Katalog Spacal 1.qxd
Transcript
Katalog Spacal 1.qxd
Lojze Spacal Nočni let 2 Lojze Spacal Nočni let 3 Lojze Spacal Nočni let Katalog izdal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije Miklošičeva 24, Ljubljana, Slovenija tel.: +386 (0)1 30 77 296, fax: +386 (0)1 23 12 182 www.zzzs.si Izdajo kataloga je omogočilo podjetje S&T Hermes Plus d.d. Zanj: Borut Miklavčič, generalni direktor ZZZS Organizacija: Karmen Perme, Marko Arnež, Martin Spacal Besedila: Borut Miklavčič, Martin Spacal, Giulio Montenero, Borut Spacal Prevodi: Mateja Trempuš Lektura in korektura: Franko Vecchiet, Marija Šubic, Mateja Trempuš Fotografija: Drago Holynski, Marko Tušek Oblikovanje: Marko Tušek, Franko Vecchiet Grafična priprava: Cumulus, Marko Tušek, Trajanus Tisk: GTO Košir Naklada: 500 izvodov Ljubljana, november 2006 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 75(497.4):929 Spacal L. SPACAL, Lojze Nočni let / Lojze Spacal ; [besedila Borut Miklavčič ... [etal.] ; prevodi Mateja Trempuš ; fotografija Drago Holynski, Marko Tušek]. - Ljubljana : Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, 2006 229747968 4 Lojze Spacal Z avod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v letu 2006 ponovno odpira svoja vrata likovni umetnosti in njenim ljubiteljem. Poslopje sedeža zavoda je bilo že od svojega nastanka 1925 dalje tesno prepleteno in zaznamovano z umetniškimi deli znanih slovenskih umetnikov, posebej naj omenimo slikarja Riharda Jakopiča in kiparja Lojzeta Dolinarja. Umetniki so poslopju in poslanstvu zavoda dali svojevrsten pečat: javnosti sta prav gotovo znana dva zanimiva reliefa z naslovoma Delo in Skrb za delo, izklesana iz kraškega kamna na pročelju poslopja zavoda, ki simbolizirata tedanje delavsko zavarovanje, temelječe na načelih solidarnosti. V posebno zadovoljstvo in čast nam je, da s predstavljanjem sodobne slovenske likovne umetnosti nadaljujemo tudi vnaprej: tako smo ob skorajšnji stoletnici rojstva slikarja in grafika Lojzeta Spacala pripravili zanimiv pogled v njegovo, žal, že minulo ustvarjalnost. Prav ob tem dogodku velja ponovno opozoriti na pomembno vlogo, ki jo je Lojze Spacal odigral v nastajanju sodobne slovenske likovne umetnosti, ko je bistril duha vrstnikom in mladim slovenskim avtorjem v tedaj še ne dovolj prevetrenem kulturnem prostoru nekdanje države. Borut Miklavčič generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije Nočni let 5 6 Lojze Spacal L eta 2000, ko je umrl nono, sem se na podelitvi Jakopičeve nagrade zavezal, da bom poskušal urediti njegovo zapuščino in bogat umetniški opus prikazati kar najširšemu krogu ljubiteljev njegove umetnosti. Moderni galeriji sem podaril velik del njegove dokumentacije in bogato knjižnico, že isto leto pa sem pripravil razstavo njegovih slik in tapiserij na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Tej razstavi je sledilo še mnogo drugih. Po šestih letih se zopet vračam v prostore Atrija, da napovem vrsto dogodkov, ki se bodo v počastitev nonove stoletnice rojstva odvijali v letu 2007. V sodelovanju s številnimi galerijami po vsej Sloveniji in v Italiji bomo prikazali večji del opusa njegove zapuščine. Moje večletno urejanje nonove zapuščine je namreč obrodilo vrsto odkritij in večino teh bi radi predstavili ob njegovem jubileju. S prireditelji razstav smo se dogovorili, da prikažemo njegova dela predvsem po tehnikah. Prva razstava se bo odprla v Prešernovem mestu, saj je bil med mnogimi nagradami in priznanji tudi Prešernov nagrajenec. V Kranju bodo v Galeriji Prešernovih nagrajencev na ogled dela na papirju, v Gorenjskem muzeju pa slike, skulpture, dela na steklu in nekateri kosi pohištva. V Moderni galeriji v Ljubljani bomo prikazali njegov fotografski opus. Malokdo ve, da je bila fotografija njegov prvi hobi in poklic, saj se je prav s fotografijo preživljal, ko je bil konfiniran v južni Italiji. Obalne galerije v Piranu, Kopru in Portorožu bodo postavile na ogled mozaike, tapiserije in tudi nekaj detajlov z ladij, ki so jih v šestdesetih letih izdelovali v Trstu, saj je nono s svojimi deli opremil kar nekaj luksuznih čezoceank. Grafika, za katero je nono prejel prvo nagrado na Beneškem bienalu, pa bo obsežno prikazana v njegovi galeriji v Štanjelu. Otvoritev te razstave bo 15. junija 2007, na njegov rojstni dan. Ta dan bo v Štanjelu tudi osrednja prireditev. Na razstavi na Zavodu za zdravstveno zavarovanje je prisoten izbor nonovih del različnih tehnik, ki bo podrobneje in obširneje predstavljen v zgoraj omenjenih galerijah naslednje leto. Zato vse ljubitelje del mojega nona že ob tej priložnosti vabim, da si prihodnje leto te jubilejne razstave ogledajo. Martin Spacal vnuk Nočni let 7 Giulio Montenero Živi Spacal: Uvod k njegovim delom "Ne razumem - je rekel Sirio - da je pri dveh milijardah ljudi, kolikor jih je na Zemlji, prav v tej neznatni točki in le za nas Sonce dovoljkrat vzšlo, da smo dosegli mir." "Oh - je odgovoril Cerilo s tišjim glasom - prepričan sem, da obstajajo tudi drugi podobni otoki, tu in tam, vsepovsod, toda resnično otoki, zunaj dosega humane geografije, zato mislim, da smo nedosegljivi. In vsak pozna le svoj otok". Massimo Bontempelli, Giro del sole (Kroženje sonca) S to let od rojstva in šest od smrti, je Spacal bolj živ kot kdajkoli prej v zanimanju, ki ga njegova dela vzbujajo pri tistih, ki lahko razumejo njihovo še ne razdano virtualno energijo, vprašanja, še vedno brez odgovora. Treba je vstopiti v strnjeni korpus njegovih grafičnih del, zaporedne pripovedi, razvite na več kot petstotih matricah v 65 letih vztrajnega, plodnega, pospešenega dela. Nato je treba interpretirati vsako posamezno ilustracijo, saj vsaka v navidezni, skoraj otroški preprostosti skriva notranjo igro kitajskih skrinjic, navezovanja pomenov. Navdih je Spacal dobil pri magičnem realizmu Bontempellija, sprva z ilustracijskimi nameni, zato je "Otok sreče" (Isola della felicita) iz leta 1937 verjetno pripomba k delu "Giro del sole" (Kroženje sonca). Obsega že bistvene izraze njegove poetike. Kakor zasleduje Bontempelli antiliterarno, tako Spacal antislikarsko. Kot obrtnik, sin kamnoseka, se je želel pomeriti s trdoto lesa, iz katerega je želel s silo, skoraj surovostjo, izdolbsti "preveč in prazno". Iz igre presledkov med črno in belo osnovno podlago se dviguje otok sreče, kjer pesnik najde blaženost za ceno osame. Že leta 1951 je Giuseppe Marchiori v tistem "nasprotju med črtami in prostori odkril povsem novo vrednost, prvine "natančnega" sloga, skladnega z osebnostjo umetnika. Edini v Italiji, ki mu je uspelo preseči meje tehnične virtuoznosti; potem ko se je izognil dannunziovski postsecesionistični dekorativnosti, odstranil kulturne vplive in folkloristična sklicevanja, je Spacal prispel do vizionarske spremembe resničnega podatka v popolno harmonijo sanj, v kozmično kontemplacijo". Toda Spacal je bil, bolj kot grafik, slikar. V pozni starosti mi je zaupal, da v resnici, globoko v sebi ni vedel, če je bil bolj nagnjen k slikarstvu ali k grafiki. Tudi pri slikarstvu lahko sliko za sliko preizkusimo barvno in materialno konsistenco, moč, ki preveva družinske zadeve in ki jih preobraža v splošne in univerzalne oblike stvarnosti, moč, ki utrjuje identiteto barv, še posebno tistih bolj medlih, po sledeh elegičnega nauka svojega učitelja, Pia Semeghinija, nauka, ki se ga je sam naučil že pred tem iz stare ljudske metode barvanja fasad. Spacal se spominja prizora, ki mu je prisostvoval kot mladenič na Krasu. "Moški so pometali cesto, sejali mešanico rdeče zemlje in apnenčastih drobcev, dodajali apno in vodo, mešali in s to mešanico ometali svojo, ravno zgrajeno hišo. Ko se je po nekaj dneh omet na vročem soncu posušil, je bil rezultat nežen oranžen odtenek, z rahlim prelivanjem, posledica nezglajene zidne podlage. To je osnovna barva mojih del. Tudi jaz uporabljam kraški kamen, zmlet in zmešan z oljnimi barvami."1 Iz Spacalovih del veje Kras, "vzdušje, istočasno junaško in patetično, veličastno in krhko", kakor se je dobro izrazil Gillo Dorfles. Tržaški kritik prepoznava "v območju, ki sega od Prošeka do Komna, od Hrpelj do Lipice, od Vremščice do Nanosa pravo domovino tistega, ki je živel od Gorice do Trsta, od Reke do Pazina vse od otroštva". V mladosti je Spacal zvesto upodabljal običaje in pripovedke naše dežele - in tudi tukaj mu Dorfles ljubeznivo sledi - do trenutka, ko je Mojster dosegel "višek abstrakcije v eni od slik, ki se zdi, da je sama sebi namen in ki je znala ohraniti - ter poveličevati in simbolizirati - ves svoj izvorni figurativnosimbolni naboj"2, izvirajoč iz Tržaškega Krasa. 8 Lojze Spacal Spacal vedno združuje snov in izrazno moč, simbiozo občutka in tehnike, zato ga je moč prepoznati, značilno samosvojega, v mnogih umetnostih: freska, mozaik, vitraž, gobelin, kiparstvo, dekorativne plošče, votlo steklo. Umetnikova lahka prepoznavnost ni nikoli posledica želenega prilagajanja neki stilistični značilnosti. Spacal je tak kot je zahvaljujoč kreativni energiji, ki jo izraža v domiselnosti in v obdelavi snovi, močni nagonski neposrednosti, ki se zdi nemogoča, če se upošteva kompleksno formativno procesualnost, tako, ki ob uporabi grafike tudi v drugih umetnostih, večkrat izmenjuje faze načrtovanja in izvajanja. Včasih se prepusti naključnim virom ali, še pogosteje, miselnim asociacijam, ki jih v njem - četudi nasprotniku nadrealizma, katerega je imel za literarnega vzbudi prikaz kakšne nepredvidene konfiguracije pri delu v nastajanju. Imel je svoje majhne zvijače. Ko je iz stiskalnice prišla prva grafika iz nove matrice, sem ga povprašal po naslovu in odgovoril mi je, da naslov da šele po več dneh, včasih mesecih razmisleka. Izbira virov, filtriranje zunanjih doprinosov, kompleksnost obdelave, zaradi vsega tega je sestava preglednice, ki bi zabeležila deleže danega in prejetega v izmenjavi med njegovim svetom in figurativnimi kulturami prejšnjega stoletja, in še posebno z italijansko kulturo in s slovensko kulturo, težka. Morda bi bilo koristno analizirati najprej formativno procesualnost. Spacal je zvrsti in tematiko izbiral izredno skrbno, v dobro premišljenem, časovno razvrščenem razporedu. Na začetku podoba: dva avtoportreta, tesnobna in melanholična senca samega sebe, bolj kot zrcalo svoje podobe, sta umeščena v kratko prepoznavanje dragih oseb: mater, idealizirana pozneje kot nravni simbol in istočasno ponižana v surovem verizmu porodnice na stolu, v navadi na Krasu; žena, ki je bila glava družine v letih preganjanja; prijateljica in očetova sodelavka Maria Lupieri, kateri, bolj kot komurkoli drugemu, dolguje magični realizem in ki je upodobljena preoblečena v ljudskega delegata, v posmeh strupenim žaljivkam in omejenostim tržaškega fašističnega malomeščanstva. Osebe najdejo svoje prizorišče v salonih sladkega slabega okusa po Gozzanovo, kjer vsak detajl, ob dolgotrajnem zrenju, oživi v čudnih vibracijah, nemirnih drgetanjih, absurdnih in fantastičnih preobrazbah, pravljičnih vrtovih, vstopajoč, prav tako, v Bontempellija, Buzzatija, Calvina... Po mnogo letih, sem se nekega dne, na obisku v Spacalovi domačiji v Škrbini, oddaljil od njega, preletel intimo njegove spalnice in na nočni omarici našel Calvinove pravljice. Spacal vendar premaga te uroke in postavi svojo poetično delavnico v "Žonglerjevo hišo" (Casa del prestigiatore) (1943), ali pa poveže nestrpno prisluškovanje bitju srca in korakom usode z igro kart "Hiromantke" (Chiromante) (1945). Med seboj povezuje predmete, kakor bi bili besede, z Montalevsko treznostjo sanjanih analognih sugestij in samemu sebi dopusti iluzionistične fikcije. Nato pokliče sokrivca, sebi podobnega pripadnika ljudstva, in mu razkrije stopnjo prevare, ki obstaja v poeziji, stikanje svojega izuma z domišljijsko predstavo zabaviščnega parka, bleščečega v tisočerih lučkah v Rojanu, v predmestju Trsta, "Lunapark v mestu" iz leta 1951. Iz dogodkov preide na pokrajino in kraške vedute. Tudi v tem primeru, kakor pri rožnatih ometih, ima ljudska spontanost prednost pred učeno umetnostjo. France Stele je prvi zaznal pristnost spacalovskega kubizma v ksilografijah na temo s stavbami obdanih ulic, kakor jedra srednjeveških mest, stereometrični interpretaciji kraških hiš, zgrajenih iz golega kamna, ki druga drugo zagrajujejo, združene v ostrih robovih,3 izraz tiste tridimenzionalnosti, Nočni let 9 ki jo je imela sirota kamnoseka v krvi (Kržišnik)4 . Bolj ko se približuje kmečkemu dvorišču, bolj predmeti govorijo o zbirki orodja na steni v hlevu: košare, jarmi, gnojne vile, poleg kipca Device Marije, akrostiha JHS, križa, datuma izgradnje hiše, v stalni izmenjavi med sakralnostjo delovnega orodja in praktično uporabnostjo verske podobe, do spojitve v simbolih, o katerih govori Dorfles. V Spacalovi ikonografski evoluciji je zelo zabrisan prehod od individualne, avtobiografske tematike, k temi skupinskega, kolektivnega pripovedovanja. Zdi se mi, da se prehod ujema s sintezo med italijanskim neoquattrocentizmom in sago slovenskega naroda, ki jo lahko občudujemo na freskah iz leta 1942 v župnijski cerkvi v Gradnem v Goriških Brdih, cikel, ki v načinih, povzetih iz metafizičnih zgodb Beata Angelica, Piera della Francesca in Paola Uccella, slavi ljudske navade in obredne običaje lokalnega prebivalstva. Morda ne Kralj, ne Černigoj, ne Mužič, kateri so približno v tistih letih okrasili številne obalne cerkve, niso s tako veristično zvestobo in tako