URL - Repozitorij Univerze v Ljubljani

Transcript

UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
MAGISTRSKO DELO
LJUBLJANA, 2007
APOLONIJA OBLAK FLANDER
UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
MAGISTRSKO DELO
DEMOGEOGRAFSKO PROUČEVANJE
NARODNIH IN ETNIČNIH MANJŠIN
Mentor: dr. Marijan M. Klemenčič, izr. prof.
Somentor: dr. Jernej Zupančič, doc.
LJUBLJANA, 2007
APOLONIJA OBLAK FLANDER
Izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom »Demogeografsko proučevanje narodnih in
etničnih manjšin« v celoti moje avtorsko delo.
Apolonija Oblak Flander
Šentjošt, 7. 9. 2007
»Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!«
Dr. France Prešeren (Zdravljica, Poezije)
ZAHVALA
Zahvaljujem se izr. prof. dr. Marjanu M. Klemenčiču in doc. dr. Jerneju Zupančiču za
potrpežljivost in strokovno usmerjanje pri pisanju magistrskega dela, ki je bilo izpostavljeno
nenehnemu usklajevanju službenih in družinskih obveznosti ter študija.
Hvala mojemu soprogu, mag. Benjaminu Flandru, ki me je ves čas študija in pisanja
magistrskega dela spodbujal k čim večji kritičnosti in opozarjal na postmodernizacijske
družbene procese ter z njimi povezan spremenjen in spreminjajoč se družbeni kontekst, v
katerem (so)bivajo različni narodi, nacije, etnije, manjšine, skupine in skupnosti.
Posebna zahvala Igorju Kuzmi za pomoč pri izdelavi kartografskega gradiva.
Nenazadnje gre zahvala tudi sodelavkam in sodelavcem s Statističnega urada RS, zlasti
demografinjam, ki 'bdijo' nad statističnimi podatki in na ta način raziskovalcem zagotavljajo
podlago za raziskovanje.
Apolonija
Demogeografsko proučevanje narodnih in etničnih manjšin
DEMOGEOGRAFSKO PROUČEVANJE NARODNIH IN ETNIČNIH MANJŠIN
Izvleček:
V magistrskem delu se proučevanja narodnih in etničnih manjšin (skupin) lotevam na
področju analize njihove dinamike. Pri identifikaciji virov in najustreznejših metod za
demogeografsko proučevanje narodnih in etničnih manjšin sem se usmerila v sekundarno
analizo. Z njeno pomočjo sem skušala potrditi hipotezo, da je potrebno splošne
demogeografske metode v celotnem procesu proučevanja sub-populacij ustrezno prilagoditi
predmetu proučevanja. Demogeografska analiza je na primeru italijanske narodne manjšine
(skupnosti) v Sloveniji potrdila, da se negativne posledice demografske krize, ki je zajela
Slovenijo v 80. letih 20. stoletja, posebej izrazito odražajo na primeru izbrane narodne
manjšine, in to kljub razmeroma visokim standardom zagotavljanja in varstva njihovih
temeljnih (manjšinskih) pravic. Pripadniki italijanske narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji
se bolj kot z asimilacijskimi pritiski večinskega prebivalstva soočajo z notranjim demografskim
odmiranjem, ki je vezano na ekstremno zoženo bioreprodukcijo.
Ključne besede: demogeografija, demogeografska analiza, narodne manjšine, italijanska
narodna manjšina, Slovenska Istra
1
POPULATION GEOGRAPHY ANALYSIS OF NATIONAL AND ETHNIC MINORITIES
Abstract:
The present master thesis within a population geography analysis focuses on analysis of the
dynamics of national and ethnic minorities (groups). On the identification of the most relevant
population geography analysis and data sources for studying national and ethnic minorities,
the secondary analysis was selected. With its use the confirmation of the hypothesis that
general population geography analysis methods have to be adjusted when studying subpopulations was achieved. The population geography analysis based on the Italian minority
study case in Slovenia confirmed that the negative consequences of the demographic crisis,
which in Slovenia had already started at the beginning of the 1980s and still continues, are
more intensively reflected in the case of the selected minority, in spite of high standards of
assurance and protection of their basic (minority) rights. The members of the Italian minority
in Slovenia are faced with internal demographic decay, which is the consequence of the
drastically reduced bio reproduction even more than because of the processes of
assimilation.
Keywords: population geography, population geography analysis, national minorities, Italian
national minority, Slovene Istria
2
KAZALO
1
UVOD......................................................................................................... 5
1.1
NAMEN MAGISTRSKEGA DELA ................................................................................. 6
1.2
DELOVNI HIPOTEZI..................................................................................................... 7
1.3
DELOVNI POSTOPKI IN DELOVNA ORODJA ............................................................. 7
2
VSEBINA DEMOGEOGRAFSKEGA PROUČEVANJA NARODNIH IN
ETNIČNIH MANJŠIN................................................................................. 8
2.1
GEOGRAFIJA, DEMOGRAFIJA, DEMOGEOGRAFIJA (GEOGRAFIJA
PREBIVALSTVA).......................................................................................................... 8
2.2
DEMOGEOGRAFSKO PROUČEVANJE NARODNIH IN ETNIČNIH MANJŠIN .......... 10
3
DEFINICIJA PREDMETA PROUČEVANJA ........................................... 14
3.1
PROBLEMATIKA PREDMETA PROUČEVANJA ........................................................ 24
4
PROSTOR ............................................................................................... 26
4.1
NEKATERI TEORETSKI POGLEDI RAZUMEVANJA PROSTORA ............................ 26
4.2
KONCEPT IN VLOGA PROSTORA ............................................................................ 27
4.3
POMEN PROSTORA IN TERITORIJA KOT KOMPONENTE ETNIČNE, NARODNE IN
NACIONALNE IDENTITETE ....................................................................................... 31
4.4
ETNIČNE IN NARODNE MANJŠINE NA STIČIŠČU PROCESOV INDIVIDUACIJE IN
GLOBALIZACIJE ........................................................................................................ 33
5
PROBLEMATIKA OPREDELJEVANJA PO NARODNI/ETNIČNI
PRIPADNOSTI ........................................................................................ 36
6
ZBIRANJE PODATKOV O NARODNI/ETNIČNI PRIPADNOSTI........... 40
6.1
POPISI........................................................................................................................ 42
6.1.1
MEDNARODNA PRIMERLJIVOST S POPISI ZBRANIH PODATKOV O
NARODNI/ETNIČNI PRIPADNOSTI, JEZIKU IN VEROIZPOVEDI .......................... 46
6.2
ZBIRKE PODATKOV .................................................................................................. 58
6.3
ANKETE ..................................................................................................................... 62
7
PODATKOVNI VIRI ZA IZVEDBO DEMOGEOGRAFSKE ANALIZE.... 63
7.1
VIRI DEMOGRAFSKIH PODATKOV O NARODNIH IN ETNIČNIH MANJŠINAH........ 63
7.2
POSTOPEK UPARJEVANJA PODATKOV IZ BAZ VITALNIH STATISTIK S POPISOMA
1991 IN 2002 .............................................................................................................. 71
7.3
VIRI PROSTORSKIH PODATKOV ............................................................................. 74
8
KRATEK GEOGRAFSKI ORIS ITALIJANSKE NARODNE MANJŠINE
(SKUPNOSTI) V SLOVENIJI .................................................................. 75
8.1
NASELITVENI PROSTOR ITALIJANSKE NARODNE MANJŠINE (SKUPNOSTI) IN
NJEN POLITIČNOGEOGRAFSKI POLOŽAJ.............................................................. 75
3
8.2
8.2.1
8.2.2
8.2.3
8.2.4
8.2.5
8.2.6
ZGODOVINSKI MEJNIKI OBLIKOVANJA ZAHODNE MEJE SLOVENIJE IN
ITALIJANSKE NARODNE MANJŠINE (SKUPNOSTI) ................................................ 79
LONDONSKI PAKT.................................................................................................. 79
SAINT GERMAINSKA POGODBA........................................................................... 80
RAPALLSKA POGODBA ......................................................................................... 80
MIROVNA POGODBA Z ITALIJO IN STALNI STATUT SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA
OZEMLJA ................................................................................................................ 81
LONDONSKI MEMORANDUM IN POSEBNI STATUT............................................. 82
OSIMSKI SPORAZUMI ............................................................................................ 84
9
DEMOGEOGRAFSKA ANALIZA NARODNIH IN ETNIČNIH MANJŠIN NA PRIMERU ITALIJANSKE NARODNE MANJŠINE (SKUPNOSTI) V
SLOVENIJI .............................................................................................. 91
9.1
ŠTEVILO IN SKUPNO (SPLOŠNO) GIBANJE PREBIVALSTVA (DELA
PREBIVALSTVA)........................................................................................................ 91
9.2
NARAVNO GIBANJE PREBIVALSTVA..................................................................... 121
9.2.1
9.2.2
9.2.3
9.3
9.3.1
9.4
9.4.1
9.4.2
9.4.3
RODNOST (NATALITETA) .................................................................................... 121
UMRLJIVOST (MORTALITETA) ............................................................................ 150
NARAVNA SPREMEMBA ...................................................................................... 167
MEHANSKO GIBANJE PREBIVALSTVA – SELIVNOST .......................................... 174
ITALIJANI V SLOVENIJI – MANJŠINA MED MANJŠINAMI................................... 180
SESTAVE (STRUKTURE) ........................................................................................ 183
SPOLNA SESTAVA ............................................................................................... 183
STAROSTNA SESTAVA........................................................................................ 187
SOCIO-EKONOMSKE SESTAVE .......................................................................... 207
10 SKLEPI .................................................................................................. 219
11 SUMMARY ............................................................................................ 224
12 LITERATURA IN VIRI ........................................................................... 229
12.1 PRAVNI VIRI............................................................................................................. 240
12.2 SVETOVNI SPLET ................................................................................................... 241
13 SEZNAM PRILOG ................................................................................. 242
13.1 SEZNAM PREGLEDNIC........................................................................................... 242
13.2 SEZNAM SLIK .......................................................................................................... 246
13.3 SEZNAM KART ........................................................................................................ 249
4
1 UVOD
Magistrsko delo se osredotoča na demogeografsko proučevanje narodnih in etničnih manjšin.
Zakaj (le) v demogeografsko? Slovenski geografi, ki so se in se še ukvarjajo s proučevanjem
narodnih
in
etničnih
manjšin
(po
nastanku
tudi
novejših),
poudarjajo
pomen
interdisciplinarnosti pri proučevanju družbeno-ekonomskih procesov, ki oblikujejo manjšine
ter pri spreminjanju njihovega položaja in zlasti njihove funkcije1. Raziskovanje problematike
narodno in etnično mešanih območij naj bi označevala izrazita kompleksnost in zato zahteva
ne le temeljito poznavanje časovnih in prostorskih faktorjev in elementov, ampak predvsem
sposobnost njihovega sintetiziranja v enoten sistemsko-dinamičen okvir. Ta mora vključevati
vse
aspekte
preoblikovanja
obmejne
pokrajine
oziroma
mednarodnih
odnosov,
preoblikovanja manjšinske in celotne družbene strukture ter preoblikovanja splošnih
ekonomskih razmer, aspekte preoblikovanja medetničnih odnosov in druge elemente, seveda
pa tudi efekte njihovega medsebojnega součinkovanja (prim. Bufon, 1992, str. 13).
Kljub zavedanju o pomenu kompleksnosti proučevanja narodnih in etničnih manjšin ter o
pomenu, ki ga imajo oziroma ga pridobivajo v sodobnem svetu narodne in etnične manjšine
(kot nosilke kulturnega, gospodarskega in političnega povezovanja, saj poznajo jezik, kulturo,
tradicijo, navade, mentaliteto prebivalstva na obeh straneh meje oziroma večine in manjšine
ter imajo zgrajene socialne mreže, ki jim omogočajo, da lažje sklepajo kulturna, gospodarska
in politična partnerstva), je magistrsko delo usmerjeno le v en segment proučevanja narodnih
in etničnih manjšin – demogeografski. Odločitev za to je posledica demografske krize, ki je
od začetka devetdesetih (v nekaterih državah pa tudi že prej) zajela zlasti Srednjo, Vzhodno
in Južno Evropo. Za te dele Evrope je značilna tudi nacionalna in etnična pestrost. Navadno
se politične, ekonomske ipd. krize, ki zajamejo države, posebej izrazito odrazijo na narodnih
in etničnih manjšinah. Z demogeografsko analizo italijanske narodne manjšine (skupnosti) v
Sloveniji bom v magistrskem delu skušala dokazati, da taka analogija velja tudi za
demografsko krizo.
Kaj se skriva za izrazom demografska kriza? Demografi jo označujejo kot nezmožnost
prebivalstva, da se obnavlja naravno (enostavno). S tem je povezano staranje prebivalstva in
nenazadnje njegovo odmiranje, pri čemer se odmiranje navadno povezuje z absolutnim in
relativnim upadom števila pripadnikov določenega naroda, narodne ali etnične manjšine
oziroma skupine. Če je nekoč veljalo, da so narodne in etnične manjšine v demografskem
1
Zupančič (2002, str. 68) izpostavlja, da je o funkciji manjšin nujno govoriti iz dveh razlogov: prostorske funkcije
manjšin ob odprti ali zaprti meji, ki je lahko ključni problem njihovega preživetja ter kakovosti celotnega
prebivalstva etnično mešanih okolij, po drugi strani pa zaradi izkušenj, ki jih kot recimo pozitivne ali pa negativne
prakse manjšine prinašajo.
5
smislu ogrožene zlasti zaradi odseljevanja in demografske prostorske erozije, pa se le-te
danes v Srednji, Vzhodni in Južni Evropi, še izraziteje kot večinski narodi, soočajo tudi z
negativnim naravnim prirastom in še hitrejšim (notranjim) odmiranjem.
1.1
NAMEN MAGISTRSKEGA DELA
Namen magistrskega dela je poizkus izbora najprimernejših načinov demogeografskega
proučevanja narodnih in etničnih manjšin na osnovi kritične presoje demografskih,
geografskih in splošnih družboslovnih metod. Izbor demogeografskih metod pri
proučevanju narodnih in etničnih manjšin namreč zaradi specifike in narave predmeta
proučevanja vpliva na rezultate proučevanja. Usmeritev v le en segment poučevanja narodnih
in etničnih manjšin (demogeografski) je povezana z demografsko krizo s katero se soočajo
države Srednje, Vzhodne in Južne Evrope po demografskem prehodu in posledično tudi
(navadno še izraziteje) njihove narodne in etnične manjšine.
V splošnem proučevanje narodnih in etničnih manjšin in manjšinske problematike, poleg
zgodovinskega pogleda in njihovega (pravnega) varstva, obsega zlasti proučevanje
številčnosti, struktur (demografskih in družbeno-ekonomskih), gibanja, razprostranjenosti v
prostoru, položaja in vloge. Raziskovalci pri svojem delu iščejo najustreznejše načine za
izvedbe terenskega in kabinetnega dela. Pri proučevanju se le-ti, še pogosteje kot pri
proučevanju večinskega naroda, srečujejo z mnogimi problemi in metodološkimi vprašanji. Pri
tovrstnem proučevanju je namreč problematičnih več elementov: definicija predmeta
proučevanja, opredelitev vsebine demogeografskega proučevanja na področju narodnih in
etničnih manjšin (skupin), uporaba uradnih statistik nasproti terenskemu zbiranju podatkov
(izbor enot v vzorec, priprava vprašalnikov, zbiranje podatkov), obdelava podatkov, izdelava
ustreznih klasifikacij, agregacij in nenazadnje prikaz in vrednotenje rezultatov. Uradnim
statistikam o številčnosti in strukturi narodnih in etničnih manjšin je navadno očitano, da so
podvržene političnim pritiskom, ocenam in posebnim, k manjšinam usmerjenim analizam pa,
da so prepogosto odraz želenega in ne dejanskega stanja.
Posebnosti predmeta proučevanja kot so (a) pogosta družbena ter prostorska 'skritost', (b)
variranje posameznikov pri opredeljevanju oziroma identificiranju z določeno narodno ali
etnično skupino (manjšino) in (c) vse pogostejša nezainteresiranost posameznikov za
opredeljevanje po narodni/etnični pripadnosti, postavljajo pred raziskovalce vprašanje o
možnostih neposredne uporabe demogeografskih, statističnih in družboslovnoraziskovalnih metod za prikaz demogeografskega razvoja številčno majhnih in skritih skupin
prebivalstva. Omenjene specifike narodnih in etničnih manjšin namreč od raziskovalca
zahtevajo posebno pozornost pri uporabi raziskovalnih pristopov in metod.
6
1.2
DELOVNI HIPOTEZI
Glede na namen magistrskega dela sem oblikovala dve delovni hipotezi, ki ju bom s
sekundarno analizo dinamike narodnih in etničnih manjšin na primeru italijanske narodne
manjšine v Republiki Sloveniji skušala ovreči ali potrditi.
Prva, metodična oziroma metodološka delovna hipoteza je, da neposredna aplikacija splošnih
demogeografskih metod pri proučevanju narodnih in etničnih manjšin, zaradi narave
predmeta proučevanja, za dosego kakovostne demogeografske analize ni možna in, da od
raziskovalca zahteva njihovo adaptacijo v celotnem procesu proučevanja (od zbiranja
podatkov, njihove obdelave, analize in predstavitve rezultatov). Druga delovna hipoteza je
vsebinska. Po tej hipotezi se negativne posledice demografske krize, ki je zajela Slovenijo v
80. letih 20. stoletja, izraziteje odražajo na primeru narodnih in etničnih manjšin.
1.3
DELOVNI POSTOPKI IN DELOVNA ORODJA
Metodološko jedro magistrskega dela bodo predstavljale kvantitativne demogeografske
metode, geografske metode, demografske metode in splošna spoznanja družboslovnega
raziskovanja. Zaradi narave predmeta proučevanja bodo vključene tudi kvalitativne in
primerjalne metode. Večji del kvantitativnih metod bodo predstavljale metode opisne
statistike, zlasti tiste s področja demografije, in sicer za odkrivanje zakonitosti, vzročne
povezanosti in posebnosti ter struktur v predmetu proučevanja.
Osnovni postopki za dosego ciljev magistrskega dela in preveritev delovnih hipotez obsegajo:
-
pregled virov in literature na področju proučevanja narodnih in etničnih manjšin
(skupin);
-
pregled in opredelitev razpoložljivih podatkovnih virov (na agregatni in individualni
ravni);
-
pregled v literaturi uporabljenih demogeografskih in demografskih metod ter oceno
njihove primernosti za proučevanje etničnih in narodnih manjšin (skupin in skupnosti);
-
izbor individualnih in agregatnih podatkov ter njihova obdelava;
-
izbor najprimernejših načinov demogeografskega proučevanja narodnih in etničnih
manjšin, in sicer na primeru italijanske narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji; in
-
uporabo tehnologije geografskih informacijskih sistemov, kot podpore pri analizi in
prikazu statističnih podatkov in kazalnikov ter njihovi prostorski analizi.
7
2 VSEBINA
DEMOGEOGRAFSKEGA
NARODNIH IN ETNIČNIH MANJŠIN
2.1
PROUČEVANJA
GEOGRAFIJA, DEMOGRAFIJA, DEMOGEOGRAFIJA (GEOGRAFIJA
PREBIVALSTVA)
Prebivalstvo je predmet multidisciplinarnega proučevanja, v katerem zelo pomembno mesto
zavzema geografija. To je veda o zemeljski površinski sferi. Predmet proučevanja je
geosfera, katere sestavni del je tudi antroposfera (sfera človeka in njegovega delovanja).
»Geografija ugotavlja razširjenost, vplive in medsebojno soodvisnost tistih prirodnih in
družbenih pojavov oziroma faktorjev, ki sodelujejo pri oblikovanju zemeljske površinske sfere
kot celote ali njenih prostorskih delov« (Vrišer, 2002, str. 5). Ker se fizionomske značilnosti in
funkcijski odnosi na zemeljski površini proučujejo in pojasnjujejo skozi posamezne
komponente (prim. Nejašmić, 2005, str. 8), se geografija diferencira v posebne discipline. Ena
izmed specializiranih geografskih disciplin je tudi demogeografija.
