montenero, Borut Spacal
Prevodi: Mateja Trempuš
Lektura in korektura: Franko Vecchiet, Marija Šubic, Mateja Trempuš
Fotografija: Drago Holynski, Marko Tušek
Oblikovanje: Marko Tušek, Franko Vecchiet
Grafična priprava: Cumulus, Marko Tušek, Trajanus
Tisk: GTO Košir
Naklada: 500 izvodov
Ljubljana, november 2006
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
75(497.4):929 Spacal L.
SPACAL, Lojze
Nočni let / Lojze Spacal ; [besedila Borut Miklavčič ...
[etal.] ; prevodi Mateja Trempuš ; fotografija Drago Holynski,
Marko Tušek]. - Ljubljana : Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, 2006
229747968
4 Lojze Spacal
Z
avod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v letu 2006 ponovno odpira svoja vrata likovni umetnosti
in njenim ljubiteljem. Poslopje sedeža zavoda je bilo že od svojega nastanka 1925 dalje tesno prepleteno in zaznamovano z umetniškimi deli znanih slovenskih umetnikov, posebej naj omenimo slikarja Riharda Jakopiča in
kiparja Lojzeta Dolinarja. Umetniki so poslopju in poslanstvu zavoda dali svojevrsten pečat: javnosti sta prav
gotovo znana dva zanimiva reliefa z naslovoma Delo in Skrb za delo, izklesana iz kraškega kamna na pročelju
poslopja zavoda, ki simbolizirata tedanje delavsko zavarovanje, temelječe na načelih solidarnosti.
V posebno zadovoljstvo in čast nam je, da s predstavljanjem sodobne slovenske likovne umetnosti nadaljujemo tudi vnaprej: tako smo ob skorajšnji stoletnici rojstva slikarja in grafika Lojzeta Spacala pripravili zanimiv
pogled v njegovo, žal, že minulo ustvarjalnost. Prav ob tem dogodku velja ponovno opozoriti na pomembno
vlogo, ki jo je Lojze Spacal odigral v nastajanju sodobne slovenske likovne umetnosti, ko je bistril duha vrstnikom in mladim slovenskim avtorjem v tedaj še ne dovolj prevetrenem kulturnem prostoru nekdanje države.
Borut Miklavčič
generalni direktor
Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije
Nočni let
5
6 Lojze Spacal
L
eta 2000, ko je umrl nono, sem se na podelitvi Jakopičeve nagrade zavezal, da bom poskušal urediti njegovo zapuščino in bogat umetniški opus prikazati kar najširšemu krogu ljubiteljev njegove umetnosti. Moderni
galeriji sem podaril velik del njegove dokumentacije in bogato knjižnico, že isto leto pa sem pripravil razstavo
njegovih slik in tapiserij na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Tej razstavi je sledilo še mnogo drugih.
Po šestih letih se zopet vračam v prostore Atrija, da napovem vrsto dogodkov, ki se bodo v počastitev nonove
stoletnice rojstva odvijali v letu 2007.
V sodelovanju s številnimi galerijami po vsej Sloveniji in v Italiji bomo prikazali večji del opusa njegove
zapuščine. Moje večletno urejanje nonove zapuščine je namreč obrodilo vrsto odkritij in večino teh bi radi
predstavili ob njegovem jubileju.
S prireditelji razstav smo se dogovorili, da prikažemo njegova dela predvsem po tehnikah.
Prva razstava se bo odprla v Prešernovem mestu, saj je bil med mnogimi nagradami in priznanji tudi Prešernov
nagrajenec. V Kranju bodo v Galeriji Prešernovih nagrajencev na ogled dela na papirju, v Gorenjskem muzeju pa slike, skulpture, dela na steklu in nekateri kosi pohištva.
V Moderni galeriji v Ljubljani bomo prikazali njegov fotografski opus. Malokdo ve, da je bila fotografija njegov prvi hobi in poklic, saj se je prav s fotografijo preživljal, ko je bil konfiniran v južni Italiji.
Obalne galerije v Piranu, Kopru in Portorožu bodo postavile na ogled mozaike, tapiserije in tudi nekaj detajlov z ladij, ki so jih v šestdesetih letih izdelovali v Trstu, saj je nono s svojimi deli opremil kar nekaj luksuznih
čezoceank.
Grafika, za katero je nono prejel prvo nagrado na Beneškem bienalu, pa bo obsežno prikazana v njegovi
galeriji v Štanjelu. Otvoritev te razstave bo 15. junija 2007, na njegov rojstni dan. Ta dan bo v Štanjelu tudi
osrednja prireditev.
Na razstavi na Zavodu za zdravstveno zavarovanje je prisoten izbor nonovih del različnih tehnik, ki bo
podrobneje in obširneje predstavljen v zgoraj omenjenih galerijah naslednje leto.
Zato vse ljubitelje del mojega nona že ob tej priložnosti vabim, da si prihodnje leto te jubilejne razstave ogledajo.
Martin Spacal
vnuk
Nočni let
7
Giulio Montenero
Živi Spacal: Uvod k njegovim delom
"Ne razumem - je rekel
Sirio - da je pri dveh milijardah
ljudi, kolikor jih je na Zemlji,
prav v tej neznatni točki in le za
nas Sonce dovoljkrat vzšlo, da
smo dosegli mir."
"Oh - je odgovoril Cerilo s
tišjim glasom - prepričan sem,
da obstajajo tudi drugi podobni
otoki, tu in tam, vsepovsod,
toda resnično otoki, zunaj
dosega humane geografije, zato
mislim, da smo nedosegljivi. In
vsak pozna le svoj otok".
Massimo Bontempelli,
Giro del sole (Kroženje sonca)
S
to let od rojstva in šest od smrti, je Spacal bolj živ kot kdajkoli prej v zanimanju, ki ga njegova dela vzbujajo pri tistih, ki lahko razumejo njihovo še ne razdano virtualno energijo, vprašanja, še vedno brez odgovora.
Treba je vstopiti v strnjeni korpus njegovih grafičnih del, zaporedne pripovedi, razvite na več kot petstotih matricah v 65 letih vztrajnega, plodnega, pospešenega dela. Nato je treba interpretirati vsako posamezno ilustracijo, saj
vsaka v navidezni, skoraj otroški preprostosti skriva notranjo igro kitajskih skrinjic, navezovanja pomenov. Navdih
je Spacal dobil pri magičnem realizmu Bontempellija, sprva z ilustracijskimi nameni, zato je "Otok sreče" (Isola
della felicita) iz leta 1937 verjetno pripomba k delu "Giro del sole" (Kroženje sonca). Obsega že bistvene izraze
njegove poetike. Kakor zasleduje Bontempelli antiliterarno, tako Spacal antislikarsko. Kot obrtnik, sin kamnoseka, se je želel pomeriti s trdoto lesa, iz katerega je želel s silo, skoraj surovostjo, izdolbsti "preveč in prazno". Iz
igre presledkov med črno in belo osnovno podlago se dviguje otok sreče, kjer pesnik najde blaženost za ceno
osame. Že leta 1951 je Giuseppe Marchiori v tistem "nasprotju med črtami in prostori odkril povsem novo vrednost, prvine "natančnega" sloga, skladnega z osebnostjo umetnika. Edini v Italiji, ki mu je uspelo preseči meje
tehnične virtuoznosti; potem ko se je izognil dannunziovski postsecesionistični dekorativnosti, odstranil kulturne
vplive in folkloristična sklicevanja, je Spacal prispel do vizionarske spremembe resničnega podatka v popolno harmonijo sanj, v kozmično kontemplacijo".
Toda Spacal je bil, bolj kot grafik, slikar. V pozni starosti mi je zaupal, da v resnici, globoko v sebi ni vedel, če je
bil bolj nagnjen k slikarstvu ali k grafiki. Tudi pri slikarstvu lahko sliko za sliko preizkusimo barvno in materialno
konsistenco, moč, ki preveva družinske zadeve in ki jih preobraža v splošne in univerzalne oblike stvarnosti, moč,
ki utrjuje identiteto barv, še posebno tistih bolj medlih, po sledeh elegičnega nauka svojega učitelja, Pia
Semeghinija, nauka, ki se ga je sam naučil že pred tem iz stare ljudske metode barvanja fasad. Spacal se spominja prizora, ki mu je prisostvoval kot mladenič na Krasu. "Moški so pometali cesto, sejali mešanico rdeče zemlje
in apnenčastih drobcev, dodajali apno in vodo, mešali in s to mešanico ometali svojo, ravno zgrajeno hišo. Ko se
je po nekaj dneh omet na vročem soncu posušil, je bil rezultat nežen oranžen odtenek, z rahlim prelivanjem,
posledica nezglajene zidne podlage. To je osnovna barva mojih del. Tudi jaz uporabljam kraški kamen, zmlet in
zmešan z oljnimi barvami."1 Iz Spacalovih del veje Kras, "vzdušje, istočasno junaško in patetično, veličastno in
krhko", kakor se je dobro izrazil Gillo Dorfles. Tržaški kritik prepoznava "v območju, ki sega od Prošeka do
Komna, od Hrpelj do Lipice, od Vremščice do Nanosa pravo domovino tistega, ki je živel od Gorice do Trsta, od
Reke do Pazina vse od otroštva". V mladosti je Spacal zvesto upodabljal običaje in pripovedke naše dežele - in
tudi tukaj mu Dorfles ljubeznivo sledi - do trenutka, ko je Mojster dosegel "višek abstrakcije v eni od slik, ki se
zdi, da je sama sebi namen in ki je znala ohraniti - ter poveličevati in simbolizirati - ves svoj izvorni figurativnosimbolni naboj"2, izvirajoč iz Tržaškega Krasa.
8 Lojze Spacal
Spacal vedno združuje snov in izrazno moč, simbiozo občutka in tehnike, zato ga je moč prepoznati, značilno
samosvojega, v mnogih umetnostih: freska, mozaik, vitraž, gobelin, kiparstvo, dekorativne plošče, votlo steklo.
Umetnikova lahka prepoznavnost ni nikoli posledica želenega prilagajanja neki stilistični značilnosti. Spacal je tak
kot je zahvaljujoč kreativni energiji, ki jo izraža v domiselnosti in v obdelavi snovi, močni nagonski neposrednosti, ki se zdi nemogoča, če se upošteva kompleksno formativno procesualnost, tako, ki ob uporabi grafike tudi v
drugih umetnostih, večkrat izmenjuje faze načrtovanja in izvajanja. Včasih se prepusti naključnim virom ali, še
pogosteje, miselnim asociacijam, ki jih v njem - četudi nasprotniku nadrealizma, katerega je imel za literarnega vzbudi prikaz kakšne nepredvidene konfiguracije pri delu v nastajanju. Imel je svoje majhne zvijače. Ko je iz
stiskalnice prišla prva grafika iz nove matrice, sem ga povprašal po naslovu in odgovoril mi je, da naslov da šele
po več dneh, včasih mesecih razmisleka.
Izbira virov, filtriranje zunanjih doprinosov, kompleksnost obdelave, zaradi vsega tega je sestava preglednice, ki bi
zabeležila deleže danega in prejetega v izmenjavi med njegovim svetom in figurativnimi kulturami prejšnjega stoletja, in še posebno z italijansko kulturo in s slovensko kulturo, težka. Morda bi bilo koristno analizirati najprej formativno procesualnost.
Spacal je zvrsti in tematiko izbiral izredno skrbno, v dobro premišljenem, časovno razvrščenem razporedu. Na
začetku podoba: dva avtoportreta, tesnobna in melanholična senca samega sebe, bolj kot zrcalo svoje podobe, sta
umeščena v kratko prepoznavanje dragih oseb: mater, idealizirana pozneje kot nravni simbol in istočasno ponižana
v surovem verizmu porodnice na stolu, v navadi na Krasu; žena, ki je bila glava družine v letih preganjanja; prijateljica in očetova sodelavka Maria Lupieri, kateri, bolj kot komurkoli drugemu, dolguje magični realizem in ki je
upodobljena preoblečena v ljudskega delegata, v posmeh strupenim žaljivkam in omejenostim tržaškega fašističnega malomeščanstva.
Osebe najdejo svoje prizorišče v salonih sladkega slabega okusa po Gozzanovo, kjer vsak detajl, ob dolgotrajnem
zrenju, oživi v čudnih vibracijah, nemirnih drgetanjih, absurdnih in fantastičnih preobrazbah, pravljičnih vrtovih,
vstopajoč, prav tako, v Bontempellija, Buzzatija, Calvina... Po mnogo letih, sem se nekega dne, na obisku v
Spacalovi domačiji v Škrbini, oddaljil od njega, preletel intimo njegove spalnice in na nočni omarici našel
Calvinove pravljice.
Spacal vendar premaga te uroke in postavi svojo poetično delavnico v "Žonglerjevo hišo" (Casa del prestigiatore)
(1943), ali pa poveže nestrpno prisluškovanje bitju srca in korakom usode z igro kart "Hiromantke" (Chiromante)
(1945). Med seboj povezuje predmete, kakor bi bili besede, z Montalevsko treznostjo sanjanih analognih sugestij
in samemu sebi dopusti iluzionistične fikcije. Nato pokliče sokrivca, sebi podobnega pripadnika ljudstva, in mu
razkrije stopnjo prevare, ki obstaja v poeziji, stikanje svojega izuma z domišljijsko predstavo zabaviščnega parka,
bleščečega v tisočerih lučkah v Rojanu, v predmestju Trsta, "Lunapark v mestu" iz leta 1951.
Iz dogodkov preide na pokrajino in kraške vedute. Tudi v tem primeru, kakor pri rožnatih ometih, ima ljudska
spontanost prednost pred učeno umetnostjo. France Stele je prvi zaznal pristnost spacalovskega kubizma v ksilografijah na temo s stavbami obdanih ulic, kakor jedra srednjeveških mest, stereometrični interpretaciji kraških hiš,
zgrajenih iz golega kamna, ki druga drugo zagrajujejo, združene v ostrih robovih,3 izraz tiste tridimenzionalnosti,
Nočni let
9
ki jo je imela sirota kamnoseka v krvi (Kržišnik)4 . Bolj ko se približuje kmečkemu dvorišču, bolj predmeti govorijo
o zbirki orodja na steni v hlevu: košare, jarmi, gnojne vile, poleg kipca Device Marije, akrostiha JHS, križa, datuma izgradnje hiše, v stalni izmenjavi med sakralnostjo delovnega orodja in praktično uporabnostjo verske podobe,
do spojitve v simbolih, o katerih govori Dorfles.
V Spacalovi ikonografski evoluciji je zelo zabrisan prehod od individualne, avtobiografske tematike, k temi
skupinskega, kolektivnega pripovedovanja. Zdi se mi, da se prehod ujema s sintezo med italijanskim neoquattrocentizmom in sago slovenskega naroda, ki jo lahko občudujemo na freskah iz leta 1942 v župnijski cerkvi v
Gradnem v Goriških Brdih, cikel, ki v načinih, povzetih iz metafizičnih zgodb Beata Angelica, Piera della
Francesca in Paola Uccella, slavi ljudske navade in obredne običaje lokalnega prebivalstva. Morda ne Kralj, ne
Černigoj, ne Mužič, kateri so približno v tistih letih okrasili številne obalne cerkve, niso s tako veristično zvestobo in tako emotivno močjo upodobili "razkošja" slovenskega ljudstva.