emotivno močjo upodobili "razkošja" slovenskega ljudstva. Čudno je, da je bil Franko Vecchiet, tržaški umetnik, dve generaciji mlajši od Spacala, ne predan kritiki ne vezan na mojstra s posebnimi vezmi (sicer pa Spacal ni imel učencev v pravem smislu besede), edini, ki mu je uspelo razbrati trenutek, v katerem ta Spacalova človeška pokrajina "postane skonstruirana, normativna in reproduktibilna vrednota, z reminiscencami, strahovi in aluzijami, včasih literarnimi in včasih slikarskimi, kolektivni nravstveni avtoportret ljudi iz njegovega mesta, iz okolice in podeželja, ki se odseva v njegovi umetnosti. Toda umetnikov idealni svet, kakor odsevajo njegova dela, je morda rezultat družbe in kulture, ki ne obstajata več. Njegov lik pripada drugim časom. V svoji strogosti do sveta, v svojem razmišljanju in tehtanju vsake besede, vsakega znaka, se zdi Spacal podoben ljudem, ki znajo latinsko: že nekaj desetletij ne obstajajo več".5 Na povsem drugi strani, se je Spacal, radoveden in občutljiv ob spremembah ozračja figurativnih jezikov, zatekel k užitkom vizualne upodobitve ter tako skoraj anticipiral možnosti računalnika, mikrometrsko raziskovanje neskončno majhnih organskih konkrecij - ki bi lahko bile tudi bloki skrivnostnih metropolskih struktur - v kanalih, izdolbljenih znotraj drevesnega debla, da bi po njih tekel življenjski sok, prispodoba, pridobljena le s preprostim neposrednim vtiskavanjem lesenega debla v preseku. In je "Kraški porton" (Portone carsico) iz leta 1961, poskus informela, ki ga je kaj kmalu opustil, da bi se vrnil k najljubšemu delu "tektonske volje, izgradnji podobe skladno z naukom Mondriana" (Pallucchini).6 Toda k minimalističnim raziskavam se je vrnil, na osnovi drugačnih pristopov. V obdobju znakovne umetnosti so bili simboli-ikone omejeni na gole znake, glagolsko ali hieroglifsko oziroma ideografsko pisavo, do katere se je dokopal - približevanje, tudi v tem primeru, spontani ljudski umetnosti - z učenjem žargona, ki so ga nekoč govorile določene klike izobčencev, ko so med beračenjem puščale na vratih napotke za kolege. "Znaki beračev" (Segni dei mendicanti) iz leta 1961. Nadaljnji korak k semplifikaciji, purifikaciji, abstrakciji nas privede do najvišjega trenutka spacalovske poetike. Precej pronicljivo zabeleži Kržišnik: "Umetnik postane posrednik kompleksnosti obstoja. Pozoren gledalec mu lahko sledi od znaka do znaka, skoraj od črke do črke zgovorne abecede, abecede, ki iz vsakega posameznega znaka, iz njihove kombinacije, in tudi iz skupne človeške izkušnje, črpa eno in edino posebnost samega sebe kot umetnika. Semplifikacija seže skoraj do absolutnega, ne da bi predvidela jedra izvornega zaznavnega vtisa. V relativno bolj "konceptualni" fazi, Spacal predlaga neko vrsto načrta, skrčenega na bistvo občutka: "Kras moje duše".7 In to je semplifikacija, ki se ji lahko sledi tako vzdolž časovnega zaporedja od enega dela do drugega, kot, v posameznem delu, skozi metamorfozo iz geometrijskega lika do usklajevanja kratkih segmentov. In ravno to je veličasten izid glasbene kadence v "Notaciji" (Notazione) iz leta 1977: le dolge, vodoravne črne raztrganine - smrt, ki kosi - lahko prekinejo kadenco drobcenih in elementarnih linearnih sledov, kos za kosom, vrstico za vrstico, kakor kaplje, ki načenjajo apnenec, neskončno potrpljenje usode pri zaznamovanju, trenutek za trenutkom, človekove duše. 10 Lojze Spacal Torej gre za izmenični potek: od naturalistične upodobitve do ritmične abstrakcije, od spacialnosti znakov do materialne konkretnosti podlage. Tako sledi skoraj biološkemu ritmu, ki odgovarja morebiti časom sezonskih percepcij, morda spremembam kulturne klime v umetnosti. Po zaključku vsakega cikla, počasna sinusoida med spominom in prisotnostjo, racionalna konstrukcija in destruktivna korozija, se Spacal, rokodelec, dotakne zemlje, da bi pridobil moč, kakor velikan Antej. Tako se je, malo pred smrtjo, navdušil za plutovinaste plošče, ready-made, ki so idealno nastale pred, ali morda po grafikah "Kraški porton" (Portone casrico), "Gotska katedrala" (Cattedrale gotica), "Čarovnija v gozdu" (Incantesimo nel bosco) iz leta 1961. Morda je v teh čudnih predlogih človek, ki je bil vedno čvrst v svojih prepričanjih, vedno prepričan v željo do dela, izrazil prvi in zadnji dvom o uporabnosti umetnosti. Da bi lahko razumeli duha umetnika, je treba podoživeti zgodovino. Spacal se je umetnosti zapisal v rimskem zaporu Regina Coeli. Bilo je leto 1930, star je bil torej 27 let. Pred tem je imel drugo delo: pri štirih letih mu je umrl oče, z desetimi leti je pričel služiti kruh, da je zaokrožil skromni zaslužek matere perice, sodeloval je pri ilegalni protifašistični dejavnosti in, takoj po atentatu na dnevnik "Il popolo di Trieste", poskusil pobegniti v Švico, toda bil je aretiran in zaprt skupaj s someščani Milošem, Bidovccem, Marušičem in Valenčičem, ki so bili obsojeni na smrt in ki jih bo slavil v ksilografiji "Bazoviški mučeniki" (I martiri di Basovizza) iz leta 1944. V zaporu mu je bila v veliko pomoč njegova izjemna eidetična sposobnost. Kot otroka, so ga starši vodili v babičino hišo v Kostanjevico, na Krasu, kjer je spal v visoki postelji, na slamnjači, napolnjeni z listi koruze. Ko je zjutraj odprl oči, ga je presenetil čudovit prizor: na belih stenah so se okrog njega prikazovali svetniki, sinje modri, rdeči in rumeni svetniki, ki so se bleščali v soncu. Šlo je za poslikave na steklu, ki so jih slovenski romarji kupovali v svetiščih na Svetih Višarjih in Sveti Gori. Svetniki zavetniki so se ponovno prikazali na belini sten celice v zaporu Regina Coeli.8 Ti isti svetniki ga bodo navdihnili pri barvni ksilografiji "Vaški svetniki" (Santi del paese) iz leta 1945. Obsojen na konfinacijo in izgnan v Accetturo, v pokrajini Matere, je razmišljal o novem poslanstvu in, zaradi mogočnega čara velikih gozdov v tisti stari pokrajini, je združil ljudsko umetnost in umetnost do lesa, medtem ko si ne bi nikoli upal obdelovati kamna, povezanega s čaščenim spominom na očeta klesarja. Tam je torej nastalo njegovo prvo delo. Lokalna navada je bila dekoracija krst, toda revni kmet, ki je izgubil štiriletno hčerkico, ni imel denarja, da bi plačal rokodelce. Spacal, zaposlen kot pomočnik v manjši mizarski delavnici, se je ponudil, da bo brezplačno opravil posel. Rezultat je med ljudmi vzbudil spontano in odkritosrčno navdušenje, tako da, po mnenju avtorja, nikoli več ni doživel enakega uspeha v vsej svoji dolgi karieri, nagrajeni s številnimi priznanji, med katerimi Velika mednarodna nagrada za grafiko na Beneškem bienalu leta 1958.9 Spacal je imel dober nos, in tudi srečo, pri izbiri prave šole, Inštituta v Monzi. Pamet in srce je odprl besedam najboljšega učitelja, poreškega arhitekta Giuseppeja Pagana Pogatschniga, v vzdušju toplega pritrjevanja učencev, pa tudi zunanjih slušateljev, ki so prihajali od daleč, da bi mu prisluhnili. Od Pagana je dobil naročila za sodelovanje. Kasneje bo učitelja znova srečal v Massi Carrari leta 1943, kjer je bil Tržačan dodeljen posebnemu bataljonu (vojaki brez orožja, zaradi uporniške narave), Istran pa, vojaški polkovnik, že aktivist Odporniškega gibanja, ki mu je bilo usojeno umreti kot heroju v Mauthausnu. V Milanu je Spacal pristopil k skupini "Corrente", napredni špici italijanske umetnosti, in med njenimi pripadniki (Treccani, Birolli, Cassinari, Guttuso, Vedova, Migneco, Sassu...) si je za prijatelja in tovariša pri raziskavah izbral Arnalda Badodija, ki je bil njemu najbližji, plah, individualist, odmaknjen, toda istočasno najbolj oddaljen zaradi poetike fantastične mrzlice in močne polikromatičnosti, ki je Spacalu koristil kot dialektični pol. Badodi je kmalu zatem umrl, izgubljen v nesrečnem ruskem podeželju. Zadnja in odločilna formativna etapa se je vršila z odkritjem islamskega in ortodoksnega sveta v Ohridu, vzhodne kulture, ki je na površje potegnila umetnikov imanentistični koncept, "atavistično zapuščino - piše Sergio Molesi - ki se je sedaj, po bizantinski evokaciji" v "informelnih" lesorezih in v arabesknih čipkah v vodi odsevajočih mest, Kopra bolje kot New Yorka, evokacije, filtrirane onstran "drhtečega lirizma Kleeja, dokončno izoblikovala ob pogledu na Ohridsko arhitekturo devetnajstega stoletja, tako jasno geometrično, da je pritegnila pozornost Le Corbusierja".10 Nočni let 11 Po povratku v Trst je zaznal zaostalost umetniškega čuta napram Lombardiji. Funkcija pospeševanja in zedinjanja, ki jo je v preteklosti igral secesionizem Eugenia Scomparinija, ni bila več ponovljiva v mestu-pristanišču, ki je izgubilo svojo vlogo emporija. Klimtovska dediščina velikega dunajskega slikarstva je eksplodirala v tragični kozmogoniji Vita Timmela, medtem ko je melanholija dvajsetega stoletja prepajala figure mornarjev in delavcev, ki so nastajali izpod rok Vittoria Bolaffia, v dialogu s poezijo Umberta Sabe. Od desetih let trajajoče florentinske izkušnje, je Carlo Sbisa pridobil modrost antičnega neoplatonizma v vedutah fantastičnih mest in v portretih skrivnostno preoblečenih prijateljev, preobleke, ki jih je njegov prijatelj Arturo Nathan vključeval v metafizična predvidevanja Žida, ki mu je usojen shoah-holokavst.11 Toda občinstvo je bilo daleč od takih sporočil in je hotelo lepe, razgaljene ženske in nevihtna morja. Na njegovi prvi osebni razstavi, leta 1940, kjer ga je predstavil Umbro Apollonio, recenzirala pa sta ga, povsem skladno z umetnikovimi nameni, Silvio Benco in Dario de Tuoni, so ga občinstvo in kolegi sprejeli s kančkom nezaupanja. Povedal mi je, da je neki znani slikar, ki je pred njim razstavljal v isti galeriji, prišel na njegovo razstavo, s prijateljsko kretnjo pozdravil galerista Jerca, s pogledom zakrožil po prostoru in, preden je zapustil prizorišče, pripomnil: "Co' iero picio, a sete anni, fazevo meio" ("Ko sem bil otrok, pri sedmih letih, sem boljše risal"). Manj ekspliciten, kakor je značilno za njihov značaj, je bil odziv Ljubljančanov na Spacalovo prisotnost z dvema skupinskima razstavama leta 1945 in leta 1950 ter z osebno razstavo leta 1955. Ljubljana je bila napredna kar zadeva arhitekturo, zahvaljujoč piranesijskim vizijam Jožeta Plečnika, z monumentalno rečno Vio Appio v secesionističnem ključu, vzdolž vijugastega toka Ljubljanice, in župnijskimi kapelicami Žal, ki poustvarjajo še eno Ljubljano, mesto duha, na pragu zadnjega bivališča. Bila je napredna tudi na področju urbanistike, za regulacijski načrt Maxa Fabianija, ki industrijske obrate decentralizira izven obroča. Toda nacionalno figurativno kulturo je utrdila šele v obdobju med obema vojnama, okrog visokega impresionističnega nauka Riharda Jakopiča, ki pa je za seboj pustil vztrajno barvitost, kljub poskusom preloma, za katerega so si prizadevali Kos s svojim plasticizmom, Kregar s fantastičnimi ekskurzi in informelno govorico, Pregelj s polnim nadrealističnim razkošjem, pa vse do Stupice z ekspresionistično razdrobljenostjo.12 Slednji Spacala niso poznali in Spacal ne njih. Domač je bil edino z Venom Pilonom, zaradi skupnega izvora iz Primorske, daljšega bivanja Pilona v Parizu, pa tudi zaradi neposredne in posredne naklonjenosti: Pilona Neue Sachklikeit, Spacala plastičnim valerjem, rimskemu gibanju, sorodnemu nemškemu, ki ga je ustanovil Mario Broglio, mecen Marie Lupieri, katera je bila, kakor smo dejali, blizu Spacalu. Spacala so Ljubljančani v celoti sprejeli po Mednarodnem grafičnem bienalu leta 1955, ki je odpravil zadnje sledove desničarske gostobesednosti in levičarskega socialističnega realizma, soglasno pa so ga sprejeli tako tržaški Italijani kot Slovenci po razstavi v muzeju Revoltella leta 1968. Od takrat do leta 2000 smo bili priča mnogim izmenjavam Spacalovih del s svetom za začetku globalizacije. A so težko določljive. Zaradi kmečke podlage svojega duha je bil Spacal nezaupljiv do minljivih uspehov pretresljive mode, a prav tako radoveden, da bi od daleč dojel vsako novo težnjo in bi, kakor antični alkimist, vpil njeno kvintesenco, prečiščeno do te mere, da bi zanj postala zdravilna. Zato je treba še videti, koliko je Spacal dal umetnikom zadnjih generacij, denimo od šestdesetih let dalje, tudi tistim, ki jih ni maral in drugim, ki njega niso marali. In preveriti je treba sledove, ki so jih v Spacalu pustili, denimo, informel Fautrierja, art brut Dubuffeta, konceptualna umetnost Agnettija, Kossutha, Beuysa. Velika naloga ob stoletnici Spacalovega rojstva. 