Prebivalstvo se kot posebna geografska kategorija proučuje že od vsega začetka, vendar v
širšem metodološkem kontekstu (ibidem). Demogeografija (to ime se je uveljavilo šele v 70.
letih, sicer pa jo v slovenskem jeziku poimenujemo tudi geografija prebivalstva, ang.
population geography, geography of population, nem. Bevölkerungsgeographie, franc.
géographie del la population, rus. geografija naseljenja, hrv. geografija stanovništva), se je
kot specializirana geografska disciplina, ki se ukvarja s proučevanjem prebivalstva, oblikovala
šele v novejšem času. Newman in Matzke (1984, str. 5-6) ter Woods (1979, str. 1-3)
ugotavljajo, da se je sprva usmerjala zlasti v proučevanje distribucije, sestave in gibanje
(naravno in selitveno) prebivalstva v času in prostoru, zlasti v smislu soodvisnosti od
značilnosti prostora kot takega. Začetke demogeografije najdemo v nemški geografiji v času
med svetovnima vojnama. Schlüter je v svojem delu Geographie des Menchen, objavljenim
leta 1919, najavil pojav discipline, ki se bo ukvarjala s poselitvijo prebivalstva na Zemlji.
Vendar je v večini držav do osamosvajanja geografije prebivalstva znotraj geografije prišlo
šele po drugi svetovni vojni (glej Nejašmić, 2005, str. 10).
Demogeografija je v zelo kratkem obdobju doživela izrazite spremembe v usmeritvah
proučevanja, metodah dela in konceptu proučevanj2, pri čemer obstajajo zelo velike razlike
2
Prvo obdobje je faza osamosvajanja in je trajalo do konca 50. let. Največ pozornosti so v tem obdobju posvečali
zgodovinskemu razvoju, prostorskim razlikam v poselitvi prebivalstva, gostoti in strukturi, pa tudi biološkim in
socio-ekonomskim značilnostim prebivalstva. Drugo obdobje obsega 60. in 70. leta 20. stoletja. Geografija
prebivalstva (takrat imenovana tudi že demogeografija) se je, zlasti v ZDA in v Veliki Britaniji, usmerila v
kvantitativne analize in metode ter se razvijala v smeri socialne fizike in se usmerjala v prostorske aspekte.
8
med posameznimi državami in šolami. Najbolj izstopajo razlike med anglo-ameriškimi,
nemškimi in francoskimi demogeografskimi šolami. Demogeografija je danes »znanstvena
disciplina v sklopu družbene geografije, ki proučuje prebivalstvo kot subjekt zelo
povezanih prostorskih odnosov in značilnosti, zaradi razumevanja in pojasnjevanja
zemeljske površinske sfere, njenih sprememb in vrednotenja« (Nejašmić, 2005, str. 9).
Temeljna vprašanja, ki si jih zastavlja demogeografija, so (1) kako se prebivalstvo v času in
prostoru spreminja, (2) kakšne so njegove sestave in (3) kako je prostorsko distribuirano.
Vprašanja nakazujejo, da je področje, ki ga proučuje, zelo široko, zato se nujno zastavlja
vprašanje, kaj je specifika geografskega pristopa k proučevanju prebivalstva!? Nekateri avtorji
(Newman, Matzke, 1984, str. 6) izpostavljajo prostorsko analitično perspektivo
proučevanja prebivalstva (zlasti odkrivanje poselitvenih vzorcev v povezavi s sestavami
prebivalstva in procesi, ki so jih oblikovali), drugi pa proučevanje prebivalstva v povezavi z
naravnimi viri. Prvi tip proučevanja navadno označujejo kot bolj splošnega in znanstvenega,
slednjega pa kot opisnega in partikularnega. Oba pristopa zasledujeta cilj identifikacije
procesov in analize zbranih podatkov o prebivalstvu. Nejašmić (2005, str. 9) npr. meni, da
»težišče demogeografskega proučevanja predstavlja razumevanje in pojasnjevanje
dinamičnih komponent prebivalstva: rodnosti, umrljivosti in prostorske mobilnosti. V
žarišču je tudi njihova prostorsko-časovna soodvisnost, ki ima za posledico
spremembe in prostorske razlike v številu, razmestitvi in sestavah prebivalstva«. V
sodobnem času se demogeografija za poglobljeno spoznavanje zemeljske površinske sfere
in procesov, ki spreminjajo obstoječe stanje, vedno tesneje povezuje z drugimi disciplinami
družbene geografije, kot so npr. urbana geografija, ruralna geografija in geografija naselij ter
drugimi vedami, npr. z demografijo in demografsko statistiko. Povezovanje z demografijo in
demografsko statistiko omogoča demogeografu poglobljeno spoznavanje prebivalstva. Obe
vedi namreč nudita zelo izdelane (zlasti kvantitativne) metode in modele za proučevanje
prebivalstva.
V tem magistrskem delu bo veliko pozornosti namenjene tudi demografiji in demografskim
metodam. Gre za samostojno disciplino v okviru družboslovnih znanosti, ki proučuje
prebivalstvo tako v kvantitativnem kot tudi kvalitativnem smislu. Nastala je na osnovi izvedb
popisov in projekcij prebivalstva (Newman, Matzke, 1984, str. 2; Woods, 1979, str. 1) in se je
tradicionalno usmerjala v kvantitativno, zlasti statistično analizo vitalnih dogodkov
prebivalstva (rojstev, smrti, porok, razvez itd.). Demografija torej s pomočjo statističnih
metod analizira število, razvoj in sestave prebivalstva ter njegovo naravno in selitveno
gibanje. Znotraj demografije so izdelane zelo sofisticirane kvantitativne metode analize.
Tretje obdobje se nanaša na 80. in 90. leta 20. stoletja, ko se pojavijo nove smeri v razvoju geografije prebivalstva.
Te so pogojene z uvajanjem humanističnega pristopa in drugimi spremembami v konceptu geografije kot celote.
(glej Nejašmić, 2005, str. 10)
9
Vendar pa so preteklosti demografi pogosto zanikali pomen selitev in prostorske dimenzije
prebivalstva in ravno zato je na to področje posegla geografija oziroma demogeografija.
Obe vedi - demografija in geografija (poleg sociologije, ekonomije, politologije, antropologije,
zgodovine, etnologije, statistike - zlasti demografske statistike, biologije, medicine, psihologije
itd.) torej posegata na področje proučevanja prebivalstva. Povezavo med njima ustvarja
demogeografija, katere središče proučevanja ne predstavlja le prebivalstvo, pač pa tudi
odnosi, ki jih prebivalstvo oblikuje na zemeljski površinski sferi. Demogeograf ne proučuje
prebivalstva le kot 'elementa' določenega prostora in časa, pač pa nujno tudi kot njunega
'faktorja in modifikatorja' (glej Nejašmić, 2005, str. 9).
2.2
DEMOGEOGRAFSKO PROUČEVANJE NARODNIH IN ETNIČNIH
MANJŠIN
Študije o etničnosti niso omejene le na etnologe, sociologe, antropologe, etnologe in
politologe. Etničnost je tudi predmet proučevanja geografov. Geografi svoje proučevanje
usmerjajo v »fizične in družbene dejavnike, ki vplivajo na manjšine ter v učinke manjšin
na geografsko okolje« (Bufon, 1997, str. 150). Seveda se je pri tem potrebno vprašati
kakšno mesto ima geografija pri tem proučevanju, kakšno naj bi imela, kateri elementi s tisti,
ki označujejo etničnost, kateri so viri teh informacij, katere teme zanimajo geografe pri
proučevanju etničnosti, katere so znanstvene metode njihovega proučevanja in nenazadnje,
katere izmed njih so najprimernejše.
Če je geografija veda o prostorski-družbeni stvarnosti in o sodobnih procesih ter
poudarja prostorska razmerja, izhajamo tudi v geografiji pri proučevanju manjšinske (in
etnične) problematike (na splošno) predvsem iz prostorskega koncepta. To pušča dokaj
široko polje proučevanja, kajti vsaka manjšina, skupnost ali skupina živi v prostoru in je od
njega odvisna (in ga, nenazadnje, tudi soustvarja, sooblikuje) (glej Zupančič, 2002, str. 68).
Pri demogeografskem proučevanju narodnih in etničnih manjšin (skupin in skupnosti) je
torej demografski analizi nujno dodati prostorsko dimenzijo (poselitveni prostor oziroma
teritorialnost3).
Pri demogeografskem proučevanju narodnih in etničnih manjšin se raziskovalci še izraziteje
kot pri proučevanju večinskega naroda srečujejo z vprašanji kako identificirati narodno ali
3
S tem terminom Bufon (1992, str. 10) opredeljuje »poseben odnos avtohtonega prebivalstva oziroma
lokalnih skupnosti do lastnega naselitvenega prostora. V razmerju do pojma etničnosti, ki ga na splošno
tolmačimo kot zavezanost določeni etični skupnosti in njenim kulturnim značilnostim, je teritorialnost mogoče
interpretirati še v nekem širšem smislu, saj pod tem pojmom razumemo predvsem zavezanost in skrb do
lastnega historičnega naselitvenega ozemlja oziroma do tiste kulturne pokrajine, ki to naselitev izpričuje, ta
zavezanost in ta skrb pa mnogokrat preživi že samo etnično identifikacijo«.
10
etnično skupino (manjšino), za kako veliko populacijo gre, kakšna je njena struktura, kakšen
je obseg proučevanega območja, kateri so vzroki spreminjanja njihovega števila, sestav in
poselitvenega prostora ter nenazadnje kakšen je njihov vpliv v notranjem (z vidika narodne in
etnične manjšine same) in širšem (regionalnem, nacionalnem in nadnacionalnem) smislu. Ob
tem pa je nujno izpostaviti, da »narodnih in etničnih manjšin ni mogoče proučevati samih
zase, ker je njihov obstoj in preoblikovanje že po definiciji odvisen od njihove relacije s tistimi
zunanjimi dejavniki, ki sproti pogojujejo in krojijo njeno manjšinskost« (Bufon, 1992, str. 33).
V zgodovini demogeografije4 so etničnosti pozornost namenili razmeroma pozno.
Ustanovitelja demogeografije (Glenn T. Trewartha in George Pierre) v svojih prvih
demogeografskih publikacijah (v petdesetih letih 20. stoletja) področju etničnosti in etničnim
značilnostim prebivalstva namenita še zelo malo pozornosti. V šestdesetih in sedemdesetih
letih 20. stoletja, kljub razmahu demogeografije, etnična dimenzija prebivalstva ni bila
pogosto obravnavana. Trewartha v kasnejših delih (npr. A Geography of Population: World
Patterns iz leta 1969) že cela poglavja nameni rasi, jeziku in religiji, vendar se narodnosti in
etničnosti dotakne le posredno. Edini, ki se je lotil tudi analitičnih vprašanj pri proučevanju
narodnosti, jezika in religije je bil John Clarke v delu Population Geography (1965). Večjo
pozornost sta kulturnim in etničnim aspektom v svojem delu A Geography of Mankind (1986)
namenila Jan Broek in John Webb.
V osemdesetih in devetdesetih letih je demogeografija doživela velike spremembe.
Prebivalstvo je začela proučevati bolj podrobno in se je pri tem bolj približala demografiji in
sociologiji. Postala je občutljiva na družbene in politične elemente, ki oblikujejo in spreminjajo
prebivalstvo. Kljub temu, da je v tem času nastalo kar nekaj demogeografskih učbenikov, pa
je tema etničnosti v večji meri v njih odsotna ali pa se je avtorji le dotaknejo; npr. Huw Jones,
A Population Geography (1981), Robert Woods, Theoretical Population Geography (1982),
José-Manuel Casas Torres, Poblacion, Desarollo y calidad de vida (1982), Daniel Noin in
Pierre-Jean Tumerelle, L'Etude Géographique des Populations (1993). Med razloge, zakaj je
bilo temu tako, je Noin (1993, str. 107) uvrstil:
-
tehnične; v številnih državah so bili podatki za proučevanje etničnosti skromni ali pa
jih sploh ni bilo (s to problematiko se soočajo raziskovalci še danes, op. avtorice);
-
politične; raziskovalci na področju demogeografije in tudi drugih disciplin, ki se
ukvarjajo s prebivalstvom, so želeli ohranjati nevtralnost. Niso želeli proučevati
občutljivih tem v času, ko so bili etnični in drugi za države specifični družbeni problemi
sekundarnega pomena, v primerjavi z razlikami in trenji na relaciji vzhod-zahod in
sever-jug.
4
Podrobnejši pregled je moč najti v članku Population geography and ethnicity (Noin, 1993, str. 105-114).
11
Politična situacija, nastajanje novih držav v evropskem etnično in narodno mešanem prostoru
ter obenem širjenje meja Evropske unije je v 90. letih 20. stoletja in v začetku 21. stoletja pred
demogeografe v tem prostoru postavila nove raziskovalne izzive, če že ne posredno tudi
zahteve. Evropa namreč ne le, da ima pestro nacionalno in etnično strukturo, ta heterogena
struktura je v času postmoderne dobe, globalizacije, informatizacije in vedno večje prostorske
mobilnosti ljudi in kapitala, tudi zelo dinamična. Vsaka narodna in etnična skupina (manjšina)
ima namreč svojo dinamiko, določeno stopnjo rodnosti, smrtnosti, določeno spolno-starostno
strukturo, specifične selitvene tokove itd. Ravno zaradi te dinamike pa jo je potrebno stalno
proučevati, iskati vzroke zanje in odkrivati njene posledice.
Demogeografi se področja proučevanja etničnosti lotevajo v treh vsebinskih sklopih
(Noin, 1993, str. 111-113), in sicer skozi:
-
identifikacijo narodnih in etničnih skupin (manjšin) – na to področje posegata tudi
družbena, kulturna in politična geografija;
-
proučevanje dinamike narodnih in etničnih skupin (manjšin) – narodne in etnične
manjšine namreč tako kot vse druge človeške skupnosti rastejo, izginjajo in se
spreminjajo;
-
študije tujega prebivalstva (z vidika državljanstva) – zlasti naselitvenih tokov,
območij njihove poselitve, integracije, asimilacije, učinke na trg delovne sile,
nepremičnin itd.
V magistrskem delu se specifike proučevanja narodnih in etničnih manjšin (skupin)
lotevam na področju proučevanja njihove dinamike. Na tem področju je med slovenskimi
geografi vsebino geografskega proučevanja narodnih (in nacionalnih) manjšin
podrobneje opredelil Bufon (1991, str. 27-28). Med elementi in dejavniki, ki jih mora
raziskovalec pri tovrstnem proučevanju zaobseči izpostavlja:
-
historične oziroma politično-geografske dejavnike v ožjem smislu. Pod tem
razumemo dinamiko spreminjanja mednarodnih meja, zaradi katere se je določena
narodna (nacionalna) ali etnična manjšina oblikovala in mednarodno normativne
ureditve, ki ureja dvostanske odnose in še zlasti narodno, nacionalno manjšinsko
vprašanje;
-
splošne ali zunanje regionalno-razvojne dejavnike. Ti obsegajo splošne procese
regionalnega razvoja, ki jih lahko sintetiziramo s terminoma kot sta urbanizacija in
terciarizacija, pri katerih je zelo važen dejavnik rast izobrazbene ravni prebivalstva,
kar se kaže kot najpomembnejši faktor regionalnega razvoja nasploh;
-
lokalne ali interne etnično-regionalne elemente. Ti elementi se odzivajo na splošne
ali zunanje regionalno-razvojne dejavnike, a jim dodajajo nove aspekte, zaradi česar
lahko govorimo tudi o specifičnem etnično-regionalnem razvoju etnično mešanih
12
območij v obmejnem pasu. Pri njihovem proučevanju je nujno upoštevati njihovo
dinamiko spreminjanja, ker statičen pristop pri obravnavi nacionalnih manjšin pogosto
privede do skromnih in/ali zavajajočih informacij. Med elemente, ki najmočneje
vplivajo na ta specifičen etnično-regionalni razvoj se uvrščajo:
a) spreminjanje prostorske distribucije etnične (narodne, nacionalne) manjšine ter
etnične strukture klasičnega manjšinskega ozemlja zaradi povečane prostorske
mobilnosti prebivalstva (širjenje etnično mešanih območij);
b) preoblikovanje tradicionalne distribucije etnične strukture v stratificirano (oblikovanje t.
i. etničnega kontinuuma);
c) izenačevanje socio-ekonomske strukture med prebivalstvom etnično-mešanih območij
zaradi difuznega širjenja urbanizacije;
d) ploskovno širjenje novih dejavnosti v perifernejše predele ter koncentracija dejavnosti
za potrebe mednarodnega in medregionalnega povezovanja v urbana območja
etnično mešanega ozemlja;
e) valorizacija kulturnih značilnosti pokrajine ter uveljavljanje etnične manjšine kot
nosilke kulturne pokrajine;
f) povečevanje
regionalne
dejavnosti
etnične
manjšine
znotraj
avtohtonega
naselitvenega ozemlja ter uveljavljanje funkcije te manjšine v obmejnem sodelovanju
in povezovanju, zlasti v perspektivi mednarodne in medregionalne integracije.
Pri demogeografskem proučevanju dinamike narodnih (nacionalnih) in etničnih
manjšin (skupin in skupnosti) gre za sintezo geografskega in demografskega
proučevanja. Prav gotovo je med njima potrebno najti ravnovesje in tako mero
poglobljenosti, ki omogoči dosego zastavljenih znanstveno raziskovalnih ciljev.
13
3
DEFINICIJA PREDMETA PROUČEVANJA
Etnija, etnična skupina, etnična skupnost
Čeprav se izrazi kot so etnija, etnična skupina, etnična skupnost pogosto uporabljajo, tako v
vsakodnevnem komuniciranju, kot tudi v strokovni literaturi, je njihov pomen še vedno
nedorečen. Različni avtorji te izraze različno definirajo in interpretirajo.
V čem je razlika med etnično skupino in etnično skupnostjo? »Skupina naj bi imela širši
pomen, skupnost, pa razumemo kot skupino, ki živi in se razvija na določenem
teritoriju« (Tadić, 1999, str. 30) in so s tem nanjo vezani posebni atributi, zlasti identitetni.
Seveda obstajajo tudi etnične skupine, ki niso striktno vezane na določen teritorij, ki bi ga tudi
dojemale kot svojega, ker so v neki širši populaciji, z drugačno etničnostjo (primer nomadov,
polnomadov ipd.). S tega vidika je v splošnem primerneje uporabljati izraz etnične
skupine, ker zajame tudi etnične skupnosti.
Problemi definiranja etnične skupine se pojavljajo že pri opredelitvi osnovnih kriterijev, ki
etnične skupine in podskupine ločujejo med seboj. Tako je npr. Humphrey (1961, str. 42) pri
proučevanju manjšinskih problemov v (takrat) modernih družbah etnično skupino, ki jo je
izenačeval z etnično manjšino, definiral kot »vsako etnično ali versko skupnost, kot so Kitajci,
Irci, Japonci, Židje, Mehičani ali Poljaki (pri tem je mislil na dele teh narodov, ki žive v
Združenih državah Amerike), ki se je sposobna razlikovati od ostalih (etničnih skupin) na
fizični ali kulturni osnovi in je lahko na tej osnovi soočena s težavami pri zaposlovanju,
izobraževanju, reševanju stanovanjskega problema, oziroma bi se pri njih lahko pojavil
problem manjšinske skupnosti«. Humphrey kot manjšinske skupnosti razume tudi religiozne
skupine. Posebna religiozna pripadnost lahko (in to celo zelo pogosto) konstituira tudi
posebno etnično pripadnost (npr. Muslimani na območju bivše Jugoslavije, Sikhi v Indiji). Za
Humphreya sta torej pojma etnična skupina ali etnična manjšina rezervirana za dele
narodov v diaspori, ločene od svojih matičnih delov, ki so nekje 'zunaj'. Humphrey
govori o etničnih skupinah v smislu, ki ga v evropskem okolju bolj razumemo po izrazom
'narodna manjšina'.