Čudno je, da je bil Franko Vecchiet, tržaški umetnik, dve generaciji mlajši od Spacala, ne predan kritiki ne vezan
na mojstra s posebnimi vezmi (sicer pa Spacal ni imel učencev v pravem smislu besede), edini, ki mu je uspelo
razbrati trenutek, v katerem ta Spacalova človeška pokrajina "postane skonstruirana, normativna in reproduktibilna vrednota, z reminiscencami, strahovi in aluzijami, včasih literarnimi in včasih slikarskimi, kolektivni
nravstveni avtoportret ljudi iz njegovega mesta, iz okolice in podeželja, ki se odseva v njegovi umetnosti. Toda
umetnikov idealni svet, kakor odsevajo njegova dela, je morda rezultat družbe in kulture, ki ne obstajata več.
Njegov lik pripada drugim časom. V svoji strogosti do sveta, v svojem razmišljanju in tehtanju vsake besede,
vsakega znaka, se zdi Spacal podoben ljudem, ki znajo latinsko: že nekaj desetletij ne obstajajo več".5
Na povsem drugi strani, se je Spacal, radoveden in občutljiv ob spremembah ozračja figurativnih jezikov, zatekel
k užitkom vizualne upodobitve ter tako skoraj anticipiral možnosti računalnika, mikrometrsko raziskovanje
neskončno majhnih organskih konkrecij - ki bi lahko bile tudi bloki skrivnostnih metropolskih struktur - v kanalih, izdolbljenih znotraj drevesnega debla, da bi po njih tekel življenjski sok, prispodoba, pridobljena le s preprostim neposrednim vtiskavanjem lesenega debla v preseku. In je "Kraški porton" (Portone carsico) iz leta 1961,
poskus informela, ki ga je kaj kmalu opustil, da bi se vrnil k najljubšemu delu "tektonske volje, izgradnji podobe
skladno z naukom Mondriana" (Pallucchini).6
Toda k minimalističnim raziskavam se je vrnil, na osnovi drugačnih pristopov. V obdobju znakovne umetnosti so
bili simboli-ikone omejeni na gole znake, glagolsko ali hieroglifsko oziroma ideografsko pisavo, do katere se je
dokopal - približevanje, tudi v tem primeru, spontani ljudski umetnosti - z učenjem žargona, ki so ga nekoč govorile določene klike izobčencev, ko so med beračenjem puščale na vratih napotke za kolege. "Znaki beračev"
(Segni dei mendicanti) iz leta 1961. Nadaljnji korak k semplifikaciji, purifikaciji, abstrakciji nas privede do najvišjega trenutka spacalovske poetike. Precej pronicljivo zabeleži Kržišnik: "Umetnik postane posrednik kompleksnosti
obstoja. Pozoren gledalec mu lahko sledi od znaka do znaka, skoraj od črke do črke zgovorne abecede, abecede,
ki iz vsakega posameznega znaka, iz njihove kombinacije, in tudi iz skupne človeške izkušnje, črpa eno in edino
posebnost samega sebe kot umetnika. Semplifikacija seže skoraj do absolutnega, ne da bi predvidela jedra izvornega zaznavnega vtisa. V relativno bolj "konceptualni" fazi, Spacal predlaga neko vrsto načrta, skrčenega na bistvo
občutka: "Kras moje duše".7 In to je semplifikacija, ki se ji lahko sledi tako vzdolž časovnega zaporedja od enega
dela do drugega, kot, v posameznem delu, skozi metamorfozo iz geometrijskega lika do usklajevanja kratkih segmentov. In ravno to je veličasten izid glasbene kadence v "Notaciji" (Notazione) iz leta 1977: le dolge, vodoravne
črne raztrganine - smrt, ki kosi - lahko prekinejo kadenco drobcenih in elementarnih linearnih sledov, kos za
kosom, vrstico za vrstico, kakor kaplje, ki načenjajo apnenec, neskončno potrpljenje usode pri zaznamovanju,
trenutek za trenutkom, človekove duše.
10 Lojze Spacal
Torej gre za izmenični potek: od naturalistične upodobitve do ritmične abstrakcije, od spacialnosti znakov do materialne konkretnosti podlage. Tako sledi skoraj biološkemu ritmu, ki odgovarja morebiti časom sezonskih percepcij, morda spremembam kulturne klime v umetnosti. Po zaključku vsakega cikla, počasna sinusoida med spominom in prisotnostjo, racionalna konstrukcija in destruktivna korozija, se Spacal, rokodelec, dotakne zemlje, da bi
pridobil moč, kakor velikan Antej. Tako se je, malo pred smrtjo, navdušil za plutovinaste plošče, ready-made, ki
so idealno nastale pred, ali morda po grafikah "Kraški porton" (Portone casrico), "Gotska katedrala" (Cattedrale
gotica), "Čarovnija v gozdu" (Incantesimo nel bosco) iz leta 1961. Morda je v teh čudnih predlogih človek, ki je
bil vedno čvrst v svojih prepričanjih, vedno prepričan v željo do dela, izrazil prvi in zadnji dvom o uporabnosti
umetnosti.
Da bi lahko razumeli duha umetnika, je treba podoživeti zgodovino. Spacal se je umetnosti zapisal v rimskem
zaporu Regina Coeli. Bilo je leto 1930, star je bil torej 27 let. Pred tem je imel drugo delo: pri štirih letih mu je
umrl oče, z desetimi leti je pričel služiti kruh, da je zaokrožil skromni zaslužek matere perice, sodeloval je pri ilegalni protifašistični dejavnosti in, takoj po atentatu na dnevnik "Il popolo di Trieste", poskusil pobegniti v Švico,
toda bil je aretiran in zaprt skupaj s someščani Milošem, Bidovccem, Marušičem in Valenčičem, ki so bili obsojeni na smrt in ki jih bo slavil v ksilografiji "Bazoviški mučeniki" (I martiri di Basovizza) iz leta 1944. V zaporu
mu je bila v veliko pomoč njegova izjemna eidetična sposobnost. Kot otroka, so ga starši vodili v babičino hišo v
Kostanjevico, na Krasu, kjer je spal v visoki postelji, na slamnjači, napolnjeni z listi koruze. Ko je zjutraj odprl oči,
ga je presenetil čudovit prizor: na belih stenah so se okrog njega prikazovali svetniki, sinje modri, rdeči in rumeni
svetniki, ki so se bleščali v soncu. Šlo je za poslikave na steklu, ki so jih slovenski romarji kupovali v svetiščih na
Svetih Višarjih in Sveti Gori. Svetniki zavetniki so se ponovno prikazali na belini sten celice v zaporu Regina
Coeli.8 Ti isti svetniki ga bodo navdihnili pri barvni ksilografiji "Vaški svetniki" (Santi del paese) iz leta 1945.
Obsojen na konfinacijo in izgnan v Accetturo, v pokrajini Matere, je razmišljal o novem poslanstvu in, zaradi
mogočnega čara velikih gozdov v tisti stari pokrajini, je združil ljudsko umetnost in umetnost do lesa, medtem ko
si ne bi nikoli upal obdelovati kamna, povezanega s čaščenim spominom na očeta klesarja. Tam je torej nastalo
njegovo prvo delo. Lokalna navada je bila dekoracija krst, toda revni kmet, ki je izgubil štiriletno hčerkico, ni imel
denarja, da bi plačal rokodelce. Spacal, zaposlen kot pomočnik v manjši mizarski delavnici, se je ponudil, da bo
brezplačno opravil posel. Rezultat je med ljudmi vzbudil spontano in odkritosrčno navdušenje, tako da, po mnenju avtorja, nikoli več ni doživel enakega uspeha v vsej svoji dolgi karieri, nagrajeni s številnimi priznanji, med katerimi Velika mednarodna nagrada za grafiko na Beneškem bienalu leta 1958.9
Spacal je imel dober nos, in tudi srečo, pri izbiri prave šole, Inštituta v Monzi. Pamet in srce je odprl besedam
najboljšega učitelja, poreškega arhitekta Giuseppeja Pagana Pogatschniga, v vzdušju toplega pritrjevanja učencev,
pa tudi zunanjih slušateljev, ki so prihajali od daleč, da bi mu prisluhnili. Od Pagana je dobil naročila za sodelovanje. Kasneje bo učitelja znova srečal v Massi Carrari leta 1943, kjer je bil Tržačan dodeljen posebnemu bataljonu
(vojaki brez orožja, zaradi uporniške narave), Istran pa, vojaški polkovnik, že aktivist Odporniškega gibanja, ki mu
je bilo usojeno umreti kot heroju v Mauthausnu. V Milanu je Spacal pristopil k skupini "Corrente", napredni špici
italijanske umetnosti, in med njenimi pripadniki (Treccani, Birolli, Cassinari, Guttuso, Vedova, Migneco, Sassu...)
si je za prijatelja in tovariša pri raziskavah izbral Arnalda Badodija, ki je bil njemu najbližji, plah, individualist,
odmaknjen, toda istočasno najbolj oddaljen zaradi poetike fantastične mrzlice in močne polikromatičnosti, ki je
Spacalu koristil kot dialektični pol. Badodi je kmalu zatem umrl, izgubljen v nesrečnem ruskem podeželju.
Zadnja in odločilna formativna etapa se je vršila z odkritjem islamskega in ortodoksnega sveta v Ohridu, vzhodne
kulture, ki je na površje potegnila umetnikov imanentistični koncept, "atavistično zapuščino - piše Sergio Molesi
- ki se je sedaj, po bizantinski evokaciji" v "informelnih" lesorezih in v arabesknih čipkah v vodi odsevajočih mest,
Kopra bolje kot New Yorka, evokacije, filtrirane onstran "drhtečega lirizma Kleeja, dokončno izoblikovala ob
pogledu na Ohridsko arhitekturo devetnajstega stoletja, tako jasno geometrično, da je pritegnila pozornost Le
Corbusierja".10
Nočni let
11
Po povratku v Trst je zaznal zaostalost umetniškega čuta napram Lombardiji. Funkcija pospeševanja in zedinjanja,
ki jo je v preteklosti igral secesionizem Eugenia Scomparinija, ni bila več ponovljiva v mestu-pristanišču, ki je izgubilo svojo vlogo emporija. Klimtovska dediščina velikega dunajskega slikarstva je eksplodirala v tragični kozmogoniji Vita Timmela, medtem ko je melanholija dvajsetega stoletja prepajala figure mornarjev in delavcev, ki so
nastajali izpod rok Vittoria Bolaffia, v dialogu s poezijo Umberta Sabe. Od desetih let trajajoče florentinske izkušnje, je Carlo Sbisa pridobil modrost antičnega neoplatonizma v vedutah fantastičnih mest in v portretih skrivnostno preoblečenih prijateljev, preobleke, ki jih je njegov prijatelj Arturo Nathan vključeval v metafizična predvidevanja Žida, ki mu je usojen shoah-holokavst.11 Toda občinstvo je bilo daleč od takih sporočil in je hotelo lepe, razgaljene ženske in nevihtna morja. Na njegovi prvi osebni razstavi, leta 1940, kjer ga je predstavil Umbro
Apollonio, recenzirala pa sta ga, povsem skladno z umetnikovimi nameni, Silvio Benco in Dario de Tuoni, so ga
občinstvo in kolegi sprejeli s kančkom nezaupanja. Povedal mi je, da je neki znani slikar, ki je pred njim razstavljal v isti galeriji, prišel na njegovo razstavo, s prijateljsko kretnjo pozdravil galerista Jerca, s pogledom zakrožil po
prostoru in, preden je zapustil prizorišče, pripomnil: "Co' iero picio, a sete anni, fazevo meio" ("Ko sem bil otrok,
pri sedmih letih, sem boljše risal").
Manj ekspliciten, kakor je značilno za njihov značaj, je bil odziv Ljubljančanov na Spacalovo prisotnost z dvema
skupinskima razstavama leta 1945 in leta 1950 ter z osebno razstavo leta 1955. Ljubljana je bila napredna kar
zadeva arhitekturo, zahvaljujoč piranesijskim vizijam Jožeta Plečnika, z monumentalno rečno Vio Appio v secesionističnem ključu, vzdolž vijugastega toka Ljubljanice, in župnijskimi kapelicami Žal, ki poustvarjajo še eno
Ljubljano, mesto duha, na pragu zadnjega bivališča. Bila je napredna tudi na področju urbanistike, za regulacijski
načrt Maxa Fabianija, ki industrijske obrate decentralizira izven obroča. Toda nacionalno figurativno kulturo je
utrdila šele v obdobju med obema vojnama, okrog visokega impresionističnega nauka Riharda Jakopiča, ki pa je
za seboj pustil vztrajno barvitost, kljub poskusom preloma, za katerega so si prizadevali Kos s svojim plasticizmom,
Kregar s fantastičnimi ekskurzi in informelno govorico, Pregelj s polnim nadrealističnim razkošjem, pa vse do
Stupice z ekspresionistično razdrobljenostjo.12 Slednji Spacala niso poznali in Spacal ne njih. Domač je bil edino
z Venom Pilonom, zaradi skupnega izvora iz Primorske, daljšega bivanja Pilona v Parizu, pa tudi zaradi
neposredne in posredne naklonjenosti: Pilona Neue Sachklikeit, Spacala plastičnim valerjem, rimskemu gibanju,
sorodnemu nemškemu, ki ga je ustanovil Mario Broglio, mecen Marie Lupieri, katera je bila, kakor smo dejali,
blizu Spacalu.
Spacala so Ljubljančani v celoti sprejeli po Mednarodnem grafičnem bienalu leta 1955, ki je odpravil zadnje sledove desničarske gostobesednosti in levičarskega socialističnega realizma, soglasno pa so ga sprejeli tako tržaški
Italijani kot Slovenci po razstavi v muzeju Revoltella leta 1968.
Od takrat do leta 2000 smo bili priča mnogim izmenjavam Spacalovih del s svetom za začetku globalizacije. A so
težko določljive. Zaradi kmečke podlage svojega duha je bil Spacal nezaupljiv do minljivih uspehov pretresljive
mode, a prav tako radoveden, da bi od daleč dojel vsako novo težnjo in bi, kakor antični alkimist, vpil njeno kvintesenco, prečiščeno do te mere, da bi zanj postala zdravilna. Zato je treba še videti, koliko je Spacal dal umetnikom zadnjih generacij, denimo od šestdesetih let dalje, tudi tistim, ki jih ni maral in drugim, ki njega niso marali. In preveriti je treba sledove, ki so jih v Spacalu pustili, denimo, informel Fautrierja, art brut Dubuffeta, konceptualna umetnost Agnettija, Kossutha, Beuysa. Velika naloga ob stoletnici Spacalovega rojstva.