1 Spacal, 20 lesorezov od 1937 do1951, besedilo Giuseppe Marchiori, Mapa grafik, Samozaložba, 1951 2 Zoran Kržišnik, Pogovor s Spacalom, v: Zoran Kržišnik ”Spacal” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero 1983, str. 32 3 Gillo Dorfles, v: Zoran Kržišnik ”Spacal” 1983, op. cit., str. 9 4 France Stelé, Umetnost v Primorju, v: ”Založba Slovenska matica”, Ljubljana 1960, str. 25 5 Zoran Kržišnik, Pogovor s Spacalom, v: Zoran Kržišnik ”Spacal” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero 1983, op. cit., str. 16 in str. 31 6 Franko Vecchiet, Učenje latinščine - De arbore et radicibus, v: ”Lojze Spacal - Retrospektiva”, Ljubjana, Moderna galerija, 25 april- 4 junij 2000, str. 13-15 7 Rodolfo Pallucchini, Spacal: Grafika 1937 - 1967, v: ”Lojze Spacal - Grafični opus 1936-1967”, teksti Rodolfo Pallucchini in Franco Russoli, oblikovanje kataloga Giulio Montenero, Milano, Vanni Scheiwiller, 1968, str. 3-6 8 Zoran Kržišnik, Pogovor s Spacalom, v: Zoran Kržišnik ”Spacal” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero 1983, op. cit., str. 30-31 9 Zoran Kržišnik, Pogovor s Spacalom, v: Zoran Kržišnik ”Spacal” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero 1983, op.cit., str. 15 in str. 24 12 Lojze Spacal 10 Zoran Kržišnik, Pogovor s Spacalom, v: Zoran Kržišnik ”Spacal” [besedilo] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero 1983, str. 15-16 11 Sergio Molesi, Predstavitev, v: ”Spacal 40 anni di pittura”, Grad sv. Justa, Trst, junij - september 1977 12 Laura Carlini, Uvod, v: ”Alpe Adria - Umetnost med obema vojnama”, Ljubljana, Moderna Galerija, 1984, str. 52-64 13 Jure Mikuž, Človeška figura v slovenski umetnosti med obema vojnama 1945 - 1960, v: ”Alpe Adria - Umetnost med obema vojnama”, 1984, op.cit., str. 52-54 14 Igor Zabel, Med realizmom in modernizmom, Položaj slovenske umetnosti 1945-1960, v: ”Alpe Adria - Preko realizma”, Graz, Neue Galerie Landesmuseum Joanneum 1988, str. 335-352 Nočni let 13 Borut Spacal Nočni let Drobci iz očetovega življenja M nogo let so bili nedeljski popoldnevi namenjeni sprehodom. Pred leti so bili ti sprehodi zelo dolgi. Z desnico si se naslanjal na palico, z levico pa si se oprijemal moje roke. S trga Venezia sva se usmerila po obalni cesti, prešla Campo Marzio in nato po drevoredu Svetega Andreja, kjer sva opazovala ostanke nekdanje ladjedelnice. Obvezen počitek na Campi Elisi pred hišo, kjer si preživljal svoje otroštvo. Nato sva krenila v reber in dospela do bivših zaporov na ulici Tigor, kjer si bil pred leti zaprt. Tudi tu je bila obvezna postaja. Sprehod se je nadaljeval po ulici Cavana do trga Unita', od tu na pomol Audace, pa spet po obalni cesti do trga Venezia. Sedaj smo leta 2000. V kratkem ti bo triindevetdeset let. Tvoje moči so se krepko zmanjšale in temu primerno so se skrajšali najini sprehodi. Že nekaj mesecev se omejujeva na prečkanje obalne ceste, prepešačiva do stare ribarnice, pomola in nazaj v tvoje stanovanje na trgu Venezia številka štiri. Vendar ti tvoja šibkost nikakor ni preprečila teh nedeljskih opravil in nihče te ne bi prepričal, da bi kdaj opustil te sprehode s svojim sinom. Vračal sem ti, atek, čas, ki si mi ga ti posvečal, ko sem bil še otrok in sva po gmajnah iskala zlato jabolko. V svojem dolgem življenju nisi nikoli resneje zbolel. Nič zlomov, nobene večje operacije ali bolezni, ki bi te prisilila v bolnišnico. Ko te je zagrabilo v hrbtu, tako da se nisi mogel zravnati, si strpel samo nekaj ur v svoji postelji in že sem te moral prenesti v tvoj atelje, ker se dlje časa nisi mogel ločiti od svojih čopičev. V tem zadnjem letu pa se je vse spremenilo. V bolnišnico se morava zateči vsak drugi teden: enkrat srce, potem vnetje žil, potem črevesna krvavitev. Ko si zadnjič ležal v bolnišnici, sem skušal izvedeti od zdravnikov, kakšne težave lahko še pričakujemo. Odgovor je bil zelo jasen: "Dragi kolega! Pri triindevetdesetih letih v našem telesu ni več niti enega popolnoma zdravega organa in življenje tvojega očeta se neustavljivo izteka." Bila je nedelja nekje ob koncu aprila. Pred par dnevi si zapustil Klinični center v Ljubljani, toda ko si se zavedel, da je nedelja, te ni bilo mogoče prepričati, da bi se odpovedal sprehodu. Neskončne priprave, da bi te oblekli in še zlasti obuli. Na tvoje zatekle noge ti čevljev ne moremo natakniti. Tako si na sprehod moral v copatah. Kako si se znižal, atek! Ne segaš mi do ramen, pred leti pa si bil ponosen na svojo atletsko postavo. Nataknemo ti jopič, na glavo pa klobuk, ki ti pokrije tistih par osivelih las, ki jih še imaš. Desnica se naslanja na palico, levica se opira ob mojo roko, vendar se tvoja stopala nikakor nočejo odlepiti od podu. No daj, atek, dvigni stopala in zakorakaj pogumno: ena, dva, tri. Vendar se nič ne zgodi, noge ostajajo prilepljene. Potem jih začneš nekako vleči in se premikaš z mikroskopskimi korakci. Deset minut porabiva samo do dvigala in tu se začenja prva od neštetih postaj, ki jih bova opravila med najinim sprehodom. Vedno bolj molčeč si. Klepetav, zares, nisi nikoli bil, toda sedaj izgleda, kot da bi se ti besede ne hotele odtrgati od tvojih glasilk, tako kot se stopala nočejo odtrgati od podu. Vedno si bil redkobeseden, včasih si preživel ves dan, ne da bi povedal niti en sam cel stavek. Je to posledica let, ki si jih preživel v zaporih in v samici? Si se tam odvadil uporabljati besede? Seveda sogovornikov nisi imel, pa tudi govoriti nisi smel, saj si se zavedal, da je edina možnost, da se rešiš zapora in morebitne ustrelitve v tem, da si zašiješ usta. Vendar so tvoja usta ostala zašita še toliko let po padcu fašizma in še zdaj nič preveč rad ne spregovoriš o takratnih dogodkih. Med najinimi sprehodi pa sva kljub vsemu obudila toliko spominov, toda kako težavno jih je med seboj povezati, najti vzroke in njihovo zaporednost. Vsake toliko se določenih dogodkov spomniš neverjetno čisto, toda pozabil si, kdaj se je to zgodilo. Je to bilo pred kratkim? Pred vojno? Po vojni? Seveda, atek. Vse takoj zbeži iz tvojega spomina. Ne spominjaš se, da si pred par dnevi še ležal v bolnici v Ljubljani. Pozabil si imena svojih vnukov in včasih pozabiš še mojega. Hudičevo dobro pa se spominjaš vseh podrobnosti, ki so se dogodile pred več skoraj sedemdesetimi leti. Recimo, tiste noči, v mizarski delavnici, v Aceturi, kjer si bil konfiniran. 14 Lojze Spacal ●●● V Aceturi je bila je topla poletna noč, avgusta 1931. V mali delavnici je dišalo po lesu, smoli in barvi. Deske si končal oblati in začel si z izrezovanjem. Natančno delo, ki je zahtevalo fizični in umski napor. Koliko težav si moral premostiti ob svojem prihodu! Kako nezaupljivi so bili ljudje, ki so te videli v spremstvu karabinirjev! Vendar si težave premostil. Vaščani so ti začeli zaupati in Francesco ti je ponudil delo v svoji mali mizarski delavnici. Malenkost si zaslužil, vendar bi se ti oprijel vsakega dela, da bi le mogel poslati nekaj denarja domov, mami in sestri. Dela ni bilo veliko, hiš ni nihče gradil in pohištva ni nihče naročal. Omare in postelje so prehajale iz roda v rod. Edina potrebščina, brez katere ljudje niso mogli, so bile krste. Mrtvi so pač imeli pravico do čisto svoje truge. Potem je prišel Giuseppe in naročil krsto za štiriletno hčerkico Marijo. Nekaj dni jo je tresla visoka vročina in nato je umrla, zdravnikov ni bilo v bližini. "Naredite mi čisto preprosto krsto", je prosil Giuseppe. "Brez denarja sem". Ti pa si odločil, da si štiriletna deklica zasluži nekaj posebnega. Zakaj, tata? Je bila to ganjenost ob Giuseppovi bolečini, ob smrti male deklice? So to bili spomini na sestrico, ki je preminula pri istih letih? Je to bila navezanost na tiste preproste ljudi? Končal si z izrezovanjem lesa in vzel v roke čopič. Nisi prvič uporabil čopiča in že vajencu v mizarski delavnici ti je bilo v največje veselje, da ti je mojster vsake toliko časa dopustil uporabljati barve. Tudi ni bilo prvič, da si s pomočjo podob, skritih v spominih, lažje prenašal krutost realnega sveta. Kako naj bi prenašal temo v samici, če si ne bi lahko predstavljal barv, oblik in oseb iz svojega otroštva? To je bila edina rešitev v tistih neskončnih nočeh, ki si jih prebil v temnici. Prvič pa je bilo, da si tem podobam skušal dati samosvoje življenje, da bi tako postale vidne tudi drugim. Kaj bi bilo všeč štiriletni deklici? Spomnil si se na stekla, poslikana s svetimi podobami, ki si jih toliko občudoval, ko si kot otrok obiskoval stare starše v Kostanjevici. Spomnil si se dekoracij, ki so krasile skrinje, kamor je nona skrivala svoja bogastva. Nato pa so se skozi tvoje misli začele pretakati nikoli videne podobe, čopič je začel rahlo drseti po deskah in nastajale so razne oblike z nikoli sluteno lahkotnostjo. Res bo to lepa krsta. Čopič je lahno drsel po deskah in nastajali so raznobarvni liki, ki bi gotovo bili všeč tisti mali deklici: cvetice, živalce, angelčki. Nisi pozabil na petelina. Z napredovanjem dela se je lajšala tvoja tesnoba. Potrtost zaradi smrti, ki je prizadela Giuseppovo družino, pa tudi zaradi vseh nesreč, ki so te doletele v preteklih letih: zapor, konfinacija, oddaljenost od družine. Skrbeli sta te mati in sestra, od katerih si imel le malo novic in nisi vedel, kako bosta preživeli brez tvoje pomoči. Lajšala se je tudi bolečina, nastala ob ustrelitvi prijateljev v Bazovici ter drugih obsojenih na dosmrtno ječo. Tebi so se stvari obrnile še kar dobro, saj si dobil samo pet let konfinacije. Tudi v tvojo prihodnost, ki je izgledala mračna in brezupna, je posijal žarek svetlobe. Bo že res tako, da dobro opravljeno delo, da lepa podoba, pa četudi se poraja iz naše domišljije, lahko lajša bolečino in ublaži še táko krutost realnosti. Zadovoljen si bil s svojim delom. Olajšan si se počutil, sedanjost in prihodnost sta se ti zazdeli manj mračni. Svet se ti je prikazal v lepših barvah. Ta mala barvana rakev te je spominjala na cvet, ki se razcveti v noči in s svojo lepoto razsvetli in olajša naše mračne misli. Takrat si se odločil, oče! Zaslutil si možen cilj svojega življenja. Kaj pa če bi postal slikar, si pomislil, mogoče je to moja usoda? Sprostiti vse tiste lepe podobe, vklenjene v našem spominu, v naših mislih, dati jim novo življenje in jih posredovati drugim, da jim tako olepšaš sedanjost? S čopičem si opravil še zadnje popravke. V vasi se je oglasil prvi petelin. Nato si globoko in mirno zaspal, kot se to zadovoljnemu človeku po dobro opravljenem delu prileže. Mnogo let pozneje si umetnostim kritikom in novinarjem povedal, da nobena tvoja umetnina ni bila nikoli deležna tolikšnega občudovanja, kot ta mala krsta, ki so jo dečki na ramenih nosili skozi vas. Množica ljudi iz Aceture in bližnjih vasi se je hotela posloviti od umrle deklice, izraziti Giuseppeju solidarnost in je rakev občudovala. V naslednjih mesecih se je delo v Francescovi delavnici krepko povečalo. Zaslovel si in vsi so hoteli tvoje barvane truge. Ti pa si vztrajal pri odločitvi, da boš zvest klicu, ki se je v tebi oglasil tiste noči. Nočni let 15 ●●● Bilo je leta 1947. Z rojstvom drugega sina se je seveda tvoja očetovska odgovornost povečala. Vendar izgleda, da si ti to spregledal, predvsem pa je tvoje delo ostalo daleč najpomembnejša stvar. Mamino mnenje je bilo, da je morda tako bolje, kajti vsakokrat, ko je na dan prišel tvoj očetovski čut, si zagotovo kaj narobe naredil. Ne spominjam se tega, toda večkrat so mi omenili, da si me hotel, ko mi je bilo le nekaj mesecev, utrditi proti vsem boleznim. Izkoristil si enega tistih redkih trenutkov, ko me je mama prepustila tebi v varstvo. Pripravil si dve posodi, v eni toplo, skoraj vrelo vodo, v drugi pa ledeno, mrzlo. Pomakal si me iz posode v posodo in se nisi prav nič menil za moje obupane krike. Ko sem imel tri leta, si se odločil, da me boš naučil plavati. Tega se pa že bolj spominjam. Zdelo se ti je, da bo najhitrejši in najučinkovitejši način ta, da prevrneš čoln. "Če se na površju obdržijo mačke, se bo tudi on", si pomislil. Ne, atek, pri vzgoji svojih sinov nisi bil kaj dosti prisoten, ko pa si nam hotel posvetiti delček svojega časa, si uporabljal pretresljive metode. Ko pa bi bil res potreben, ker je bila mama preutrujena od poučevanja in dela, ki ga je imela z nama in s tvojo staro materjo, si ti najraje izginil. Po navadi si se odpravil v Pariz, k prijatelju Pilonu, na par tednov bohemskega življenja. Kot sem že omenil, tvoja umetnost je imela zmeraj prednost in temu smo se kmalu tudi vsi v družini privadili. Veliko krivico pa bi ti storil, če bi rekel, da mi iz tistih prvih let ni ostalo nič od tvoje prisotnosti. Nasprotno, čeprav si mi posvetil bolj malo svojega časa, so bili trenutki, ki sem jih preživel s tabo, tako izredni in različni, da so se mi močno vtisnili v spomin. Mogoče pa bi razlog morali iskati v tem, da ti sam kot otrok nisi imel očeta, da bi te popeljal v pravljični svet domišljije in si sedaj svoje otroške sanje podoživljal z mano in v svojem slikanju. Ne, tata, nisi me naučil ne branja, ne pisanja, računanja pa še toliko manj. Znal pa si me približati tistemu fantastičnemu svetu svojih domišljij, v katerega si se lahko zatekal, se z njim opajal, v njem preživljal dneve in dneve in dobil izhod iz svoje tesnobe. Ko si se zvečer vračal iz svojega ateljeja, si s seboj prinašal ploskve iz lesa ali pa linoleja, da bi jih izrezljal po večerji. Izrezoval si matrice svojih grafik pozno v noč in me istočasno pestoval. Jaz sem se igral z ostružki in očaran zrl v vedno nove podobe. Pa tiste neverjetne zgodbe, ki si mi jih pripovedoval, tako oddaljene od resničnega življenja, pa vendar so me vseeno vselej očarale. Ob dolgih spomladanskih večerih sva fantazirala, o čem se pravzaprav čuki pogovarjajo s tistimi svojimi dolgočasnimi klici in pa kakšne neverjetne predore so krti izkopali pod zemljo. Ob Božiču sva seveda morala pripraviti jaslice. Verskih pravil nisi prav posebno upošteval, si pa za pripravo uporabil vso svojo fantazijo. Prijatelji so lahko samo sanjali o takih jaslicah in mi jih zavidali. Posebno mesto v mojih spominih pa imajo obiski v tvojem ateljeju. Atelje si imel v podstrešnih prostorih na ulici Coroneo številka ena. Podstrešje je bilo polno vrčkov z barvami, raznovrstnih čopičev, barvnih svinčnikov, lesenih ploskev, izrezkov linoleja, platen in knjig. Na sredi ateljeja pa mogočna tiskarska stiskalnica, ki si jo uporabljal za tiskanje svojih grafik. "A boš pritisnil na prešo?" Seveda