Podobno definicijo je zaslediti v sociološkem slovarju iz leta 1989, kjer je etnična skupina
definirana kot »skupina s skupno kulturno tradicijo, s skupnim občutkom identitete, ki
obstaja kot podskupina v okviru neke širše družbe« (Marshall, 1998). Razlika s
Humphreyevo definicije je v tem, da se njegova bolj usmerja v etnične skupine v diaspori,
definicija iz sociološkega slovarja pa obsega tudi t. i. avtohtone manjšinske skupine, ki se
14
niso od nikjer priselile, ampak so se oblikovale tekom zgodovine na območju, kjer
sedaj živijo (prim. Tadić, 1999, str. 9).
Identiteto, kot pomemben element formiranja oziroma obstoja etnične skupine izpostavljajo
različni avtorji. Za Javornikovo (cv: Šircelj, 2003, str. 14) je etnija »oznaka za skupino ljudi, ki
jih povezuje občutek skupne pripadnosti, govorijo isti jezik, navadno živijo na skupnem
naselitvenem območju in se po načinu življenja ter kulturi razlikujejo od svojih sosedov«.
Beseda 'etničen' se po Barthu (cv: Ethnic groups and Boundaries, 1969, str. 5) nanaša na
»skupine ljudi, ki naj bi delili skupno identiteto, zgodovino in tradicionalno kulturno
dediščino, pri čemer jih ta skupna kultura ločuje od drugih skupin«. Ta kultura pa ni nič
drugega kot način, obnašanje, vedenje človeka. Pri tem je, po njegovo, pomembno »odkriti
posamezne procese, s pomočjo katerih se etnične skupine oblikujejo in so pomembni v
njihovem družbenem življenju. Etnična identiteta je stvar samoopredelitve in opredelitve
drugih«.
Tudi Tadić (1999, str. 10-11) v središče razumevanja etnične skupine postavlja »občutek
podobnosti, bližine pripadnikov, pa naj bo to na podlagi zgodovinskega ali osebnega
imaginarnega (namišljenega) izvora ali na podlagi skupne (krajše ali daljše)
zgodovine, kulture, jezika, običajev, navad, folklore, mentalitete«. Na podlagi analize
različnih definicij je izdelal tipologijo etničnih skupin:
-
prvi tip etničnih skupin so etnične skupine, ki so se oblikovale v procesu priseljevanja v
določene države (npr. Irci, Italijani, Poljaki, Kitajci, Židje itd., ki so se priselili v Združene
države Amerike, priseljenci iz Alžirije in drugih arabskih dežel v Franciji, Turki, Srbi, Hrvati
in drugi, ki kot zdomci zaradi dela dlje časa živijo v Nemčiji z ali brez nemškega
državljanstva);
-
drugi tip etničnih skupin so etnične skupine, ki so se oblikovale na določenem ozemlju
in to ozemlje avtohtono poseljujejo. So ostanek nekega naroda, ki se ni asimiliral (npr.
Indijanci v Združenih državah Amerike, Korzičani in Bretonci v Franciji, Katalonci in Baski
v Španiji, Severni Irci, Škoti in Valižani v Veliki Britaniji);
-
tretji tip etničnih skupin so prehoden, mešan tip etničnih skupin med prvima dvema.
Oblikovale so se v času konstituiranja modernih držav in postavljanja njihovih meja. Ker
je skoraj nemogoče, da meje držav sovpadejo z etničnimi mejami, so deli posameznih
etničnih skupin ostali izven matičnih držav (primer Madžarov v Vojvodini, Slovencev v
Italiji itd.). Navadno take etnične skupine imenujemo narodne manjšine. Za njih je
značilno, da so teritorialno skoncentrirane v obmejnem prostoru. Neredki so primeri
njihove kasnejše disperzije zaradi selitev v notranjost države, v kateri so se znašle.
15
Nadalje Tadić izpostavlja, da »kadar narod (nacijo) obravnavamo kot etnično skupino,
govorimo o etničnih skupinah posebnega tipa, ki se od etničnih skupin kot takih razlikujejo ne
le po velikosti, ampak tudi po kvalitativnih značilnostih, med katerimi je zlasti državotvornost«.
Naroll (cv: Ethnic Groups and Boundaries, 1969, str. 10) označuje etnično skupino kot
prebivalstvo, ki:
-
je biološko samoohranitveno,
-
deli osnovne kulturne vrednote, ki se izražajo v očitni enotnosti in kulturnih oblikah,
-
ustvarja področje povezav in interakcij,
-
je pripadno določenim skupinam, s katerimi se identificira ali ga tako opredeljujejo
drugi ter se obenem razlikuje od drugih tovrstnih prebivalstvenih skupin in
-
ima skupen izvor ali določeno (zgodovinsko, kulturno itd.) ozadje.
Naroll dodaja, da meje med etničnimi skupinami predstavljajo rasne in kulturne razlike,
družbena ločenost, jezikovne prepreke, spontano in 'organizirano' sovraštvo ipd.
Po Mooreu (1974, str. 64) se etnična skupina nanaša na »kategorije prebivalstva, ki se
ločujejo od drugih skupin oz. se druge skupine ločujejo od njih po vedenjskih značilnostih
ali kulturi, ne glede na to ali se ali pa tudi ne razlikujejo po podedovanih ali rasnih
značilnostih«.
Noin (1993, str. 108-109) govori o etnični skupini v ožjem in širšem smislu. V ožjem smislu je
to etno-jezikovna skupina, v širšem pa skupina ljudi, ki ima skupne telesne in kulturne
značilnosti; jezik je le ena od značilnosti med vrsto drugih. Med elemente (za katere ni
nujno, da vedno nastopajo skupaj) etnične skupine uvršča:
-
narodnost (nastopa kot bistven element, ko proučujemo tuje prebivalstvo ali
prebivalstvo v t. i. multi-nacionalnih državah);
-
jezik (je vedno zelo pomemben element in zagotavlja povezanost s skupino in nosi s
seboj kulturne elemente);
-
religijo (ki po njegovem v razvitih državah ne predstavlja več tako pomembnega
elementa etničnosti kot v preteklosti, ker je verovanje in prakticiranje vere v upadu; v
deželah v razvoju pa je religija še vedno zelo pomemben element etničnega
razlikovanja);
-
različne kulturne elemente (služijo kot sekundarni razločevalni elementi – zlasti vrste
družbenih organizacij, način življenja in razmišljanja, ljudska umetnost in literatura
ipd.);
-
raso (vendar je potrebno ta element pri opredeljevanju etničnosti vzeti z veliko
previdnostjo, saj imajo namreč vsi elementi rase - barva kože, morfologija obraza,
16
antigeni, krvne skupine, le statistično vrednost in med posamezniki znotraj etnične
skupine zelo varirajo).
Med komponente etničnosti Tadić (1996, str. 16) uvršča kulturne, družbeno-zgodovinske
in biološke. Kulturni elementi ne obsegajo le fenomena duhovne kulture, pač pa tudi
dogodke in dogajanja v ekonomski in politični zgodovini, kot so osvobodilne vojne, revolucije,
ekonomski in kulturni preporodi, izjemne zgodovinske osebnosti, tako s kulturnega kot tudi
političnega področja, ter nenazadnje osebnosti, ki so se izkazale v osvobodilnih vojnah. Vsa
ta dogajanja in osebnosti, ohranjene v etnični zavesti, skupaj z elementi duhovne kulture
(jezikom, običaji in identiteto), predstavljajo osnovo za povezovanje posameznikov v etnično
skupnost in izgradnjo etnične identitete.
Iz navedenih definicij etnične skupine izhaja, da je to širok in raztegljiv ter deloma tudi
izmuzljiv pojem in zdi se, da ga je težko natančno opredeliti. Etnično skupino (tudi
skupnost) je težko ločiti od drugih (npr. le jezikovnih) skupin ali lokalnih skupnosti.
Poleg tega je etnična skupina dinamična kategorija. Ponekod se kažejo tendence
zmanjševanja etničnih razlik oziroma poenotenja, spet drugod tendence njihovega
povečevanja. Etnična situacija v določeni državi ima bolj značaj etničnega procesa, kot pa
stabilnosti. To je zlasti značilno za postmoderno družbo, v kateri se etnične strukture hitro
spreminjajo, ne le zaradi razlik v stopnji natalitete in naravnega prirasta v okviru posameznih
etničnih skupin, temveč zlasti zaradi vse večje mobilnost prebivalstva, ki se povezuje tudi z
lažjim prehajanjem meja, pojavom novih etničnih skupin ter zlasti s pojavom novih identitet
(tako skupinskih kot individualnih). Današnja 'etnična slika' (Tadić, 1999, str. 68) je tako
»rezultat tisočletnih procesov in medetničnih interakcij – asimilacije, diferenciacije,
sodelovanja, sožitja, spopadov, političnih in religioznih delitev in konfrontacij, zgodovinskih
sprememb in prilagajanja. Rezultat pa nikoli ne more biti končen, ampak je vedno samo bolj
ali manj začasen«.
Narod, nacija
Narod in nacija sta posebni etnični skupnosti, ki se v kvalitativnem in kvantitativnem smislu
razlikujeta od drugih (glej Tadić, 1999, str. 69). Po nekaterih pojmovanjih gre tudi za razliko
med samima izrazoma narod in nacija, po drugih spet, da sta to sinonima, po tretjih, da se
pojem nacije lahko enači s poimenovanjem moderne globalne družbe, uokvirjene v državne
meje. Tadić (ibidem, str. 70) pod izrazom narod razume bolj ali manj sorodno etnično
skupnosti, torej skupnost z veliko jezikovno in splošno kulturno podobnostjo ter z obilo
skupne etnične dediščine. Po njegovem mnenju se izraz narod uporablja tudi za take
skupnosti, kadar le-te niso politično povezane oziroma kadar ne sestavljajo skupne
17
države. Razliko med narodom in nacijo pojasnjuje s tem, da »lahko nastane nacija, mora
prej nastati narod«. Vendar to ne velja za vse nacije (npr. oblikovanje nacije Združenih
držav Amerike). V bivši Jugoslaviji (Tadić, 1999, str. 16) sta termina 'narod' in 'nacija'
označevala državotvorne narode oziroma nacije Jugoslavije, medtem ko sta termina
'narodnost' in 'nacionalnost' označevala pripadnike narodov, nacij, katerih matični
teritoriji so bili izven Jugoslavije (torej Albanci, Italijani, Madžari itd., ki so živeli v Jugoslaviji).
Narod Kerševan (cv: Šircelj, 2003, str. 14) definira kot zgodovinsko oblikovano kolektiviteto,
značilno za moderno kapitalistično in pokapitalistično družbo, ki jo označuje obstoj narodne
zavesti njenih pripadnikov. Narodna zavest pomeni zavest o posebni (narodni) identiteti in
pravici do suverenosti. Kerševan prav zavest o suverenosti (čeprav različno pojmovani)
izpostavlja kot razlikovalni element med narodno zavestjo posameznikov od elementarnejše
etnične zavesti o etnični (jezikovni, kulturni, religiozni in rasni) posebnosti in raznolikosti.
Podobno narod definira Grafenauer (1990, str. 17). Narod je po njegovem mnenju
»zgodovinsko oblikovana stalna skupnost ljudi, ki jo združujejo – v različnih povezavah in
z različno močjo posameznih dejavnikov – skupni jezik, domovinsko ozemlje, zgodovinski
spomin, določene oblike kulturne in gospodarske povezanosti ter zlasti zavest skupnosti
(narodna zavest) in volja do skupnega življenja«. Ta pomen je uveljavljen za sodobni »pojav
naroda, ki se je v evropski zgodovini izoblikoval postopno in na različne načine v 18. in 19.
stoletju« (Šircelj, 2004, str. 14).
Po Andersonu (1998, str. 13-14) je narod zamišljena skupnost, saj se pripadniki nikoli ne
srečajo in nikoli ne spoznajo vseh svojih članov, vendar vsak izmed njih v mislih nosi
povezanost s skupnostjo. Narod je zamišljen kot notranje omejena in navzven suverena
entiteta. Znotraj naroda pa se pojavljajo določeni antagonizmi:
-
objektivna
sodobnost
narodov
(skozi
pogled
zgodovinarjev)
in
subjektivna
starodavnost (pogled nacionalistov);
-
formalna univerzalnost narodnosti (vsakdo mora biti in je del določene narodnosti) in
neodpravljiva partikulranost;
-
politična moč nacionalizma (ki izzumlja narode tudi tam kjer jih ni) in filozofska šibkost
oz. celo nekoherentnost (nacionalizem namreč v nasprotju z drugimi proučevanimi
družbenimi pojavi nikoli ni izpostavil velikih mislecev).
Narod je nadalje:
-
notranje omejen (tudi največji narodi imajo končne, pa čeprav spremenljive meje, za
katerimi bivajo drugi narodi);
-
suveren (pri čemer gre za svobodo brez posrednikov - zlasti religioznih, dinastičnih
ipd.; zagotovilo svobode naroda je suverena država);
18
-
skupnost v kateri obstaja horizontalno tovarištvo ne glede na politični sistem; prav to
tovarištvo/bratstvo omogoča, da je toliko ljudi pripravljenih ubijati oz. umirati v imenu
omejenih predstav o narodu.
Narod po Herderju (cv: Isaacs, 1989, str. 175-176) pomeni skupino ljudi s posebnimi
značilnostmi, zgodovino in kulturo, ki določeno ozemlje določi (fizično, emocionalno ali
psihično) kot dom. To pa je lahko država, regija, soseščina itd.
Definicijo nacije, ki jo je v času socialističnega družbeno-ekonomskega sistema podal
Kardelj (1970, str. 121), nekateri avtorji (npr. Tadić, 1999, str. 81-82) uvrščajo med
objektivne. Nacijo je definiral kot »specifično ljudsko skupnost, ki je nastala na podlagi
družbene delitve dela v epohi kapitalizma, na strnjenem ozemlju in v okviru skupnega
jezika ter blizke etnične ter kulturne sorodnosti sploh«. Objektivne definicije nacije se
naslanjajo na realne družbeno-zgodovinske kategorije, kot so družbena delitev dela, strnjeno
poselitveno ozemlje, skupen jezik, skupna kultura, skupna zgodovina itd. Vendar pa so vse te
kategorije tudi spremenljive. Na podlagi delitve dela se lahko v isti družbi oblikuje več kot le
ena nacija. Niti teritorij ni nujen atribut nacije, ker pogosto na istem teritoriju sobivajo različne
nacije. Tako npr. Židje vse do leta 1948 niso imeli svojega posebnega teritorija (niti države),
pa jih to ni oviralo pri dojemanju sebe kot naroda. Prav tako problematičen kriterij nacije je
tudi jezik, saj so pogosti primeri, ko več nacij govori isti jezik in na drugi strani, da nekaterih
etničnih skupin, ki imajo svoj jezik, ne moremo obravnavati tudi kot narode.
Po Bufonu (1992, str. 11), ki ponuja novejšo definicijo, je nacija »tista etnična skupina
oziroma tisti del etnične skupine, ki se je kot tak formalno konstituiral znotraj določenih
političnih meja. Vsi prebivalci te politične tvorbe pa seveda niso nujno pripadniki iste etnične
skupine«.
Objektivističnim definicijam nacije nasproti 'stojijo' subjektivistične definicije (Tadić, 1999, str.
82). Med zagovorniki tovrstnega pristopa k definiranju nacije sodi Renner. Ta namesto
definiranja nacije kot družbeno-zgodovinskega fenomena, vztraja na individualno-psihološki
in kolektivno-psihološki dimenziji nacionalne identitete.
Manjšina
V okviru Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju OZN), zlasti v Podkomisiji OZN za
preprečevanje diskriminacije in varstvo manjšin in Komisiji za človekove pravice (BenoîtRohmer, 1996, str. 17-18), so si v obdobju 1945 do 1995 z neodvisnimi strokovnjaki in
svetovalci prizadevali opredeliti pojem in sam koncept manjšin. Manjšine in manjšinske
19
pravice so obravnavali v sklopu univerzalnih človekovih pravic, zato so skušali termin manjšin
definirati na način, da bi bil univerzalno aplikativen. Prišlo je do več poizkusov definicij
manjšin. Obsegale so tako objektivne kot subjektivne (očitno posameznikovo pripadnost neki
manjšin) kriterije ter tudi političen aspekt.
Capotorti (cv: Benoît-Rohmer, 1996, str. 18-19; World Directory of Minorities, 1997, str. XV;
Thornberry, 1991, str. 6), posebni poročevalec Podkomisije za preprečevanje diskriminacije in
varstvo manjšin pri OZN, je v Študiji o pravicah oseb, ki pripadajo etničnim, verskim ali
jezikovnim manjšinam, manjšino definiral kot »skupino, ki je številčno manjša kot preostali
del populacije države, ki je v nedominantnem položaju in katere pripadniki – ki so
državljani te države – imajo etnične, verske ali jezikovne značilnosti, ki se razlikujejo
od preostale populacije in kažejo, čeprav le posredno, določeno solidarnost, ki je
usmerjena k ohranitvi njihove kulture, tradicije, vere ali jezika«. V tej definiciji je
manjšinski status omejen le na državljane, izključeval je begunce, tujce ali delovne migrante.
To sovpada z mednarodnim pravom, ki te kategorije obravnava ločeno od manjšin. Različni
avtorji (med njimi Thornberry, 1991, str. 7-9) so to definicijo kritizirali zlasti zato, ker izključuje
tujce kot manjšino in, ker manjšina ni nujno vedno tudi v depriviligiranem položaju (primer
'bele manjšine' v Južnoafriški Republiki).
Ker znotraj OZN ni prišlo do mednarodnega soglasja o terminu 'manjšina', mednarodni
dokumenti, ki jih OZN pripravlja, te definicije ne vsebujejo. Navadno je termin manjšina
opredeljen z določenimi pridevniki: narodna, etnična, religiozna, lingvistična ipd.
V memorandumu Generalnega sekretariata OZN (cv: Thornberry, 1991, str. 3) je
definirano kako manjšine nastajajo. Manjšina je bila lahko v preteklosti (in je lahko tudi
v sedanjosti):
-
neodvisen narod s svojo državo ali bolj ali manj neodvisno plemensko organizacijo;
-
del naroda, ki je živel v določeni državi in se je iz nje izločil ter priključil drugi državi;
-
regionalna ali razpršena skupina, ki je povezana z neko prevladujočo skupino preko
določene solidarnosti in ni dosegla določene minimalne stopnje asimilacije s to
prevladujočo skupino.
Tudi v Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE – Organisation for Security and
Cooperation in Europe) dolgo niso dosegli dogovora o definiciji manjšine. Kljub temu pa so v
okviru Visokega komisarja za narodne manjšine (HCNM – High Commisioner on National
Minorities) za svoje potrebe pričeli uporabljati neuraden delovni seznam kriterijev za
opredeljevanje manjšin (cv: Benoît-Rohmer, 1996, str. 21). Ta neuraden seznam sestavljajo
naslednji kriteriji:
20
-
manjšine se vidno razlikujejo od dominantnih narodnih skupin v državi;
-
navadno se od dominantnih narodnih skupin razlikujejo etnično, religiozno ali
jezikovno;
-
manjšine želijo ohraniti in razvijati svojo lastno identiteto.
Podobno kot Capotortijeva tudi OSCE-jeva delovna definicija manjšin ni zajela imigrantskih
manjšin, pač pa le t. i. tradicionalne.
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (CoE – Council of Europe) je zavzela stališče (cv:
Benoît-Rohmer, 1996, str. 21), da je v državah Sveta Evrope več vrst manjšin. Vse te
manjšine pa imajo določene etnične, jezikovne, religiozne ali druge posebnosti, po
katerih se razlikujejo od večine prebivalstva v državi.
Laponce (cv: Benoît-Rohmer, 1996, str. 21; Thornberry, 1991, str. 10) meni, da je »manjšina
skupina ljudi, ki je zaradi skupnih rasnih, jezikovnih značilnosti ali narodne dediščine
izločena iz politično dominantne skupine in se boji, da ji bo preprečeno integrirati se v
narodno skupnost, če bi tako želela ali pa, da bi bila v to prisiljena na račun izgube
svoje identitete«. Laponce deli manjšine na prisilne (involuntary minorities) in prostovoljne
(minorities by will). Prve želijo ohraniti svoje posebnosti (kulturo, jezik in/ali religijo) in se bojijo
asimilacije, slednje pa zahtevajo garancijo za nediskriminacijo, da se bodo na ta način lahko
neovirano integrirale v družbo večinskega prebivalstva.