1 Spacal, 20 lesorezov od 1937 do1951, besedilo Giuseppe Marchiori, Mapa grafik, Samozaložba, 1951
2 Zoran Kržišnik, Pogovor s Spacalom, v: Zoran Kržišnik ”Spacal” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero
1983, str. 32
3 Gillo Dorfles, v: Zoran Kržišnik ”Spacal” 1983, op. cit., str. 9
4 France Stelé, Umetnost v Primorju, v: ”Založba Slovenska matica”, Ljubljana 1960, str. 25
5 Zoran Kržišnik, Pogovor s Spacalom, v: Zoran Kržišnik ”Spacal” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero
1983, op. cit., str. 16 in str. 31
6 Franko Vecchiet, Učenje latinščine - De arbore et radicibus, v: ”Lojze Spacal - Retrospektiva”, Ljubjana, Moderna galerija, 25 april- 4 junij 2000, str. 13-15
7 Rodolfo Pallucchini, Spacal: Grafika 1937 - 1967, v: ”Lojze Spacal - Grafični opus 1936-1967”, teksti Rodolfo Pallucchini in Franco Russoli, oblikovanje
kataloga Giulio Montenero, Milano, Vanni Scheiwiller, 1968, str. 3-6
8 Zoran Kržišnik, Pogovor s Spacalom, v: Zoran Kržišnik ”Spacal” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero
1983, op. cit., str. 30-31
9 Zoran Kržišnik, Pogovor s Spacalom, v: Zoran Kržišnik ”Spacal” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero
1983, op.cit., str. 15 in str. 24
12 Lojze Spacal
10 Zoran Kržišnik, Pogovor s Spacalom, v: Zoran Kržišnik ”Spacal” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero
1983, str. 15-16
11 Sergio Molesi, Predstavitev, v: ”Spacal 40 anni di pittura”, Grad sv. Justa, Trst, junij - september 1977
12 Laura Carlini, Uvod, v: ”Alpe Adria - Umetnost med obema vojnama”, Ljubljana, Moderna Galerija, 1984, str. 52-64
13 Jure Mikuž, Človeška figura v slovenski umetnosti med obema vojnama 1945 - 1960, v: ”Alpe Adria - Umetnost med obema vojnama”, 1984, op.cit., str. 52-54
14 Igor Zabel, Med realizmom in modernizmom, Položaj slovenske umetnosti 1945-1960, v: ”Alpe Adria - Preko realizma”, Graz, Neue Galerie Landesmuseum
Joanneum 1988, str. 335-352
Nočni let
13
Borut Spacal
Nočni let
Drobci iz očetovega življenja
M
nogo let so bili nedeljski popoldnevi namenjeni sprehodom. Pred leti so bili ti sprehodi zelo dolgi. Z
desnico si se naslanjal na palico, z levico pa si se oprijemal moje roke. S trga Venezia sva se usmerila po obalni cesti, prešla Campo Marzio in nato po drevoredu Svetega Andreja, kjer sva opazovala ostanke nekdanje ladjedelnice. Obvezen počitek na Campi Elisi pred hišo, kjer si preživljal svoje otroštvo. Nato sva krenila v reber
in dospela do bivših zaporov na ulici Tigor, kjer si bil pred leti zaprt. Tudi tu je bila obvezna postaja. Sprehod
se je nadaljeval po ulici Cavana do trga Unita', od tu na pomol Audace, pa spet po obalni cesti do trga Venezia.
Sedaj smo leta 2000. V kratkem ti bo triindevetdeset let. Tvoje moči so se krepko zmanjšale in temu primerno so se skrajšali najini sprehodi. Že nekaj mesecev se omejujeva na prečkanje obalne ceste, prepešačiva do
stare ribarnice, pomola in nazaj v tvoje stanovanje na trgu Venezia številka štiri. Vendar ti tvoja šibkost nikakor
ni preprečila teh nedeljskih opravil in nihče te ne bi prepričal, da bi kdaj opustil te sprehode s svojim sinom.
Vračal sem ti, atek, čas, ki si mi ga ti posvečal, ko sem bil še otrok in sva po gmajnah iskala zlato jabolko.
V svojem dolgem življenju nisi nikoli resneje zbolel. Nič zlomov, nobene večje operacije ali bolezni, ki bi te
prisilila v bolnišnico. Ko te je zagrabilo v hrbtu, tako da se nisi mogel zravnati, si strpel samo nekaj ur v svoji
postelji in že sem te moral prenesti v tvoj atelje, ker se dlje časa nisi mogel ločiti od svojih čopičev. V tem zadnjem letu pa se je vse spremenilo. V bolnišnico se morava zateči vsak drugi teden: enkrat srce, potem vnetje
žil, potem črevesna krvavitev. Ko si zadnjič ležal v bolnišnici, sem skušal izvedeti od zdravnikov, kakšne težave
lahko še pričakujemo. Odgovor je bil zelo jasen: "Dragi kolega! Pri triindevetdesetih letih v našem telesu ni
več niti enega popolnoma zdravega organa in življenje tvojega očeta se neustavljivo izteka."
Bila je nedelja nekje ob koncu aprila. Pred par dnevi si zapustil Klinični center v Ljubljani, toda ko si se
zavedel, da je nedelja, te ni bilo mogoče prepričati, da bi se odpovedal sprehodu. Neskončne priprave, da bi
te oblekli in še zlasti obuli. Na tvoje zatekle noge ti čevljev ne moremo natakniti. Tako si na sprehod moral v
copatah. Kako si se znižal, atek! Ne segaš mi do ramen, pred leti pa si bil ponosen na svojo atletsko postavo.
Nataknemo ti jopič, na glavo pa klobuk, ki ti pokrije tistih par osivelih las, ki jih še imaš. Desnica se naslanja
na palico, levica se opira ob mojo roko, vendar se tvoja stopala nikakor nočejo odlepiti od podu. No daj, atek,
dvigni stopala in zakorakaj pogumno: ena, dva, tri. Vendar se nič ne zgodi, noge ostajajo prilepljene. Potem
jih začneš nekako vleči in se premikaš z mikroskopskimi korakci. Deset minut porabiva samo do dvigala in tu
se začenja prva od neštetih postaj, ki jih bova opravila med najinim sprehodom. Vedno bolj molčeč si.
Klepetav, zares, nisi nikoli bil, toda sedaj izgleda, kot da bi se ti besede ne hotele odtrgati od tvojih glasilk,
tako kot se stopala nočejo odtrgati od podu.
Vedno si bil redkobeseden, včasih si preživel ves dan, ne da bi povedal niti en sam cel stavek. Je to posledica
let, ki si jih preživel v zaporih in v samici? Si se tam odvadil uporabljati besede? Seveda sogovornikov nisi
imel, pa tudi govoriti nisi smel, saj si se zavedal, da je edina možnost, da se rešiš zapora in morebitne ustrelitve v tem, da si zašiješ usta. Vendar so tvoja usta ostala zašita še toliko let po padcu fašizma in še zdaj nič
preveč rad ne spregovoriš o takratnih dogodkih.
Med najinimi sprehodi pa sva kljub vsemu obudila toliko spominov, toda kako težavno jih je med seboj povezati, najti vzroke in njihovo zaporednost. Vsake toliko se določenih dogodkov spomniš neverjetno čisto, toda
pozabil si, kdaj se je to zgodilo. Je to bilo pred kratkim? Pred vojno? Po vojni?
Seveda, atek. Vse takoj zbeži iz tvojega spomina. Ne spominjaš se, da si pred par dnevi še ležal v bolnici v
Ljubljani. Pozabil si imena svojih vnukov in včasih pozabiš še mojega. Hudičevo dobro pa se spominjaš vseh
podrobnosti, ki so se dogodile pred več skoraj sedemdesetimi leti. Recimo, tiste noči, v mizarski delavnici, v
Aceturi, kjer si bil konfiniran.
14 Lojze Spacal
●●●
V Aceturi je bila je topla poletna noč, avgusta 1931. V mali delavnici je dišalo po lesu, smoli in barvi. Deske
si končal oblati in začel si z izrezovanjem. Natančno delo, ki je zahtevalo fizični in umski napor. Koliko težav
si moral premostiti ob svojem prihodu! Kako nezaupljivi so bili ljudje, ki so te videli v spremstvu karabinirjev!
Vendar si težave premostil. Vaščani so ti začeli zaupati in Francesco ti je ponudil delo v svoji mali mizarski
delavnici. Malenkost si zaslužil, vendar bi se ti oprijel vsakega dela, da bi le mogel poslati nekaj denarja domov,
mami in sestri. Dela ni bilo veliko, hiš ni nihče gradil in pohištva ni nihče naročal. Omare in postelje so prehajale iz roda v rod. Edina potrebščina, brez katere ljudje niso mogli, so bile krste. Mrtvi so pač imeli pravico
do čisto svoje truge.
Potem je prišel Giuseppe in naročil krsto za štiriletno hčerkico Marijo. Nekaj dni jo je tresla visoka vročina in
nato je umrla, zdravnikov ni bilo v bližini. "Naredite mi čisto preprosto krsto", je prosil Giuseppe. "Brez denarja sem". Ti pa si odločil, da si štiriletna deklica zasluži nekaj posebnega. Zakaj, tata? Je bila to ganjenost ob
Giuseppovi bolečini, ob smrti male deklice? So to bili spomini na sestrico, ki je preminula pri istih letih? Je
to bila navezanost na tiste preproste ljudi?
Končal si z izrezovanjem lesa in vzel v roke čopič. Nisi prvič uporabil čopiča in že vajencu v mizarski delavnici ti je bilo v največje veselje, da ti je mojster vsake toliko časa dopustil uporabljati barve. Tudi ni bilo prvič,
da si s pomočjo podob, skritih v spominih, lažje prenašal krutost realnega sveta. Kako naj bi prenašal temo v
samici, če si ne bi lahko predstavljal barv, oblik in oseb iz svojega otroštva? To je bila edina rešitev v tistih
neskončnih nočeh, ki si jih prebil v temnici. Prvič pa je bilo, da si tem podobam skušal dati samosvoje življenje, da bi tako postale vidne tudi drugim.
Kaj bi bilo všeč štiriletni deklici? Spomnil si se na stekla, poslikana s svetimi podobami, ki si jih toliko občudoval, ko si kot otrok obiskoval stare starše v Kostanjevici. Spomnil si se dekoracij, ki so krasile skrinje, kamor
je nona skrivala svoja bogastva. Nato pa so se skozi tvoje misli začele pretakati nikoli videne podobe, čopič je
začel rahlo drseti po deskah in nastajale so razne oblike z nikoli sluteno lahkotnostjo. Res bo to lepa krsta.
Čopič je lahno drsel po deskah in nastajali so raznobarvni liki, ki bi gotovo bili všeč tisti mali deklici: cvetice,
živalce, angelčki. Nisi pozabil na petelina. Z napredovanjem dela se je lajšala tvoja tesnoba. Potrtost zaradi
smrti, ki je prizadela Giuseppovo družino, pa tudi zaradi vseh nesreč, ki so te doletele v preteklih letih: zapor,
konfinacija, oddaljenost od družine. Skrbeli sta te mati in sestra, od katerih si imel le malo novic in nisi vedel,
kako bosta preživeli brez tvoje pomoči. Lajšala se je tudi bolečina, nastala ob ustrelitvi prijateljev v Bazovici
ter drugih obsojenih na dosmrtno ječo. Tebi so se stvari obrnile še kar dobro, saj si dobil samo pet let konfinacije. Tudi v tvojo prihodnost, ki je izgledala mračna in brezupna, je posijal žarek svetlobe. Bo že res tako,
da dobro opravljeno delo, da lepa podoba, pa četudi se poraja iz naše domišljije, lahko lajša bolečino in ublaži
še táko krutost realnosti.
Zadovoljen si bil s svojim delom. Olajšan si se počutil, sedanjost in prihodnost sta se ti zazdeli manj mračni.
Svet se ti je prikazal v lepših barvah. Ta mala barvana rakev te je spominjala na cvet, ki se razcveti v noči in
s svojo lepoto razsvetli in olajša naše mračne misli.
Takrat si se odločil, oče! Zaslutil si možen cilj svojega življenja. Kaj pa če bi postal slikar, si pomislil, mogoče
je to moja usoda? Sprostiti vse tiste lepe podobe, vklenjene v našem spominu, v naših mislih, dati jim novo
življenje in jih posredovati drugim, da jim tako olepšaš sedanjost? S čopičem si opravil še zadnje popravke. V
vasi se je oglasil prvi petelin. Nato si globoko in mirno zaspal, kot se to zadovoljnemu človeku po dobro
opravljenem delu prileže.
Mnogo let pozneje si umetnostim kritikom in novinarjem povedal, da nobena tvoja umetnina ni bila nikoli
deležna tolikšnega občudovanja, kot ta mala krsta, ki so jo dečki na ramenih nosili skozi vas. Množica ljudi iz
Aceture in bližnjih vasi se je hotela posloviti od umrle deklice, izraziti Giuseppeju solidarnost in je rakev občudovala.
V naslednjih mesecih se je delo v Francescovi delavnici krepko povečalo. Zaslovel si in vsi so hoteli tvoje barvane truge. Ti pa si vztrajal pri odločitvi, da boš zvest klicu, ki se je v tebi oglasil tiste noči.
Nočni let
15
●●●
Bilo je leta 1947. Z rojstvom drugega sina se je seveda tvoja očetovska odgovornost povečala. Vendar izgleda,
da si ti to spregledal, predvsem pa je tvoje delo ostalo daleč najpomembnejša stvar. Mamino mnenje je bilo,
da je morda tako bolje, kajti vsakokrat, ko je na dan prišel tvoj očetovski čut, si zagotovo kaj narobe naredil.
Ne spominjam se tega, toda večkrat so mi omenili, da si me hotel, ko mi je bilo le nekaj mesecev, utrditi proti
vsem boleznim. Izkoristil si enega tistih redkih trenutkov, ko me je mama prepustila tebi v varstvo. Pripravil si
dve posodi, v eni toplo, skoraj vrelo vodo, v drugi pa ledeno, mrzlo. Pomakal si me iz posode v posodo in
se nisi prav nič menil za moje obupane krike. Ko sem imel tri leta, si se odločil, da me boš naučil plavati. Tega
se pa že bolj spominjam. Zdelo se ti je, da bo najhitrejši in najučinkovitejši način ta, da prevrneš čoln. "Če se
na površju obdržijo mačke, se bo tudi on", si pomislil.
Ne, atek, pri vzgoji svojih sinov nisi bil kaj dosti prisoten, ko pa si nam hotel posvetiti delček svojega časa, si
uporabljal pretresljive metode. Ko pa bi bil res potreben, ker je bila mama preutrujena od poučevanja in dela,
ki ga je imela z nama in s tvojo staro materjo, si ti najraje izginil. Po navadi si se odpravil v Pariz, k prijatelju
Pilonu, na par tednov bohemskega življenja. Kot sem že omenil, tvoja umetnost je imela zmeraj prednost in
temu smo se kmalu tudi vsi v družini privadili.
Veliko krivico pa bi ti storil, če bi rekel, da mi iz tistih prvih let ni ostalo nič od tvoje prisotnosti. Nasprotno,
čeprav si mi posvetil bolj malo svojega časa, so bili trenutki, ki sem jih preživel s tabo, tako izredni in različni,
da so se mi močno vtisnili v spomin. Mogoče pa bi razlog morali iskati v tem, da ti sam kot otrok nisi imel
očeta, da bi te popeljal v pravljični svet domišljije in si sedaj svoje otroške sanje podoživljal z mano in v svojem slikanju.
Ne, tata, nisi me naučil ne branja, ne pisanja, računanja pa še toliko manj. Znal pa si me približati tistemu fantastičnemu svetu svojih domišljij, v katerega si se lahko zatekal, se z njim opajal, v njem preživljal dneve in
dneve in dobil izhod iz svoje tesnobe.