sem hotel, vendar nisem zmogel premakniti ročice vzvoda. Potem si si ti zavihal rokave, potegnil za ročico in iz preše so prišli papirnati listi z barvnimi podobami in vonjem po svežem črnilu. ●●● Po tvojem uspehu na Beneškem bienalu leta 1958 so se razstave kar vrstile. Tvoja dela so obkrožila Italijo, razstavljena pa so bila tudi v mnogih tujih glavnih in velikih mestih. Niti dan ni minil, da ne bi bila z bratom zaposlena pri pretovarjanju slik, okvirjev in stekel. Koliko neverjetnih stopnic, otovorjena s to presneto težo. Tudi kupci so se prikazali. Ko se je kak kupec najavil, si predvsem poskril vse tiste slike, ki so ti bile najbolj pri srcu in od katerih bi bila ločitev preboleča. Čeprav se na vrednost denarja nisi kaj dosti razumel, nisi prenašal, da bi se kdo začel pogajati o tvojih cenah. Časopisje se je večkrat ukvarjalo s tabo in to ne samo revije, ki umetnost običajno obravnavajo. Sloves te je pripeljal tudi na mondene strani ženskih modnih revij. Članki, ki so ti bili posvečeni, te niso nikoli posebno zanimali in še kritike svojih razstav si komaj prebral. Dobro pa se spominjaš strani, ki ti jih je posvetil tednik 16 Lojze Spacal "Gente". Naslov se je glasil: "Slikar je postal po Mussolinijevi zaslugi". Nekaj resnice pa je v temu bilo, atek. Brez tiste noči, ki si jo preživel kot konfiniranec v Aceturi, in brez trde preizkušnje zaporov, kdo ve, če bi se kdaj posvetil slikarstvu. S slovesom se je razraščal tudi tvoj ponos. Ni bila to prava ošabnost, saj se v resnici nisi imel za večvrednega, nisi pa nikakor sprejemal, da bi kdo podvomil o veličini tvoje umetnosti. Po tolikih letih preživetih v zatišju se ti je zdelo, da si tu pa tam kakšen privilegij končno zaslužiš. Posebnih časti in pravic pa nisi zahteval samo od svoje družine, sorodnikov in prijateljev, zdelo se ti je, da ti morajo kjerkoli in kdorkoli priznavati zasluge in prednosti velikega umetnika. Še na misel ti ni padlo, da bi kdaj počakal v vrsti za nabavo kake vstopnice ali pa plačilo računa. Čas je bil zate vsekakor predragocen. Če ti je pretekel potni list, si takoj telefoniral kvestorju ali pa konzulu in če si imel kakšno manjše opravilo v banki, si zmeraj zahteval direktorja. Na terasi ateljeja v Piranu ❚ Şul terrazzo della casa a Pirano Seveda si mislil, da se mora tudi tvoja zunanjost uskladiti s podobo uspešnega umetnika. Ponavadi si oblačil kavbojske hlače, majice in srajce izrazitih živih barv, jopič iz jeansa ali usnja. Pokrival si se seveda z baskovko. Vse obleke so bile bolj ali manj popackane s tvojimi barvami. Mama se je zgražala: "Gigi, kako si vendar upaš tak na ulico. Saj te vendar vsi poznajo." "Prav to je razlog", si odgovarjal, "saj je vendar Černigoj povedal, kakšni morajo biti moderni umetniki." Višek ekstravagantnosti si dosegel, ko si se od doma odpravil s čevljema različnih barv. Živel si zmeraj zdravo. Fizična dejavnost ti ni manjkala in edino cigareto, ko sem te videl, si prižgal, ko smo nekoč na Krasu večerjali in si moral pregnati komarje. Počivanju in sprostitvi nisi posvečal mnogo časa, saj ti je samo tvoje delo, ki si se mu posvetil s takim navdušenjem, služilo tudi za obnovitev fizičnega in psihičnega ravnotežja. No, kakšen kozarec vina si si pa vendarle privoščil in ko jih je bilo več, si prekinil svojo molčečnost in pričel vse vprek čenčati in pretiravati. Mama je godrnjala: "Gigi, kaj vendar govoriš?" Naposled ti je nekdo vcepil v glavo, da tvoje moči ne bodo večno trajale. Pri šestdesetih letih naj bi bilo bolje držati kako dieto in bolj skrbeti za svoje zdravje. Potem ti ni prijalo nič več, kar je mama postavila na mizo. Vsak mesec si moral izmeriti holesterol in krvni tlak. Vsak dan si pol ure vztrajno pritiskal na sobno kolo. Mama se je trudila, da bi ti skuhala kaj čim bolj okusnega in zdravega. Nič ti ni bilo po godu, nič ti ni teknilo. Največja pohvala, ki si jo premogel, je bila: "No, ja, saj je užitno. Vendar smo v zaporu jedli precej bolje." ●●● Obljubil si, da boš hišo zgradil na Krasu, in obljubo si tudi držal. Najprej si mislil, da bi preuredil kakšno staro kraško hišo v Kostanjevici, vasi tvojih dedov in staršev. Toda tam je prva svetovna vojna povzročila nepopravljivo razdejanje in o tipični arhitekturi kraških vasi skorajda ni ostalo sledi. Tako je izbira padla na bližnjo Škrbino. Po Škrbini in bližnjih vaseh si nabiral vse kamnite izdelke. Vse, kar so tvoji predniki izdelali iz apnenca v prejšnjih stoletjih, se ti je zdelo lepo in zanimivo. Tako si nabral množico vaz, vodnjakov, stebrov, miz, stopnic, ploskev, dele vinskih preš, žlebov, ognjišč - vse narejeno iz kamna. Stalno si ponavljal: "Zbrati je treba vse te izdelke, kraški človek je zmeraj ljubil kamen, ki mu je bil obenem kruh in zabava. Z obdelavo kamna je Kraševec nekaj zaslužil, obenem pa je lahko izrazil svoje želje po lepoti, saj mu domača zemlja, razen apnenca, ni dala na razpolago kaj dosti drugih snovi, da bi se z njimi izražal. Ljudje, ki zdaj prebivajo na Krasu, pa so na vse to pozabili. Uničujejo svoja dvorišča, rušijo kolone in portale, ker z avtom ne morejo skozi. Kamnite vaze nadomeščajo s plastičnimi. Odkar je vodovod, ne vedo več, kaj bi s štirnami. V nekaj letih bodo uničili vse, kar so Kraševci zgradili v stoletjih." Ti, tata, pa ne veš, kaj so vaščani govorili o tebi. Pravili so, da se je v vas priselil nek senilen Tržačan, ki ni prav pri čisti pameti, ima pa polno denarja in kamne kupuje po celem Krasu. Hiša je rasla. Zapuščeni kamniti izdelki so pridobili svoja mesta in ponovno zaživeli. Ljudje so se začeli spraševati: "Ta Tržačan pa prav neumen tudi ni. Poglej no, kaj nastaja iz ruševin te stare hiše." Niso pa imeli lahkega dela mizarji in zidarji. Gladek in raven zid zanje ni bil problem, vendar si ti zahteval, da mora vse biti kot nekoč in naj zidovi imajo svoje Nočni let 17 Škrbina na Krasu ❚ Škrbina sul Carso grbe in nepravilnosti. Tako so se ponavljale stvari, ki smo jih že doživeli pri tvoji gradnji v Piranu. Če ti dokončana stena ni ugajala, je bila porušena, dograjena na novo in tako naprej. Končno je bila tudi ta hiša dokončana in te je v vsem spominjala na tisto, ki so jo v Kostanjevici imeli tvoji dedje in o kateri si še zmeraj sanjal. Tu so bili kraški portal, borjač, ganki, štirna, ognjišče, orehove skrinje. Vse je bilo na svojem mestu. "Kot moja slika je," si pravil, "ko stopim v hišo se mi dozdeva, da vstopam v eno od mojih grafik". Ko so zvečer delavci odhajali, si ti užival mir ob kozarcu terana. Razmišljal si o vseh mnogih stvareh, ki te vežejo na Kras. Napolnil si pljuča s svežim zrakom, ki je dehtel po brinju in mediteranskih zeliščih, s katerimi je bila poraščena okolica. Kako je bilo vse lepše in prijetnejše kot pa v mestnem stanovanju, kjer je zrak postajal iz dneva v dan bolj onesnažen, promet pa kaotičen in hrupen. Vendar si se naenkrat spomnil, da ti tudi v tišini, ki te je obdajala, nekaj manjka. Zavedal si se, da na dvorišču ni bilo murnčkov. Drugi dan so morali vsi zidarji, mizarji, pleskarji loviti ščurke, namesto, da bi skrbeli za zaključna dela pri hiši. No vidiš, atek, popolnoma v zmoti pa niso bili Škrbinci, če so te imeli za čudaka. ●●● Po Savovi smrti si mama ni več opomogla. Njena zanimanja so plahnela iz dneva v dan. Spomin ji je pešal, pozabljala je na najobičajnejše stvari. Najenostavnejših opravil ni več zmogla: po hrano v trgovino, oprati kako cunjo, skuhati juho. Popolnoma je zanemarila svojo zunanjost. Prav ona, ki je bila zmeraj tako pozorna in skrbna v vsem. Nič več se ni česala, dneve je preživljala v spalni srajci, zleknjena v naslanjaču je buljila v prazno. Ti si ponovno poprijel za svoje delo, ali vsaj trudil si se, da bi to naredil. Dneve si presedel v ateljeju: brskal po starih papirjih, s čopičem popravil kako starejšo sliko in tudi narisal kaj novega. Ritem tvojega slikanja se je upočasnil in potrebna moč, da bi potiskal tiskarsko prešo, ti je zmanjkala. Vseeno si pa cele dneve presedel v ateljeju, občasno kaj popravil, večinoma pa v molku zatopljen v svoje spomine. Niso se pa ustavile tvoje razstave, ki so nenehno krožile po celem svetu in dosegle celo Sarajevo, porušeno v nedavni vojni. Vedno si trdil, tata, da slikarji vendar imajo določen privilegij: lahko se zavedo, kdaj se jim bliža konec življenja, ker jih obiščejo krokarji. Mislil si na trgovce z umetninami in na vse tiste, ki se, računajoč na podražitev slik umrlega umetnika, podvizajo in zadnji trenutek skušajo vse pokupiti. In krokarji so prišli, atek, toda ti se tega nisi zavedal. Čudni galeristi so odnašali tvoja dela na razstave, ki niso bile nikoli prirejene. Za slikami pa se je sled izgubila. Vsem si zaupal, tata. Namišljeni občudovalci so se vsak dan potikali po tvojem ateljeju in skušali nabrati kar čim več grafik in slik. Za plačilo so ti ponujali vsote denarja, ki ne bi zadostovale niti za papir in barve. Ti o denarju nisi nikoli nič razumel. In kako bi sploh mogel? Računati si začel z avstrijskimi kronami, nadaljeval z lirami, ki so bile večkrat razvrednotene, prešel na dinarje, ki so bili razvrednoteni še večkrat, zadnja leta pa so se pojavili še tolarji. Zahtevati od devetdesetletnika, da se znajde v džungli vseh teh valut, bi bilo preveč. Je pa tudi res, da si bil zmeraj prekleto trmast in si vztrajal pri tem, da sam upravljaš svoje prodaje, čeprav so te opeharili vsak drugi dan. Drugi pa se sploh niso potrudili, da bi te zaslepili s smešnimi vsotami denarja. Enostavno, prihajali so v ekipi. Medtem, ko si enim razkazoval svoja dela, so drugi skušali čim več stvari zbasati v svoje avtomobile. Po mamini smrti si se zaprl v svoj svet. Vedno si bil redkobeseden, toda zdaj dneve in dneve ni bilo besede iz tebe. Če si že kaj povedal, si premišljeval o smrti, o pokopališčih, kje naj te zakopljemo. Veren nisi nikoli bil in v svojem življenju si malokdaj prestopil prag kake cerkve. Nič posebnega nisi imel proti duhovnikom in tvoja dela so polna raznih verskih simbolov. Vendar si ti vero pojmoval bolj kot ljudsko tradicijo, ki jo je kot táko treba sprejemati. Ko pa je mama umrla, si si zaželel, da bi bil duhovnik prisoten. Zakaj to, atek? 18 Lojze Spacal Škrbina na Krasu Nočni let 19 ❚ Škrbina sul Carso N el 2006 l'ASL Slovena apre nuovamente le porte alle belle arti ed ai suoi ammiratori. L'edificio sede dell'Associazione, sin dalla sua fondazione nel 1925, ospita opere e creazioni di artisti sloveni, come il pittore Rihard Jakopič e lo scultore Lojze Dolinar solo per citarne i maggiori. Gli artisti hanno conferito il proprio marchio all'edificio: al pubblico sono particolarmente conosciuti due interessanti bassorilievi dal titolo "Lavoro e Cura" per il lavoro, intagliati nella pietra carsica nella facciata dell'edificio, che simboleggiano il concetto del tempo dell'assicurazione sul lavoro fondata sul principio della solidarieta. È con mia grande soddisfazione ed onore testimoniare la continuazione oggi della presentazione dell'arte slovena contemporanea: in occasione del centenario della nascita del pittore e grafico Lojze Spacal, abbiamo allestito un'interessante panoramica della sua purtroppo già passata creatività. Proprio in questa occasione è necessario nuovamente porre l'attenzione sul ruolo importante che Lojze Spacal ha ricoperto nella formazione dell'arte slovena contemporanea, quando ha portato aria di novita nell'anima dei giovani autori sloveni del tempo nell'allora ancora chiuso spazio culturale del paese. Borut Miklavčič Direttore Generale ASL Slovenia nel sistemare l'eredità ha dato come frutto diverse scoperte, la maggior parte delle quali saranno mostrate la pubblico in occasione del suo giubileo. D'accordo con i curatori delle varie mostre, il suo lavoro sara diviso soprattutto in base alle tecniche usate. Essendo stato insignito anche del Premio Prešeren, la prima mostra sarà inaugurata nella città natale del poeta. A Kranj saranno in mostra le opere su carta presso la Galleria dei vincitori del premio Prešeren; il museo della Gorenjska ospiterà invece alcune sculture, opere su vetro e alcuni mobili da arredamento. La Galleria d'Arte Moderna di Lubiana vedrà in mostra le sue opere fotografiche. In pochi sanno, infatti, che la fotografia fu il suo primo passatempo nonché professione, quando con essa si guadagnava da vivere nel suo confino dell'Italia meridionale. Le gallerie del litorale a Pirano, Capodistria e Portorose ospiteranno i mosaici, gli arazzi e anche alcuni dettagli delle navi, uscite dai cantieri di Trieste negli anni Sessanta, quando le opere di mio nonno arredavano i transatlantici di lusso. Le grafiche, per le quali mio nonno ricevette il primo premio alla Biennale di Venezia, saranno largamente esposte presso la sua galleria a Štanjel. L'inaugurazione di questa mostra avverrà il 15 giugno 2007, giorno del suo compleanno. In quel giorno Štanjel sarà teatro principale delle manifestazioni celebrative. L'allestimento presso l'Ente di Previdenza Sanitaria comprende una scelta di diverse tecniche, che saranuando nel 2000 mori mio nonno, alla con- no piu ampiamente in mostra nelle gallerie già citate segna del premio Jakopič mi sono impegnato a sis- durante il 2007. temare la sua eredità per mostrare la sua ricca opera A tutti coloro che desiderano approfondire la artistica al più ampio cerchio degli amanti della sua conoscenza del lavoro di mio nonno, estendo sin da arte. Ho donato alla Galleria Nazionale molta parte ora