Za Macartneya (cv: Benoît-Rohmer, 1996, str. 25) je problematika manjšin problematika
narodnih manjšin. Zato so po njegovem manjšine »nedominantne skupine, katerih
narodna identiteta se razlikuje od narodne identitete preostalega prebivalstva v
državi«.
Med geografi je več tipizacij manjšin (med njimi tudi narodnih in etničnih) izvedel Koter (1993,
str. 123-138). V generičnem smislu ločuje med avtohtonimi manjšinami (vključujejo
domorodna ljudstva in etnične skupine in narodnosti z zelo starim izvorom) in prišleki
(mednje šteje zavojevalce, koloniste, razseljene osebe, begunce in zdomce).
Sodobne manjšine je klasificiral tudi na osnovi etnično-teritorialnih odnosov (v smislu odnosa
do narodov). Oblikoval je dve večji skupini in znotraj njiju podkategorije, ki so razvidne iz
naslednje preglednice:
21
Preglednica 1: Klasifikacija sodobnih manjšin na osnovi etnično-teritorialnih odnosov
II. MANJŠINE BREZ SVOJEGA OZEMLJA
I. MANJŠINE S SVOJIM OZEMLJEM
– ŽIVIJO V DISPERZIJI
1. Manjšine, ki predstavljajo kompakten odlomek
6. Manjšine, ki imajo izvor v narodu in že leta živijo
(delec) v sosednji državi in so dobile svojo državo
v diaspori
-
manjšine, ki so v preteklosti zasedle določeno
-
Židov);
območje ali so kakorkoli dominirale narodu, v
katerem sedaj predstavljajo manjšino (primer
-
ta narod ni nikoli oblikoval svoje države (primer
Romov).
Nemcev na Poljskem);
-
ta narod je oblikoval tudi svojo državo (primer
manjšine, ki imajo bolj ali manj korektne
odnose z narodom, v okviru katerega živijo
(primer Italijanov v Franciji).
7. Manjšine nastale kot posledica sodobnih
(delec) v nesosednji državi in so dobile svojo
selitvenih valov (t. i. novodobne integrirane manjšine,
državo (primer Albancev v Italiji).
ki so zelo pogoste za večja mesta).
(delec) v sosednji državi in niso nikoli dobile
svoje države (primer Kataloncev in Baskov v
Franciji).
4. Manjšine, ki same zase predstavljajo narodnost
in
niso
nikoli
dobile
svoje
države
(primer
Korzičanov v Franciji).
5. Manjšine, ki imajo izvor v domorodnem
prebivalstvu (primer Aboriginov v Avstraliji).
Vir: Koter, 1993, str. 123-138.
Narodna (nacionalna) manjšina
Pri opredeljevanju pojma narodna manjšina velja, da se s tem pojmom ukvarja skoraj toliko
disciplin, kolikor jih premore delitev na humanistične in družboslovne discipline (glej Komac,
2002, str. 88). Ravno spričo tega bi torej lahko pričakovali, da bo rezultat konsistentna
definicija tega fenomena. Pričakovali bi tudi, da bo definicija narodne manjšine konsistentna
vsaj na mednarodno pravnem področju, ki ureja varstvo narodnih manjšin. Vendar temu ni
tako, kar potrjujejo v nadaljevanju našteti izbrani primeri definicij narodne manjšine.
V Priporočilu št. 1134 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 1990 (cv: BenoîtRohmer, 1996, str. 22) o pravicah manjšin so narodne manjšine opredeljene kot »posebne
skupine, dobro definirane in oblikovane na ozemlju države, katere državljani so, in
imajo določene religiozne, jezikovne, kulturne in druge značilnosti, ki jih ločujejo od
večine prebivalstva«.
22
Claude (cv: Benoît-Rohmer, 1996, str. 24) meni, da ni enoličnih objektivnih elementov, na
katerih bi lahko slonel nacionalni čut oz. na osnovi katerih bi se ta nacionalni čut lahko izražal.
Na tej osnovi je zavzel stališče, da »za narodne manjšine lahko rečemo le, da obstajajo, ko
skupina ljudi v državi izraža svoje prepričanje, da predstavlja narod ali del naroda, ki
se razlikuje od narodnega telesa kateremu pripada večina prebivalstva države ali, ko
večina meni, da ima določene narodne značilnosti, ki jih manjšinske skupine nimajo
oziroma jih ne morejo imeti«.
Thornberry (cv: Benoît-Rohmer, 1996, str. 26-27) poudarja, da težave pri definiranju
manjšine izhajajo iz kompleksne narave manjšinskega vprašanja. Strinja se s Capotortijevo
definicijo, ker ločuje 'manjšine po sili' in 'manjšine po želji' in izloča delovne migrante,
begunce in osebe brez državljanstva iz koncepta narodnih manjšin.
Za potrebe Instrumenta Srednjeevropske pobude za varstvo manjšinskih pravic je bila v
njenem 1. členu narodna manjšina opredeljena kot »skupina, ki je številčno manjša kot
preostali del prebivalstva določene države in katere pripadniki so državljani te države. Imajo
pa etnične, verske ali jezikovne značilnosti, ki se razlikujejo od preostalega dela
prebivalstva ter jih vodi želja po ohranitvi svoje kulture, tradicije, vere ali jezika« (Instrument
Srednjeevropske pobude za varstvo manjšinskih pravic, 1996).
Narodne manjšine se od priseljenih etničnih skupin razlikujejo ne le zaradi svoje
avtohtonosti in tradicionalne povezanosti s prostorom poselitve, pač pa tudi zaradi poselitve v
obmejnem območju, poznavanja jezika in kulture dveh (ali več) narodov. Zaradi navedenega
imajo prednosti pri opravljanju funkcije prekomejnega sodelovanja obmejnih območij
sosednjih držav (Appollonio et al., 2002, str. 294).
Nacionalno manjšino je Bufon (1991, str. 26) za potrebe proučevanja slovenske manjšine v
Italiji, definiral kot »del nekega naroda, ki je zaradi različnih historičnih in političnih
motivov ostal izven politično–teritorialnih meja tega naroda, a ga s tem narodom
povezuje enovita in sklenjena distribucija, skupni zgodovinski in politični razvoj ter
zlasti skupni kulturni elementi, z jezikom na čelu«. Bufon nadalje ugotavlja, da »je termin
nacionalne manjšine med vsemi tudi najmočnejši v praksi mednarodnega prava, saj se je
zlasti v drugi polovici 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja v Evropi splošno uveljavilo
mednarodno–pravno načelo varstva narodnih manjšin, za katerega so večinoma poskrbele
bilateralne pogodbe, in sicer na osnovi skupnih varstvenih izhodišč. Načelo varstva narodnih
manjšin pa ni bilo toliko rezultat humanih in demokratičnih razglabljanj in teženj, kolikor
zahteva mednarodne stabilnosti in miru, saj so bile prav nacionalne manjšine največkrat
predmet mednarodnih kriz in izgovor za vojaške intervencije. Termin nacionalne manjšine
23
zato implicitno opredeljuje to družbeno enoto kot povsem identično z matičnim narodom
v političnem, kulturnem, socialnem in celo ekonomskem pogledu. In take so nacionalne
manjšine v času, o katerem je govora, dejansko tudi bile. Večinoma so se obnašale kot
nekakšen pomol ali preprost podaljšek nekega naroda znotraj sosednje politične tvorbe
oziroma nacije. Sčasoma pa so se tesne vezi med nacionalno manjšino in njenim matičnim
narodom začele vsebinsko spreminjati: po eni strani je prišlo do družbene integracije
nacionalnih manjšin v večinski ambient, po drugi pa do družbene emancipacije nacionalne
manjšine, ki je tako preraščala iz družbenega objekta v družbeni subjekt«.
3.1
PROBLEMATIKA PREDMETA PROUČEVANJA
Pri proučevanju narodnih in etničnih skupin (manjšin) se raziskovalci različnih strok (sociologi,
geografi, antropologi, etnologi, politologi, demografi, statistiki itd.) srečujejo z osnovnim
problemom: kako definirati predmet proučevanja? In, če ne moremo definirati predmeta
proučevanja, kako ga potem raziskovati, opazovati, meriti in analizirati?
Koncept proučevanja narodnih in etničnih manjšin je večdimenzionalen: je kulturni,
zgodovinski in prostorski. Kompleksnost izrazov naroden, etničen ter pomanjkanje
natančnih in splošno priznanih definicij
o teh izrazih pa
dodatno otežuje
večdimenzionalen koncept proučevanja. Predpogoj proučevanja narodnih in etničnih
manjšin predstavlja prepoznavanje osnovnih narodnih in etničnih manjšin in njihovo
razlikovanje od drugih tovrstnih skupin (manjšin). Sociologi navadno izpostavljajo naslednje
značilnosti narodnih in etničnih skupin (Ethnicity, 1996, str. 20):
-
skupno ime, ki označuje njihovo skupino,
-
obstoj mita o skupnih prednikih,
-
skupen zgodovinski spomin,
-
posebna kultura (temelječa na jeziku, veri, navadah ipd.),
-
povezanost s prostorom (ki je lahko povsem simbolična) in
-
občutek pripadnosti (vsaj med delom populacije).
Statistična raziskovanja namenjena zbiranju podatkov o narodni/etnični pripadnosti
uporabljajo najrazličnejše definicije in koncepte (Ethnicity, 1996, str. 20). V nekaterih državah
pri raziskovanjih jasne definicije o narodni/etnični pripadnosti niti ne obstajajo in je zbiranje
podatkov o teh dveh elementih prepuščeno anketarjem oziroma popisovalcem. Ti si ustvarijo
subjektivno predstavo o tem, kaj naj bi se pod vprašanjem o narodni in etnični pripadnosti
skrivalo. V nekaterih državah v ospredje postavljajo 'etnično ozadje' ob priselitvi oz. 'etnični
izvor' (Kanada). Druge zanimajo rasne opredelitve (Združene države Amerike), ali jih
zanimajo etnične skupine v ožjem pomenu in iščejo pripadnost t. i. vidnim manjšinam, ki jih v
nekaterih državah enačijo z 'etničnimi manjšinami' (Velika Britanija). V Evropi so statistična
24
raziskovanja navadno bolj usmerjena v narodno kot etnično pripadnost. Razloge gre iskati v
zgodovini nastajanja in oblikovanja držav v Evropi. Države so v večji meri težile k oblikovanju
takega teritorija države, ki bi vseboval »vse« pripadnike določenega naroda.
Občasno se velikost narodnih in etničnih skupin (manjšin) ocenjuje tudi na osnovi kulturnih in
geografskih informacij, torej s pomočjo podatkov o pripadnosti jezikovnim in verskim
skupinam, rojstnem kraju, rojstnem kraju staršev, državljanstvu, itd. Ocene na podlagi t. i.
kombiniranih in posrednih kazalcev na določeno narodno ali etnično skupino (manjšino) so
lahko zelo koristne. Zavedati pa se je potrebno, da ti elementi ne vsebujejo dimenzije
narodne in etnične pripadnosti v smislu identitete opazovanega subjekta (oziroma enote).
Narodna in etnična identiteta posameznikov pa je spremenljiva. Spreminja se pod vplivom
zgodovinskih dogodkov, politike, medijev, izobrazbe, itd. Te spremembe se najlažje opazuje
med različnimi generacijami, zlasti med različnimi generacijami selivcev, v mešanih zakonih
ipd. Stare vezi pripadnosti določeni narodni ali etnični skupini (manjšini) se rahljajo.
Posamezniki prevzemajo nove identitete, ki so lahko tudi večdimenzionalne.
Iz vsega navedenega lahko sklenem, da klasične metode demogeografskega
proučevanja narodnih in etničnih manjšin, ki so temeljile le na »deležu narodnosti v
prebivalstvu in trdni narodnostni meji« (Repolusk, 1991, str. 35), v urbani,
postindustrijski, terciarizirani in informatizirani družbi (katere značilnosti so tudi
globaliziranost na eni in lokalizmi na drugi strani ter, na osebni ravni, individualizacija
in deindividualizacija) sicer niso izgubile celotne analitske vrednosti, težko pa z njimi
razlagamo vse demogeografske vidike razvoja in dinamike narodnih in etničnih
manjšin (skupin in skupnosti).
25
4
PROSTOR
Prostor (zlasti teritorij, pa tudi »sveti« kraji) poleg jezika, tradicionalne kulture, biološkogenetičnega izvora, mitov, zgodovinskega spomina, religije itd., pomembno prispeva k
oblikovanju in ohranjanju ter krepitvi etnične, narodne in nacionalne identitete. Na
primeru etničnih in narodnih (večina od njih je tudi nacionalnih) manjšin (pa tudi skupin in
skupnosti) se zdi, da imajo ti elementi toliko bolj pomembno vlogo za oblikovanje in
ohranjanje njihove identitete ter njihov obstoj na sploh. Vendar pa so našteti elementi etnične,
narodne in nacionalne identitete vse prej kot konstantni. Vsak izmed njih je podvržen
raznovrstnim procesom, ki spreminjajo njihovo funkcijo (in to ne le v kontekstu oblikovanja
identitete). V podobnem položaju je tudi prostor (teritorij). V okoliščinah relativizacije pomena
prostora za družbo se je nujno potrebno vprašati o vlogi prostora in teritorija za etnične,
narodne (in nacionalne) manjšine (skupine in skupnosti) v postmoderni(zirani) družbi5 ter
posledično za njihovo demogeografsko proučevanje.
4.1 NEKATERI TEORETSKI POGLEDI RAZUMEVANJA PROSTORA
Prostor in prostorska razsežnost družbenih pojavov je poleg časa nepogrešljiva dimenzija
vsakega družboslovnega in humanističnega raziskovanja. Vendar pa se stabilna struktura
in vloga prostora, ki je bila značilna za tradicionalno, pa tudi v moderno družbo, v
postmoderni družbi relativizira in spreminja. Povečana uporaba novih informacijskih,
komunikacijskih in transportnih tehnologij namreč radikalno spreminja pomen prostora in
prostorskih dimenzij. Procese, ki imajo za posledico relativizacijo prostora Mlinar (1990a, str.
4-7) imenuje individuacija in globalizacija. Spremenjena vloga prostora pa ne pomeni, da
je potrebno prostor izločiti iz družbenega dogajanja in znanosti (kar je bilo zlasti značilno
za 60. in 70. leta 20. stoletja in je bilo povezano z uveljavitvijo (neo)marksizma v sociologiji in
geografiji z namenom, da bi že »a priori« odpravili vsakršno misel o morebitni zvezi z
geografskim determinizmom). Prostor kot tak, ob morebitni separaciji od družbe, postane
prazna danost, ki ne more (vsaj na področju družboslovnega raziskovanja) predstavljati
samostojnega predmeta proučevanja in obratno. Če prostor absolutiziramo kot neodvisno
determinanto, torej determinanto samo zase, nam le-ta ne more pojasnjevati družbenih
sprememb.
5
Postmodernizacija (prim. Strassoldo, 1990, str. 74) pomeni dokončanje faze oziroma procesa v družbenem
razvoju, ki jo/ga v družbeni teoriji običajno imenujejo 'moderna'. Nekatere bistvene poteze tega procesa so bile:
poudarek na instrumentalni realnosti in učinkovitosti ter ekonomski materializem in centralizacija moči v
nacionalnih državah. Instrumentalna racionalnost je ustvarila neomejene količine dobrin za zadovoljitev vseh
osnovnih materialnih potreb. Posledično aktivnosti v družbi ni več potrebno usmerjati v »preživetje«. Zdaj je možno
sprostiti tudi ostale človekove sposobnosti, kot so uživanje, občutenje, altruizem, fantazija, solidarnost z naravo itd.
Nacionalne države, čeprav so še vedno v središču politične arene in še vedno igrajo pomembne vloge na mnogih
družbenih področjih, se vse manj pojavljajo v človekovi zavesti. Za postmoderno družbo je značilna izguba enega,
nujnega in transcendentnega središča, najsi bo to bog, država, napredek, bogastvo, nadomesti pa ga
supermarketinška preobilica poljubnih, naključnih, fleksibilnih in mnogokratnih središč.
26
Na splošno je značilno, da družbena teorija ni zadostno resno upoštevala niti prostorske niti
časovne razsežnosti družbenega življenja (glej Mlinar, 1990a, str. 7). V zgodovini in tudi
danes je prihajalo do teženj marginalizacije vloge prostora. Do takšne ocene je prišel že
Giddens (1979, str. 202), ki je v tej zvezi ugotovil, da »na prvi pogled ni nič bolj banalnega in
nepoučenega kot to, če trdimo, da se družbena dejavnost odvija v času in prostoru. Toda niti
čas niti prostor nista bila vključena v središče družbene teorije. Običajno jih bolj obravnavajo
kot 'okolja', v katerih se odvija družbeno delovanje, ne pa kot sestavino njihovega
pojavljanja«. Nekateri geografi opozarjajo, da je šla radikalna kritika (vključno z Giddensom),
ki je sicer najbolj vidno nastopila že v sedemdesetih letih, predaleč v zavračanju pomena
prostorske organizacije stvari, distance in geografske diferenciacije. Tudi Mlinar (1990a, str.
10) ugotavlja, da »družba in prostor nista ločeni sferi realnosti temveč, da prostor
predstavlja inherentno sestavino predmetnega sociološkega proučevanja, torej ne le
ozadje ali sceno, na kateri bi spremljali družbeno dogajanje«. Pred možnostjo, da bi v
analizah, ki se osredotočajo na analizo etnoteritorialne identitete v vedno bolj odprtem in
prilagodljivem okolju, s preveliko lahkoto opustili upoštevanje vloge kraja in teritorija,
namesto, da bi poskusili na novo dojeti njun vpliv, svari tudi Williams (cv: Globalization and
Territorial Identities, 1992).
4.2 KONCEPT IN VLOGA PROSTORA
Mlinar meni, da se pomen prostora z vidika dostopnosti (kot ovire, upora, distance) in
njegove zaščitne funkcije zmanjšuje in relativizira; hkrati pa prostora vse bolj
primanjkuje, s čimer se njegov pomen (pomen prostora kot 'kontejnerja') nedvomno
povečuje. Kot omejena dobrina prostor torej dobiva vse večji pomen. Na individualni ravni se
razpoložljive površine zmanjšujejo (npr. velikosti parcel), poleg tega pa so intenzivirani
procesi individuacije, ki terjajo vse več prostora, tako z vidika izražanja identitete
posameznikov in skupin (vsakdo išče svojo »nišo«), kot tudi z vidika njegove zaščitne
(tamponske) vloge. Spremenjena vloga prostora mobilizira ljudi, dobrine in ideje ter ogroža
preživetje specifičnih prostorskih (zlasti kulturnih) identitet (glej Mlinar, 1990a, str. 10-11 in
2005, str. 690).
In četudi se v določenih pogledih vloga prostora zmanjšuje, to še ne pomeni, da bi se morale
različne znanosti s tem manj ukvarjati. Nasprotno. Spremenjena vloga prostora terja od
akademske sfere drugačen in nov teoretski pristop, ki je zmožen preseči enostranosti. Če v
postmoderni družbi govorimo o prostoru in njegovi spremenjeni vlogi, se raziskovalcu nujno
zastavi vprašanje njegove definicije. Mlekuž (2001, str. 361) meni, da je prostor amorfen in
nerazumljiv ter vse prej kot ena enota, ki jo je mogoče opisati in analizirati. Prostor kot tak in
njegova narava sta bila predmet diskusij in proučevanja številnih filozofov in raziskovalcev
27
mnogih strok, ki pa so ostale brez dokončne definicije. Gotovo gre vzroke za to iskati tudi v
razliki oziroma razdalji med okoljem, prostorom kot objektivno danim dejstvom in procesi
človekovega dojemanja oziroma zaznavanja te danosti. Prostor (Mlekuž, 2001, str. 361)
namreč »ni le to, kar nam govorijo naša čutila, ni le individualna zadeva«. Naše predstave o
prostoru (Južnič, 1978, 297-298) »so odvisne od družbe in kulture; tako ljudje iste stvari
različno vidijo, čeprav razpolagajo z istimi čutili. Predstave o prostoru so del kulture«.