Ko si se zvečer vračal iz svojega ateljeja, si s seboj prinašal ploskve iz lesa ali pa linoleja, da bi jih izrezljal po
večerji. Izrezoval si matrice svojih grafik pozno v noč in me istočasno pestoval. Jaz sem se igral z ostružki in
očaran zrl v vedno nove podobe. Pa tiste neverjetne zgodbe, ki si mi jih pripovedoval, tako oddaljene od
resničnega življenja, pa vendar so me vseeno vselej očarale. Ob dolgih spomladanskih večerih sva fantazirala,
o čem se pravzaprav čuki pogovarjajo s tistimi svojimi dolgočasnimi klici in pa kakšne neverjetne predore so
krti izkopali pod zemljo. Ob Božiču sva seveda morala pripraviti jaslice. Verskih pravil nisi prav posebno
upošteval, si pa za pripravo uporabil vso svojo fantazijo. Prijatelji so lahko samo sanjali o takih jaslicah in mi
jih zavidali. Posebno mesto v mojih spominih pa imajo obiski v tvojem ateljeju. Atelje si imel v podstrešnih
prostorih na ulici Coroneo številka ena. Podstrešje je bilo polno vrčkov z barvami, raznovrstnih čopičev,
barvnih svinčnikov, lesenih ploskev, izrezkov linoleja, platen in knjig. Na sredi ateljeja pa mogočna tiskarska
stiskalnica, ki si jo uporabljal za tiskanje svojih grafik. "A boš pritisnil na prešo?" Seveda sem hotel, vendar
nisem zmogel premakniti ročice vzvoda. Potem si si ti zavihal rokave, potegnil za ročico in iz preše so prišli
papirnati listi z barvnimi podobami in vonjem po svežem črnilu.
●●●
Po tvojem uspehu na Beneškem bienalu leta 1958 so se razstave kar vrstile. Tvoja dela so obkrožila Italijo,
razstavljena pa so bila tudi v mnogih tujih glavnih in velikih mestih. Niti dan ni minil, da ne bi bila z bratom
zaposlena pri pretovarjanju slik, okvirjev in stekel. Koliko neverjetnih stopnic, otovorjena s to presneto težo.
Tudi kupci so se prikazali. Ko se je kak kupec najavil, si predvsem poskril vse tiste slike, ki so ti bile najbolj
pri srcu in od katerih bi bila ločitev preboleča. Čeprav se na vrednost denarja nisi kaj dosti razumel, nisi prenašal, da bi se kdo začel pogajati o tvojih cenah.
Časopisje se je večkrat ukvarjalo s tabo in to ne samo revije, ki umetnost običajno obravnavajo. Sloves te je
pripeljal tudi na mondene strani ženskih modnih revij. Članki, ki so ti bili posvečeni, te niso nikoli posebno
zanimali in še kritike svojih razstav si komaj prebral. Dobro pa se spominjaš strani, ki ti jih je posvetil tednik
16 Lojze Spacal
"Gente". Naslov se je glasil: "Slikar je postal po Mussolinijevi zaslugi". Nekaj resnice pa je v temu bilo, atek.
Brez tiste noči, ki si jo preživel kot konfiniranec v Aceturi, in brez trde preizkušnje zaporov, kdo ve, če bi se
kdaj posvetil slikarstvu.
S slovesom se je razraščal tudi tvoj ponos. Ni bila to prava ošabnost, saj se v resnici nisi imel za večvrednega,
nisi pa nikakor sprejemal, da bi kdo podvomil o veličini tvoje umetnosti. Po tolikih letih preživetih v zatišju se
ti je zdelo, da si tu pa tam kakšen privilegij končno zaslužiš. Posebnih časti in pravic pa nisi zahteval samo od
svoje družine, sorodnikov in prijateljev, zdelo se ti je, da ti morajo kjerkoli in kdorkoli priznavati zasluge in
prednosti velikega umetnika. Še na misel ti ni padlo, da bi kdaj počakal v vrsti za nabavo kake vstopnice ali
pa plačilo računa. Čas je bil zate vsekakor predragocen. Če ti je pretekel potni list, si takoj telefoniral kvestorju ali pa konzulu in če si imel kakšno manjše opravilo v banki, si zmeraj zahteval direktorja.
Na terasi ateljeja v Piranu
❚
Şul terrazzo della casa a Pirano
Seveda si mislil, da se mora tudi tvoja zunanjost uskladiti s podobo uspešnega umetnika. Ponavadi si oblačil
kavbojske hlače, majice in srajce izrazitih živih barv, jopič iz jeansa ali usnja. Pokrival si se seveda z baskovko.
Vse obleke so bile bolj ali manj popackane s tvojimi barvami. Mama se je zgražala: "Gigi, kako si vendar upaš
tak na ulico. Saj te vendar vsi poznajo." "Prav to je razlog", si odgovarjal, "saj je vendar Černigoj povedal,
kakšni morajo biti moderni umetniki." Višek ekstravagantnosti si dosegel, ko si se od doma odpravil s čevljema različnih barv.
Živel si zmeraj zdravo. Fizična dejavnost ti ni manjkala in edino cigareto, ko sem te videl, si prižgal, ko smo
nekoč na Krasu večerjali in si moral pregnati komarje. Počivanju in sprostitvi nisi posvečal mnogo časa, saj ti
je samo tvoje delo, ki si se mu posvetil s takim navdušenjem, služilo tudi za obnovitev fizičnega in psihičnega
ravnotežja. No, kakšen kozarec vina si si pa vendarle privoščil in ko jih je bilo več, si prekinil svojo molčečnost
in pričel vse vprek čenčati in pretiravati. Mama je godrnjala: "Gigi, kaj vendar govoriš?"
Naposled ti je nekdo vcepil v glavo, da tvoje moči ne bodo večno trajale. Pri šestdesetih letih naj bi bilo bolje
držati kako dieto in bolj skrbeti za svoje zdravje. Potem ti ni prijalo nič več, kar je mama postavila na mizo.
Vsak mesec si moral izmeriti holesterol in krvni tlak. Vsak dan si pol ure vztrajno pritiskal na sobno kolo.
Mama se je trudila, da bi ti skuhala kaj čim bolj okusnega in zdravega. Nič ti ni bilo po godu, nič ti ni teknilo. Največja pohvala, ki si jo premogel, je bila: "No, ja, saj je užitno. Vendar smo v zaporu jedli precej bolje."
●●●
Obljubil si, da boš hišo zgradil na Krasu, in obljubo si tudi držal. Najprej si mislil, da bi preuredil kakšno staro
kraško hišo v Kostanjevici, vasi tvojih dedov in staršev. Toda tam je prva svetovna vojna povzročila nepopravljivo razdejanje in o tipični arhitekturi kraških vasi skorajda ni ostalo sledi. Tako je izbira padla na bližnjo
Škrbino.
Po Škrbini in bližnjih vaseh si nabiral vse kamnite izdelke. Vse, kar so tvoji predniki izdelali iz apnenca v prejšnjih stoletjih, se ti je zdelo lepo in zanimivo. Tako si nabral množico vaz, vodnjakov, stebrov, miz, stopnic,
ploskev, dele vinskih preš, žlebov, ognjišč - vse narejeno iz kamna. Stalno si ponavljal: "Zbrati je treba vse te
izdelke, kraški človek je zmeraj ljubil kamen, ki mu je bil obenem kruh in zabava. Z obdelavo kamna je
Kraševec nekaj zaslužil, obenem pa je lahko izrazil svoje želje po lepoti, saj mu domača zemlja, razen apnenca, ni dala na razpolago kaj dosti drugih snovi, da bi se z njimi izražal. Ljudje, ki zdaj prebivajo na Krasu, pa
so na vse to pozabili. Uničujejo svoja dvorišča, rušijo kolone in portale, ker z avtom ne morejo skozi. Kamnite
vaze nadomeščajo s plastičnimi. Odkar je vodovod, ne vedo več, kaj bi s štirnami. V nekaj letih bodo uničili
vse, kar so Kraševci zgradili v stoletjih."
Ti, tata, pa ne veš, kaj so vaščani govorili o tebi. Pravili so, da se je v vas priselil nek senilen Tržačan, ki ni
prav pri čisti pameti, ima pa polno denarja in kamne kupuje po celem Krasu. Hiša je rasla. Zapuščeni kamniti izdelki so pridobili svoja mesta in ponovno zaživeli. Ljudje so se začeli spraševati: "Ta Tržačan pa prav neumen tudi ni. Poglej no, kaj nastaja iz ruševin te stare hiše." Niso pa imeli lahkega dela mizarji in zidarji. Gladek
in raven zid zanje ni bil problem, vendar si ti zahteval, da mora vse biti kot nekoč in naj zidovi imajo svoje
Nočni let
17
Škrbina na Krasu
❚
Škrbina sul Carso
grbe in nepravilnosti. Tako so se ponavljale stvari, ki smo jih že doživeli pri tvoji gradnji v Piranu. Če ti
dokončana stena ni ugajala, je bila porušena, dograjena na novo in tako naprej.
Končno je bila tudi ta hiša dokončana in te je v vsem spominjala na tisto, ki so jo v Kostanjevici imeli tvoji
dedje in o kateri si še zmeraj sanjal. Tu so bili kraški portal, borjač, ganki, štirna, ognjišče, orehove skrinje. Vse
je bilo na svojem mestu. "Kot moja slika je," si pravil, "ko stopim v hišo se mi dozdeva, da vstopam v eno od
mojih grafik".
Ko so zvečer delavci odhajali, si ti užival mir ob kozarcu terana. Razmišljal si o vseh mnogih stvareh, ki te
vežejo na Kras. Napolnil si pljuča s svežim zrakom, ki je dehtel po brinju in mediteranskih zeliščih, s katerimi
je bila poraščena okolica. Kako je bilo vse lepše in prijetnejše kot pa v mestnem stanovanju, kjer je zrak postajal iz dneva v dan bolj onesnažen, promet pa kaotičen in hrupen. Vendar si se naenkrat spomnil, da ti tudi v
tišini, ki te je obdajala, nekaj manjka. Zavedal si se, da na dvorišču ni bilo murnčkov. Drugi dan so morali vsi
zidarji, mizarji, pleskarji loviti ščurke, namesto, da bi skrbeli za zaključna dela pri hiši. No vidiš, atek, popolnoma v zmoti pa niso bili Škrbinci, če so te imeli za čudaka.
●●●
Po Savovi smrti si mama ni več opomogla. Njena zanimanja so plahnela iz dneva v dan. Spomin ji je pešal,
pozabljala je na najobičajnejše stvari. Najenostavnejših opravil ni več zmogla: po hrano v trgovino, oprati kako
cunjo, skuhati juho. Popolnoma je zanemarila svojo zunanjost. Prav ona, ki je bila zmeraj tako pozorna in skrbna v vsem. Nič več se ni česala, dneve je preživljala v spalni srajci, zleknjena v naslanjaču je buljila v prazno.
Ti si ponovno poprijel za svoje delo, ali vsaj trudil si se, da bi to naredil. Dneve si presedel v ateljeju: brskal
po starih papirjih, s čopičem popravil kako starejšo sliko in tudi narisal kaj novega.
Ritem tvojega slikanja se je upočasnil in potrebna moč, da bi potiskal tiskarsko prešo, ti je zmanjkala. Vseeno
si pa cele dneve presedel v ateljeju, občasno kaj popravil, večinoma pa v molku zatopljen v svoje spomine.
Niso se pa ustavile tvoje razstave, ki so nenehno krožile po celem svetu in dosegle celo Sarajevo, porušeno v
nedavni vojni.
Vedno si trdil, tata, da slikarji vendar imajo določen privilegij: lahko se zavedo, kdaj se jim bliža konec življenja, ker jih obiščejo krokarji. Mislil si na trgovce z umetninami in na vse tiste, ki se, računajoč na podražitev
slik umrlega umetnika, podvizajo in zadnji trenutek skušajo vse pokupiti.
In krokarji so prišli, atek, toda ti se tega nisi zavedal. Čudni galeristi so odnašali tvoja dela na razstave, ki niso
bile nikoli prirejene. Za slikami pa se je sled izgubila. Vsem si zaupal, tata. Namišljeni občudovalci so se vsak
dan potikali po tvojem ateljeju in skušali nabrati kar čim več grafik in slik. Za plačilo so ti ponujali vsote denarja, ki ne bi zadostovale niti za papir in barve. Ti o denarju nisi nikoli nič razumel. In kako bi sploh mogel?
Računati si začel z avstrijskimi kronami, nadaljeval z lirami, ki so bile večkrat razvrednotene, prešel na dinarje, ki so bili razvrednoteni še večkrat, zadnja leta pa so se pojavili še tolarji. Zahtevati od devetdesetletnika, da
se znajde v džungli vseh teh valut, bi bilo preveč. Je pa tudi res, da si bil zmeraj prekleto trmast in si vztrajal
pri tem, da sam upravljaš svoje prodaje, čeprav so te opeharili vsak drugi dan. Drugi pa se sploh niso potrudili,
da bi te zaslepili s smešnimi vsotami denarja. Enostavno, prihajali so v ekipi. Medtem, ko si enim razkazoval
svoja dela, so drugi skušali čim več stvari zbasati v svoje avtomobile.
Po mamini smrti si se zaprl v svoj svet. Vedno si bil redkobeseden, toda zdaj dneve in dneve ni bilo besede iz
tebe. Če si že kaj povedal, si premišljeval o smrti, o pokopališčih, kje naj te zakopljemo. Veren nisi nikoli bil
in v svojem življenju si malokdaj prestopil prag kake cerkve. Nič posebnega nisi imel proti duhovnikom in tvoja
dela so polna raznih verskih simbolov. Vendar si ti vero pojmoval bolj kot ljudsko tradicijo, ki jo je kot táko
treba sprejemati. Ko pa je mama umrla, si si zaželel, da bi bil duhovnik prisoten. Zakaj to, atek?
18 Lojze Spacal
Škrbina na Krasu
Nočni let
19
❚
Škrbina sul Carso
N
el 2006 l'ASL Slovena apre nuovamente le
porte alle belle arti ed ai suoi ammiratori. L'edificio
sede dell'Associazione, sin dalla sua fondazione nel
1925, ospita opere e creazioni di artisti sloveni, come
il pittore Rihard Jakopič e lo scultore Lojze Dolinar
solo per citarne i maggiori. Gli artisti hanno conferito
il proprio marchio all'edificio: al pubblico sono particolarmente conosciuti due interessanti bassorilievi dal
titolo "Lavoro e Cura" per il lavoro, intagliati nella
pietra carsica nella facciata dell'edificio, che simboleggiano il concetto del tempo dell'assicurazione sul
lavoro fondata sul principio della solidarieta.
È con mia grande soddisfazione ed onore testimoniare la continuazione oggi della presentazione dell'arte
slovena contemporanea: in occasione del centenario
della nascita del pittore e grafico Lojze Spacal, abbiamo allestito un'interessante panoramica della sua
purtroppo già passata creatività. Proprio in questa
occasione è necessario nuovamente porre l'attenzione sul ruolo importante che Lojze Spacal ha ricoperto nella formazione dell'arte slovena contemporanea, quando ha portato aria di novita nell'anima dei
giovani autori sloveni del tempo nell'allora ancora
chiuso spazio culturale del paese.
Borut Miklavčič
Direttore Generale
ASL Slovenia
nel sistemare l'eredità ha dato come frutto diverse
scoperte, la maggior parte delle quali saranno
mostrate la pubblico in occasione del suo giubileo.
D'accordo con i curatori delle varie mostre, il suo
lavoro sara diviso soprattutto in base alle tecniche
usate.
Essendo stato insignito anche del Premio Prešeren, la
prima mostra sarà inaugurata nella città natale del
poeta. A Kranj saranno in mostra le opere su carta
presso la Galleria dei vincitori del premio Prešeren; il
museo della Gorenjska ospiterà invece alcune sculture, opere su vetro e alcuni mobili da arredamento.