l'invito a partecipare alle varie manifestazioni in della sua documentazione e ricca biblioteca, lo stesso programma per il prossimo anno. anno ho allestito la mostra di suoi quadri ed arazzi all'Ente di Previdenza Sanitaria. A quella mostra ne Martin Spacal sono seguite numerose altre. il nipote Dopo sei anni eccomi nuovamente nello spazio dell'Atrio per illustrare l'insieme di manifestazioni a celebrazione del centenario della nascita di mio nonno. Q In collaborazione con una serie di gallerie in tutta la Slovenia ed in Italia, il 2007 vedrà l'allestimento di maggior parte del suo lavoro. Il lavoro di questi anni 20 Lojze Spacal Giulio Montenero Spacal vivo: Un’ introduzione ale sue opere "Io non capisco - disse Sirio - che su due miliardi d'uomini, quanti ne ha la terra, solo in questo piccolissimo punto e solo per noi il Sole abbia girato abbastanza per farci raggiungere la calma." postsecessionista dannunziano, eliminate le influenze culturali e i riferimenti folcloristici, Spacal era arrivato a una visionaria trasfigurazione del dato reale nell'armonia pura del sogno, della contemplazione cosmica".1 "Oh - rispose Cèrilo abbassando la voce - io sono certo che ci sono altre isole simili alla nostra, una qua una là un po' dappertutto, ma isole davvero, tutte fuori del gioco della geografia umana, per questo credo che siamo irraggiungibili. E ognuno non conosce che l'isola propria". Ma Spacal è stato, prima che incisore, pittore. Nell'estrema vecchiaia mi confessò che egli in verità non sapeva se in fondo fosse stato più pittore o più incisore. Anche per la pittura è da saggiare dipinto dopo dipinto la consistenza cromatica e materica, la forza che investe le cose familiari e che le trasfigura in forme generali e universali della realtà, forza che consolida l'identità dei colori, specie di quelli più tenui, assecondando quella lezione elegiaca del maestro suo, Pio Semeghini, che egli già prima, per proprio conto, aveva imparato da un antico metodo popolare di pitturazione delle facciate. Spacal ricorda una scena a cui assistette da giovane in Carso. "Gli uomini scopavano la strada, settacciavano l'insieme di terra rossa e di detriti di calcare, aggiungevano calce e acqua, mescolavano e con questo composto intonacavano la loro casa, appena costruita. Quando, di li a qualche giorno, sotto il sole cocente, l'intonaco si era asciugato, ne era risultato un delicato tono arancione, con una lieve vibrazione, dovuta al fondo del muro non levigato. E' questo il colore base dei miei lavori. Anch'io uso pietra del Carso macinata e mescolata ai colori ad olio."2 Dai dipinti di Spacal si sente il Carso, "atmosfera, a un tempo, eroica e patetica, grandiosa e fragile", come ha detto bene Gillo Dorfles. Il critico triestino ravvisa "nella zona che va da Prosecco a Comeno, da Erpelle a Lipica, dall'Auremiano al Nanos la vera Patria di chi, da Gorizia a Trieste, da Fiume a Pisino ha respirato quell'aria sin dall'infanzia". Nei suoi anni giovanili, Spacal è stato un fedele interprete dei riti e dei miti della nostra terra ed è ancora Dorfles a seguirlo amorevolmente - fino al momento in cui il Maestro raggiunse "il culmine dell'astrazione in una pittura che sembra avere il proprio fine soltanto in se stessa e che ha saputo invece conservare - sublimandola e emblimatizzandola - tutta la sua originaria carica iconico-simbolica",3 proveniente dal Carso triestino. Massimo Bontempelli, Giro del sole A cent'anni dalla nascita e a a sei anni dalla morte, Spacal è più che mai vivo nell'interesse che le sue opere destano a chi sa intenderne l'energia virtuale ancora da espandere, gli interrogativi ancora senza risposta. Bisogna entrare nel corpus compatto della sua opera grafica, narrazione consequenziale sviluppata su oltre cinquecento matrici nell'arco di 65 anni di assiduo, prolifico, incalzante lavoro. Bisogna interpretare poi ogni singola tavola, perché nell'apparente semplicità, quasi puerile, ciascuna cela un gioco interno di scatole cinesi, di rimandi dei significati. Spacal trasse ispirazione dal realismo magico di Bontempelli, all'inizio con intenti illustrativi, per cui "Isola della felicità" del 1937, è probabilmente un commento a "Giro del sole". Vi sono già i termini essenziali della sua poetica. Quanto Bontempelli persegue l'antiletterario, altrettanto Spacal l'antipittoricistico. Da artigiano, figlio dello spaccapietra, vuole misurarsi con la durezza del legno, dal quale scavare fuori con forza, quasi violenza, ”il troppo e il vano”. Dal gioco degli scarti fra le campiture bianche e quelle nere, emerge l'isola felice, dove il poeta trova la beatitudine a prezzo dell'isolamento. Già nel 1951 Giuseppe Marchiori individuò in quella "contrapposizione tra linee e spazi un valore assolutamente nuovo, gli elementi di uno stile 'esatto', aderente alla personalità dell'artista. Unico in Italia ad aver superato i limiti del virtuosismo tecnico, eluso il decorativismo Nočni let 21 Sempre Spacal coniuga materia ed espressione, simbiosi di senso e tecnica, per cui è dato di ritrovarlo inconfondibilmente se stesso in molte arti: affresco, mosaico, vetrata, arazzo, scultura, pannello decorativo, vetro soffiato. La facile riconoscibilità dell'autore non è mai conseguenza di un ricercato adeguamento a una cifra stilistica. Spacal è se stesso grazie all'energia creativa che egli dispiega nelle invenzioni e nel trattamento della materia, potente immediatezza istintuale che sembra impossibile, ove si tenga presente la complessa processualità formativa, tale che, sfruttando il metodo della grafica anche nelle altre arti, alterna più volte fasi progettuali a fasi esecutive. Talvolta si affida alle risorse del caso, o, più spesso, alle associazioni mentali suscitate in lui - benché contrario al surrealismo, perché lo giudicava letterario - dall'apparire di qualche configurazione imprevista sul lavoro "in fieri". Aveva le sue piccole astuzie. Uscita dal torchio la prima stampa dà una nuova matrice, gliene chiesi il titolo e mi rispose che il titolo lui lo da dopo giorni, talvolta dopo mesi di riflessione. Selezione delle fonti, filtraggio degli apporti esterni, complessità dell'elaborazione rendono difficile la compilazione di un tabulato che registri le partite di dare e di avere negli scambi fra il suo mondo e le culture figurative del secolo scorso, e in particolare con la cultura italiana e con la cultura slovena. Forse può essere utile analizzare prima la processualità formativa. Spacal selezionò generi e soggetti con estrema cura, in una disposizione sapientemente graduata nel tempo. All'inizio la figura: due autoritratti, ombra ansiosa e melanconica di se stesso, più che specchio della propria fisionomia, sono collocati nella ricognizione a breve raggio sulle persone care: la madre, idealizzata poi a emblema morale e calata al tempo stesso nel crudo verismo della partoriente sulla sedia, all'uso carsolino; la moglie, che fu capofamiglia negli anni delle persecuzioni; l'amica e fraterna collega Maria Lupieri, alla quale più che a ogni altro è debitore del realismo magico, e che viene raffigurata travestita da commissario del popolo, per deridere le velenose invettive e la meschinità della piccola borghesia fascista di Trieste. allontanai da lui, violai l'intimità della sua stanza da letto, e sul comodino trovai le fiabe di Calvino. Spacal dismaga peraltro codesti sortilegi e installa la propria officina poetica nella "Casa del prestigiatore" (1943), oppure riconduce l' ansioso ausculto dei battiti del cuore e dei passi del destino al gioco di carte della "Chiromante" (1945). Imparenta oggetti come fossero parole, nel montaliano disincanto di sognate suggestioni analogiche, e concede a se stesso finzioni illusionistiche. Poi chiama complice il popolano simile a lui e gli svela il quoziente di trucco che c'è nella poesia, la contiguità della propria invenzione all'immaginario del luna park, sfavillante di luci a Roiano, nella periferia immediata di Trieste, "Baracconi in città" del 1951. Dalle scene si giunge ai paesaggi e alle vedute carsiche. Anche in questo caso, come negli intonaci rosati, la spontaneità popolare precede l'arte colta. France Stelè avverti per primo la genuinità del cubismo spazaliano nelle xilografie sul tema dei borghi assiepati di edifici come nuclei di città medievali, interpretazione stereometrica delle case carsiche di nude pietre, asserragliate le une alle altre, incastrate ad angoli acuti,4 esternazioni di quella tridimensionalità che l'orfano dello spaccapietre aveva nel sangue (Kržišnik)5. Più ci si avvicina all'aia, più le cose parlano sulle panoplie del muro della stalla: cesti, gioghi, forconi, accanto alla statuetta della Vergine, all'acrostico JHS, alla croce, alla data di fondazione della casa, in uno scambio continuo fra la sacralità dello strumento di lavoro e l'utilità pratica della immagine religiosa, fino alla fusione nei simboli-icone di cui parla Dorfles. Nell'evoluzione iconografica di Spacal, è molto sfumato il passaggio dal tema individuale, autobiografico, al tema della narrazione corale, collettiva. Mi pare che il trapasso coincida con la sintesi fra il neoquattrocentismo italiano e la saga della nazione slovena che si può ammirare negli affreschi del 1942, dentro la Chiesa parrocchiale di Gradno, nella Goriška Brda, ciclo che nei modi derivati dalle favole metafisiche del Beato Angelico, di Piero della Francesca e di Paolo Uccello celebra i costumi popolari e gli usi liturgici delle popolazioni locali. Forse né Kralj, né Černigoj, né Mušič, i quali, all'incirca in quegli anni decorarono molte chiese del litorale, raffigurarono con tanta fedeltà veristica e con tanta intensità emotiva i ”fasti” del popolo sloveno. I personaggi trovano la loro scena nei salotti del dolce cattivo gusto alla Gozzano, dove ogni particolare, se fissato a lungo, si anima di strane vibrazioni, inquieti tremori, mutamenti assurdi e fantastici, giardini fiabeschi, entrando, per l'appunto, in Bontempelli, Buzzati, Calvino... Dopo molti anni, un giorno, stan- E' strano che Franko Vecchiet, artista triestino, di due do con Spacal nella sua rocca rustica di Škrbina, mi generazioni più giovane di Spacal, non dedito alla 22 Lojze Spacal critica e non legato al Maestro da particolari vincoli di derivazione (del resto Spacal non ebbe veri e propri allievi), sia stato il solo a cogliere il momento in cui quel paesaggio umano di Spacal "diventa un valore costruito, normativo e riproducibile, con reminiscenze, fantasmi e allusioni a volte letterarie e altre volte pittoriche, un autoritratto morale collettivo della gente della sua città, del circondario e della campagna, che si rispecchia nella sua arte. Ma il mondo ideale dell'artista, come traspare dalle sue opere, e forsè il risultato di una società e di una cultura che non esistono più. la sua figura appartiene ad altri tempi. Nel suo rigore verso il mondo, nel suo riflettere e soppesare ogni parola, ogni segno, Spacal sembra simile alle pesone che praticano il latino: da qualche decennio non ne esistono più".6 nucleo dell'originaria impressione sensibile. Nella fase relativamente più ”concettuale” Spacal propone una specie di progetto, ristretto all'essenza della sensazione: ”Carso dell'anima mia".8 Ed è una semplificazione che può essere seguita sia lungo la sequenza temporale da un'opera all'altra, sia, in una singola opera, attraverso le metamorfosi dalla figura geometrica all'allineamento di brevi segmenti. Ed ecco il sublime esito della cadenza musicale in "Notazione" del 1977: soltanto i lunghi squarci neri orizzontali - morte che lacera - possono interrompere la cadenza delle minuscole ed elementari impronte lineari, tratto dopo tratto, riga dopo riga, come gocce che incidono il calcare, infinita pazienza del destino nel segnare, istante dopo istante, l'animo umano. Vi è dunque un andamento oscillante: dalla rappresentazione naturalistica all'astrazione ritmica, dalla spazialità dei segni alla concretezza materiale del supporto. Asseconda cosi un andamento quasi biologico che corrisponde forse ai tempi di percezioni stagionali, forse ai mutamenti del clima culturale nelle arti. Al termine di ogni ciclo, lenta sinusoide fra memoria e presenza, costruzione razionale e corrosione distruttiva, Spacal, l'artigiano, tocca terra per riacquistare forza, come il gigante Anteo. Cosi, poco prima di morire, si appassionò alle tavolette di sughero, ready-made che idealmente precedevano, o forse seguivano, le incisioni di "Portone carsico", "Cattedrale gotica", "Incantesimo nel bosco" del 1961. Forse in queste strane proposte, l'uomo, sempre tetragono nelle proprie convinzioni, sempre sicuro Ma a indagini minimalistiche ritornò, per un diverso nella volontà di fare, manifesto il primo e ultimo dubgiro di approcci. Nella stagione dell'arte segnica, i bio sulla utilità dell'arte. simboli-icone vennero ridotti a nudi segnali, scrittura glagolitica, oppure geroglifica oppure ideografica, alla Per entrare nello spirito dell'autore bisogna ripercorquale arrivò - accostamento, anche in questo caso, rerne la storia. Spacal nasce all'arte nel carcere all'arte spontanea popolare - studiando il gergo un romano di Regina Coeli.9 Siamo nel 1930, aveva tempo praticato da certe congreghe di emarginati, dunque 27 anni. Prima aveva altro da fare: orfano di che, durante