Kljub ugotovljenemu je bilo v zgodovini več poizkusov definiranja prostora in njegove
tipizacije. Humanistični geograf Relph (1976, str. 8-28) je izdelal naslednjo tipologijo prostora:
1. pragmatični ali primitivni prostor – je tisti, ki človeka povezuje z 'naravnim',
'organskim' okoljem;
2. perceptualni prostor – je tisti, ki je bistven za človekovo identiteto kot osebo, t. i.
egocentrični prostor;
3. eksistenčni prostor – je tisti, ki človeka vzporeja s socialnimi in kulturnimi enotami.
Relph nadalje loči posvečeni (prostor arhaičnih religioznih izkustev) in geografski
prostor. Pri slednjem gre za podobo človekovega osnovnega zavedanja sveta,
njegovih izkustev in vezi z okoljem. Pomemben je za določeno kulturo. Ni objektiven
in nevtralen, ampak zapolnjen z različnimi pomeni. Je enkraten in ima svoje ime
(imena držav, rek, kontinentov, regij itd.). Govorimo o prostoru nacij, kontinentov ali
regij, ki so nedosegljivi našemu neposrednemu izkustvu. Naslednja stopnja so
pokrajine, ki so v ozadju človekovih dejanj in odslikavajo njegove interakcije z okoljem;
4. arhitekturni prostor in prostor prostorskega planiranja – sta primarno povezana z
dvodimenzionalnim kartografskim prostorom;
5. kognitivni prostor – pomeni tisti prostor, o katerem je človek sposoben razmišljati.
Koncept tega prostora leži v relativnosti lokacije in je prostor geometrij, zemljevidov
(primer kartografskih projekcij) in teorij prostorske organiziranosti;
6. abstraktni prostor – je svobodna kreacija človeške domišljije.
Seveda pa to ni edina tipologija prostora. Tuan (1977, str. 51), ki povzema druge avtorje,
razlikuje transcendentalni, praktični, fizični, socialni in matematični prostor. Sonnenfeld
(1976, str. 23) pa z vidika vedenjske geografije razlikuje:
1. geografski prostor, kot objektiven prostor, ki zaobjema ostale prostore;
2. operativni prostor, v katerem se odvijajo različni sočasni procesi, ki vplivajo na
človekovo vedenje;
3. perceptivni prostor, kot del operativnega prostora, ki ga človek neposredno dojema
prek lastnih izkušenj in
4. vedenjski prostor kot del perceptivnega prostora, v katerem se odvijajo človekove
aktivnosti.
28
V vsakdanjem življenju prostorov ne zaznavamo kot neodvisnih, jasno definiranih entitet, ki bi
bile preprosto opisljive z lokacijo in videzom. Prostori so tako največkrat zaznavani kot
skupek lokacije, pokrajine – zunanjega videza prostorov, ritualov, drugih ljudi, osebnih
izkušenj, skrbi in navezanosti na dom, povezav – kontekstov z drugimi prostori (prim.
Mlekuž, 2001, str. 365). Tudi zaradi omenjenega človeškega zaznavanja prostora so geografi
kot predmet proučevanja opredelili pokrajino, in ne le prostor kot tak. Predmet geografije je
torej pokrajina in to ne zgolj v pomenu 'prostora' ali 'teritorija', temveč tudi v smislu pejsaža.
Geograf dojema zemeljsko površinsko sfero – pokrajino – kot realno in kompleksno
prostorsko celoto in na ta način spoznava njeno originalnost. Pokrajine namreč nikdar ne
opredeljuje samo en faktor, temveč je naša predstava skoraj vedno pod vplivom
kompleksnega dojema (tipičnih) naravnih in družbenih razmer (prim. Vrišer, 2002, str. 6).
Pomen prostora in njegovo zaznavanje se razlikujeta glede na značilnosti razpoložljive
tehnologije, različne kulture, glede na fazo v življenjskem ciklu posameznika, vrednostne
usmeritve ipd. V kontekstu proučevanja vedenja ljudi v prostoru, njihove (ne)identifikacije z
njim ter družbeno razvojih procesov pa je smiselneje govoriti o teritoriju. To je takšno
geografsko območje (Mlinar, 1994, str. 35; Sack, 1986), ki posameznikom ali skupinam s
pomočjo razmejevanja in nadzorovanja služi za nadzorovanje in vplivanje na ljudi, pojave
in odnose. Prostorska enota postane teritorij le tedaj, ko se njene meje uporabijo, da bi z
njimi vplivali na vedenje z nadzorom dostopnosti. Teritorij se lahko uporabi za to, da
vključuje, zadržuje, pa tudi izključuje.
Bufon (1992, str. 10) teritorialnost pojmuje kot »poseben odnos avtohtonega prebivalstva
oziroma lokalnih skupnosti do lastnega naselitvenega ozemlja«. Na pojem teritorialnost
naletimo tudi pri definiranju oziroma razlikovanju izrazov, kot sta: etnična skupina in etnična
skupnost. Tadić (1999, str. 30) kot najpomembnejši element razločevanja med tema dvema
izrazoma izpostavlja ravno teritorialnost. Skupina naj bi imela širši pomen, skupnost pa
razumemo kot skupino, ki živi in se razvija na določenem teritoriju. Sack (1986) pa o
»kontekstu«, kot pojmuje teritorij, pravi, da teritorialnost pri ljudeh razumemo predvsem kot
prostorsko strategijo, s katero je mogoče vplivati na vire in ljudi ter jih nadzorovati s tem, ko
nadzorujemo določeno območje.
Mlinar (1990b, str. 35) ugotavlja, da je »prevladujoča prostorska organizacija družbe v
informacijski družbi v prestrukturiranju ali dekompoziciji, razgradnji in, da te procese
lahko označimo tudi kot prehod od teritorialnih skupnosti (lokalnih, regionalnih,
nacionalnih) k omrežjem«. Ta se oblikujejo na podlagi določenih interesov, kar pa je vse bolj
neodvisno prav od določene teritorialne podlage. Tehnična podlaga za razmah takšnih
omrežij in s tem 'delokacije' in 'deteritorializacije' (ki se ne tiče le prostorskih krajevnih
29
stvarnosti ampak tudi držav samih) je nova informacijska in komunikacijska tehnologija.
Vendar so se nasproti temu pojavili tudi dialektični procesi, ki jih Hlede (2000, str. 26) imenuje
'lokalizmi' in 'ponovna teritorializacija', Mlinar (1994b, str. 187) 're-teritorializacija',
Strassoldo (1990, str. 70-72) pa 'novi lokalizem'. Novi lokalizem je ena od oblik iskanja
smisla in identitete, oziroma beg iz neurejene zmede večjega sveta. V moderni (Strassoldo,
1990, str. 74) je »človek ustvaril globalni sistem, ki je preobsežen, da bi bil pregleden in
obvladljiv«. Nadalje Strassoldo ugotavlja, da »postmoderni človek poskuša oživiti majhne
enklave domačnosti, intime, varnosti in razumevanje, enklave, v katerih bi se zrcalil
njihov Jaz in h katerim bi se spet vračali in kjer bi se umirili: domača skupnost, domači
kraj«. Novi lokalizmi v tem kontekstu na skupinski ravni med drugim vključujejo tudi etničnaregionalna
gibanja,
ki
so
ob
enem
tudi
reakcija
na
standardizacijske
in
homogenizacijske učinke nacionalne centralizacije in množičnih komunikacij. Hlede
(2000, str. 26) izpostavlja, da se bodo »narodne in etnične manjšine kmalu morale soočiti z
vprašanji novega osmišljanja prostora. Vprašanje je po njegovo toliko bolj akutno, saj sta po
njegovo pojem prostora in pojem relacije daljava-bližina, postala skrajno relativna«.
Teritorialne skupnosti6 si zaradi procesov homogenizacije postajajo vse bolj podobne,
vendar zaradi procesa diverzifikacije na drugi strani nastajajo unikatne identitete
posameznikov in (pod)skupin. Čeprav se zdi, da bo homogenizacija v svetovnem smislu
izbrisala razlike med teritorialnimi enotami, poglobljena analiza pokaže, da se bo
diverzifikacija teritorialnih enot celo povečala, čeprav na drugačnih temeljih. V preteklosti so
se teritorialne značilnosti (identitete) oblikovale zaradi omejene dostopnosti, v
prihodnosti pa jih bo določevala povečana (neomejena) dostopnost, ki bo omogočala
unikatne kombinacije ljudi, dobrin in idej v določenem prostoru in času (glej Mlinar, 1994a,
150-151). Zato je po Mlinarjevem mnenju »pričakovati, da bodo procesi družbenoprostorskega prestrukturiranja vodili k de-teritorializaciji (zmanjševanju razlik med
'podedovanimi' teritorialnimi identitetami) in tudi k re-teritorializaciji (oblikovanju novih
identitet v določenem prostoru in času)«. To na eni strani za etnične, narodne in nacionalne
manjšine ter njihovo identiteto pomeni, da so v smislu tradicionalne, klasične (podedovane)
teritorialne identitete ogrožene oziroma podvržene procesom destrukcije, vendar se jim na
drugi strani odpirajo možnosti za iskanje novih niš in identitete, kar bi lahko prispevalo k
oblikovanju takih nekonformnih skupnosti, ki bi v večinski družbi predstavljale alternativno7 in
6
»Grožnja izgube teritorialne (kulturne) identitete ni omejena le na posamezna območja, regije, etnične in narodne
manjšine ali majhne narode. S tem se soočajo tudi velike, celo dominantne nacije (nation states)« (Mlinar, 1994a,
str. 146).
7
Uletova (1997, str. 20) za tako manjšinsko skupino (skupnost) pravi, da vsebuje latentno, morda pa tudi že jasno
definirano 'univerzalnost', ki ima vse razloge, da problematizira trenutno vladajočo 'univerzalnost' in jo morda
zamenja. Pri tem ostaja odprto vprašanje, ali ni mogoče, da se tudi v 'napačnih univerzalnostih', npr. raznih
političnih ideologijah, uporabljajo ti mehanizmi preraščanja manjšine v večino.
30
ne odklonsko8 manjšinsko skupino (skupnost) (prim. Ule, 1997, str. 20). Teritorialnost se na
ta način vse bolj uveljavlja kot eden izmed pomembnejših elementov avtoidentifikacije
lokalnih in regionalnih skupnosti, med katere navadno uvrščamo tudi avtohtone
nacionalne in etnične manjšine. Na ta način teritorialne lokalne skupnosti teritorialnost ne le
izvorno determinira, ampak slednje tudi zavezuje k njihovi sprotni dejavnosti v družbenem
razvoju, ki se izraža predvsem s specifično prostorsko in družbeno mobilnostjo. Teritorialnost
lahko zato po Bufonovem (1992, str. 200-201) mnenju teritorialnost opredeljujemo kot
»statično komponento lokalne skupnosti, družbeno-prostorsko mobilnost pa kot njeno
dinamično komponento. Efekt teritorialnosti je med različnimi lokalnimi skupnostmi in v
različnih fazah njihovega družbeno-ekonomskega razvoja različen«. Lokalnim skupnostim, v
katerih prevladuje tradicionalna ruralna družbena struktura, pomeni zemlja primarni
eksistenčni vir. Urbaniziranim lokalnim skupnostim prostor ne daje več neposredne
življenjske osnove, v večji meri pa se te zavedajo njegove kulturno-identifikacijske
vrednosti ter njegovih potencialnih alternativnih razvojnih možnosti in zato teže k
ohranjanju in povečevanju posesti ter kontrole nad lastnim poselitvenim ozemljem.
POMEN PROSTORA IN TERITORIJA KOT KOMPONENTE ETNIČNE,
NARODNE IN NACIONALNE IDENTITETE
V sodobni (postmoderni) družbi se v kontekstu teritorija in navezanosti nanj soočamo s
pojavom domocentričnosti, ob hkratnem pojavljanju vsepovsodnosti (ubikviteto). Ljudje se
(glej Koter, 1993, str. 127), kljub spremenjenemu pomenu prostora, z njim (delom
pokrajine, določeno regijo) še vedno identificirajo, in to navadno s pridihom ponosa.
Ljudje navadno svoj odnos izražajo do tistega prostora, teritorija, kjer preživijo večino svojega
časa, t. j. »doma«. Njihov teritorij je več kot le kraj prebivanja, prebivališče, je pobeg, utrdba,
ki jih ščiti pred tujim, pogosto sovražnim, zunanjim svetom. Torej je razumljivo, da je
teritorialna navezanost zlasti močna in izrazita pri etničnih in narodnih (in še zlasti pri
nacionalnih) manjšinah (skupinah in skupnostih).
Teritorij je v času globalizacije postal nova točka, na kateri prihaja do usklajevanja med
lokalnim in univerzalnim, domačimi in tujimi interesnimi skupinami. Teritorij za Williamsa (cv:
Globalization and Territorial Identities, 1992) »ni le prizorišče nastopanja družbenoekonomskih dejavnikov, pač pa je že sam pomemben vir moči, tako v simbolnem, kot
materialnem smislu«. Lastnina in nadzorstvo nad teritorijem sta pogosto življenjskega
pomena za preživetje specifičnih kulturnih (v našem primeru tudi narodnih in etničnih)
manjšin.
8
Odklonske manjšinske skupine (skupnosti) Uletova (1997, str. 20) definira kot tiste, ki se razlikujejo od večine,
vendar nimajo zadostne fleksibilnosti, da bi lahko premagale mejo drugačnosti. So v nenehni nevarnosti, da
izgubijo identiteto manjšine in se asimilirajo z večino ali pa se zatečejo v rigidnost in dogmatizem, ta pa ostane
neplodna partikularna pozicija.
31
Na individualni ravni družbene poteze skupnosti, v kateri posameznik biva, njen sistem
vrednot, verovanj in kolektivnega spomina, opredeljujejo posameznikov odnos do prostora.
Delovanje posameznika in njegov odnos pa sta v nasprotni smeri sestavni del oblikovanja
odnosa celotne družbe do istega prostora. Pri tem gre za vzajemno delovanje med
posameznikom in družbo (prim. Simmel, 1993 cv: Mlekuž, 2001, str. 365). V tem vzajemnem
delovanju ne gre le za prostorske danosti, katerim se človek prilagaja in išče svoje niše
obstoja ter na ta način s svojim delovanjem »uporablja« prostor in ga bolj ali manj spreminja.
S tem, ko človek biva v določenem prostoru, prihaja tudi do navezanosti na »domače« okolje,
ki narašča s trajanjem bivanja v tem okolju. Pri tej navezanosti kljub temu »ne gre toliko
za odnos, navezanost osebe na fizično okolje samo, kot za interakcijo posameznika z
drugimi ljudmi« (Relph, 1976, str. 33). Človeški odnosi, na katerih je zgrajen občutek
identitete, se največkrat oblikujejo med ljudmi, ki si delijo isti del prostora. Smith
(1991a, str. 23) v tem kontekstu ugotavlja, da so »za etnične identitete, bolj kot prebivanje na
nekem kraju in njegova posest, pomembni dodani pomeni in asociacije, ki jih prostor (tudi
kraj, domači kraj, domovina) vzbuja«. Iz zapisanega sledi (tako Kučan, 1997, str. 13-14), da
se »povezanost družbene skupine ali bolje skupnosti (op. avtorice) in njena skupinska
identiteta s prostorom, v katerem biva, oblikuje skozi družbene odnose in ne izhaja iz
prostora samega«. Če bi prostorska identiteta izhajala zgolj iz prostora samega, potem pri
npr. izseljenskih skupnosti ne bi ostajala navezanost na t. i. izvorni prostor, saj zdaj bivajo
drugje. Prostorska identiteta se torej oblikuje iz vzajemnega delovanja med
posameznikom, družbo in prostorom. Pri tej povezanosti posameznika, skupine ali
skupnosti ali bolje navezanosti na določen prostor, gre za čustven odnos do prostora
(teritorija), ki pa je skoraj vedno povezan s spoznanji (mišljenjem, znanjem, prepričanjem) in s
praksami (dejanji, obnašanjem) (prim. Mlekuž, 2001, str. 374-376). Vendar je razlika, ali ima
prostor za posameznika identifikacijsko ali prestižno »sentimentalno« orientacijo. »Pri
identifikacijski vlogi gre za teritorij kot prostor bivanja in z njim povezano domačnost,
prestižna pa je povezana z vrednotenjem posamičnih delov okolja glede na pomen, ki mu ga
pripisujeta družba in kultura, in je s tem že povsem institucionalizirana. Tako prostor kot
nosilec etnične, narodne in nacionalne identitete nastopa v vlogi teritorija – ozemlja,
pri čemer je skupinska teritorialna identifikacija domovina« (Mlekuž, 2002, str. 375-376).
Občutek etnične, narodne in nacionalne identitete (kot teritorialne identitete) pa je
spremenljiv. Tako je lahko začetek spreminjanja omenjenih identitet9 povezan ne le z
družbenimi in političnimi spremembami, pač pa tudi s spreminjanjem političnih, državnih in
etničnih meja (prim. Južnič, 1993, 270-271; Smith, 1991a, str. 24-25, 30-31).
9
Na tem mestu namenoma ne pišem o družbenih pojavih kot sta npr. genocid in etnocid, katerih posledice lahko
rezultirajo v izginotju določene etnije, naroda, pač pa le o spreminjanju etnične, narodne in nacionalne identitete v
evolutivnem smislu.
32
ETNIČNE IN NARODNE MANJŠINE
INDIVIDUACIJE IN GLOBALIZACIJE
NA
STIČIŠČU
PROCESOV
Spremenjena funkcija prostora (danes še bolj kot v preteklosti) raznovrstnim populacijam,
med njimi tudi etničnim, narodnim in nacionalnim manjšinam, nalaga, da svojo identiteto
uveljavljajo v okviru lastne »niše«. To bi lahko razumeli tudi kot pojavno obliko individuacije, ki
označuje proces osamosvajanja tako na kolektivni kot tudi na individualni ravni. Oba procesa
imata svoje posebnosti. Lahko se medsebojno skladata ali razhajata in si celo nasprotujeta.
Individuacija skupine namreč v odnosu do širšega okolja lahko do določene ravni prispeva
tudi k individuaciji posameznikov, nato pa se njuna pota začenjajo vse bolj razhajati (glej
Mlinar, 1990b, str. 17).
Z vidika proučevanja etničnih in narodnih manjšin ter njihovega obstoja je nujno podrobneje
pojasniti individuacijo kot intergeneracijsko spremembo in diverzifikacijo glede na
poreklo. Posameznik (in njegova življenjska pot) je v procesu individuacije omejevan – tj.
določen v naprej že na podlagi njegovega porekla (po rojstvu) in značilnostih prejšnje
generacije. »Čim višja je stopnja vnaprejšnje določenosti in čim bolj značilnosti
delovanja posameznika predstavljajo le podaljševanje takšnih značilnosti njihovih
prednikov, tem manjša je stopnja individuacije. O individuaciji ne moremo govoriti, kadar
se posameznik (skupina) povsem podreja inerciji vnaprejšnje danosti, tako z vidika fizičnega
kot družbenega okolja. Čim nižja je stopnja intergeneracijske, prostorske in družbene
mobilnosti, tem nižja je tudi stopnja individualizacije. Individuacija kot zmanjševanje
določenosti že na osnovi pripadnosti določenemu geografskemu okolju ne zadeva le
posameznike, temveč tudi skupine in celo posamezne lokalne skupnosti in regije«
(Mlinar, 1990b, str. 17-19). Z vidika obstoja narodnih in etničnih manjšin bi lahko rekli, da ima
taka situacija (v kateri se čas in prostor zgoščata) nasprotujoče si učinke. Etnične in narodne
manjšine namreč, zaradi težnje po diferenciaciji od večinskega naroda, težnje k različnosti
(torej k razvoju v smeri nasprotnemu večini) ter zaradi osvobajanja posameznikov, kot
skupnost, izgubljajo moč (prim. Trstenjak, 1990, str. 63). Posamezniki se osvobajajo spon,
tradicije in sledijo avtonomnosti. Vendar pa individuacija pomeni tudi iskanje različnosti od
večine, njim lastnih kvalitet, znotraj katerih se uveljavlja identiteta posameznikov in skupin
(v našem primeru identiteta pripadnikov etničnih in narodnih manjšin). V tem kontekstu je
sodobni čas za obstoj manjšin ugoden.