La Galleria d'Arte Moderna di Lubiana vedrà in
mostra le sue opere fotografiche. In pochi sanno,
infatti, che la fotografia fu il suo primo passatempo
nonché professione, quando con essa si guadagnava
da vivere nel suo confino dell'Italia meridionale.
Le gallerie del litorale a Pirano, Capodistria e
Portorose ospiteranno i mosaici, gli arazzi e anche
alcuni dettagli delle navi, uscite dai cantieri di Trieste
negli anni Sessanta, quando le opere di mio nonno
arredavano i transatlantici di lusso.
Le grafiche, per le quali mio nonno ricevette il primo
premio alla Biennale di Venezia, saranno largamente
esposte presso la sua galleria a Štanjel. L'inaugurazione di questa mostra avverrà il 15 giugno 2007,
giorno del suo compleanno. In quel giorno Štanjel
sarà teatro principale delle manifestazioni celebrative.
L'allestimento presso l'Ente di Previdenza Sanitaria
comprende una scelta di diverse tecniche, che saranuando nel 2000 mori mio nonno, alla con- no piu ampiamente in mostra nelle gallerie già citate
segna del premio Jakopič mi sono impegnato a sis- durante il 2007.
temare la sua eredità per mostrare la sua ricca opera
A tutti coloro che desiderano approfondire la
artistica al più ampio cerchio degli amanti della sua
conoscenza del lavoro di mio nonno, estendo sin da
arte. Ho donato alla Galleria Nazionale molta parte
ora l'invito a partecipare alle varie manifestazioni in
della sua documentazione e ricca biblioteca, lo stesso
programma per il prossimo anno.
anno ho allestito la mostra di suoi quadri ed arazzi
all'Ente di Previdenza Sanitaria. A quella mostra ne
Martin Spacal
sono seguite numerose altre.
il nipote
Dopo sei anni eccomi nuovamente nello spazio
dell'Atrio per illustrare l'insieme di manifestazioni a
celebrazione del centenario della nascita di mio
nonno.
Q
In collaborazione con una serie di gallerie in tutta la
Slovenia ed in Italia, il 2007 vedrà l'allestimento di
maggior parte del suo lavoro. Il lavoro di questi anni
20 Lojze Spacal
Giulio Montenero
Spacal vivo: Un’ introduzione
ale sue opere
"Io non capisco - disse Sirio - che su due miliardi
d'uomini, quanti ne ha la terra, solo in questo piccolissimo punto e solo per noi il Sole abbia girato
abbastanza per farci raggiungere la calma."
postsecessionista dannunziano, eliminate le influenze
culturali e i riferimenti folcloristici, Spacal era arrivato
a una visionaria trasfigurazione del dato reale nell'armonia pura del sogno, della contemplazione cosmica".1
"Oh - rispose Cèrilo abbassando la voce - io sono
certo che ci sono altre isole simili alla nostra, una
qua una là un po' dappertutto, ma isole davvero,
tutte fuori del gioco della geografia umana, per
questo credo che siamo irraggiungibili. E ognuno
non conosce che l'isola propria".
Ma Spacal è stato, prima che incisore, pittore.
Nell'estrema vecchiaia mi confessò che egli in verità
non sapeva se in fondo fosse stato più pittore o più
incisore. Anche per la pittura è da saggiare dipinto
dopo dipinto la consistenza cromatica e materica, la
forza che investe le cose familiari e che le trasfigura in
forme generali e universali della realtà, forza che consolida l'identità dei colori, specie di quelli più tenui,
assecondando quella lezione elegiaca del maestro
suo, Pio Semeghini, che egli già prima, per proprio
conto, aveva imparato da un antico metodo popolare
di pitturazione delle facciate. Spacal ricorda una scena
a cui assistette da giovane in Carso. "Gli uomini scopavano la strada, settacciavano l'insieme di terra
rossa e di detriti di calcare, aggiungevano calce e
acqua, mescolavano e con questo composto intonacavano la loro casa, appena costruita. Quando, di li a
qualche giorno, sotto il sole cocente, l'intonaco si era
asciugato, ne era risultato un delicato tono arancione,
con una lieve vibrazione, dovuta al fondo del muro
non levigato. E' questo il colore base dei miei lavori.
Anch'io uso pietra del Carso macinata e mescolata ai
colori ad olio."2 Dai dipinti di Spacal si sente il Carso,
"atmosfera, a un tempo, eroica e patetica, grandiosa
e fragile", come ha detto bene Gillo Dorfles. Il critico
triestino ravvisa "nella zona che va da Prosecco a
Comeno, da Erpelle a Lipica, dall'Auremiano al
Nanos la vera Patria di chi, da Gorizia a Trieste, da
Fiume a Pisino ha respirato quell'aria sin dall'infanzia". Nei suoi anni giovanili, Spacal è stato un
fedele interprete dei riti e dei miti della nostra terra ed è ancora Dorfles a seguirlo amorevolmente - fino
al momento in cui il Maestro raggiunse "il culmine
dell'astrazione in una pittura che sembra avere il proprio fine soltanto in se stessa e che ha saputo invece
conservare - sublimandola e emblimatizzandola - tutta
la sua originaria carica iconico-simbolica",3 proveniente dal Carso triestino.
Massimo Bontempelli, Giro del sole
A
cent'anni dalla nascita e a a sei anni dalla
morte, Spacal è più che mai vivo nell'interesse che le
sue opere destano a chi sa intenderne l'energia virtuale ancora da espandere, gli interrogativi ancora
senza risposta.
Bisogna entrare nel corpus compatto della sua opera
grafica, narrazione consequenziale sviluppata su oltre
cinquecento matrici nell'arco di 65 anni di assiduo,
prolifico, incalzante lavoro. Bisogna interpretare poi
ogni singola tavola, perché nell'apparente semplicità,
quasi puerile, ciascuna cela un gioco interno di scatole
cinesi, di rimandi dei significati. Spacal trasse ispirazione dal realismo magico di Bontempelli, all'inizio
con intenti illustrativi, per cui "Isola della felicità" del
1937, è probabilmente un commento a "Giro del sole".
Vi sono già i termini essenziali della sua poetica.
Quanto Bontempelli persegue l'antiletterario, altrettanto Spacal l'antipittoricistico. Da artigiano, figlio dello
spaccapietra, vuole misurarsi con la durezza del legno,
dal quale scavare fuori con forza, quasi violenza, ”il
troppo e il vano”. Dal gioco degli scarti fra le campiture
bianche e quelle nere, emerge l'isola felice, dove il
poeta trova la beatitudine a prezzo dell'isolamento. Già
nel 1951 Giuseppe Marchiori individuò in quella "contrapposizione tra linee e spazi un valore assolutamente
nuovo, gli elementi di uno stile 'esatto', aderente alla
personalità dell'artista. Unico in Italia ad aver superato
i limiti del virtuosismo tecnico, eluso il decorativismo
Nočni let
21
Sempre Spacal coniuga materia ed espressione, simbiosi di senso e tecnica, per cui è dato di ritrovarlo
inconfondibilmente se stesso in molte arti: affresco,
mosaico, vetrata, arazzo, scultura, pannello decorativo, vetro soffiato. La facile riconoscibilità dell'autore
non è mai conseguenza di un ricercato adeguamento
a una cifra stilistica. Spacal è se stesso grazie all'energia creativa che egli dispiega nelle invenzioni e nel
trattamento della materia, potente immediatezza istintuale che sembra impossibile, ove si tenga presente la
complessa processualità formativa, tale che, sfruttando il metodo della grafica anche nelle altre arti, alterna più volte fasi progettuali a fasi esecutive. Talvolta
si affida alle risorse del caso, o, più spesso, alle associazioni mentali suscitate in lui - benché contrario al
surrealismo, perché lo giudicava letterario - dall'apparire di qualche configurazione imprevista sul lavoro
"in fieri". Aveva le sue piccole astuzie. Uscita dal torchio la prima stampa dà una nuova matrice, gliene
chiesi il titolo e mi rispose che il titolo lui lo da dopo
giorni, talvolta dopo mesi di riflessione.
Selezione delle fonti, filtraggio degli apporti esterni,
complessità dell'elaborazione rendono difficile la compilazione di un tabulato che registri le partite di dare e
di avere negli scambi fra il suo mondo e le culture figurative del secolo scorso, e in particolare con la cultura italiana e con la cultura slovena. Forse può essere
utile analizzare prima la processualità formativa.
Spacal selezionò generi e soggetti con estrema cura,
in una disposizione sapientemente graduata nel
tempo. All'inizio la figura: due autoritratti, ombra
ansiosa e melanconica di se stesso, più che specchio
della propria fisionomia, sono collocati nella ricognizione a breve raggio sulle persone care: la madre,
idealizzata poi a emblema morale e calata al tempo
stesso nel crudo verismo della partoriente sulla sedia,
all'uso carsolino; la moglie, che fu capofamiglia negli
anni delle persecuzioni; l'amica e fraterna collega
Maria Lupieri, alla quale più che a ogni altro è debitore del realismo magico, e che viene raffigurata travestita da commissario del popolo, per deridere le
velenose invettive e la meschinità della piccola borghesia fascista di Trieste.
allontanai da lui, violai l'intimità della sua stanza da
letto, e sul comodino trovai le fiabe di Calvino.
Spacal dismaga peraltro codesti sortilegi e installa la
propria officina poetica nella "Casa del prestigiatore"
(1943), oppure riconduce l' ansioso ausculto dei battiti del cuore e dei passi del destino al gioco di carte
della "Chiromante" (1945). Imparenta oggetti come
fossero parole, nel montaliano disincanto di sognate
suggestioni analogiche, e concede a se stesso finzioni
illusionistiche. Poi chiama complice il popolano simile a lui e gli svela il quoziente di trucco che c'è nella
poesia, la contiguità della propria invenzione all'immaginario del luna park, sfavillante di luci a Roiano,
nella periferia immediata di Trieste, "Baracconi in
città" del 1951.
Dalle scene si giunge ai paesaggi e alle vedute carsiche. Anche in questo caso, come negli intonaci
rosati, la spontaneità popolare precede l'arte colta.
France Stelè avverti per primo la genuinità del cubismo spazaliano nelle xilografie sul tema dei borghi
assiepati di edifici come nuclei di città medievali,
interpretazione stereometrica delle case carsiche di
nude pietre, asserragliate le une alle altre, incastrate
ad angoli acuti,4 esternazioni di quella tridimensionalità che l'orfano dello spaccapietre aveva nel sangue
(Kržišnik)5. Più ci si avvicina all'aia, più le cose parlano sulle panoplie del muro della stalla: cesti, gioghi,
forconi, accanto alla statuetta della Vergine, all'acrostico JHS, alla croce, alla data di fondazione della casa,
in uno scambio continuo fra la sacralità dello strumento di lavoro e l'utilità pratica della immagine religiosa, fino alla fusione nei simboli-icone di cui parla
Dorfles.
Nell'evoluzione iconografica di Spacal, è molto sfumato il passaggio dal tema individuale, autobiografico, al tema della narrazione corale, collettiva. Mi pare
che il trapasso coincida con la sintesi fra il neoquattrocentismo italiano e la saga della nazione slovena
che si può ammirare negli affreschi del 1942, dentro
la Chiesa parrocchiale di Gradno, nella Goriška Brda,
ciclo che nei modi derivati dalle favole metafisiche
del Beato Angelico, di Piero della Francesca e di
Paolo Uccello celebra i costumi popolari e gli usi
liturgici delle popolazioni locali. Forse né Kralj, né
Černigoj, né Mušič, i quali, all'incirca in quegli anni
decorarono molte chiese del litorale, raffigurarono
con tanta fedeltà veristica e con tanta intensità emotiva i ”fasti” del popolo sloveno.
I personaggi trovano la loro scena nei salotti del dolce
cattivo gusto alla Gozzano, dove ogni particolare, se
fissato a lungo, si anima di strane vibrazioni, inquieti
tremori, mutamenti assurdi e fantastici, giardini
fiabeschi, entrando, per l'appunto, in Bontempelli,
Buzzati, Calvino... Dopo molti anni, un giorno, stan- E' strano che Franko Vecchiet, artista triestino, di due
do con Spacal nella sua rocca rustica di Škrbina, mi generazioni più giovane di Spacal, non dedito alla
22 Lojze Spacal
critica e non legato al Maestro da particolari vincoli
di derivazione (del resto Spacal non ebbe veri e propri allievi), sia stato il solo a cogliere il momento in
cui quel paesaggio umano di Spacal "diventa un valore costruito, normativo e riproducibile, con reminiscenze, fantasmi e allusioni a volte letterarie e altre
volte pittoriche, un autoritratto morale collettivo della
gente della sua città, del circondario e della campagna, che si rispecchia nella sua arte. Ma il mondo
ideale dell'artista, come traspare dalle sue opere, e
forsè il risultato di una società e di una cultura che
non esistono più. la sua figura appartiene ad altri
tempi. Nel suo rigore verso il mondo, nel suo riflettere e soppesare ogni parola, ogni segno, Spacal sembra simile alle pesone che praticano il latino: da
qualche decennio non ne esistono più".6
nucleo dell'originaria impressione sensibile. Nella
fase relativamente più ”concettuale” Spacal propone
una specie di progetto, ristretto all'essenza della sensazione: ”Carso dell'anima mia".8 Ed è una semplificazione che può essere seguita sia lungo la sequenza
temporale da un'opera all'altra, sia, in una singola
opera, attraverso le metamorfosi dalla figura geometrica all'allineamento di brevi segmenti. Ed ecco il sublime esito della cadenza musicale in "Notazione" del
1977: soltanto i lunghi squarci neri orizzontali - morte
che lacera - possono interrompere la cadenza delle
minuscole ed elementari impronte lineari, tratto dopo
tratto, riga dopo riga, come gocce che incidono il calcare, infinita pazienza del destino nel segnare, istante
dopo istante, l'animo umano.
Vi è dunque un andamento oscillante: dalla rappresentazione naturalistica all'astrazione ritmica, dalla
spazialità dei segni alla concretezza materiale del supporto. Asseconda cosi un andamento quasi biologico
che corrisponde forse ai tempi di percezioni stagionali, forse ai mutamenti del clima culturale nelle arti.