la questua, lasciavano sulle porte richia- padre a quattro anni, obbligato dai dieci anni d'età a mi per i colleghi: "Segni dei mendicanti" del 1962. lavorare per integrare il magro profitto della madre Un ulteriore passo di semplificazione, purificazione, lavandaia, partecipa all'attivita clandestina antifascista astrazione ci porta al momento piu altò della poetica e, subito dopo l'attentato al giornale "Il popolo di spazaliana. Annota assai acutamente Kržišnik: Trieste", tenta la fuga in Svizzera, ma viene arrestato "L'artista si fa mediatore della complessità dell'e- e recluso insieme ai concittadini Miloš, Bidovec, sistenza. Uno spettatore attento lo può seguire di Marušič e Valenčič, che saranno condannati a morte segno in segno, quasi di lettera in lettera di un elo- e che egli celebrerà nella xilografia "I martiri di quente alfabeto, alfabeto che attinge da ogni singolo Basovizza" del 1944. Nel carcere lo soccorre la sua segno, dalla loro combinazione, e altresi dalla formidabile attitudine eidetica. Quand'era bambino, i comune esperienza umana, la peculiarità unica e sin- genitori lo portavano nella casa della nonna a golarissima di se stesso come artista. La semplifi- Kostanjevica, sul Carso, dove dormiva in un alto cazione giunge quasi all'assoluto, senza perdere il letto, su un pagliericcio ripieno di foglie di pannocSu tutt'altro versante, Spacal, curioso e sensibile al mutarsi delle temperie dei linguaggi figurativi, esperi il piacere di visualizzare, quasi anticipando le possibilità del computer, l'esplorazione micrometrica delle infinitesimali concrezioni organiche - che potrebbero essere altresi alveari di arcane strutture metropolitane - nei canali scavati all'interno del fusto arboreo per far scorrere la linfa, raffigurazione ottenuta con la semplice impressione diretta di un tronco di legno in sezione di taglio. Ed è il "Portone carsico" del 1961, puntata nell'informale che egli presto ripudiò, per tornare all'esercizio preferito della "volontà tettonica, costruzione dell'immagine secondo l'insegnamento di Mondrian" (Pallucchini).7 Nočni let 23 chia. Al mattino, al primo risveglio, lo sorprendeva una scena meravigliosa: sulle pareti bianche apparivano intorno a lui i santi, santi azzurri, rossi e gialli, che rilucevano al sole. Erano i dipinti su vetro che i pellegrini sloveni acquistavano nei santuari di Monte Lussari e di Monte Santo. I santi protettori riappaiono sul bianco delle pareti nella cella di Regina Coeli.9 Sono gli stessi che gli ispireranno la xilografia a colori "Santi di paese" del 1945. Condannato al confino e relegato ad Accettura, in provincia di Matera, riflette sulla nuova vocazione e, per il possente fascino dei grandi boschi in quel paesaggio antico, sposa l'amore per l'arte popolare all'amore per il legno, mentre mai avrebbe osato lavorare la pietra, legata alla venerata memoria del padre lapicida. Li nacque allora l'opera sua prima. Era uso locale che le bare fossero decorate, ma un povero contadino, che aveva perso la figlioletta di quattro anni, non aveva i soldi per pagare gli artigiani. Spacal, che lavorava come aiutante in una piccola falegnameria, si prestò gratuitamente alla bisogna. Il risultato suscitò fra la gente entusiasmo spontaneo e sincero, tanto che, a giudizio dell'autore, mai ebbe pari successo nella sua lunga carriera, coronata da numerosi riconoscimenti, fra i quali il Gran premio internazionale per la grafica alla Biennale veneziana del 1958.10 Spacal ebbe buon fiuto, e anche fortuna, nell'imboccare la scuola giusta, l'Istituto di Monza. Aperse la mente e il cuore alla parola dell'insegnante migliore, l'architetto parentino Giuseppe Pagano Pogatschnig, in un clima di caldo consenso degli allievi e anche degli uditori esterni, che accorrevano da lontano per ascoltarlo. Da Pagano ebbe incarichi di collaborazione. Lo avrebbe poi incontrato a Massa Carrara nel 1943, assegnato il triestino a un battaglione speciale (soldati senza fucile, perché d'indole ribelle) e l'istriano essendo colonnello in armi, già militante nella Resistenza, destinato a morire da eroe a Mauthausen. A Milano Spacal entro nel gruppo di "Corrente", punta avanzata dell'arte italiana, e fra di loro (Treccani, Birolli, Cassinari, Guttuso, Vedova, Migneco, Sassu...) scelse come amico e compagno di ricerche Arnaldo Badodi, il più vicino a lui, perché schivo, individualista, appartato, ma al tempo stesso il più lontano per una poetica di frenesia fantastica e di accesa policromia, che giovava a Spacal come polo dialettico. Bododi sarebbe morto dopo poco, disperso nella sciagurata campagna di Russia. cultura orientale che fece affiorare dal profondo la sua concezione immanentistica, " un retaggio ancestrale - scrive Sergio Molesi - che, dopo l'evocazione bizantina" nei legni ”informali” e nelle trine arabescate delle citta specchiantesi sulle acque, Capodistria meglio di New York, evocazioni filtrate oltre "il trepido lirismo di Klee, ora veniva messo a fuoco a fronte dell'architettura ottocentesca di Ohrid, cosi limpidamente geometrica da aver attirato l'attenzione di Le Corbusier".11 Ritornato a Trieste, avverti l'arretratezza, rispetto alla Lombardia, del gusto artistico. La funzione promotrice e unificante, che in passato era stata esercitata dal secessionismo di Eugenio Scomparini, mai più era replicabile nella città-porto che aveva perso il proprio ruolo emporiale. L'eredità klimtiana della grande pittura viennese esplodeva nella cosmogonia tragica di Vito Timmel, mentre la melanconia novecentesca permeava le figure di marittimi e di operai dipinte da Vittorio Bolaffio, in dialogo con la poesia di Umberto Saba. Dai dieci anni di esperienza fiorentina, Carlo Sbisà aveva ricavato la sapienza del neoplatonismo antico nelle vedute di città fantastiche e nei ritratti di amici arcanamente travestiti, travestimenti che l'amico suo Arturo Nathan inseriva nei presagi metafisici dell'ebreo destinato alla shoah.12 Ma il pubblico era lontano da tali messaggi e voleva belle donne discinte e mari in tempesta. Alla sua prima mostra personale, nel 1940, Spacal, presentato da Umbro Apollonio e recensito con piena intelligenza dei sui intenti da Silvio Benco e da Dario de Tuoni, viene visto dal pubblico e dai colleghi con qualche diffidenza. Mi raccontò che un illustre pittore, che aveva esposto prima di lui nella stessa sede, entrò nella sua mostra, salutò con un cenno amichevole il gallerista Jerco, girò lo sguardo tutt'intorno e, prima di uscire, commentò: "Co' iero picio, a sete anni, fazevo meio" ("Quando ero bambino, a sette anni, facevo meglio"). Meno esplicita, com'è proprio del loro carattere, la reazione dei lubianesi alla presenza di Spacal in due mostre collettive nel 1945 e nel 1950 e nella mostra personale del 1955. Lubiana era all'avanguardia nell'architettura, grazie alle visioni piranesiane di Jože Plečnik, con la monumentale Via Appia fluviale in chiave secessionista, lungo il percorso sinuoso della Ljubljanica, e le cappelle parrocchiali di ˘ale, che ricreano un'altra Lubiana, città dello spirito, sulla soglia dell'ultima dimora. Era all'avanguardia anche nell'urbanistica, per il piano regolatore di Max L'ultima e decisiva tappa formativa si ebbe con la Fabiani, che decentra le industrie oltre il ring. Ma scoperta del mondo islamico e ortodosso di Ohrid, 24 Lojze Spacal aveva consolidato una cultura figurativa nazionale appena nel periodo fra le due guerre, intorno all'alto magistero impressionista di Richard Jakopič, che aveva lasciato però dietro di sé un persistente pittoricismo, malgrado i tentativi di rottura operati dal plasticismo di Kos, dalle divagazioni fantastiche e dalla gestualità informale di Kregar, dalla corposa suntuosità surreale di Pregelj, fino alla frantumazione espressionistica di Stupica.13 Essi non conoscevano Spacal e Spacal non li conosceva. Vi fu familiarità soltanto con Veno Pilon, per la comune origine dal litorale, per il prolungato soggiorno di Pilon a Parigi e anche per una affinità indiretta e riflessa: Pilon dalla Neue Sachklikeit, Spacal dai Valori Plastici, movimento romano, parallelo a quello tedesco, fondato da Mario Broglio, patrono di Maria Lupieri che, come abbiamo detto, fu vicina a Spacal. Spacal venne accettato a pieno titolo dai lubianesi dopo la Biennale internazionale della grafica del 1955, che trituro gli ultimi strascichi della magniloquenza di destra e del realismo socialista di sinistra, e venne approvato all'unanimità dai triestini italiani e sloveni, dopo la mostra al Museo Revoltella nel 1968. Da allora al 2000, abbiamo avuto molti scambi fra le opere di Spacal e il mondo in via di globalizzazione. Ma e difficile individuarli. Il fondo rustico dell'animo di Spacal lo rendeva diffidente verso i successi effimeri delle mode sconvolgenti, quanto curioso di comprendere da lontano ogni nuova tendenza e di assorbirne, come un antico alchimista, la quintessenza filtrata fino al punto da diventargli salutare. Per cui resta da vedere quanto Spacal ha dato agli artisti delle ultime generazioni, diciamo dagli anni Sessanta in poi, anche a quelli che lui non amava e ad altri che non lo amano. E rimangono da accertare le tracce in Spacal, mettiamo, dell'informale di Fautrier, dell'art brut di Dubuffet, del concettuale di Agnetti, Kossuth, Beuys. Un grosso compito nella ricorrenza del centenario della nascita di Spacal. 1 Spacal, 20 silografie dal 1937 al 1951 presentate da Giuseppe Marchiori, Trieste, A cura dell'autore, Tipografia Editoriale S.T. 1951 2 Zoran Kržišnik, Dialogo con Spacal. In: Zoran Kržišnik ”Spacal” [con scritti di] Gillo Dorfles, Giuseppe Marchiori, Jure Mikuž, Ina Stegen, Firenze, Arte & Pensiero 1983, p. 32 3 Gillo Dorfles. In: Zoran Kržišnik ”Spacal” 1983, op. cit., p. 9 4 France Stelé, Umetnost in Primorju. In: ”Založba Slovenska matica”, Ljubljana 1960, p. 25 5 Zoran Kržišnik, Dialogo con Spacal. In: Zoran Kržišnik ”Spacal” 1983, op. cit. ,p. 16 e p. 31 6 Franko Vecchiet, Učenje latinščine - De arbore et radicibus. In: ”Lojze Spacal - Retrospektiva”, Ljubjana, Moderna galerija, 25 aprile-4 giugno 2000, pp. 13-15 7 Rodolfo Pallucchini, Il cammino di Spacal. In: ”Luigi Spacal - Opera grafica 1936-1967”, testi di Rodolfo Pallucchini e Franco Russoli, catalogo a cura di Giulio Montenero, Milano, Vanni Scheiwiller, 1968, pp. 3-6 8 Zoran Kržišnik, Dialogo con Spacal. In: Zoran Kržišnik ”Spacal” 1983, op. cit., pp. 30-31 9 Zoran Kržišnik, Dialogo con Spacal. In: Zoran Kržišnik ”Spacal” 1983, op. cit., p. 15 e p. 24 10 Zoran Kržišnik, Dialogo con Spacal. In: Zoran Kržišnik ”Spacal” 1983, op. cit., pp. 15-16 11 Sergio Molesi, Presentazione. In: ”Spacal 40 anni di pittura”, Castello di San Giusto, Trieste, giugno-settembre 1977 12 Laura Carlini, Introduzione. In: ”Alpe Adria - L'arte tra le due guerre”, Ljubljana, Moderna Galerija, 1984, pp. 52-64 13 Jure Mikuž, La figura umana nella pittura slovena tra le due guerre. In: ”Alpe Adria -L'arte tra le due guerre”, 1984, op. cit., pp. 52-54 14 Igor Zabel, Tra 'realismo' e modernismo. La situazione dell'arte slovena 1945-1960. In: ”Alpe Adria. Al di la del realismo”, Graz, Neue Galerie Landesmuseum Joanneum 1988, pp. 335-352 Nočni let 25 Borut Spacal Un fiore nella notte Frammenti dalla vita di mio padre D a anni il pomeriggio della domenica era dedicato alle passeggiate. All'inizio erano molto lunghe. Tu ti appoggiavi al bastone con la mano destra e con la sinistra ti sostenevi al mio braccio. Da Piazza Venezia c'incamminavamo di solito lungo le rive, fino a raggiungere il campo Marzio e poi lungo il viale alberato di Sant'Andrea ad osservare quello che rimaneva dei cantieri navali. Sosta obbligata ai Campi Elisi, di fronte alla casa dove hai trascorso la tua adolescenza. C'incamminavamo poi in salita, dove un'altra sosta bisognava farla davanti all'ex prigione di Via Tigor, che un tempo ti ospitava. La passeggiata proseguiva per Via Cavana, fino a piazza dell'Unità; da qui sul molo Audace e ritorno per le rive fino a piazza Venezia. dobbiamo correre in ospedale: una volta il cuore, poi la flebite, poi un'emorragia digestiva. All ultimo ricovero ho cercato di capire dai medici di reparto, cos'altro dobbiamo ancora aspettarci. La risposta era chiara: "Caro collega, all'eta di novantatré anni non c'è organo del nostro corpo che rimanga intatto e la vita di tuo padre evolve inesorabilmente verso la fine." Era una domenica di aprile. Tu eri uscito da pochi giorni dal centro clinico di Lubiana, ma quando hai saputo che era domenica, non c'era verso di convincerti a rinunciare alla passeggiata. Preparativi interminabili per farti vestire e soprattutto mettere le scarpe, ma le scarpe non ci stanno in nessun modo sui tuoi piedi gonfi ed infine abbiamo Ora siamo nel 2000, prossimo a compiere i novantadeciso di uscire in ciabatte. tré anni, le tue forze sono scemate e le passeggiate si sono fate progressivamente piu corte, tanto che da Come sei diventato piccolo, papà, non mi arrivi nemqualche mese ci limitiamo ad attraversare le rive, rag- meno alle spalle e si che anni fa eri orgoglioso della giungere il mercato del pesce, il molo Venezia e tua statura atletica. Ti infiliamo un giubbotto, metti in ritornare al tuo appartamento di Piazza Venezia testa un cappello che ti copre quei pochi capelli numero quattro. La tua debolezza, comunque, non ti bianchi che ti sono rimasti, nella mano destra il basfa desistere da questi impegni domenicali e nessuno tone, con la sinistra ti appoggi al mio braccio, ma i può convincerti di rinunciare qualche volta alla tuoi piedi non vogliono in nessun modo staccarsi dal passeggiata con tuo figlio. Stavo restituendoti, papà, il pavimento. Su, papà, alza i piedi e fai un passo tempo che tu mi hai dedicato quando ragazzino mi deciso, uno, due, tre. I piedi rimangono incollati e tu li trascini in qualche modo facendo dei passetti microtrascinavi per i campi a cercare la mela d'oro. scopici. Ci vogliono dieci minuti soltanto per raggiunDurante la tua lunga vita non eri mai ammalato: non gere l'ascensore e quindi la prima delle innumerevoli una frattura, non un'operazione seria, non una malatpause che dovremmo fare durante la nostra passegtia che ti costringesse al ricovero in ospedale. Quelle giata. rare volte che rimanevi bloccato con la tua schiena, non hai resistito più di qualche ora nel tuo letto, poi Sei sempre piu silenzioso. Certo non sei mai stato un dovevo portarti a peso nel tuo studio, perché non chiacchierone, ma adesso sembra quasi che le parole riuscivi a separarti a lungo dai tuoi pennelli. Da un non vogliano staccarsi dalle corde vocali, come i tuoi anno tutto è cambiato e una settimana si, una no, piedi dal pavimento. 