Mlinar (1990b, str. 22) nadalje ugotavlja, da »je eden od najznačilnejših varovalnih
mehanizmov kolektivne identitete tradicionalnih skupnosti prav ohranjanje ali celo
povečevanje notranje homogenosti, kar se izraža v različnih oblikah prostorske segregacije«.
Skupnost tiste posameznike, skupine, ki ne težijo k identifikaciji z njo, doživlja kot tujek, ki
moti njeno kompaktnost in moč. To prihaja v spopad s težnjo po individuaciji na ravni
33
posameznikov. Ta spopad se dogaja tako znotraj manjšinskih kot večinskih
tradicionalnih skupnosti ter tudi med njimi. Pri individualnem izničevanju identitete na
račun homogenizacije s skupino gre po Mlinarjevi oceni (1990b, str. 22) za utopitev
posameznika v povprečnosti, uniformnosti, na kolektivni ravni pa za 'etnocid', torej »utopitev
določene etnične skupine, za izgubo identitete določene regionalne strukture ipd.« Za
teritorialne skupnosti je značilno, da se obenem z intenziviranjem konfliktov navzven,
povečuje notranja homogenizacija (potiskanje, izrinjanje individualnih razlik), kar je
obenem v nasprotju s procesom individuacije, saj v navedeni situaciji prihaja do pritiskov k
uniformnosti in stigmatizaciji. To še zlasti zadeva položaj etničnih manjšin, ki ostajajo prikrite,
»dokler ne pride do večje zaostritve; potem pa se, vsaj v kritičnih situacijah, skoraj v
hipu pojavijo kot povsem nova identiteta, ki zmoti dotedanjo (navidezno) homogenost
nacionalnega prostora« (Mlinar, 1990b, str. 23).
Pri prostorskem vidiku demogeografske analize etničnih in narodnih manjšin se zastavlja
vprašanje implikacij spremenjene funkcije prostora za njihovo demogeografsko
proučevanje. Prostor kot fizična stvarnost, kljub njegovi funkcijski relativizaciji, še vedno
zaznavamo kot morje, kopno, reko, nebo itd. Dejstvo je, da človeštvo živi in se že od vselej
razvija v prostoru, ki ga določujejo tako naravni pogoji kot tisti pogoji, v okviru katerih je edino
mogoče delovanja mentalnega aparata, bodisi v svoji individualni bodisi skupinski
razsežnosti. Neločljivo se tako spletata in pogojujeta okolje in metalno delovanje, kar dobiva
značilno obliko v raznih kulturah, to je v načinih, kakršnih se skupine organizirajo zato, da si
lahko zagotovijo preživetje in vzgojo svojega naroda (glej Fonda, 1990, str. 137). Nesporno je
tudi, da družba, ki je s prostorom v neprestani interakciji, obstaja. Čeprav se zdi, da
posameznik od prostora postaja vse bolj neodvisen, prostor kljub temu ostaja fizična
stvarnost. Še vedno ljudje nekje fizično bivamo, delamo, se rekreiramo itd., kljub temu
pa se vsebina človeškega bivanja v prostoru spreminja (pri tem mislim na to, da lahko
delamo doma, pa čeprav za neko podjetje 6000 km daleč; da je rekreacija lahko tudi brskanje
po svetovnem spletu).
Geografi se soočamo s težavo, ker je »o 'etičnem teritoriju' (in prav tako o etnični meji)
čedalje teže govoriti« (Zupančič, 2002, str. 68). Zaradi asimilacijskih in integracijskih procesov
ter vedno večje (prostorske pa tudi socialne oziroma vertikalne) mobilnosti, ki je posledica in
ob enem možnost integracije pripadnikov narodnih in etničnih manjšin, prihaja do novih
prostorskih razporeditev in do demografske erozije avtohtonih manjšinskih ozemelj. V skrajni
posledici teh procesov prihaja do propada kulturne krajine na eni strani, na drugi pa do
širjenja manjšinskega prebivalstva izven lastnega avtohtonega ozemlja. Slednje ima za
posledico povsem nove asimilacijske in integracijske procese, ki jih v preteklosti nismo
poznali. Vedno bolj je prisoten »družbeni multikulturalizem« (Bufon, 2002, str. 152) in v
prostorskem smislu »interetnični kontinuum« (Bufon, 1992, str. 11).
34
Pri demogeografskem proučevanju narodnih in etničnih manjšin je prostorskih vidik zelo
pomemben tudi zaradi prostorske funkcije10, ki jo imajo manjšine. Zanima nas stanje
(razmestitev) in dinamika pojavov v prostoru. Demografske podatke in kazalce je torej nujno
umestiti v prostor, pri čemer dobijo dodatno vrednost.
Če to prenesemo na demogeografsko proučevanje etničnih, narodnih (in nacionalnih)
manjšin (skupin in skupnosti), lahko ugotovimo, da neka tovrstna manjšina (skupina,
skupnost) kljub relativizaciji (individualne in skupinske) identitete in spreminjajoči se
vlogi manjšine kot take, v večinski v družbi, še vedno predstavlja del fizične stvarnosti
– poseljuje nek prostor v bolj ali manj strnjeni obliki in je z njim v interakciji. Za take
etnične in nacionalne manjšine, zlasti če funkcionirajo tudi kot lokalne skupnosti, je zelo
pomembno, da se organizirajo v skladu s svojimi kulturno-socialnimi lastnostmi na določenem
ozemlju (teritoriju) in, da to ozemlje tudi upravljajo ter ga glede na svojo specifiko
preoblikujejo v originalno kulturno pokrajino. Tako dobiva njihovo naselitveno ozemlje vse
večji pomen pri samem identifikacijskem procesu pripadnikov te skupnosti (prim. Bufon, 1992,
str. 201).
Torej sta predmeta proučevanja geografije (pokrajina in prostor kot njen del, pa čeprav
relativizirana) in demografije (prebivalstvo) ter posledično tudi demogeografije, še
vedno prisotna, potreben je le spremenjen teoretski pristop k njihovemu proučevanju.
In kakšen naj bo ta pristop? Prav gotovo mora zaznati spremenjeno vlogo prostora,
teritorija, spreminjajoče se identitete (individualne in skupinske) v postmoderni družbi
ter nove oblike družbene organizacije in mobilizacije specifičnih družbenih skupin,
med katere sodijo tudi etnične, narodne in nacionalne manjšine.
10
»V historičnem pogledu termin nacionalne manjšine implicitno opredeljuje te družbene skupine kot povsem
identične z matičnim narodom, saj so te predstavljale nekakšen podaljšek matičnega naroda v sosednjo državo in
zaradi tega nemalokrat povzročale mednarodne konflikte in napetosti. Danes se te manjšine spričo družbene
integracije v večinsko okolje uveljavljajo kot avtohtone etnične skupnosti z mednarodno razsežnostjo in izvajajo
vrsto specifičnih družbenih in prostorskih funkcij, od narodno-obrambnih do regionalno-razvojnih« (Bufon, 2002,
str. 152).
35
5
PROBLEMATIKA OPREDELJEVANJA PO
NARODNI/ETNIČNI PRIPADNOSTI
Če že uspemo definirati (vsaj za potrebe določenega raziskovanja) predmet proučevanja –
torej narodno ali etnično manjšino (skupino), pa se soočimo s težavo spreminjanja objekta
opazovanja na individualni ravni (na ravni enot). Pri opredeljevanju po narodni/etnični
pripadnosti gre vselej za osebno izjavo posameznika. Sama opredelitev je splet različnih
osebnih (psiholoških) in tudi družbenih (zlasti političnih) okoliščin. Odgovori pogosto nihajo
glede na družbeno in politično klimo, ki je lahko bolj ali manj odprta do manjšinske
problematike. Etnično opredeljevanje na etnično mešanih ozemljih se tako vse bolj pomika iz
objektivne v subjektivno družbeno sfero (glej Bufon, 1992, str. 65).
Poleg tega, da so posamezniki vedno bolj skeptični in nepripravljeni opredeljevati se po
narodni/etnični pripadnosti (glej preglednico 2), je opredeljevanje samo oz. odločitev za
določeno narodno/etnično pripadnost izrazito subjektivne narave, brez objektivnih meril in se
lahko hitro spreminja (več v Šircelj, 2003). Najpogosteje se izjave o narodni/etnični
pripadnosti spreminjajo zlasti pri priseljenih, ki že dalj časa živijo v novem okolju in pri
otrocih, katerih starša sta si po narodni/etnični pripadnosti različna (glej Šircelj, 2003, str.
148, 152).
Preglednica 2: Prebivalstvo Slovenije, ki je/ni spremenilo prvotno izjavo o
narodni/etnični pripadnosti (absolutne vrednosti in strukturni deleži), popisani leta
1991 in 2002
Narodna/etnična pripadnost
Skupaj
Spremenilo prvotno opredelitev
Ni spremenilo prvotne opredelitve
Neznano
Strukturni delež (%)
1652109
100,0
102603
6,2
1422611
86,1
126895
7,7
Vir: Šircelj, 2003, str. 149.
Pri opredeljevanju po narodni/etnični pripadnosti lahko t. i. sporno kategorijo predstavljajo
otroci. Zanje navadno (skladno z navodili izvajalca popisa, ankete ipd.) izjavo (zlasti za npr.
mlajše od 14 let) podajo starši (glej Dolenc et. al., 2002, str. 119). Problem pri opredeljevanju
otroka po narodni/etnični pripadnosti nastane, če sta starša narodno/etnično različno
opredeljena – izjava katerega starša bo prevladala pri opredeljevanju otrok oz. kdo bo največ
prispeval k dosegi konsenza. Navadno se starši odločijo, da za otroke, če glede njihove
narodne/etnične opredelitve niso enotni, ne bodo podali odgovora. Tako je pričakovati, da je v
36
narodno in etnično zelo pestrih družbah, populacija otrok v kvotah tistih, ki so se opredelili po
narodni/etnični pripadnosti, podzastopana.
V Sloveniji, ki je narodno in etnično še vedno zelo homogena (glej preglednico 3), starostna
struktura opredeljenih po narodni/etnični pripadnosti v starostni skupini do 15 let ne
odstopa od starostne strukture omenjene starostne skupine celotnega prebivalstva
(primer iz Popisa 2002; glej sliki 1 in 2).
Objekt proučevanja je torej spreminjajoč in ga je spričo tega težje proučevati. Težave
nastopijo že pri zbiranju podatkov, nadalje pri njihovi analizi in nenazadnje pri
interpretaciji. Težje je tudi meriti napake v procesu raziskovanja (na primer pri zajemu enot,
kakovosti oblikovanega vprašalnika, neodgovoru). Poleg tega gre pri narodnih/etničnih
manjšinah tudi za t. i. skrite populacije, ki jih moramo navadno šele odkriti. To pred
raziskovalce postavlja nove izzive, saj je potrebno poseči tudi po bolj alternativnih metodah
(npr. pri vzorčenju, izvedbi anket, popisa) izvedbe raziskovanja. Zaradi narave proučevanega
predmeta (in njegovih enot) je nujno potrebno kombinirati kvantitativne metode s
kvalitativnimi.
37
Slika 1: Starostna piramida: prebivalstvo Slovenije, Popis 2002
moški
ženske
starost
90+
85-89
80-84
75-79
70-74
65-69
60-64
55-59
50-54
45-49
40-44
35-39
30-34
25-29
20-24
15-19
10-14
5-9
v tisoč (000)
0-4
90
80
70
60
50
40
30
20
10
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
Vir: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002.
Slika 2: Starostna piramida: po narodni/etnični pripadnosti opredeljeno prebivalstvo
Slovenije, Popis 2002
starost
moški
ženske
90 +
85-89
80-84
75-79
70-74
65-69
60-64
55-59
50-54
45-49
40-44
35-39
30-34
25-29
20-24
15-19
10-14
5-9
v tisoč (000)
0-4
90
80
70
60
50
40
30
20
10
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
38
Preglednica 3: Prebivalstvo Slovenije po narodni pripadnosti (strukturni deleži),
Slovenija1), popisi 1953, 1961, 1971, 1981, 1991 in 2002
Narodna pripadnost
SKUPAJ
Narodno opredeljeni
Slovenci
Italijani
Madžari
Romi
Albanci
Avstrijci
Bolgari
1953
2)
1961
1971
Strukturni deleži (%)
100
100
100
100
96,52
0,06
0,75
0,12
0,01
0,02
0,00
95,65
0,19
0,66
0,01
0,02
0,02
0,01
94,04
0,18
0,53
0,06
0,08
0,02
0,01
Bošnjaki
Čehi
Črnogorci
Grki
Hrvatje
Judje
Makedonci
…
0,06
0,09
0,00
1,23
0,00
0,04
…
0,04
0,09
0,00
1,97
0,00
0,06
Muslimani4)
Nemci
Poljaki
Romuni
Rusi
0,11
0,11
0,02
0,00
0,04
Rusini5)
Slovaki
Srbi
Turki
Ukrajinci5)
Vlahi
Drugi
3)
Narodno neopredeljeni
Opredelili so se kot Jugoslovani
Opredelili so se kot Bosanci6)
Regionalno opredeljeni
7)
Drugi
Niso želeli odgovoriti
Neznano
2)
1981
2)
1991
2002
100
100
90,77
0,12
0,48
0,08
0,11
0,01
0,01
88,31
0,15
0,42
0,12
0,18
0,01
0,01
83,06
0,11
0,32
0,17
0,31
0,01
0,01
…
0,03
0,12
0,00
2,47
0,00
0,09
…
0,02
0,17
0,00
2,93
0,00
0,18
…
0,02
0,23
0,00
2,76
0,00
0,23
1,10
0,01
0,14
0,00
1,81
0,00
0,20
0,03
0,05
0,01
0,00
0,02
0,19
0,02
0,01
0,00
0,02
0,73
0,02
0,01
0,01
0,01
1,39
0,02
0,01
0,01
0,01
0,53
0,03
0,01
0,01
0,02
0,00
0,01
0,77
0,01
0,02
0,00
0,86
0,01
0,00
0,00
1,20
0,00
0,00
0,01
2,27
0,00
0,00
0,01
2,48
0,01
0,00
0,01
1,98
0,01
...
0,00
0,02
...
0,00
0,03
0,01
0,00
0,02
0,01
0,00
0,03
0,01
0,00
0,05
0,02
0,00
0,08
-
0,18
0,39
1,39
0,63
0,03
…
-
…
-
…
0,16
…
0,21
…
0,27
0,41
0,07
-
-
0,18
0,16
0,46
0,62
…
0,01
…
0,07
…
0,16
…
0,29
…
2,21
2,47
6,43
1)
Ozemlje ob popisu.
Podatki so preračunani po metodologiji Popisa 2002 tako, da so odšteti t. i. zdomci. Ob popisih 1953 in 1961
kategorija oseb zdomci ni obstajala.
3)
Opredelitev za Bošnjaka kot narod je bila v Ustavo Federacije Bosne in Hercegovine vpeljana leta 1994.
4)
Vključene so osebe, ki so se opredelile za Muslimane v smislu etnične in ne verske pripadnosti.
5)
V popisih leta 1953 in 1961 so Rusini in Ukrajinci prikazani skupaj.
6)
V rezultatih preteklih popisov so bili tisti, ki so se opredelili za Bosance, uvrščeni med regionalno opredeljene.
7)
Vključene so tiste osebe, ki so izjavile/označile, da so narodno neopredeljene.
2)
39
6
ZBIRANJE PODATKOV O NARODNI/ETNIČNI
PRIPADNOSTI
Definicije pojma narodne/etnične pripadnosti niso jasne ali pa se znatno razlikujejo (med
posameznimi popisi, državami), zato je zbiranje podatkov o pripadnosti določeni
narodni/etnični skupini zelo zapleteno, njihovo primerjanje v času in prostoru pa precej
omejeno. Navadno je to področje še bolj nedefinirano kot področji jezikovne ali verske
pripadnosti. Ti dve dimenziji se namreč v večini primerov zelo tesno povezujeta z
narodno/etnično pripadnostjo.
Pri proučevanju jezikovnih skupin so sicer problematične definicije, neodgovor pa je
navadno med anketiranci/popisanimi zanemarljiv. Pri jeziku lahko sprašujemo po maternem
jeziku, pogovornem jeziku (z razlikovanjem dialektov in uradnih jezikov) ali znanju jezika
(pisnem ali ustnem). Pri verskem opredeljevanju je potrebno definirati ali gre za koncept
pripadnosti (formalnega članstva) neki verski skupnosti ali za osebno prepričanje in izražanje
določenih vrednot. Pri klasificiranju odgovorov o opredelitvi po veroizpovedi oziroma verski
pripadnosti se predvsem srečamo s težavo razvrščanja odgovorov. Vedno več odgovorov
med anketiranci/popisanimi je, da ne verujejo oziroma, da ne pripadajo nobeni verski
skupnosti ali, da na to vprašanje ne želijo odgovarjati, ker tovrstna vprašanja dojemajo kot
vdor v njihovo zasebnost. Veliko je tudi neustreznih odgovorov na to vprašanje v smislu neverskega opredeljevanja (npr. Marsovec, Indijanec ipd.).
Pogosto so raziskovalci soočeni z dejstvom, da morajo za oceno števila (ali vsaj deleža)
pripadnikov določene narodne ali etnične manjšine poseči (poleg jezika) tudi po drugih
podatkih, ki posredno kažejo na prisotnost določene narodne ali etnične manjšine v
določenem prostoru. Mednje sodijo:
-
število otrok vključenih v vzgojno-varstvene enote, osnovne šole in srednje šole, ki so
namenjene posebej manjšinam ali pa so dvojezičnega tipa;
-
število učencev pri dvojezičnem pouku ali pri pouku iz materinščine narodne ali
etnične manjšine;
-
župnije (ali kaka druga institucionalna oblika izvajanja verskih obredov) z jezikom
narodne ali etnične manjšine pri bogoslužju;
-
napisi na nagrobnikih;
-
število poslušalcev radijskih in gledalcev televizijskih programov, ki so v jeziku
narodne ali etnične manjšine;
-
število naročnikov dnevnega časopisja v jeziku narodne ali etnične manjšine in druge.
40
Na področju zbiranja podatkov o narodni/etnični pripadnosti se raziskovalcem pogosto
porajajo dvomi o primernosti zbiranja teh podatkov in njihovi uporabnosti. Med
argumente proti zbiranju tovrstnih podatkov se uvrščajo (Ahmad, Sheldon, 1993, str. 124125):
-
dvom o tem, da pomanjkanje kakovostnih podatkov o narodni/etnični pripadnosti ovira
pripravo ustreznih politik za varstvo določenih narodnih/etničnih skupin, skupnosti in
manjšin;
-
vprašanje uporabnosti tovrstnih podatkov (zlasti zbranih s popisi) za raziskovanje,
načrtovanje in oblikovanje politik;
-
težave pri operacionalizaciji koncepta etnične/narodne pripadnosti;
-
težave pri natančnem 'registriranju' etnične/narodne pripadnosti (nekatere so
izpostavljene v poglavju 3.1);
-
namen zbiranja ne bi smel biti le za oblikovanje politik na državni ravni, pač pa za
oblikovanje okvirov, ki bi omogočili zmanjšanje in izkoreninjenje diskriminacije na
podlagi narodne/etnične pripadnosti;
-
podatkov o narodnih in etničnih skupinah in manjšinah med državami ne moremo
neposredno primerjati;
-
definicije narodne/etnične pripadnosti se skozi čas znotraj držav spreminjajo;
-
definicije uradnih državnih statistik se razlikujejo od definicij registrov oziroma anket.