Al termine di ogni ciclo, lenta sinusoide fra memoria
e presenza, costruzione razionale e corrosione distruttiva, Spacal, l'artigiano, tocca terra per riacquistare forza, come il gigante Anteo. Cosi, poco
prima di morire, si appassionò alle tavolette di sughero, ready-made che idealmente precedevano, o
forse seguivano, le incisioni di "Portone carsico",
"Cattedrale gotica", "Incantesimo nel bosco" del
1961. Forse in queste strane proposte, l'uomo, sempre
tetragono nelle proprie convinzioni, sempre sicuro
Ma a indagini minimalistiche ritornò, per un diverso
nella volontà di fare, manifesto il primo e ultimo dubgiro di approcci. Nella stagione dell'arte segnica, i
bio sulla utilità dell'arte.
simboli-icone vennero ridotti a nudi segnali, scrittura
glagolitica, oppure geroglifica oppure ideografica, alla Per entrare nello spirito dell'autore bisogna ripercorquale arrivò - accostamento, anche in questo caso, rerne la storia. Spacal nasce all'arte nel carcere
all'arte spontanea popolare - studiando il gergo un romano di Regina Coeli.9 Siamo nel 1930, aveva
tempo praticato da certe congreghe di emarginati, dunque 27 anni. Prima aveva altro da fare: orfano di
che, durante la questua, lasciavano sulle porte richia- padre a quattro anni, obbligato dai dieci anni d'età a
mi per i colleghi: "Segni dei mendicanti" del 1962. lavorare per integrare il magro profitto della madre
Un ulteriore passo di semplificazione, purificazione, lavandaia, partecipa all'attivita clandestina antifascista
astrazione ci porta al momento piu altò della poetica e, subito dopo l'attentato al giornale "Il popolo di
spazaliana. Annota assai acutamente Kržišnik: Trieste", tenta la fuga in Svizzera, ma viene arrestato
"L'artista si fa mediatore della complessità dell'e- e recluso insieme ai concittadini Miloš, Bidovec,
sistenza. Uno spettatore attento lo può seguire di Marušič e Valenčič, che saranno condannati a morte
segno in segno, quasi di lettera in lettera di un elo- e che egli celebrerà nella xilografia "I martiri di
quente alfabeto, alfabeto che attinge da ogni singolo Basovizza" del 1944. Nel carcere lo soccorre la sua
segno, dalla loro combinazione, e altresi dalla formidabile attitudine eidetica. Quand'era bambino, i
comune esperienza umana, la peculiarità unica e sin- genitori lo portavano nella casa della nonna a
golarissima di se stesso come artista. La semplifi- Kostanjevica, sul Carso, dove dormiva in un alto
cazione giunge quasi all'assoluto, senza perdere il letto, su un pagliericcio ripieno di foglie di pannocSu tutt'altro versante, Spacal, curioso e sensibile al
mutarsi delle temperie dei linguaggi figurativi, esperi
il piacere di visualizzare, quasi anticipando le possibilità del computer, l'esplorazione micrometrica delle
infinitesimali concrezioni organiche - che potrebbero
essere altresi alveari di arcane strutture metropolitane
- nei canali scavati all'interno del fusto arboreo per far
scorrere la linfa, raffigurazione ottenuta con la semplice impressione diretta di un tronco di legno in
sezione di taglio. Ed è il "Portone carsico" del 1961,
puntata nell'informale che egli presto ripudiò, per
tornare all'esercizio preferito della "volontà tettonica,
costruzione dell'immagine secondo l'insegnamento di
Mondrian" (Pallucchini).7
Nočni let
23
chia. Al mattino, al primo risveglio, lo sorprendeva
una scena meravigliosa: sulle pareti bianche apparivano intorno a lui i santi, santi azzurri, rossi e gialli,
che rilucevano al sole. Erano i dipinti su vetro che i
pellegrini sloveni acquistavano nei santuari di Monte
Lussari e di Monte Santo. I santi protettori riappaiono
sul bianco delle pareti nella cella di Regina Coeli.9
Sono gli stessi che gli ispireranno la xilografia a colori
"Santi di paese" del 1945.
Condannato al confino e relegato ad Accettura, in
provincia di Matera, riflette sulla nuova vocazione e,
per il possente fascino dei grandi boschi in quel paesaggio antico, sposa l'amore per l'arte popolare
all'amore per il legno, mentre mai avrebbe osato lavorare la pietra, legata alla venerata memoria del padre
lapicida. Li nacque allora l'opera sua prima. Era uso
locale che le bare fossero decorate, ma un povero contadino, che aveva perso la figlioletta di quattro anni,
non aveva i soldi per pagare gli artigiani. Spacal, che
lavorava come aiutante in una piccola falegnameria, si
prestò gratuitamente alla bisogna. Il risultato suscitò
fra la gente entusiasmo spontaneo e sincero, tanto che,
a giudizio dell'autore, mai ebbe pari successo nella sua
lunga carriera, coronata da numerosi riconoscimenti,
fra i quali il Gran premio internazionale per la grafica
alla Biennale veneziana del 1958.10
Spacal ebbe buon fiuto, e anche fortuna, nell'imboccare la scuola giusta, l'Istituto di Monza. Aperse la
mente e il cuore alla parola dell'insegnante migliore,
l'architetto parentino Giuseppe Pagano Pogatschnig,
in un clima di caldo consenso degli allievi e anche
degli uditori esterni, che accorrevano da lontano per
ascoltarlo. Da Pagano ebbe incarichi di collaborazione. Lo avrebbe poi incontrato a Massa Carrara
nel 1943, assegnato il triestino a un battaglione speciale (soldati senza fucile, perché d'indole ribelle) e
l'istriano essendo colonnello in armi, già militante
nella Resistenza, destinato a morire da eroe a
Mauthausen. A Milano Spacal entro nel gruppo di
"Corrente", punta avanzata dell'arte italiana, e fra di
loro (Treccani, Birolli, Cassinari, Guttuso, Vedova,
Migneco, Sassu...) scelse come amico e compagno di
ricerche Arnaldo Badodi, il più vicino a lui, perché
schivo, individualista, appartato, ma al tempo stesso il
più lontano per una poetica di frenesia fantastica e di
accesa policromia, che giovava a Spacal come polo
dialettico. Bododi sarebbe morto dopo poco, disperso nella sciagurata campagna di Russia.
cultura orientale che fece affiorare dal profondo la
sua concezione immanentistica, " un retaggio ancestrale - scrive Sergio Molesi - che, dopo l'evocazione
bizantina" nei legni ”informali” e nelle trine
arabescate delle citta specchiantesi sulle acque,
Capodistria meglio di New York, evocazioni filtrate
oltre "il trepido lirismo di Klee, ora veniva messo a
fuoco a fronte dell'architettura ottocentesca di Ohrid,
cosi limpidamente geometrica da aver attirato l'attenzione di Le Corbusier".11
Ritornato a Trieste, avverti l'arretratezza, rispetto alla
Lombardia, del gusto artistico. La funzione promotrice e unificante, che in passato era stata esercitata dal secessionismo di Eugenio Scomparini, mai più
era replicabile nella città-porto che aveva perso il proprio ruolo emporiale. L'eredità klimtiana della grande
pittura viennese esplodeva nella cosmogonia tragica
di Vito Timmel, mentre la melanconia novecentesca
permeava le figure di marittimi e di operai dipinte da
Vittorio Bolaffio, in dialogo con la poesia di Umberto
Saba. Dai dieci anni di esperienza fiorentina, Carlo
Sbisà aveva ricavato la sapienza del neoplatonismo
antico nelle vedute di città fantastiche e nei ritratti di
amici arcanamente travestiti, travestimenti che l'amico suo Arturo Nathan inseriva nei presagi metafisici
dell'ebreo destinato alla shoah.12 Ma il pubblico era
lontano da tali messaggi e voleva belle donne discinte
e mari in tempesta. Alla sua prima mostra personale,
nel 1940, Spacal, presentato da Umbro Apollonio e
recensito con piena intelligenza dei sui intenti da
Silvio Benco e da Dario de Tuoni, viene visto dal pubblico e dai colleghi con qualche diffidenza. Mi raccontò che un illustre pittore, che aveva esposto prima
di lui nella stessa sede, entrò nella sua mostra, salutò
con un cenno amichevole il gallerista Jerco, girò lo
sguardo tutt'intorno e, prima di uscire, commentò:
"Co' iero picio, a sete anni, fazevo meio" ("Quando
ero bambino, a sette anni, facevo meglio").
Meno esplicita, com'è proprio del loro carattere, la
reazione dei lubianesi alla presenza di Spacal in due
mostre collettive nel 1945 e nel 1950 e nella mostra
personale del 1955. Lubiana era all'avanguardia nell'architettura, grazie alle visioni piranesiane di Jože
Plečnik, con la monumentale Via Appia fluviale in
chiave secessionista, lungo il percorso sinuoso della
Ljubljanica, e le cappelle parrocchiali di ˘ale, che
ricreano un'altra Lubiana, città dello spirito, sulla
soglia dell'ultima dimora. Era all'avanguardia anche
nell'urbanistica, per il piano regolatore di Max
L'ultima e decisiva tappa formativa si ebbe con la
Fabiani, che decentra le industrie oltre il ring. Ma
scoperta del mondo islamico e ortodosso di Ohrid,
24 Lojze Spacal
aveva consolidato una cultura figurativa nazionale
appena nel periodo fra le due guerre, intorno all'alto
magistero impressionista di Richard Jakopič, che
aveva lasciato però dietro di sé un persistente pittoricismo, malgrado i tentativi di rottura operati dal plasticismo di Kos, dalle divagazioni fantastiche e dalla
gestualità informale di Kregar, dalla corposa suntuosità surreale di Pregelj, fino alla frantumazione
espressionistica di Stupica.13 Essi non conoscevano
Spacal e Spacal non li conosceva. Vi fu familiarità
soltanto con Veno Pilon, per la comune origine dal
litorale, per il prolungato soggiorno di Pilon a Parigi
e anche per una affinità indiretta e riflessa: Pilon dalla
Neue Sachklikeit, Spacal dai Valori Plastici, movimento romano, parallelo a quello tedesco, fondato da
Mario Broglio, patrono di Maria Lupieri che, come
abbiamo detto, fu vicina a Spacal.
Spacal venne accettato a pieno titolo dai lubianesi
dopo la Biennale internazionale della grafica del 1955,
che trituro gli ultimi strascichi della magniloquenza di
destra e del realismo socialista di sinistra, e venne
approvato all'unanimità dai triestini italiani e sloveni,
dopo la mostra al Museo Revoltella nel 1968.
Da allora al 2000, abbiamo avuto molti scambi fra le
opere di Spacal e il mondo in via di globalizzazione.
Ma e difficile individuarli. Il fondo rustico dell'animo
di Spacal lo rendeva diffidente verso i successi
effimeri delle mode sconvolgenti, quanto curioso di
comprendere da lontano ogni nuova tendenza e di
assorbirne, come un antico alchimista, la quintessenza filtrata fino al punto da diventargli salutare. Per cui
resta da vedere quanto Spacal ha dato agli artisti delle
ultime generazioni, diciamo dagli anni Sessanta in
poi, anche a quelli che lui non amava e ad altri che
non lo amano. E rimangono da accertare le tracce in
Spacal, mettiamo, dell'informale di Fautrier, dell'art
brut di Dubuffet, del concettuale di Agnetti, Kossuth,
Beuys. Un grosso compito nella ricorrenza del centenario della nascita di Spacal.
1 Spacal, 20 silografie dal 1937 al 1951 presentate da Giuseppe Marchiori, Trieste, A cura dell'autore, Tipografia Editoriale S.T. 1951
2 Zoran Kržišnik, Dialogo con Spacal. In: Zoran Kržišnik ”Spacal” [con scritti di] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte &
Pensiero 1983, p. 32
3 Gillo Dorfles. In: Zoran Kržišnik ”Spacal” 1983, op. cit., p. 9
4 France Stelé, Umetnost in Primorju. In: ”Založba Slovenska matica”, Ljubljana 1960, p. 25
5 Zoran Kržišnik, Dialogo con Spacal. In: Zoran Kržišnik ”Spacal” 1983, op. cit. ,p. 16 e p. 31
6 Franko Vecchiet, Učenje latinščine - De arbore et radicibus. In: ”Lojze Spacal - Retrospektiva”, Ljubjana, Moderna galerija, 25 aprile-4 giugno 2000, pp. 13-15
7 Rodolfo Pallucchini, Il cammino di Spacal. In: ”Luigi Spacal - Opera grafica 1936-1967”, testi di Rodolfo Pallucchini e Franco Russoli, catalogo a cura di
Giulio Montenero, Milano, Vanni Scheiwiller, 1968, pp. 3-6
8 Zoran Kržišnik, Dialogo con Spacal. In: Zoran Kržišnik ”Spacal” 1983, op. cit., pp. 30-31
9 Zoran Kržišnik, Dialogo con Spacal. In: Zoran Kržišnik ”Spacal” 1983, op. cit., p. 15 e p. 24
10 Zoran Kržišnik, Dialogo con Spacal. In: Zoran Kržišnik ”Spacal” 1983, op. cit., pp. 15-16
11 Sergio Molesi, Presentazione. In: ”Spacal 40 anni di pittura”, Castello di San Giusto, Trieste, giugno-settembre 1977
12 Laura Carlini, Introduzione. In: ”Alpe Adria - L'arte tra le due guerre”, Ljubljana, Moderna Galerija, 1984, pp. 52-64
13 Jure Mikuž, La figura umana nella pittura slovena tra le due guerre. In: ”Alpe Adria -L'arte tra le due guerre”, 1984, op. cit., pp. 52-54
14 Igor Zabel, Tra 'realismo' e modernismo. La situazione dell'arte slovena 1945-1960. In: ”Alpe Adria. Al di la del realismo”, Graz, Neue Galerie
Landesmuseum Joanneum 1988, pp. 335-352
Nočni let
25
Borut Spacal
Un fiore nella notte
Frammenti dalla vita
di mio padre
D
a anni il pomeriggio della domenica era dedicato alle passeggiate. All'inizio erano molto lunghe.
Tu ti appoggiavi al bastone con la mano destra e con
la sinistra ti sostenevi al mio braccio. Da Piazza
Venezia c'incamminavamo di solito lungo le rive, fino
a raggiungere il campo Marzio e poi lungo il viale
alberato di Sant'Andrea ad osservare quello che
rimaneva dei cantieri navali. Sosta obbligata ai Campi
Elisi, di fronte alla casa dove hai trascorso la tua adolescenza. C'incamminavamo poi in salita, dove un'altra sosta bisognava farla davanti all'ex prigione di Via
Tigor, che un tempo ti ospitava. La passeggiata proseguiva per Via Cavana, fino a piazza dell'Unità; da
qui sul molo Audace e ritorno per le rive fino a piazza Venezia.
dobbiamo correre in ospedale: una volta il cuore, poi
la flebite, poi un'emorragia digestiva. All ultimo
ricovero ho cercato di capire dai medici di reparto,
cos'altro dobbiamo ancora aspettarci. La risposta era
chiara: "Caro collega, all'eta di novantatré anni non
c'è organo del nostro corpo che rimanga intatto e la
vita di tuo padre evolve inesorabilmente verso la
fine."
Era una domenica di aprile. Tu eri uscito da pochi
giorni dal centro clinico di Lubiana, ma quando hai
saputo che era domenica, non c'era verso di convincerti a rinunciare alla passeggiata.
Preparativi interminabili per farti vestire e soprattutto
mettere le scarpe, ma le scarpe non ci stanno in nessun modo sui tuoi piedi gonfi ed infine abbiamo
Ora siamo nel 2000, prossimo a compiere i novantadeciso di uscire in ciabatte.
tré anni, le tue forze sono scemate e le passeggiate si
sono fate progressivamente piu corte, tanto che da Come sei diventato piccolo, papà, non mi arrivi nemqualche mese ci limitiamo ad attraversare le rive, rag- meno alle spalle e si che anni fa eri orgoglioso della
giungere il mercato del pesce, il molo Venezia e tua statura atletica. Ti infiliamo un giubbotto, metti in
ritornare al tuo appartamento di Piazza Venezia testa un cappello che ti copre quei pochi capelli
numero quattro. La tua debolezza, comunque, non ti bianchi che ti sono rimasti, nella mano destra il basfa desistere da questi impegni domenicali e nessuno tone, con la sinistra ti appoggi al mio braccio, ma i
può convincerti di rinunciare qualche volta alla tuoi piedi non vogliono in nessun modo staccarsi dal
passeggiata con tuo figlio. Stavo restituendoti, papà, il pavimento. Su, papà, alza i piedi e fai un passo
tempo che tu mi hai dedicato quando ragazzino mi deciso, uno, due, tre. I piedi rimangono incollati e tu
li trascini in qualche modo facendo dei passetti microtrascinavi per i campi a cercare la mela d'oro.
scopici. Ci vogliono dieci minuti soltanto per raggiunDurante la tua lunga vita non eri mai ammalato: non
gere l'ascensore e quindi la prima delle innumerevoli
una frattura, non un'operazione seria, non una malatpause che dovremmo fare durante la nostra passegtia che ti costringesse al ricovero in ospedale. Quelle
giata.
rare volte che rimanevi bloccato con la tua schiena,
non hai resistito più di qualche ora nel tuo letto, poi Sei sempre piu silenzioso. Certo non sei mai stato un
dovevo portarti a peso nel tuo studio, perché non chiacchierone, ma adesso sembra quasi che le parole
riuscivi a separarti a lungo dai tuoi pennelli. Da un non vogliano staccarsi dalle corde vocali, come i tuoi
anno tutto è cambiato e una settimana si, una no, piedi dal pavimento.