26 Lojze Spacal Eri sempre di poche parole, papa, capace a volte di passare giornate intere senza esprimere una frase. Saranno gli anni che hai passato in carcere e nella cella d'isolamento, che ti hanno disabituato ad utilizzare le parole. Non avevi con chi comunicare e non dovevi nemmeno, conscio che il solo modo per salvarsi dall'ergastolo o dalla fucilazione era di cucirsi la bocca. Ma la tua bocca è rimasta cucita per tanti anni dopo la caduta del fascismo e ancora adesso rimani nebuloso su alcuni avvenimenti che hanno segnato la tua vita in quel periodo. Durante le nostre passeggiate siamo riusciti comunque rievocare tanti ricordi, ma che fatica collegarli insieme, trovarci un nesso, una scala consecutiva. A volte certi episodi ti appaiono con estrema lucidità, ma non ricordi piu se erano recenti o molto lontani, se sono successi prima o dopo la guerra. Certo, papà, ricordi ben poco delle cose appena successe; non ricordi che qualche giorno fa stavi ancora in ospedale a Lubiana, stenti a ricordare il nome dei tuoi nipoti e a volte dimentichi anche il mio, ma ricordi con tutta precisione fatti avvenuti quasi settanta anni fa, come quella notte trascorsa nella piccola officina da falegname ad Acetura dove eri confinato. ●●● Era una calda notte d'agosto del 1931. La piccola bottega odorava di legno, colla e vernice. Tu eri intento a piallare le tavole e intagliarle con lo scalpello: un lavoro di precisione, che esigeva impegno fisico e mentale. Quanti problemi hai avuto al tuo arrivo ad Acetura, quante diffidenze della gente, che ti vedeva sorvegliato dai carabinieri, hai dovuto superare; ma alla fine c'è l'hai fatta. I paesani ora si fidavano di te e Francesco ti ha offerto qualche lavoro nella sua piccola bottega di falegname. "Fatemi una cassa semplice per favore, non ho molti soldi", disse Giuseppe. Ma tu avevi deciso che una bambina di quattro anni si meritava qualcosa di particolare. Perché papà? Eri commosso per il dolore di Giuseppe o ti faceva tanta pena la bambina morta? Erano ricordi di tua sorella morta alla stessa età? Ti eri affezionato a quella gente? Hai finito di intagliare il legno, hai preso quindi il pennello. Non era la prima volta che tenevi un pennello in mano e già quando facevi il garzone nell'officina di falegname, il regalo più bello che poteva farti il capomastro era di lasciarti fare qualche rifinitura con i colori. Non era nemmeno la prima volta che ricorrevi alle immagini nascoste nel tuo cervello per rendere in qualche modo sopportabile la realtà. Guai se nell'oscurità della cella d'isolamento non saresti riuscito a rievocare i colori, le forme e le persone della tua infanzia, era l'unico modo per sopportare quelle eterne giornate fatte di sola notte. Era pero la prima volta che hai pensato di dare una vita autonoma a queste tue immagini tanto da poter essere osservate anche dagli altri. Perso nella cognizione del tempo continuavi a maneggiare il pennello. Cosa sarebbe piaciuto ad una bambina di quattro anni. Ricordavi le immagini dei santi pitturate sui vetri, che a te, ragazzino, tanto piacevano durante i tuoi soggiorni a Kostanjevica, ricordavi le decorazioni sulla cassapanca nella quale tua nonna nascondeva i suoi tesori, ma poi alcune immagini, che mai avevi visto sono scaturite direttamente dalla tua mente ed il pennello che tenevi nella mano cominciava a scorrere sulle tavole tracciando le figure con una leggerezza ed una facilità impensate. Sara proprio una bella bara! Erano pochi spiccioli quello che riuscivi a Le immagini variopinte sarebbero piaciute a quella guadagnare, ma tu avresti accettato tutto, pur da poter bambina: fiori, animali, piccoli angeli. Non hai mandare qualcosa a casa, alla mamma e alla sorella. dimenticato di aggiungerci un gallo. Mentre il tuo lavoro progrediva sentivi allentare la tensione dentro Il lavoro era poco, giacché nessuno costruiva case, di te. Diminuiva l'afflizione per il lutto toccato a nessuno ordinava mobili, armadi e letti si tramandaGiuseppe, ma anche il tormento per tutte le disgrazie vano di generazione in generazione. Si può dire che che ti toccarono negli ultimi anni: carcere, confino, la l'unico articolo che era ordinato con regolarità erano preoccupazione per la madre e la sorella delle quali le bare. I morti avevano pur sempre diritto ad una avevi poche notizie e non sapevi come facessero a cassa tutta propria. sopravvivere senza il tuo aiuto. Sentivi attenuarsi il Poi venne Giuseppe a ordinare la bara per la figlio- dolore per gli amici fucilati a Basovizza, quelli conletta di quattro anni. La piccola aveva la febbre alta da dannati all'ergastolo, a te era andata bene e te la sei alcuni giorni, poi mori. Medici nelle vicinanze non ce cavata con cinque anni di confino. Anche nel tuo n'erano. futuro, che ti appariva oscuro e senza vie d'uscita, Nočni let 27 scorgevi qualche spiraglio. Sarà proprio vero, che un'opera ben fatta, che un'immagine bella, anche se scaturita dalla nostra fantasia, può addolcire la realtà per triste che sia e attenuare il dolore. Eri proprio soddisfatto del tuo lavoro. Ti sentivi leggero; il presente ed il futuro ti apparivano meno oscuri. Il mondo ti appariva in una luce più bella. Quel piccolo feretro colorato ti appariva come un fiore che si apre nella notte e con la sua bellezza illumina e addolcisce i nostri pensieri resi tetri dall'oscurità. Quando avevo tre anni, hai deciso che era tempo che imparassi a nuotare, e questo si che me lo ricordo. Il modo più spiccio ti è sembrato quello di rovesciare la barca. "Se restano a gala i gatti, resterà anche lui!" ragionavi. No, papà, non eri molto presente all'educazione dei tuoi figli e quando volevi dedicarti a noi usavi dei metodi che facevano raddrizzare i capelli. Quando invece c'era effettivo bisogno di te, perché la mamma era stanca, del suo lavoro d'insegnante, di occuparsi di noi e della tua vecchia madre, tu te la svignavi. In genere andavi a Parigi, dal tuo amico Veno Pilon, a fare il bohème. Ma come dicevo hai sempre anteposto la tua pittura a tutto il resto e la famiglia, mamma compresa, fini per accettare quest priorità assoluta. Era quella volta che lo hai deciso, papà! Hai cominciato ad intravedere uno scopo nella tua vita. Ti sei chiesto: si, diventare pittore, artista poteva essere questo il mio destino? Dare libero sfogo a tutte quelle belle immagini incarcerate nella nostra memoria, nel nostro cervello; riportarle alla vita, comunicarle agli Ti farei in ogni modo una grossa ingiustizia, dicendo, altri e rendere loro più dolce l'esistenza. che di quei primi anni di vita non mi è rimasto nulla Erano gli ultimi ritocchi di pennello. Nel paese com- della tua presenza. Al contrario, anche se il tempo che inciò a cantare il primo gallo. Poi ti assopisti; un mi hai dedicato era limitato, forse era qualitativasonno profondo e tranquillo da persona soddisfatta. mente cosi diverso e fuori dell'ordinario, che di quel periodo mi sono rimaste innumerevoli memorie. Sarà Molti anni piu tardi lo hai detto ai critici e giornalisti, stato, perché tu stesso, non hai avuto un padre, che che nessuna tua opera d'arte è mai stata tanto ammipotesse introdurti in quel magico mondo dei sogni, rata quanto quella piccola bara, portata in spalla dai che ora lo cercavi insieme a tuo figlio e lo riproduceragazzi del paese. Una folla di gente, d'Acetura e dei vi nei tuoi quadri. paesi vicini, volle dare l'ultimo saluto alla bambina morta, esprimere la solidarietà a Giuseppe e ammira- No, papà, non mi hai insegnato a leggere, a scrivere, va il feretro. a fare i conti, ma hai saputo avvicinarmi a quel fantastico universo dell'immaginazione nel quale uno Nei mesi successivi il lavoro nella bottega di poteva trascorrere giornate intere, inebriarsi e soffoFrancesco aumento notevolmente. La tua fama si difcare le proprie angustie. fuse e tutti volevano le casse da morto dipinte da te. Ma tu eri deciso a perseguire la vocazione apparsati Tornavi la sera dal tuo atelier, portandoti in genere quella notte. qualche pezzo di legno o linoleum da incidere dopo cena. Continuavi intagliando le matrici delle tue gra●●● fiche fino ad ore tarde, tenendomi sulle ginocchia. Io Era il 1947. Con la nascita del secondo figlio dove- giocavo con i trucioli e mi meravigliavo delle immagvano incrementare le tue responsabilità di padre, ma ini sempre nuove che man mano apparivano. tu facevi finta di non accorgertene e in ogni modo il Nelle lunghe serate di primavera fantasticavamo su tuo lavoro veniva prima di tutto. La mamma avrebbe quali storie si raccontavano i gufi con quel loro canto sostenuto che era meglio cosi, perché quelle poche monotono o quali incredibili gallerie avranno costruvolte, che sentivi un istinto paterno, combinavi sicuito le talpe sotto terra. ramente qualche guaio. E quando poi per Natale dovevamo preparare il preIo non me lo ricordo, ma dalle memorie di famiglia sepe. No, non erano rispettati i canoni religiosi, ma risulta, che quando avevo qualche mese hai deciso, quanta fantasia ci mettevi però in tutte quelle immagdurante uno di quei pochi momenti nei quali la ini che disegnavi. Un presepe magico com'era sempre mamma mi affidava a te, che era ora di temprarmi il mio i miei amici potevano solamente sognarselo. contro tutti i malanni. Cosi procuratoti due secchi d'acqua, bollente in uno e ghiacciata nell'altro, m'im- Un posto particolare nella mia memoria occupano le mergevi senza curarti delle mie grida. visite al tuo atelier, situato in soffitta in Via Coroneo 28 Lojze Spacal numero uno. Quel posto era pieno di barattoli d'inchiostri e vernici, di pennelli, di matite colorate, di tavole di legno, di tele, di ritagli di linoleum, di libri; in mezzo un imponente torchio per stampare le tue grafiche. "Vuoi provare a premere il torchio?" grande artista. Mai avresti aspettato una coda per acquistare un biglietto o pagare una bolletta; il tuo tempo ti sembrava troppo prezioso. Se ti scadeva il passaporto telefonavi subito al questore o al console e se dovevi fare qualche piccola operazione in banca scomodavi immediatamente il direttore. Ti sembrava poi che anche il tuo aspetto doveva "Certo che voglio!", ma non riuscivo in nessun modo essere quello di un artista affermato. Vestivi in genere a smuovere la leva. Poi tu ti rimboccavi le maniche, jeans, maglie di colori vivaci, giacche in jeans o pelle, tiravi la leva e dal torchio uscivano fogli con immagil'immancabile basco in testa, tutto e sempre macchiani colorate, odoranti d'inchiostro fresco. to dalle tue pitture. La mamma si scandalizzava: "Gigi, ma come fai ad uscire conciato cosi. Ti ●●● conoscono tutti." "Appunto per questo", le rispondeDopo il tuo successo alla Biennale di Venezia nel vi, "ha pur detto Černigoj che siamo pittori moderni". 