Na drugi strani zagovorniki zbiranja tovrstnih podatkov trdijo, da za analizo ni na voljo
dovolj kakovostnih podatkov o narodni/etnični pripadnosti, in da to predstavlja edino oviro pri
zatiranju in izkoreninjanju narodne/etnične diskriminacije. Zbiranje podatkov o etnični/narodni
pripadnosti (pri popisih ali z anketo) se v osnovi naj bi se v osnovi ne razlikovalo od zbiranja
katerih koli drugih podatkov, dokler je to le eden izmed podatkov, ki se ga zbira za
oblikovanje politik in njihovo implementacijo.
Zagovorniki zbiranja tovrstnih podatkov npr. navajajo, da (Ahmad, Sheldon, 1993, str. 126):
-
je na njihovi osnovi moč pripraviti analize in oblikovati ter pripraviti projekte, ki bi služili
narodnim in etničnim manjšinam. Ti projekti namreč omogočajo pridobitev določenih
finančnih sredstev (od državnih ali mednarodnih ustanov in skladov) in posledično
njihovo uresničitev;
-
se s tem zagotovi ustrezne podatke o narodni/etnični pripadnosti za širši krog
uporabnikov (pri tem je mišljena zlasti znanstveno-raziskovalna sfera);
-
podatki o narodni/etnični pripadnosti omogočajo lociranje določenih storitev v
primernih območjih (občinah, naseljih);
-
taki podatki lahko zagotovijo dokaze o diskriminaciji na različnih ravneh družbene ali
katere druge organizacije (npr. v podjetjih);
41
-
podatki o narodni/etnični pripadnosti zagotavljajo državam oblikovanje ustreznih politik
in nenazadnje, da
-
tovrstni podatki služijo narodnim in etničnim manjšinam samim za potrebe
propagande in opozarjanja nase ter na probleme, s katerimi se v družbi večine
soočajo.
Med najpogosteje uporabljene metode zbiranja podatkov o narodni/etnični pripadnosti
uvrščamo popise, zbirke podatkov in njihovo povezovanje ter ankete.
POPISI
Popis11 je celoten proces zbiranja, vrednotenja, analiziranja in diseminacije demografskih,
socialnih in ekonomskih podatkov, ki se nanašajo na vse osebe, gospodinjstva in stanovanja
v državi ali njenem delu v določenem času. Ker je popis zelo obsežno in finančno zahtevno
raziskovanje, se izvaja v daljših časovnih intervalih. Pri popisih prebivalstva gre za zbiranje
uradne statistike o velikosti in razporeditvi prebivalstva ter njegovih demografskih, socialnih in
ekonomskih značilnostih, na ozemlju določene države in njenih najnižjih teritorialnih enotah.
Za najnižje teritorialne enote in za sub-populacije je popis navadno edini vir informacij o
socialnih, demografskih in ekonomskih značilnostih prebivalstva (vzorčne ankete tega ne
pokrijejo; navadno so reprezentativne na ravni države ali večjih regij). Poleg tega v številnih
državah popis predstavlja edini kakovosten vir za vzorčenje.
Podatki popisa služijo za opisovanje, ocenjevanje gospodarskih, socialnih in demografskih
okoliščin celotne populacije ter za razvijanje ustreznih politik in programov s ciljem
pospeševanja blaginje države in njihovega prebivalstva. Cilj popisa je torej zagotoviti stvarne
podatke, pomembne za (vladno) politično odločanje, načrtovanje in upravljanje.
V svetu je znanih več načinov izvedbe popisov12: (1) klasični (s pomočjo popisnih
vprašalnikov in popisovalcev na terenu, ki se lahko kombinira tudi s samopopisom), (2)
rotirajoči (s pomočjo rotiranja vzorcev v določnem obdobju pokrijemo celotno populacijo), (3)
registrski (z uporabo registrov in administrativnih virov), (4) kombinirani (uporaba več
metod naenkrat) in (5) internetni popis.
11
Conference of the European Statisticians Recommendations for the 2010 Censuses of Population and Housing,
2006, str. 5-10.
12
Ibid.
42
PREDNOSTI POPISA SO13:
-
popis zajame celotno populacijo (v naprej definiranih) popisnih enot na nekem ozemlju
(navadno je to ozemlje države ali njenega dela);
-
gre za individualno popisovanje – informacije zberemo za vsako popisno enoto
(osebo, gospodinjstvo, družino, stanovanje, stavbo) posebej, in sicer njene
najrazličnejše značilnosti. To omogoča povezovanje različnih značilnosti enot med
seboj. Na osnovi tega lahko dobimo izvedene (nove) značilnosti enot, ki jih pri popisu
konkretno nismo popisovali;
-
popisujemo več enot na isti kritični datum, kar omogoči neposredno povezovanje in
primerjavo (npr. povprečna površina stanovanja na gospodinjstvo);
-
izvaja se v standardnih intervalih (na 1, 5, 10 let);
-
podatki se zberejo tudi za najnižje teritorialne ravni in sub-populacije (pri diseminaciji
podatkov se upošteva statistično zaupnost);
-
navadno je na voljo tudi analiza kakovosti zajema enot in podatkov zbranih s popisom
(npr. s pomočjo kontrolnega popisa in anketnih ocenjevalnih vprašalnikov sodelujočih
pri popisu).
SLABOSTI POPISA:
Nekateri elementi popisa, izpostavljeni pri njegovih prednostih, lahko hkrati predstavljajo tudi
njegove slabosti. Tako je na primer interval opazovanja na 5 ali 10 let za določene analize
preširok, saj podatki hitro »zastarijo«. Pri popisu so res na voljo podatki tudi za najnižje
teritorialne ravni, vendar pa navadno med popisi niso primerljivi, ker se uradne meje teritorija
(če podatki niso podani npr. na centroid hiše oziroma hišno številko natančno) relativno hitro
spreminjajo. Druge slabosti popisov so še14:
-
občutljivost in potencialna vsiljivost pri terenskem popisovanju - to zahteva od
popisovalca poseben pristop za vzpostavitev stika in motivacijo popisanih za
odgovarjanje na vprašanja; pri popisovanju mora popisovalec pogosto podajati tudi
daljša pojasnila ob posameznih vprašanjih;
-
da se z njimi zbira tudi mnenja in izjave, ki so spremenljive narave (npr. o
narodni/etnični pripadnosti, veroizpovedi) in jih je težko obdelati in klasificirati;
-
zbiramo tudi občutljive podatke (npr. lastnina stanovanja, počitniške hiše, avtomobila,
število živorojenih otrok);
-
zahtevno ustrezno izobraževanje vseh udeležencev (zlasti terenskih) pri izvajanju
popisa;
-
spreminjanje definicij popisnih enot, klasifikacij med popisi;
-
visoki stroški izvedbe;
13
Delno povzeto po Conference of the European Statisticians Recommendations for the 2010 Censuses of
Population and Housing, 2006, str. 5-24.
14
Ibid.
43
-
nevarnost, da se podatke popisa izrabi (da se pri zbiranju, analizi in objavi ter uporabi
ne upoštevajo strogo statistična merila in postopki, pač pa se jih zbere in rezultate
potvori v posebne politične, navadno manipulativne, namene).
Med slabostmi popisov glede zbiranja podatkov o narodni/etnični pripadnosti Ahmad in
Sheldon (1993, str. 127) izpostavljata:
-
kategorije narodne/etnične pripadnosti so podane v naprej (oseba se mora opredeliti
glede na ponujen izbor). S tem je povezano
-
posploševanje in standardizacija odgovorov o narodni/etnični pripadnosti (ki je
pogosto družbeni in politični konstrukt in je zaznamovan s premalo občutljivim
zaznavanjem narodnih/etničnih razlik). Kategorije narodne/etnične opredelitve lahko
kaj hitro postanejo »naravne«, »objektivne« in »univerzalne« entitete. Tako
(nekritično) oblikovane kategorije lahko vodijo k stereotipom o potrebah, obnašanju in
pričakovanjih
določenih
narodnih/etničnih
skupin
in
posledično
k
zatiranju
narodnih/etnični manjšin in ne obratno (za kar naj bi se tovrstni podatki zbirali);
-
pri »odprtih« vprašanjih pri opredeljevanju po narodni/etnični pripadnosti se pri
procesu obdelave soočimo s težavami klasificiranja narodnih/etničnih skupin.
V Sloveniji so se t. i. etnični podatki, ki so na voljo tudi širši javnosti, zbirali ob popisih
prebivalstva. Spodnja preglednica prikazuje ob katerih popisih so se zbirali podatki povezani
z narodno/etnično pripadnostjo, veroizpovedjo in jezikom ter obveznost njihovega
posredovanja.
Preglednica 4: Popisna vprašanja, ki so bila vsebinsko povezana z narodno
pripadnostjo, veroizpovedjo in jezikom, ozemlje Slovenije, popisi 1921-2002
Kraj rojstva
Državljanstvo
Vera
Jezik
občevalni
materni
pogovorni jezik v družini
pogovorni jezik v okolju
Narodna pripadnost
1910
X
X
X
1921
X
X
X
1931
X
X
X
1948
X
X
O
1953
X
X2)
X
1961
X
X
O
1971
X
O
O
1981
X
O
O
1991
X
O
X
2002
X
O3)
X
X
O
O
O
O
O
X
O
O
O
O
X
O
O
O
O
O
O
O
X1)
O
X
O
O
X
O
X
O
O
X
O
X
O
O
X
O
X
O
O
X
O
X
X
X
X
O
X
X
O
X
X=popis je vseboval vprašanje s to vsebino in odgovor ni bil obvezen
X=popis je vseboval vprašanje s to vsebino in odgovor je bil obvezen.
O=popis ni vseboval vprašanja s to vsebino.
1)
Vprašanje je bilo zastavljeno, vendar podatki niso bili objavljeni niti obdelani.
Zbrani podatki so obdelani le v vzorcu.
3)
Vprašanje ni bilo zastavljeno, podatki so bili pridobljeni iz administrativnih evidenc.
2)
Vir: Šircelj, 2003, str. 26 in 41.
44
V vseh popisih prebivalstva od leta 1971 dalje je bilo odgovarjanje na vprašanje o
narodni/etnični pripadnosti fakultativno. Neobveznost odgovarjanja na vprašanje o
narodni/etnični pripadnosti je izhajalo iz določil ustave in popisnih zakonov ter ob Popisu
2002 tudi Zakona o varstvu osebnih podatkov iz leta 1999. Zakon o popisu prebivalstva,
gospodinjstev in stanovanj v letu 200215 je v 10. členu določil: »Popisana oseba se ni
dolžna izreči o narodni (etnični) pripadnosti in veroizpovedi, popisni vprašalnik pa
mora o tem vsebovati pravni pouk«. In nadalje, da »se za odsotne člane gospodinjstva, ki
so na dan popisa dopolnili 14 let starosti, podatki o veroizpovedi in narodnosti posredujejo
tako, da se predloži njihovo pisno soglasje za posredovanje teh podatkov za namen tega
popisa ter njihova pisna opredelitev o njihovi narodni pripadnosti in veroizpovedi«. Omenjeni
člen je temeljil na :
-
Ustavi RS iz leta 199116, ki v 41. členu (svoboda vesti) določa, da je »izpovedovanje
vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno« in, da se »nihče ni
dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja« ter 61. člena
(izražanje narodne pripadnosti), ki vsakomur daje »pravico, da svobodno izraža
pripadnost svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in
uporablja svoj jezik« in
-
Zakonu o varstvu osebnih podatkov iz leta 199917, ki v 3. členu določa, da se lahko
»zbirajo osebni podatki, ki se nanašajo na rasno in drugo poreklo, politična, verska in
druga prepričanja, pripadnost sindikatu in spolno vedenje, samo na podlagi pisne
privolitve posameznika«.
Določilo 10. člena Zakona o popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v letu 2002 je
Statistični urad RS ob pripravi navodil za popisovalce razširil na vse prebivalstvo. Ob Popisu
2002 je bila zagotovljena prostovoljnost pri opredeljevanju po narodni/etnični pripadnosti in
veroizpovedi s pravnim poukom pri vprašanjih pri teh dveh kategorijah. Na vprašanji o
maternem in pogovornem jeziku je bilo posredovanje podatkov obvezno.
Vsi, ki so želeli, so lahko na vprašanji o narodni/etnični pripadnosti in veroizpovedi odgovarjali
osebno, brez navzočnosti popisovalca ali kake druge osebe. Tem osebam je moral
popisovalec izročiti poseben popisni vprašalnik. Priložena mu je bila naslovljena in frankirana
ovojnica, v kateri je oseba izpolnjen in podpisan vprašalnik z izjavo o narodni/etnični
pripadnosti in veroizpovedi odposlala Statističnemu uradu RS. Enak postopek je veljal za
osebe, ki so bile v času popisa odsotne. Za otroke mlajše od 15 let so izjavo na
narodni/etnični pripadnosti in veroizpovedi pri zadnjem popisu podali starši.
15
Uradni list 66/2000, 26/2001.
Uradni list RS 33/1991, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004.
17
Uradni list RS, 59/1999.
16
45
Iz spodnje preglednice je razvidno, da vse izjave, ki jih je prejel Statistični urad RS, niso bile
vključene v nadaljnjo obdelavo.
Preglednica 5: Izjave o narodni/etnični pripadnosti
vrednosti in strukturni deleži), Slovenija, Popis 2002
Izjave o narodni/etnični pripadnosti
in
Število
veroizpovedi
Strukturni delež (%)
Izročene gospodinjstvom
250 000
100,0
Vrnjene Statističnemu uradu RS
206 957
82,8
Vrnjene Statističnemu uradu RS
206 957
100,0
8 765
4,2
198 428
95,8
- neveljavne (nepodpisan, nečitljive ipd.)
- vključene v statistično obdelavo
(absolutne
Vir: Šircelj, 2003, str 42.
6.1.1 MEDNARODNA PRIMERLJIVOST S POPISI ZBRANIH PODATKOV O
NARODNI/ETNIČNI PRIPADNOSTI, JEZIKU IN VEROIZPOVEDI
V evropskem prostoru je praksa držav glede zbiranja t. i. etničnih podatkov različna.
Mednarodna priporočila za popise Ekonomske komisije Organizacije združenih narodov za
Evropo za zbiranje podatkov o vsebinah kot so etnična pripadnost, veroizpoved ter materni in
pogovorni jezik podajajo zelo ohlapna navodila. Pripravo podrobnejših navodil za zbiranje
tovrstnih podatkov prepuščajo državam samim. Te vsebine so v priporočilih opredeljene kot
neobvezne (za zbiranje in poročanje). Za države, ki se odločajo za zbiranje teh vsebin, so
definicije precej ohlapne. Zaradi tega je mednarodna primerljivost tovrstnih podatkov
vprašljiva. Raziskovalci se s težavo primerljivosti teh podatkov soočajo tudi znotraj
posameznih držav, saj se definicije med posameznimi popisi znotraj držav pogosto
spreminjajo.
Narodna in/ali etnična pripadnost je bila v mednarodnih priporočilih za popise okrog leta
200018 definirana kot »pripadnost osebe skupini z istim poreklom in/ali kulturo, izraženo
v jezikovnih in/ali drugih značilnostih, po katerih se ta razlikuje od drugih skupin
prebivalstva. Od zgodovinskega razvoja in političnih razmer v državi je odvisno, ali
države take skupine prebivalstva obravnavajo kot narodne ali kot etnične skupine«.
Nova mednarodna priporočila (za popise okrog 2010)19 določajo, da etničnost (ethnicity)
»temelji na skupnem razumevanju preteklosti in ozemeljskega izvora (regionalnega ali
nacionalnega) etnične skupine ali skupnosti in kulturnih značilnostih (posebnostih),
kot so: jezik in/ali religija in/ali posebnih navadah in načinu življenja«. Ker je etničnost
izrazito
subjektivna dimenzija, naj bi se
tovrstne
informacije zbirale na podlagi
18
Vertot et al., 1999, str. 25.
Conference of the European Statisticians Recommendations for the 2010 Censuses of Population and Housing,
2006, str. 95-96.
19
46
posameznikove samoopredelitve, z možnostjo neopredelitve in neodgovora. Vprašanja za
zbiranje teh podatkov morajo biti odprtega tipa, klasifikacije odgovorov čim bolj podrobne.
Priporočila posebej izpostavljajo, da naj države, ki se odločijo za zbiranje t. i. etničnih
podatkov, njihovo zbiranje prilagodijo nacionalnim potrebam in, da naj se o oblikovanju
vprašanj in klasifikacij ter izvedbi popisa med manjšinskimi skupinami in skupnostmi,
posvetujejo z njihovimi predstavniki. Ta načela naj veljajo tako za narodne, etnične, kot tudi
za jezikovne in verske skupnosti, skupine in manjšine.
Iz preglednice 6 je razvidno, da skandinavske in zahodnoevropske države, v nasprotju z
Rusijo in vzhodnoevropskimi državami, ki so bile navezane na Rusijo, zaradi različnih
razlogov (med najpogostejšimi sta, da vprašanje ni relevantno oziroma ni prioritetno in, da
obstajajo zadržki za vključitev teh vsebin v popis zaradi ustavnih ali zakonskih določil),
vprašanja o narodni pripadnosti ne vključujejo v popise. V nasprotju z njimi pa je v Rusiji,
Romuniji in na Madžarskem posredovanje podatkov o narodni pripadnosti celo obvezno. Za
skupino bivših jugoslovanskih republik je značilno, da prav tako zbirajo podatke o narodni
pripadnosti, pri čemer je njihovo posredovanje prostovoljno. Vse države, ki so ob popisu
okrog leta 2000 zbirale podatek o narodni pripadnosti (z izjemo Madžarske) je značilno, da so
pri popisovanju uporabljale odprte šifrante o narodni pripadnosti.
Definicije o narodni pripadnosti se med državami, ki te podatke zbirajo s popisi, med seboj
zelo razlikujejo. Kar nekaj držav v popisu niti ne ločuje vprašanj o narodni in etnični
pripadnosti (npr. Latvija, Litva, Ukrajina, Rusija, Slovaška, Hrvaška in tudi Slovenija). Rusija
načeloma zbira podatek o narodni pripadnosti, ki pa jo definira kot etnično skupino. Romunija
definira narodnost kot skupnost ljudi, ki jih zaznamuje skupen jezik, skupen etnični izvor,
določene skupne značilnosti in podoben način življenja (vključno z verskim prepričanjem). V
Ukrajini, Belorusiji na Madžarskem, Slovaškem in Hrvaškem nimajo v naprej podane
definicije in je opredelitev po narodni pripadnosti stvar posameznika. Podobno je tudi v
Sloveniji.
Nekatere države, ki ob popisih ne zbirajo podatka o narodni pripadnosti, se odločajo za
zbiranje podatka o etnični pripadnosti (preglednica 7). Med njimi so Velika Britanija (ki nima
v naprej določene definicije) in Bolgarija (etnična skupina je skupnost ljudi, ki so povezani na
podlagi skupnega izvora, jezika, kulture in podobnega načina življenja). Ciper, podobno kot
Velika Britanija, nima v naprej podane definicije. Ima pa oblikovane etnične kategorije, kot so
grški Ciprčani, turški Ciprčani, Armenci idr.
47
Nemčija
Velika Britanija
Francija
Italija
Španija
Nizozemska
Belgija
Portugalska
Švedska
Avstrija
Švica
Danska
Finska
Norveška
Irska
Luksemburg
Malta
Islandija
Rusija
Ukrajina
Poljska
Romunija
Češka rep.
Belorusija
Madžarska
Slovaška rep.
Litva
Latvija
Estonija
DRŽAVA
x
x
x
x
x
x
x
x
DA
/
N. P.
Ni relevantno.
N. P.
x
x
x
x
x
x
/
Ni dovolj za prouč. nar. manjšin.
Ni narodov oz. narodnih skupin.
N. P.
N. P.
/
N. P.
/
x
x
x
x
x
x
x
Politični razlogi.
Dajejo prednost etničnosti.
/
N. P.
Razlogi izhajajo iz ustave.
(Razlogi, ki so jih navedle države.)
ČE NE, ZAKAJ?
x
x
x
x
x
NE
PODATKA
ZBIRANJE
x
DA
x
x
x
x
x
x
x
NE
DOLOČEN ŠIFRANT
V NAPREJ
POPIS OKROG LETA 1990
x
x
x
x
x
DA
x
x
x
NE
ODGOVARJANJA
PROSTOVOLJNOST
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
DA
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
NE
ZBIRANJE PODATKA
/
N. P.
/
Ni narodov oz. narod. sk.