26 Lojze Spacal
Eri sempre di poche parole, papa, capace a volte di
passare giornate intere senza esprimere una frase.
Saranno gli anni che hai passato in carcere e nella
cella d'isolamento, che ti hanno disabituato ad utilizzare le parole. Non avevi con chi comunicare e non
dovevi nemmeno, conscio che il solo modo per salvarsi dall'ergastolo o dalla fucilazione era di cucirsi la
bocca. Ma la tua bocca è rimasta cucita per tanti anni
dopo la caduta del fascismo e ancora adesso rimani
nebuloso su alcuni avvenimenti che hanno segnato la
tua vita in quel periodo.
Durante le nostre passeggiate siamo riusciti
comunque rievocare tanti ricordi, ma che fatica collegarli insieme, trovarci un nesso, una scala consecutiva. A volte certi episodi ti appaiono con estrema
lucidità, ma non ricordi piu se erano recenti o molto
lontani, se sono successi prima o dopo la guerra.
Certo, papà, ricordi ben poco delle cose appena successe; non ricordi che qualche giorno fa stavi ancora
in ospedale a Lubiana, stenti a ricordare il nome dei
tuoi nipoti e a volte dimentichi anche il mio, ma ricordi con tutta precisione fatti avvenuti quasi settanta
anni fa, come quella notte trascorsa nella piccola
officina da falegname ad Acetura dove eri confinato.
●●●
Era una calda notte d'agosto del 1931. La piccola bottega odorava di legno, colla e vernice. Tu eri intento a
piallare le tavole e intagliarle con lo scalpello: un lavoro
di precisione, che esigeva impegno fisico e mentale.
Quanti problemi hai avuto al tuo arrivo ad Acetura,
quante diffidenze della gente, che ti vedeva sorvegliato dai carabinieri, hai dovuto superare; ma alla fine
c'è l'hai fatta. I paesani ora si fidavano di te e
Francesco ti ha offerto qualche lavoro nella sua piccola bottega di falegname.
"Fatemi una cassa semplice per favore, non ho molti
soldi", disse Giuseppe.
Ma tu avevi deciso che una bambina di quattro anni
si meritava qualcosa di particolare.
Perché papà? Eri commosso per il dolore di
Giuseppe o ti faceva tanta pena la bambina morta?
Erano ricordi di tua sorella morta alla stessa età? Ti
eri affezionato a quella gente?
Hai finito di intagliare il legno, hai preso quindi il pennello. Non era la prima volta che tenevi un pennello
in mano e già quando facevi il garzone nell'officina di
falegname, il regalo più bello che poteva farti il capomastro era di lasciarti fare qualche rifinitura con i colori. Non era nemmeno la prima volta che ricorrevi
alle immagini nascoste nel tuo cervello per rendere in
qualche modo sopportabile la realtà. Guai se nell'oscurità della cella d'isolamento non saresti riuscito
a rievocare i colori, le forme e le persone della tua
infanzia, era l'unico modo per sopportare quelle
eterne giornate fatte di sola notte. Era pero la prima
volta che hai pensato di dare una vita autonoma a
queste tue immagini tanto da poter essere osservate
anche dagli altri.
Perso nella cognizione del tempo continuavi a maneggiare il pennello. Cosa sarebbe piaciuto ad una bambina di quattro anni. Ricordavi le immagini dei santi
pitturate sui vetri, che a te, ragazzino, tanto piacevano
durante i tuoi soggiorni a Kostanjevica, ricordavi le
decorazioni sulla cassapanca nella quale tua nonna
nascondeva i suoi tesori, ma poi alcune immagini,
che mai avevi visto sono scaturite direttamente dalla
tua mente ed il pennello che tenevi nella mano cominciava a scorrere sulle tavole tracciando le figure con
una leggerezza ed una facilità impensate. Sara proprio
una bella bara!
Erano pochi spiccioli quello che riuscivi a Le immagini variopinte sarebbero piaciute a quella
guadagnare, ma tu avresti accettato tutto, pur da poter bambina: fiori, animali, piccoli angeli. Non hai
mandare qualcosa a casa, alla mamma e alla sorella. dimenticato di aggiungerci un gallo. Mentre il tuo
lavoro progrediva sentivi allentare la tensione dentro
Il lavoro era poco, giacché nessuno costruiva case,
di te. Diminuiva l'afflizione per il lutto toccato a
nessuno ordinava mobili, armadi e letti si tramandaGiuseppe, ma anche il tormento per tutte le disgrazie
vano di generazione in generazione. Si può dire che
che ti toccarono negli ultimi anni: carcere, confino, la
l'unico articolo che era ordinato con regolarità erano
preoccupazione per la madre e la sorella delle quali
le bare. I morti avevano pur sempre diritto ad una
avevi poche notizie e non sapevi come facessero a
cassa tutta propria.
sopravvivere senza il tuo aiuto. Sentivi attenuarsi il
Poi venne Giuseppe a ordinare la bara per la figlio- dolore per gli amici fucilati a Basovizza, quelli conletta di quattro anni. La piccola aveva la febbre alta da dannati all'ergastolo, a te era andata bene e te la sei
alcuni giorni, poi mori. Medici nelle vicinanze non ce cavata con cinque anni di confino. Anche nel tuo
n'erano.
futuro, che ti appariva oscuro e senza vie d'uscita,
Nočni let
27
scorgevi qualche spiraglio. Sarà proprio vero, che
un'opera ben fatta, che un'immagine bella, anche se
scaturita dalla nostra fantasia, può addolcire la realtà
per triste che sia e attenuare il dolore.
Eri proprio soddisfatto del tuo lavoro. Ti sentivi leggero; il presente ed il futuro ti apparivano meno oscuri.
Il mondo ti appariva in una luce più bella. Quel piccolo feretro colorato ti appariva come un fiore che si
apre nella notte e con la sua bellezza illumina e addolcisce i nostri pensieri resi tetri dall'oscurità.
Quando avevo tre anni, hai deciso che era tempo che
imparassi a nuotare, e questo si che me lo ricordo. Il
modo più spiccio ti è sembrato quello di rovesciare la
barca. "Se restano a gala i gatti, resterà anche lui!"
ragionavi.
No, papà, non eri molto presente all'educazione dei
tuoi figli e quando volevi dedicarti a noi usavi dei
metodi che facevano raddrizzare i capelli. Quando
invece c'era effettivo bisogno di te, perché la mamma
era stanca, del suo lavoro d'insegnante, di occuparsi
di noi e della tua vecchia madre, tu te la svignavi. In
genere andavi a Parigi, dal tuo amico Veno Pilon, a
fare il bohème. Ma come dicevo hai sempre anteposto la tua pittura a tutto il resto e la famiglia, mamma
compresa, fini per accettare quest priorità assoluta.
Era quella volta che lo hai deciso, papà! Hai cominciato ad intravedere uno scopo nella tua vita. Ti sei
chiesto: si, diventare pittore, artista poteva essere
questo il mio destino? Dare libero sfogo a tutte quelle
belle immagini incarcerate nella nostra memoria, nel
nostro cervello; riportarle alla vita, comunicarle agli
Ti farei in ogni modo una grossa ingiustizia, dicendo,
altri e rendere loro più dolce l'esistenza.
che di quei primi anni di vita non mi è rimasto nulla
Erano gli ultimi ritocchi di pennello. Nel paese com- della tua presenza. Al contrario, anche se il tempo che
inciò a cantare il primo gallo. Poi ti assopisti; un mi hai dedicato era limitato, forse era qualitativasonno profondo e tranquillo da persona soddisfatta. mente cosi diverso e fuori dell'ordinario, che di quel
periodo mi sono rimaste innumerevoli memorie. Sarà
Molti anni piu tardi lo hai detto ai critici e giornalisti,
stato, perché tu stesso, non hai avuto un padre, che
che nessuna tua opera d'arte è mai stata tanto ammipotesse introdurti in quel magico mondo dei sogni,
rata quanto quella piccola bara, portata in spalla dai
che ora lo cercavi insieme a tuo figlio e lo riproduceragazzi del paese. Una folla di gente, d'Acetura e dei
vi nei tuoi quadri.
paesi vicini, volle dare l'ultimo saluto alla bambina
morta, esprimere la solidarietà a Giuseppe e ammira- No, papà, non mi hai insegnato a leggere, a scrivere,
va il feretro.
a fare i conti, ma hai saputo avvicinarmi a quel fantastico universo dell'immaginazione nel quale uno
Nei mesi successivi il lavoro nella bottega di
poteva trascorrere giornate intere, inebriarsi e soffoFrancesco aumento notevolmente. La tua fama si difcare le proprie angustie.
fuse e tutti volevano le casse da morto dipinte da te.
Ma tu eri deciso a perseguire la vocazione apparsati Tornavi la sera dal tuo atelier, portandoti in genere
quella notte.
qualche pezzo di legno o linoleum da incidere dopo
cena. Continuavi intagliando le matrici delle tue gra●●●
fiche fino ad ore tarde, tenendomi sulle ginocchia. Io
Era il 1947. Con la nascita del secondo figlio dove- giocavo con i trucioli e mi meravigliavo delle immagvano incrementare le tue responsabilità di padre, ma ini sempre nuove che man mano apparivano.
tu facevi finta di non accorgertene e in ogni modo il
Nelle lunghe serate di primavera fantasticavamo su
tuo lavoro veniva prima di tutto. La mamma avrebbe
quali storie si raccontavano i gufi con quel loro canto
sostenuto che era meglio cosi, perché quelle poche
monotono o quali incredibili gallerie avranno costruvolte, che sentivi un istinto paterno, combinavi sicuito le talpe sotto terra.
ramente qualche guaio.
E quando poi per Natale dovevamo preparare il preIo non me lo ricordo, ma dalle memorie di famiglia
sepe. No, non erano rispettati i canoni religiosi, ma
risulta, che quando avevo qualche mese hai deciso,
quanta fantasia ci mettevi però in tutte quelle immagdurante uno di quei pochi momenti nei quali la
ini che disegnavi. Un presepe magico com'era sempre
mamma mi affidava a te, che era ora di temprarmi
il mio i miei amici potevano solamente sognarselo.
contro tutti i malanni. Cosi procuratoti due secchi
d'acqua, bollente in uno e ghiacciata nell'altro, m'im- Un posto particolare nella mia memoria occupano le
mergevi senza curarti delle mie grida.
visite al tuo atelier, situato in soffitta in Via Coroneo
28 Lojze Spacal
numero uno. Quel posto era pieno di barattoli d'inchiostri e vernici, di pennelli, di matite colorate, di
tavole di legno, di tele, di ritagli di linoleum, di libri;
in mezzo un imponente torchio per stampare le tue
grafiche.
"Vuoi provare a premere il torchio?"
grande artista. Mai avresti aspettato una coda per
acquistare un biglietto o pagare una bolletta; il tuo
tempo ti sembrava troppo prezioso. Se ti scadeva il
passaporto telefonavi subito al questore o al console
e se dovevi fare qualche piccola operazione in banca
scomodavi immediatamente il direttore.
Ti sembrava poi che anche il tuo aspetto doveva
"Certo che voglio!", ma non riuscivo in nessun modo
essere quello di un artista affermato. Vestivi in genere
a smuovere la leva. Poi tu ti rimboccavi le maniche,
jeans, maglie di colori vivaci, giacche in jeans o pelle,
tiravi la leva e dal torchio uscivano fogli con immagil'immancabile basco in testa, tutto e sempre macchiani colorate, odoranti d'inchiostro fresco.
to dalle tue pitture. La mamma si scandalizzava:
"Gigi, ma come fai ad uscire conciato cosi. Ti
●●●
conoscono tutti." "Appunto per questo", le rispondeDopo il tuo successo alla Biennale di Venezia nel
vi, "ha pur detto Černigoj che siamo pittori moderni".
1958 le mostre non si contavano più. Le tue opere
Sei arrivato addirittura ad uscire con le scarpe di colhanno fatto il giro d'Italia, ma sono passate anche per
ore diverso.
molte citta e capitali straniere. Non passava giorno
che io e mio fratello non fossimo impegnati al Hai sempre condotto una vita sana. L'esercizio fisico
trasporto e al caricamento dei quadri, cornici, vetri: non ti mancava e l'unica sigaretta che ti ho visto
quante scale con quel peso non indifferente.
accendere era in occasione di una cena sul Carso,
quando dovevi fare fumo per scacciare le zanzare.
Sono comparsi anche i compratori. Quando eri
Non dedicavi molto tempo al riposo e al rilassamenavvisato che qualcuno voleva acquisire qualche tua
to, ma era il tuo stesso lavoro, che svolgevi con tanto
opera, cominciavi innanzi tutto a nascondere quelle
entusiasmo, a servire anche come ricostituente dell'ealle quali eri piu affezionato e dalle quali in nessun
quilibrio psico-fisico. Qualche bicchiere di vino lo
caso ti saresti separato. Non ammettevi discussioni sui
bevevi e se i bicchieri erano di più cominciavi a straprezzi, anche se del valore del denaro non hai mai
parlare esagerando in tutto e di tutto. La mamma
capito molto.
brontolava: "Gigi, ma cosa mai stai raccontando?"
I giornali si occupavano spesso di te e non soltanto
Poi qualcuno ti ha messo in testa che le tue forze
quelli che normalmente si occupano d'arte. La tua
potrebbero non durare in eterno, che a sessant'anni
notorietà ti ha fatto raggiungere perfino le pagine monera meglio mettersi un po' a dieta, pensare di più alla
dane delle riviste di moda femminili. Gli articoli che ti
propria salute. Allora non ti andava più bene niente
erano dedicati non ti hanno mai interessato in modo
di quello che trovavi sul tavolo, ogni mese dovevi
particolare e anche le critiche delle tue mostre le
controllare il colesterolo e la pressione, mezz'ora al
leggevi a malapena. Ti ricordavi comunque bene delle
giorno la passavi pedalando la cyclette. La mamma si
pagine che ti ha dedicato il settimanale Gente, il titolo
scervellava a cucinarti quanto di più saporito e sano,
era: "È diventato pittore per merito di Mussolini".
ma non riusciva ad accontentarti in niente, al massiQualcosa di vero c'era, papà. Senza quella notte al mo le concedevi: "Si, si è passabile, ma in carcere si
confino in Acetura e senza quella dura prova delle mangiava molto meglio."
carceri, chi sa se ti saresti mai dedicato alla pittura.