1958 le mostre non si contavano più. Le tue opere Sei arrivato addirittura ad uscire con le scarpe di colhanno fatto il giro d'Italia, ma sono passate anche per ore diverso. molte citta e capitali straniere. Non passava giorno che io e mio fratello non fossimo impegnati al Hai sempre condotto una vita sana. L'esercizio fisico trasporto e al caricamento dei quadri, cornici, vetri: non ti mancava e l'unica sigaretta che ti ho visto quante scale con quel peso non indifferente. accendere era in occasione di una cena sul Carso, quando dovevi fare fumo per scacciare le zanzare. Sono comparsi anche i compratori. Quando eri Non dedicavi molto tempo al riposo e al rilassamenavvisato che qualcuno voleva acquisire qualche tua to, ma era il tuo stesso lavoro, che svolgevi con tanto opera, cominciavi innanzi tutto a nascondere quelle entusiasmo, a servire anche come ricostituente dell'ealle quali eri piu affezionato e dalle quali in nessun quilibrio psico-fisico. Qualche bicchiere di vino lo caso ti saresti separato. Non ammettevi discussioni sui bevevi e se i bicchieri erano di più cominciavi a straprezzi, anche se del valore del denaro non hai mai parlare esagerando in tutto e di tutto. La mamma capito molto. brontolava: "Gigi, ma cosa mai stai raccontando?" I giornali si occupavano spesso di te e non soltanto Poi qualcuno ti ha messo in testa che le tue forze quelli che normalmente si occupano d'arte. La tua potrebbero non durare in eterno, che a sessant'anni notorietà ti ha fatto raggiungere perfino le pagine monera meglio mettersi un po' a dieta, pensare di più alla dane delle riviste di moda femminili. Gli articoli che ti propria salute. Allora non ti andava più bene niente erano dedicati non ti hanno mai interessato in modo di quello che trovavi sul tavolo, ogni mese dovevi particolare e anche le critiche delle tue mostre le controllare il colesterolo e la pressione, mezz'ora al leggevi a malapena. Ti ricordavi comunque bene delle giorno la passavi pedalando la cyclette. La mamma si pagine che ti ha dedicato il settimanale Gente, il titolo scervellava a cucinarti quanto di più saporito e sano, era: "È diventato pittore per merito di Mussolini". ma non riusciva ad accontentarti in niente, al massiQualcosa di vero c'era, papà. Senza quella notte al mo le concedevi: "Si, si è passabile, ma in carcere si confino in Acetura e senza quella dura prova delle mangiava molto meglio." carceri, chi sa se ti saresti mai dedicato alla pittura. ●●● Con la fama cresceva anche il tuo orgoglio. Non era Hai affermato che volevi costruirti una casa sul Carso vera superbia, nel senso che non ti consideravi supee hai mantenuto la promessa. L'idea era di restaurare riore agli altri, ma non accettavi che qualcuno qualche vecchia casa carsica nel paese dei tuoi nonni mettesse in dubbio il valore della tua arte. Dopo tanti e genitori a Kostanjevica, ma li la prima guerra monanni poi passati in sordina, ti sembrava, che con il tradiale ha lasciato delle ferite insanabili e della tipica guardo raggiunto, qualche privilegio ti fosse infine architettura rimaneva ben poco, cosi la scelta è cadudovuto. Non ti limitavi a pretendere un posto in ta sul vicino paese di Škrbina. primo piano soltanto dalla tua famiglia, dagli amici e dai parenti, ma ti sembrava che ovunque e chiunque Ti sei messo a raccogliere per Škrbina e per i paesi dovrebbe rendersi conto di aver a che fare con un vicini tutti i vari manufatti in pietra. Tutto quello che Nočni let 29 i tuoi predecessori del Carso hanno scolpito nel calcare durante i secoli precedenti ti sembrava bello e interessante. Cosi hai accumulato una quantità incredibile di vasi, di pozzi, colonne, tavole, scalini, piastre, pezzi di presse per il vino, grondaie; camini - tutto in pietra. Ripetevi continuamente: "Bisogna raccogliere questi elementi, l'uomo del Carso ha sempre amato la pietra, era il suo pane e diletto, perché lavorando la pietra riusciva non solo a guadagnare qualcosa, ma anche ad esprimere il proprio senso estetico in una terra che non gli metteva a disposizione molti altri spunti per esprimersi. E la gente che ci abita ora sul Carso ha dimenticato tutto, distrugge i propri cortili, demolisce le colonne ed i portali d'ingresso, perché altrimenti non riesce ad entrarci con l'automobile, sostituisce i vasi in pietra con quelli in plastica, da quando c'è l'acquedotto non sa più che farsene delle cisterne. In pochi anni distruggerà tutto quello che è stato costruito in molti secoli." che sapeva di mediterraneo, di ginepro e delle erbe selvatiche che crescevano nei dintorni. Che differenza rispetto a quell'appartamento in città con un'aria sempre piu inquinata e un traffico sempre più caotico. Ma ad un certo punto quel silenzio ti è sembrato sin troppo silenzioso. Mancava qualcosa. Poi hai deciso che mancavano i grilli. L'indomani tutti i muratori, i pittori, i falegnami, invece di dare gli ultimi ritocchi alla tua casa, dovettero andare a caccia di grilli e popolarne il tuo cortile. "Beh, papà. Proprio tutti torti a considerarti un po' matto la gente di Škrbina non li aveva." ●●● Dopo la morte di mio fratello Savo, mamma non si è mai più ripresa. I suoi interessi svanivano di giorno in giorno. Cominciava a perdere la memoria, si dimenticava delle cose più elementari, non riusciva più ad organizzarsi le cose piu semplici: fare un acquisto, lavare un panno, cucinare una minestra. Poi perse Ma tu non lo sai cosa la gente del Carso diceva di te, ogni interesse per la propria persona, proprio lei sempapà. Diceva che è arrivato un vecchio Triestino rim- pre cosi attenta e perfetta in tutto. Dimenticava di petbambito, ma pieno di soldi, che sta comprando pietre tinarsi e passava le giornate intere in vestaglia, seduta per tutto il Carso. sulla poltrona a fissare il vuoto. Intanto la casa cresceva, gli oggetti di pietra abbandonati hanno trovato la loro sistemazione, hanno ritrovato vita, e qualcuno cominciava a domandarsi: "Però, quel Triestino, proprio scemo non è, guarda un po' cosa sta venendo fuori da questa vecchia casa in rovina." Non era vita facile per i falegnami ed i muratori, perché loro un muro nuovo e dritto sapevano costruirlo, ma tu esigevi muri identici a quelli che c'erano una volta, con tutte le loro irregolarità. Allora si è ripetuto tutto l'andazzo già visto mentre costruivi la tua casa a Pirano: se una parete non ti piaceva era sacrificata per farne un'altra e un'altra ancora. Alla fine anche questa casa fu terminata e assomigliava in tutto a quella dei tuoi nonni che ogni tanto ancora intravedevi nei tuoi sogni: il portale carsico, il cortile, i ballatoi, la cisterna, il camino, gli scrigni di noce, si, tutto era al loro posto. Tu hai ripreso a lavorare o almeno ti sforzavi per farlo. Continuavi a passare le giornate intere seduto nel tuo atelier a riordinare le carte vecchie, a ritoccare qualche quadro e anche a dipingere qualcosa di nuovo. Dipingevi sempre meno e le forze per premere il torchio ti sono mancate del tutto. Continuavi comunque a passare le giornate nel tuo atelier, facendo qualche ritocco e per lo più immerso in silenzio nelle tue memorie. Non si sono fermate però le tue mostre e i tuoi quadri continuarono a fare il giro del mondo raggiungendo perfino Sarajevo, distrutta dalla recente guerra. Lo dicevi sempre, papà, che i pittori avevano un privilegio: potevano intuire quando la loro morte si avvicinava, perché arrivavano i corvi. Intendevi i mercanti d'arte e tutti coloro, che speculando sul rincaro dei quadri dell'artista deceduto, si precipitano all'ultimo minuto e cercano di impossessarsi di tutte le sue opere. "È come un mio quadro" dicevi, "quando ci entro mi I corvi sono arrivati, papà, ma tu non te ne sei accorsembra di entrare in una delle mie grafiche." to. Strani galleristi prelevavano le tue opere, per Quando alla sera gli operai se ne andavano, assapomostre inesistenti, senza mai restituirtele. Tu ti fidavi ravi la quiete bevendoti il tuo bicchiere di terrano. di tutti, papà. Sedicenti i tuoi ammiratori si aggiraPotevi rivivere nei sogni le tantissime cose che ti legavano ogni giorno per il tuo atelier cercando di racvano al Carso e respirare a pieni polmoni quell'aria 30 Lojze Spacal capezzare quanti più quadri e grafiche. Ti offrivano come pagamento somme che non sarebbero bastate nemmeno per la carta e i colori. Ma tu, papà, della valuta non ne capivi proprio niente. E come avresti potuto? Hai cominciato a ragionare con corone della vecchia Austria, passato alle lire italiane, più volte svalutate, al dinaro iugoslavo svalutato ancora più volte, al tallero sloveno; pretendere da una persona di novanta anni, di ritrovarsi in questo labirinto valutario sarebbe stato troppo. Però eri cocciuto, e ti ostinavi ad amministrare tutte le tue vendite da solo, nonostante gli imbrogli ai quali eri soggetto ogni giorno. Altri personaggi che incontravi non si preoccupavano nemmeno di accecarti con cifre irrisorie. Si presentavano semplicemente in squadra, e mentre uno si faceva mostrare i tuoi quadri gli altri ti vuotavano la casa. Dopo la morte della mamma ti sei ritirato in un mondo tutto tuo. Eri sempre taciturno, ma adesso riuscivi a stare zitto per giornate intere e quando parlavi, riflettevi sulla morte, sui cimiteri, sul dove essere sepolto. Religioso non lo sei mai stato e durante la tua vita hai visto la chiesa per ben poche volte. Non avevi niente di particolare contro i preti e le tue opere sono piene di svariati simboli religiosi, ma tu questa religione la consideravi piu come un fatto di tradizione popolare e come tale andava accettata. Quando la mamma e morta però volevi il prete. Perché, papà? Nočni let 31 32 Lojze Spacal Delo Lavori Nočni let 33 Alegorija podeželja (priprava za mozaik), tuš na papirju, 46 x 57 cm, 1955 34 Lojze Spacal ❚ Allegoria di campagna (bozzetto per mosaico), china su carta, 46 x 57 cm, 1955 Študija, tuš na papirju, 43 x 32 cm, cca. 1934 ❚ Studio, china su carta, 43 x 32 cm, cca. 1934 Lunapark, lesorez, 40 x 29,5 cm, 1951 ❚ Lunaparc, xilografia, 40 x 29,5 cm, 1951 Študija, tuš na papirju, 19 x 23 cm, cca. 1934 ❚ Studio, china su carta, 19 x 23 cm, cca. 1934 Nočni let 35 Mesto v zrcalu, lesorez, 48 x 60 cm, 1953 ❚ Città allo specchio, xilografia, 48 x 60 cm, 1953 Privid, barvni lesorez, 22 x 15,5 cm, 1951 ❚ Ascesa, xilografia a colori, 22 x 15,5 cm, 1951 36 Lojze Spacal Brez naslova, lesorez, 70 x 101 cm, 1952 ❚ Senza titolo, xilografia, 70 x 101 cm, 1952 Nočni let 37 Predmestje, lesorez, 56 x 45 cm, 1952 38 Lojze Spacal ❚ Periferia di città, xilografia, 56 x 45 cm, 1952 Čolni na kopnem, barvne voščenke, 29 x 42 cm, 1950 ❚ Barche a riva, pastelli a cera colorati, 29 x 42 cm, 1950 Čolni na kopnem, barvne voščenke, 29 x 42 cm, 1950 ❚ Barche a riva, pastelli a cera colorati, 29 x 42 cm, 1950 Kraška vas, barvne voščenke, 30 x 42 cm, cca. 1950 ❚ Paese carsico, pastelli a cera colorati, 30 x 42 cm, cca. 1950 40 Lojze Spacal Brez naslova, barvne voščenke, 42 x 59 cm, 1952 ❚ Senza titolo, pastelli a cera colorati, 42 x 59 cm, 1952 Nočni let 41 Viseči čolni, mešana tehnika, 72 x 58 cm, 1955 ❚ Barche appese, tecnica mista, 72 x 58 cm, 1955 Brez naslova, tuš na papirju, 32 x 22,5 cm, 1955 ❚ Senza titolo, china su carta, 32 x 22,5 cm, 1955 42 Lojze Spacal Viseči čolni, olje na platnu, 193 x 106 cm, cca. 1955 ❚ Barche appese, olio su tela, 193 x 106 cm, cca 1955 Nočni let 43 Soline, tuš na papirju, 32 x 22,5 cm, cca. 1955 ❚ Saline, china su carta, 32 x 22,5 cm, cca. 1955 Soline, tempera na papirju, 16,5 x 11,7 cm, cca. 1955 ❚ Saline, tempera su carta, 16,5 x 11,7 cm, cca. 1955 44 Lojze Spacal Soline, voščena kreda, 72 x 58 cm, cca. 1955 ❚ Saline, pastello a cera, 72 x 58 cm, cca. 1955 Nočni let 45 46 Lojze Spacal Magično tihožitje, tempera na platnu, 49,5 x 53 cm, cca. 1939-1940 ❚ Natura morta magica, tempera su tela, 49,5 x 53 cm, cca. 1939 -1940 Nočni let 47 Zidovi, olje na platnu, 50 x 40 cm, 1946 ❚ Muri, olio su tela, 50 x 40 cm, 1946 48 Lojze Spacal Kotiček na vrtu, tapiserija, 156 x 213 cm, 1955 ❚ Angolo di giardino, arazzo, 156 x 213 cm, 1955 Nočni let 49 Ganjki na Krasu, tempera na papirju, 40 x 52 cm, 1965 ❚ Ballatoi sul Carso, tempera su carta, 40 x 52 cm, 1965 50 Lojze Spacal Ganjki na Krasu (osnutek za tapiserijo), tempera na platnu, 200 x 300 cm, 1964 ❚ Ballatoi sul Carso (bozzetto per arazzo), tempera su tela, 200 x 300 cm, 1964 Nočni let 51 Idila na gmajni, mozaik, 85 x 60 cm, 1995 ❚ Idillio nel prato, mosaico, 85 x 60 cm, 1995 Zapora na Krasu, mozaik, 85 x 60 cm, 1995 Chiusa carsica, mosaico, 85 x 60 cm, 1995 ❚ 52 Lojze Spacal Kraški motiv, mešana tehnika, 35,5 x 25 cm, 1994 ❚ Scorcio carsico, tecnica mista, 35,5 x 25 cm, 1994 Kraški motiv, mešana tehnika, 35,5 x 24,5 cm, 1984 ❚ Scorcio carsico, tecnica mista, 35,5 x 24,5 cm, 1984 Nočni let 53 Kraški motiv, mešana tehnika, 116 x 94 cm, 1994 ❚ Scorcio carsico, tecnica mista, 116 x 94 cm, 1994 Viseči čolni v Savudriji, mešana tehnika, 60 x 85 cm, 1970 ❚ Barche a Salvore, tecnica mista, 60 x 85 cm, 1970 54 Lojze Spacal Mesto v zatonu, mešana tehnika, 80 x 119,5 cm, 1968 ❚ Città al tramonto, tecnica mista, 80 x 119,5 cm, 1968 Nočni let 55 ❚ 56 Lojze Spacal Totem, barvan les in kamen, 121 x 27 x 27 cm, cca. 1965 Totem, legno colorato e pietra, 121 x 27 x 27 cm, cca. 1965 Kraška kaluna, mešana tehnika, 60 x 85 cm, 1966 ❚ Portale Carsico, tecnica mista, 60 x 85 cm, 1966 Nočni let 57 Brez naslova, mešana tehnika, 27 x 20,5 x 15 cm, 1989 ❚ Senza titolo, tecnica mista, 27 x 20,5 x 15 cm, 1989 58 Lojze Spacal Brez naslova, pobarvan bron, 16,5 x 16,5 x 25,5 cm, 1989 ❚ Senza titolo, bronzo colorato, 16,5 x 16,5 x 25,5 cm, 1989 Nočni let 59 Magični prostor, mešana tehnika, 52,5 x 77,5 cm, 1980 ❚ Spazio magico, tecnica mista, 52,5 x 77,5 cm, 1980 Kraško znamenje, barvni lesorez, 90 x 64 cm, 1980 ❚ Simulacro carsico, xilografia a colori, 90 x 64 cm, 1980 60 Lojze Spacal Zid miru, barvni lesorez, 40 x 52 cm, 1965 ❚ Manifesti per la pace, xilografia a colori, 40 x 52 cm, 1965 Nočni let 61 Arheološka trta, barvni lesorez, 50 x 70,5 cm, 1974 ❚ Campo abbandonato, xilografia a colori, 50 x 70,5 cm, 1974 62 Lojze Spacal Nočni polet, barvni lesorez, 46 x 34,5 cm, 1976 ❚ Volo di farfalla sul Carso, xilografija a colori, 46 x 34,5 cm, 1976 Kraška zapora, barvni lesorez, 70 x 83 cm, 1983 ❚ Chiuso carsico, xilografia a colori, 70 x 83 cm, 1983 Nočni let 63 Arheološka trta, risba in slepi tisk, 60 x 90 cm, 1981 ❚ Campo abbandonato, disegno e stampa a rilievo, 60 x 90 cm, 1981 64 Lojze Spacal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, izdajo kataloga je omogočilo podjetje S&T Hermes Plus d.d.