●●●
Con la fama cresceva anche il tuo orgoglio. Non era
Hai affermato che volevi costruirti una casa sul Carso
vera superbia, nel senso che non ti consideravi supee hai mantenuto la promessa. L'idea era di restaurare
riore agli altri, ma non accettavi che qualcuno
qualche vecchia casa carsica nel paese dei tuoi nonni
mettesse in dubbio il valore della tua arte. Dopo tanti
e genitori a Kostanjevica, ma li la prima guerra monanni poi passati in sordina, ti sembrava, che con il tradiale ha lasciato delle ferite insanabili e della tipica
guardo raggiunto, qualche privilegio ti fosse infine
architettura rimaneva ben poco, cosi la scelta è cadudovuto. Non ti limitavi a pretendere un posto in
ta sul vicino paese di Škrbina.
primo piano soltanto dalla tua famiglia, dagli amici e
dai parenti, ma ti sembrava che ovunque e chiunque Ti sei messo a raccogliere per Škrbina e per i paesi
dovrebbe rendersi conto di aver a che fare con un vicini tutti i vari manufatti in pietra. Tutto quello che
Nočni let
29
i tuoi predecessori del Carso hanno scolpito nel calcare durante i secoli precedenti ti sembrava bello e
interessante. Cosi hai accumulato una quantità incredibile di vasi, di pozzi, colonne, tavole, scalini, piastre,
pezzi di presse per il vino, grondaie; camini - tutto in
pietra.
Ripetevi continuamente: "Bisogna raccogliere questi
elementi, l'uomo del Carso ha sempre amato la
pietra, era il suo pane e diletto, perché lavorando la
pietra riusciva non solo a guadagnare qualcosa, ma
anche ad esprimere il proprio senso estetico in una
terra che non gli metteva a disposizione molti altri
spunti per esprimersi. E la gente che ci abita ora sul
Carso ha dimenticato tutto, distrugge i propri cortili,
demolisce le colonne ed i portali d'ingresso, perché
altrimenti non riesce ad entrarci con l'automobile,
sostituisce i vasi in pietra con quelli in plastica, da
quando c'è l'acquedotto non sa più che farsene delle
cisterne. In pochi anni distruggerà tutto quello che è
stato costruito in molti secoli."
che sapeva di mediterraneo, di ginepro e delle erbe
selvatiche che crescevano nei dintorni. Che differenza
rispetto a quell'appartamento in città con un'aria sempre piu inquinata e un traffico sempre più caotico. Ma
ad un certo punto quel silenzio ti è sembrato sin troppo silenzioso. Mancava qualcosa. Poi hai deciso che
mancavano i grilli.
L'indomani tutti i muratori, i pittori, i falegnami,
invece di dare gli ultimi ritocchi alla tua casa, dovettero andare a caccia di grilli e popolarne il tuo cortile.
"Beh, papà. Proprio tutti torti a considerarti un po'
matto la gente di Škrbina non li aveva."
●●●
Dopo la morte di mio fratello Savo, mamma non si è
mai più ripresa. I suoi interessi svanivano di giorno in
giorno. Cominciava a perdere la memoria, si dimenticava delle cose più elementari, non riusciva più ad
organizzarsi le cose piu semplici: fare un acquisto,
lavare un panno, cucinare una minestra. Poi perse
Ma tu non lo sai cosa la gente del Carso diceva di te, ogni interesse per la propria persona, proprio lei sempapà. Diceva che è arrivato un vecchio Triestino rim- pre cosi attenta e perfetta in tutto. Dimenticava di petbambito, ma pieno di soldi, che sta comprando pietre tinarsi e passava le giornate intere in vestaglia, seduta
per tutto il Carso.
sulla poltrona a fissare il vuoto.
Intanto la casa cresceva, gli oggetti di pietra abbandonati hanno trovato la loro sistemazione, hanno
ritrovato vita, e qualcuno cominciava a domandarsi:
"Però, quel Triestino, proprio scemo non è, guarda
un po' cosa sta venendo fuori da questa vecchia casa
in rovina."
Non era vita facile per i falegnami ed i muratori, perché loro un muro nuovo e dritto sapevano costruirlo,
ma tu esigevi muri identici a quelli che c'erano una
volta, con tutte le loro irregolarità. Allora si è ripetuto tutto l'andazzo già visto mentre costruivi la tua casa
a Pirano: se una parete non ti piaceva era sacrificata
per farne un'altra e un'altra ancora.
Alla fine anche questa casa fu terminata e assomigliava in tutto a quella dei tuoi nonni che ogni tanto
ancora intravedevi nei tuoi sogni: il portale carsico, il
cortile, i ballatoi, la cisterna, il camino, gli scrigni di
noce, si, tutto era al loro posto.
Tu hai ripreso a lavorare o almeno ti sforzavi per
farlo. Continuavi a passare le giornate intere seduto
nel tuo atelier a riordinare le carte vecchie, a ritoccare
qualche quadro e anche a dipingere qualcosa di
nuovo.
Dipingevi sempre meno e le forze per premere il torchio ti sono mancate del tutto. Continuavi comunque
a passare le giornate nel tuo atelier, facendo qualche
ritocco e per lo più immerso in silenzio nelle tue
memorie. Non si sono fermate però le tue mostre e i
tuoi quadri continuarono a fare il giro del mondo raggiungendo perfino Sarajevo, distrutta dalla recente
guerra.
Lo dicevi sempre, papà, che i pittori avevano un privilegio: potevano intuire quando la loro morte si avvicinava, perché arrivavano i corvi. Intendevi i mercanti
d'arte e tutti coloro, che speculando sul rincaro dei
quadri dell'artista deceduto, si precipitano all'ultimo
minuto e cercano di impossessarsi di tutte le sue opere.
"È come un mio quadro" dicevi, "quando ci entro mi
I corvi sono arrivati, papà, ma tu non te ne sei accorsembra di entrare in una delle mie grafiche."
to. Strani galleristi prelevavano le tue opere, per
Quando alla sera gli operai se ne andavano, assapomostre inesistenti, senza mai restituirtele. Tu ti fidavi
ravi la quiete bevendoti il tuo bicchiere di terrano.
di tutti, papà. Sedicenti i tuoi ammiratori si aggiraPotevi rivivere nei sogni le tantissime cose che ti legavano ogni giorno per il tuo atelier cercando di racvano al Carso e respirare a pieni polmoni quell'aria
30 Lojze Spacal
capezzare quanti più quadri e grafiche. Ti offrivano
come pagamento somme che non sarebbero bastate
nemmeno per la carta e i colori. Ma tu, papà, della
valuta non ne capivi proprio niente. E come avresti
potuto? Hai cominciato a ragionare con corone della
vecchia Austria, passato alle lire italiane, più volte
svalutate, al dinaro iugoslavo svalutato ancora più
volte, al tallero sloveno; pretendere da una persona di
novanta anni, di ritrovarsi in questo labirinto valutario
sarebbe stato troppo. Però eri cocciuto, e ti ostinavi
ad amministrare tutte le tue vendite da solo, nonostante gli imbrogli ai quali eri soggetto ogni giorno.
Altri personaggi che incontravi non si preoccupavano
nemmeno di accecarti con cifre irrisorie. Si presentavano semplicemente in squadra, e mentre uno si faceva mostrare i tuoi quadri gli altri ti vuotavano la casa.
Dopo la morte della mamma ti sei ritirato in un
mondo tutto tuo. Eri sempre taciturno, ma adesso
riuscivi a stare zitto per giornate intere e quando
parlavi, riflettevi sulla morte, sui cimiteri, sul dove
essere sepolto.
Religioso non lo sei mai stato e durante la tua vita hai
visto la chiesa per ben poche volte. Non avevi niente
di particolare contro i preti e le tue opere sono piene
di svariati simboli religiosi, ma tu questa religione la
consideravi piu come un fatto di tradizione popolare
e come tale andava accettata. Quando la mamma e
morta però volevi il prete. Perché, papà?
Nočni let
31
32 Lojze Spacal
Delo
Lavori
Nočni let
33
Alegorija podeželja (priprava za mozaik), tuš na papirju, 46 x 57 cm, 1955
34 Lojze Spacal
❚
Allegoria di campagna (bozzetto per mosaico), china su carta, 46 x 57 cm, 1955
Študija, tuš na papirju, 43 x 32 cm, cca. 1934
❚
Studio, china su carta, 43 x 32 cm, cca. 1934
Lunapark, lesorez, 40 x 29,5 cm, 1951
❚ Lunaparc, xilografia,
40 x 29,5 cm, 1951
Študija, tuš na papirju, 19 x 23 cm, cca. 1934
❚
Studio, china su carta, 19 x 23 cm, cca. 1934
Nočni let
35
Mesto v zrcalu, lesorez, 48 x 60 cm, 1953
❚
Città allo specchio, xilografia, 48 x 60 cm, 1953
Privid, barvni lesorez, 22 x 15,5 cm, 1951
❚ Ascesa, xilografia a colori, 22 x 15,5 cm, 1951
36 Lojze Spacal
Brez naslova, lesorez, 70 x 101 cm, 1952
❚
Senza titolo, xilografia, 70 x 101 cm, 1952
Nočni let
37
Predmestje, lesorez, 56 x 45 cm, 1952
38 Lojze Spacal
❚
Periferia di città, xilografia, 56 x 45 cm, 1952
Čolni na kopnem, barvne voščenke,
29 x 42 cm, 1950 ❚ Barche a riva,
pastelli a cera colorati, 29 x 42 cm, 1950
Čolni na kopnem, barvne voščenke,
29 x 42 cm, 1950 ❚ Barche a riva,
pastelli a cera colorati, 29 x 42 cm, 1950
Kraška vas, barvne voščenke, 30 x 42 cm, cca. 1950
❚ Paese carsico, pastelli a cera colorati, 30 x 42 cm, cca. 1950
40 Lojze Spacal
Brez naslova, barvne voščenke, 42 x 59 cm, 1952
❚
Senza titolo, pastelli a cera colorati, 42 x 59 cm, 1952
Nočni let
41
Viseči čolni, mešana tehnika, 72 x 58 cm, 1955
❚ Barche appese, tecnica mista, 72 x 58 cm, 1955
Brez naslova, tuš na papirju, 32 x 22,5 cm, 1955
❚ Senza titolo, china su carta, 32 x 22,5 cm, 1955
42 Lojze Spacal
Viseči čolni, olje na platnu,
193 x 106 cm, cca. 1955 ❚ Barche appese,
olio su tela, 193 x 106 cm, cca 1955
Nočni let
43
Soline, tuš na papirju, 32 x 22,5 cm, cca. 1955
❚ Saline, china su carta, 32 x 22,5 cm, cca. 1955
Soline, tempera na papirju, 16,5 x 11,7 cm, cca. 1955
❚ Saline, tempera su carta, 16,5 x 11,7 cm, cca. 1955
44 Lojze Spacal
Soline, voščena kreda, 72 x 58 cm, cca. 1955
❚
Saline, pastello a cera, 72 x 58 cm, cca. 1955
Nočni let
45
46 Lojze Spacal
Magično tihožitje, tempera na platnu, 49,5 x 53 cm, cca. 1939-1940
❚
Natura morta magica, tempera su tela, 49,5 x 53 cm, cca. 1939 -1940
Nočni let
47
Zidovi, olje na platnu, 50 x 40 cm, 1946
❚
Muri, olio su tela, 50 x 40 cm, 1946
48 Lojze Spacal
Kotiček na vrtu, tapiserija, 156 x 213 cm, 1955
❚
Angolo di giardino, arazzo, 156 x 213 cm, 1955
Nočni let
49
Ganjki na Krasu, tempera na papirju, 40 x 52 cm, 1965
❚ Ballatoi sul Carso, tempera su carta, 40 x 52 cm, 1965
50 Lojze Spacal
Ganjki na Krasu (osnutek za tapiserijo), tempera na platnu, 200 x 300 cm, 1964
❚
Ballatoi sul Carso (bozzetto per arazzo), tempera su tela, 200 x 300 cm, 1964
Nočni let
51
Idila na gmajni, mozaik, 85 x 60 cm, 1995
❚ Idillio nel prato, mosaico, 85 x 60 cm, 1995
Zapora na Krasu, mozaik, 85 x 60 cm, 1995
Chiusa carsica, mosaico, 85 x 60 cm, 1995
❚
52 Lojze Spacal
Kraški motiv, mešana tehnika,
35,5 x 25 cm, 1994 ❚ Scorcio carsico,
tecnica mista, 35,5 x 25 cm, 1994
Kraški motiv, mešana tehnika,
35,5 x 24,5 cm, 1984 ❚ Scorcio carsico,
tecnica mista, 35,5 x 24,5 cm, 1984
Nočni let
53
Kraški motiv, mešana tehnika,
116 x 94 cm, 1994 ❚ Scorcio carsico,
tecnica mista, 116 x 94 cm, 1994
Viseči čolni v Savudriji, mešana tehnika, 60 x 85 cm, 1970
❚ Barche a Salvore, tecnica mista, 60 x 85 cm, 1970
54 Lojze Spacal
Mesto v zatonu, mešana tehnika,
80 x 119,5 cm, 1968
❚ Città al tramonto, tecnica mista,
80 x 119,5 cm, 1968
Nočni let
55
❚
56 Lojze Spacal
Totem, barvan les in kamen,
121 x 27 x 27 cm, cca. 1965
Totem, legno colorato e pietra,
121 x 27 x 27 cm, cca. 1965
Kraška kaluna, mešana tehnika,
60 x 85 cm, 1966 ❚ Portale Carsico,
tecnica mista, 60 x 85 cm, 1966
Nočni let
57
Brez naslova, mešana tehnika,
27 x 20,5 x 15 cm, 1989 ❚ Senza titolo,
tecnica mista, 27 x 20,5 x 15 cm, 1989
58 Lojze Spacal
Brez naslova, pobarvan bron,
16,5 x 16,5 x 25,5 cm, 1989
❚ Senza titolo, bronzo colorato,
16,5 x 16,5 x 25,5 cm, 1989
Nočni let
59
Magični prostor, mešana tehnika,
52,5 x 77,5 cm, 1980 ❚ Spazio magico,
tecnica mista, 52,5 x 77,5 cm, 1980
Kraško znamenje, barvni lesorez,
90 x 64 cm, 1980 ❚ Simulacro carsico,
xilografia a colori, 90 x 64 cm, 1980
60 Lojze Spacal
Zid miru, barvni lesorez,
40 x 52 cm, 1965
❚ Manifesti per la pace, xilografia a colori,
40 x 52 cm, 1965
Nočni let
61
Arheološka trta, barvni lesorez,
50 x 70,5 cm, 1974 ❚ Campo abbandonato,
xilografia a colori, 50 x 70,5 cm, 1974
62 Lojze Spacal
Nočni polet, barvni lesorez,
46 x 34,5 cm, 1976 ❚
Volo di farfalla sul Carso, xilografija a
colori, 46 x 34,5 cm, 1976
Kraška zapora, barvni lesorez,
70 x 83 cm, 1983 ❚ Chiuso carsico,
xilografia a colori, 70 x 83 cm, 1983
Nočni let
63
Arheološka trta, risba in slepi tisk, 60 x 90 cm, 1981
❚ Campo abbandonato, disegno e stampa a rilievo,
60 x 90 cm, 1981
64 Lojze Spacal
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, izdajo kataloga je omogočilo podjetje S&T Hermes Plus d.d.