N. P.
N. P.
/
N. P.
/
Ni bilo popisa.
Dajejo prednost etničnosti.
/
N. P.
ČE NE, ZAKAJ?
Preglednica 6: Zbiranje podatkov o narodni pripadnosti ob popisih prebivalstva okrog leta 1990 in 2000 v izbranih evropskih državah
48
/
Samo en narod v mejah države.
Varovanje zasebnosti.
Uporabljen etnično/verski koncept.
vprašanje ni relevantno, nima prioritete
V NAPREJ
DA
x
x
x
NE
DOLOČEN ŠIFRANT
x
x
x
DA
NE
ODGOVARJANJA
PROSTOVOLJNOST
x
x
x
DA
x
x
x
x
NE
ZBIRANJE PODATKA
/
/
Uporabljen etnični koncept.
ČE NE, ZAKAJ?
49
National Practices of UNECE Countries in the 2010 Round of Population and Housing Censuses. Draft – April 2006. 2006, Geneva, United Nations Economic Commission for
Europe, str. 86 in 101-103;
Haug, Courbage, Campton, 1999;
Šircelj, 2004;
Popisni vprašalniki posameznih držav. URL: http://unstats.un.org/unsd/demographic/sources/census/censusquest.htm (citirano 8. 6. 2006).
Povzeto po:
ČE NE, ZAKAJ?
N.P.
x
x
x
x
x
NE
ni odgovora
x
x
x
DA
PODATKA
ZBIRANJE
/
Opombe:
Turčija
Grčija
Ciper
Bolgarija
Hrvaška
BJR Makedonija
Albanija
Slovenija
DRŽAVA
Nemčija
Velika Britanija
Francija
Italija
Španija
Nizozemska
Belgija
Portugalska
Švedska
Avstrija
Švica
Danska
Finska
Norveška
Irska
Luksemburg
Malta
Islandija
Rusija
Ukrajina
Poljska
Romunija
Češka rep.
Belorusija
Madžarska
Slovaška rep.
Litva
Latvija
Estonija
DRŽAVA
x
DA
Samo v avton. provinci Bolzano.
Prepoved z zakonom 1962 in 1985.
/
N. P.
/
N. P.
Prepoved z zakonom.
/
N. P.
Ni relevantno.
/
/
/
Ni dovolj za prouč. nar. manjšin.
/
/
/
Združeno z vpr. o narodni pripad.
Je bila del bivše Sovjetske zveze.
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
Politični razlogi.
ČE NE, ZAKAJ?
x
x
x
x
NE
PODATKA
ZBIRANJE
DA
x
NE
DOLOČEN
V NAPREJ
DA
x
NE
ODGOVARJANJA
PROSTOVOLJNOST
x
DA
Skupaj z narodnostjo.
/
Etničnost pomeni narodnost.
/
/
/
/
/
/
x
50
/
/
Ni v popisnem zakonu.
N. P.
Prepoved z zakonom.
/
/
N. P.
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
ČE NE, ZAKAJ?
Ni bilo popisa.
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
NE
ZBIRANJE PODATKA
Preglednica 7: Zbiranje podatkov o etnični pripadnosti ob popisih prebivalstva okrog leta 1990 in 2000 v izbranih evropskih državah
V NAPREJ
x
DA
x
NE
DOLOČEN
DA
x
x
NE
ODGOVARJANJA
PROSTOVOLJNOST
x
x
DA
x
x
x
x
x
x
NE
ZBIRANJE PODATKA
Združeno z narodno prip.
/
Združeno z narodno prip.
/
/
ČE NE, ZAKAJ?
51
Šircelj, 2004;
Povzeto po:
/
N.P.
x
x
x
x
x
x
NE
ni odgovora
x
x
DA
ČE NE, ZAKAJ?
/
Opombe:
Turčija
Grčija
Ciper
Bolgarija
Hrvaška
BJR Makedonija
Albanija
Slovenija
DRŽAVA
PODATKA
ZBIRANJE
Definicije o jeziku so bolj jasne, vendar je kljub temu primerjava podatkov med državami
skoraj nemogoča. Za države (glej preglednico 8), ki v popise vključujejo vprašanja o jeziku(ih) je značilno, da je odgovarjanje na ta vprašanja obvezno (izjemi sta le Ukrajina in
Belorusija). Nekatere države pri popisu sprašujejo le po maternem jeziku, druge po
pogovornem jeziku/običajnem jeziku, pri čemer nekatere uporabljajo koncept uporabe jezika
doma oziroma v zasebnem življenju, druge pa tudi v javnem življenju, nekatere pa po obeh.
Tako materni kot pogovorni jezik sta v posameznih državah različno definirana. V državah kot
so Švica, Irska, Rusija, Belorusija, Ukrajina, Estonija, Latvija in Litva sprašujejo tudi po
znanju jezika(-ov). Mednarodna priporočila za popise prebivalstva in stanovanj okoli leta
2000 in 201020 kot možne koncepte popisovanja jezika navajajo:
a) materni jezik, opredeljen kot prvi jezik govorjen v otroštvu;
b) glavni jezik, opredeljen kot jezik, ki ga oseba najbolje obvlada;
c) jezik najpogosteje govorjen doma in/ali na delu;
č) znanje jezika – sposobnost govorjenja in/ali pisanja enega ali več določenih jezikov.
V Veliki Britaniji materni jezik razumejo kot jezik nekdanjih kultur, ljudstev, ki so v preteklosti
živela v določeni regiji. V Španiji (oz. Baskiji, saj se drugje ta podatek ob popisih v Španiji ne
zbira) je materni jezik definiran kot prvi jezik, ki ga je oseba govorila v otroštvu. V avstrijskem
popisu je bilo vprašanje o jeziku, ki ga oseba uporablja v zasebnem življenju. Podobno je bilo
tudi v Švici, s to razliko, da je pri njih koncept jezika širši in pomeni jezik, ki ga oseba govori v
zasebnem življenju, v šoli in na delu. V Rusiji (in prav tako v Litvi, Latviji in Estoniji, ki so
bile ob popisih okrog leta 1990 še v okviru Sovjetske zveze) sta bili med popisno vsebino o
jeziku uvrščeni dve vprašanji: o maternem jeziku (z možnostjo prostega odgovora) in
običajnem jeziku. Podobno kot v Rusiji so tudi v Ukrajini in Belorusiji odgovor o maternem
jeziku prepustili odločitvi posameznika. V Romuniji je bil materni jezik definiran kot jezik, ki
ga oseba govori v družini oziroma jezik, ki ga je govorila v otroštvu. Na Češkem so materni
jezik definirali kot jezik staršev. V primeru, da starši govorijo različen jezik, je veljalo navodilo,
da se kot materni jezik upošteva jezik, ki ga govori mati. Dokaj podoben koncept popisovanja
jezika so imeli na Madžarskem, na Hrvaškem, v Sloveniji in v Makedoniji. V teh državah
so popisovali materni jezik (definiran kot jezik, ki se ga je oseba naučila v zgodnjem otroštvu
oziroma kot jezik staršev) in pogovorni jezik (običajno uporabljan jezik v gospodinjstvu in v
javnem življenju). V Bolgariji je materni jezik razumljen kot jezik, ki ga oseba najpogosteje
uporablja le za komunikacijo v družini, gospodinjstvu.
20
Glej Vertot et al., 1999, str. 26 in Conference of the European Statisticians Recommendations for the 2010
Censuses of Population and Housing, 2006, str. 96-97.
52
Nemčija
Velika Britanija
Francija
Italija
Španija
Nizozemska
Belgija
Portugalska
Švedska
Avstrija
Švica
Danska
Finska
Norveška
Irska
Luksemburg
Malta
Islandija
Rusija
Ukrajina
Poljska
Romunija
Češka rep.
Belorusija
Madžarska
Slovaška rep.
Litva
Latvija
Estonija
DRŽAVA
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x Baskija
x
DA
x
N. P.
/
N. P.
x
x
x
N. P.
N. I.
/
N. P.
V anketi o družini.
N. P.
N. P.
navedle države.)
(Razlogi, ki so jih
ČE NE, ZAKAJ?
x
x
x
x
x
x
x
NE
ZBIRANJE PODATKA
x
x
x 1989
x
x
x
x
x 2002, 1989
x
x
X 1991
x
x
MATERNEGA JEZIKA
x 1999
x
x 1989
x
x 1989
x
x
x
DOMA
x 2001
x
IZVEN DOMA
OBIČAJNI JEZIK - UPORABA
x 1999
x
x
x
x
OBIČAJNEGA JEZIKA
POPISOVANJE
POPIS OKROG LETA 1990 in 2000
x
x 1991
x
DA
x 2001
x
x
x
x
x
x
x
x
X
x
x
x
NE
ODGOVARJANJA
PROSTOVOLJNOST
Preglednica 8: Zbiranje podatkov o jeziku(-ih) ob popisih prebivalstva okrog leta 1990 in 2000 v izbranih evropskih državah
53
uradna jezika (turščino in albanščino) govorijo vsi
U. J.
X 1991, 2002
x
OBIČAJNEGA JEZIKA
x
DOMA
X 1991
IZVEN DOMA
OBIČAJNI JEZIK - UPORABA
X 1991, 2002
POPISOVANJE
DA
x
x
x
x
NE
ODGOVARJANJA
PROSTOVOLJNOST
54
Šircelj, 2004;
Povzeto po:
od leta 1961 vprašanje ni bilo več vključeno v popis v izogib napačni interpretaciji
N. I.
X 1991, 2002
x
x
x
MATERNEGA JEZIKA
ni odgovora
U. J.
U. J.
/
/
navedle države.)
x
x
x
NE
N.P.
x
x
x
x
DA
(Razlogi, ki so jih
ČE NE, ZAKAJ?
/
Opombe:
Turčija
Grčija
Ciper
Bolgarija
Hrvaška
BJR Makedonija
Albanija
Slovenija
DRŽAVA
ZBIRANJE PODATKA
POPIS OKROG LETA 1990 in 2000
Podobno kot za narodno in/ali etnično pripadnost ter jezik(-e) mednarodna priporočila za
popise21 navajajo več konceptov zbiranja podatkov o veroizpovedi. Skladno s priporočili se
države lahko odločajo za popisovanje:
-
formalnega članstva v cerkvi in verski skupnosti;
-
pripadnosti določeni veri, cerkvi ali verski skupnosti;
-
verskega prepričanja;
-
vere, v kateri je bila oseba vzgajana ali
-
vključenost v življenje cerkve in verske skupnosti.
Primerjava med evropskimi državami (glej preglednico 9) pokaže, da se le del držav odloča
za uvrstitev vprašanja o veroizpovedi v popis. Poleg tega se države pri popisovanju
veroizpovedi odločajo za različne koncepte. V Nemčiji zbirajo podatke o formalnem članstvu
cerkvam ali verskim skupnostim. V Veliki Britaniji, na Irskem, v Švici, na Češkem in
Slovaškem ob popisih zbirajo pripadnost določeni veri, cerkvi ali verski skupnosti. V Romuniji
in v Makedoniji je bilo vprašanje postavljeno v smislu verskega prepričanja. Države kot so
Bolgarija, Hrvaška in Slovenija ne uporabljajo uradne definicije o veroizpovedi. Za Slovenijo je
značilno, da so se pri Popisu 2002 pod vprašanjem o veroizpovedi zbirale tako informacije o
pripadnosti določenim veram, cerkvam ali verskim skupnosti, kot tudi verskem prepričanju, z
možnostjo neopredelitve po veroizpovedi in neodgovora.
21
Glej Vertot et al., 1999, str. 26 in Conference of the European Statisticians Recommendations for the 2010
Censuses of Population and Housing, 2006, str. 97-98.
55
Nemčija
Velika Britanija
Francija
Italija
Španija
Nizozemska
Belgija
Portugalska
Švedska
Avstrija
Švica
Danska
Finska
Norveška
Irska
Luksemburg
Malta
Islandija
Rusija
Ukrajina
Poljska
Romunija
Češka rep.
Belorusija
Madžarska
Slovaška rep.
Litva
Latvija
Estonija
DRŽAVA
x
x
x
x
x
x
x
x
x
DA
x
x
x
/
N. P.
x
x
x
x
x
/
N. P.
x
x
x
Prepovedano z zakonom.
x
N. P.
x
x
Omejil zakon 1989.
(Razlogi, ki so ji navedle države.)
ČE NE, ZAKAJ?
x
x
x
NE
PODATKA
ZBIRANJE
x
x
x
DA
x
x
x
x
x
x
NE
DOLOČEN ŠIFRANT
V NAPREJ
x
x
x
x
DA
x
x
x
x
x
NE
ODGOVARJANJA
PROSTOVOLJNOST
x
x
x
x
x
x
x
x
DA
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
NE
ZBIRANJE PODATKA
N. P.
Reg. popis.
.
Prepovedano z zakonom.
Prepoved z zakonom.
/
N. P.
Omejil zakon 1989.
Ni bilo popisa.
ČE NE, ZAKAJ?
Preglednica 9: Zbiranje podatkov o veroizpovedi ob popisih prebivalstva okrog leta 1990 in 2000 v izbranih evropskih državah
56
1989 prepovedano z zakonom.
96 % muslimanov.
N. P.
DA
x
x
x
x
NE
DOLOČEN ŠIFRANT
DA
x
x
x
x
NE
ODGOVARJANJA
PROSTOVOLJNOST
x
x
x
x
x
DA
x
x
x
NE
ZBIRANJE PODATKA
/
96 % muslimanov.
ČE NE, ZAKAJ?
57
Šircelj, 2004;
Povzeto po:
ČE NE, ZAKAJ?
V NAPREJ
(Razlogi, ki so ji navedle države.)
N.P.
x
x
x
x
NE
ni odgovora
x
x
x
x
DA
PODATKA
/
Opombe:
Turčija
Grčija
Ciper
Bolgarija
Hrvaška
BJR Makedonija
Albanija
Slovenija
DRŽAVA
ZBIRANJE
ZBIRKE PODATKOV
V najrazličnejših zbirkah podatkov (registrih, uradnih evidencah, arhivih, bazah podatkov iz
anket ipd.) je nepregledna množica podatkov, ki so, od pojava osebnih računalnikov, v bazah
shranjeni v obliki podatkovnih matrik in urejeni po enotah, njihove spremenljivke pa so
zapisane v šifrah (matičnih ali drugih dejstev, odgovorov idr.). Takšni t. i. surovi podatki
omogočajo neomejeno kombiniranje več spremenljivk v izbranem analitičnem pristopu,
usmerjenem k problemu in s tem izjemno fleksibilnost. Analiza, ki uporablja tovrstne podatke,
se imenuje sekundarna analiza. To je raziskovalna metoda, katere posebnost je uporaba
podatkov za namen, ki se razlikuje od izvornega namena zbranih podatkov (glej Štebe, 1999,
str. 233-234). Hakimova (1993, str. 133) vidi vrednost administrativnih zbirk podatkov
predvsem za izvedbo longitudinalnih analiz, zgodovinskega raziskovanja, študije območij,
mednarodne primerjalne analize, in zlasti za proučevanje redkih pojavov (dogodkov),
posebnih skupin in manjšin. Pri slednjem lahko administrativni viri zagotovijo ključne
podatke za njihovo analizo, saj so izsledki raziskav (vzorčnih anket), ki so izvedene na
ravni države, navadno za analizo teh posebnih skupin in manjšin neuporabni.
Razloge za uporabo sekundarne analize je Hayman (1972) razdelil v več sklopov (cv: Štebe,
1999, str. 233-238):
a) konceptualno-vsebinski razlogi - podatki, ki so zbrani za nek drug namen, lahko
prispevajo k splošnejši opredelitvi problema. Sekundarna analiza kot taka spodbuja bolj
teoretski način razmišljanja in pristopa k problemom. Pogosto raziskave, narejene z mislijo,
da bi bile uporabne morda tudi za druge, vključujejo, zlasti v poglavju socio-demografskih
spremenljivk, čim bolj standardne načine merjenja, denimo starosti, izobrazbe in poklica, kar
omogoča, da si vsak raziskovalec po svoje izpelje želeno klasifikacijo;
b) metodološki razlogi – uporaba sekundarnih virov nam omogoča kombiniranje več virov
podatkov. Isti rezultat bi pri primarni analizi lahko dosegli le z izjemnim povečanjem stroškov,
ko bi na različne načine pristopali k zbiranju podatkov. Prednosti sekundarne se kažejo v treh
pristopih: skozi možnost ponovitve (replikacije), podaljšanja (ekstenzije) in posploševanja
(generalizacije) pri uporabi podatkov, ki so bili izvorno zbrani za nek drug namen;
c) ekonomski razlogi – za raziskovalce z omejenimi finančnimi sredstvi (npr. študenti za
izdelavo diplomskih, magistrskih in seminarskih nalog).
Zbirke podatkov, ki se uporabljajo pri sekundarni analizi, imajo določene slabosti. Izpostaviti
velja naslednje:
-
zbrane podatke in iz njih izpeljane kazalnike lahko, ker so bili podatki zbrani za nek
drug namen, interpretiramo preširoko/preozko;
58
-
nepoznavanje podrobnosti postopkovne kakovosti zbranih podatkov, s čimer se
poveča možnost, da spregledamo napako v podatkih;
-
potrebna je presoja ustrezne kakovosti podatkov, kot so: vzorčni načrt in stopnja
sodelovanja, način izvedbe in kontrole, vnosa in urejanja ter čiščenja podatkov;
-
nekaterih podatkov ne moremo povezati zaradi različnih enot in časovnih točk
opazovanja;
-
omejen dostop do individualnih podatkov ali dostop le do deindividualiziranih
individualnih podatkov (t. i. statistično zaščitenih mikropodatkov);
-
pogosto so ti podatki 'historični' (kar seveda ni nujno vedno slabo – odvisno od
namena raziskave).
V nekaterih evropskih državah je t. i. etnične podatke možno pridobiti tudi na podlagi drugih
virov kot so popisi. Pri tem je potrebno poudariti, da se definicije etničnih podatkov, ki se ne
zbirajo s popisi (kjer so podane vsaj okvirne definicije) med posameznimi državami in
posameznimi viri v državi, še toliko bolj razlikujejo. Med viri teh podatkov (zlasti o narodnosti)
so registri prebivalstva, vitalna statistika (prijava rojstva, smrti, porok, razvez), selitvena
statistika (notranje in meddržavne selitve), nevladni viri in drugi (glej preglednico 10). Med
državami, ki s pomočjo registracije vitalnih dogodkov in selitev, v uradnih evidencah vodijo
podatke o veroizpovedi (oziroma v nekaterih državah pripadnost določeni verski skupnosti), je
treba omeniti Avstrijo, Švico, Nemčijo, Islandijo, Latvijo, Hrvaško in Ciper.
59
Nemčija
Velika Britanija
Francija
Italija
Španija
Nizozemska**
Belgija
Portugalska
Švedska
Avstrija
Švica
Danska
Finska
Norveška
Irska
Luksemburg
Malta
Islandija
Rusija
Ukrajina
Poljska
Romunija
Češka rep.
Belorusija
Madžarska
Slovaška rep.
Litva
Latvija
Estonija
DRŽAVA
x
x
PREBIVALSTVA
REGISTER
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
UMRLI
x
ROJSTVA
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
RAZVEZE
ZAKONSKIH ZVEZ
SKLENITVE
ZAKONSKIH ZVEZ
VITALNA STATISTIKA
x
x
x
x
x
x
x
x
x
x
SELITVE
NOTRANJE
x
x
x
x
x
x
x
x
x
SELITVE
MEDNARODNE
SELITVENA STATISTIKA
Preglednica 10: Zbirke podatkov, ki vsebujejo tudi podatke o narodni pripadnosti v izbranih evropskih državah
60
PREBIVALSTVA
REGISTER
x
x
x
ROJSTVA
x
x
x
UMRLI
x
x
x
SELITVE
NOTRANJE
x
x
SELITVE
MEDNARODNE
SELITVENA STATISTIKA
61
Šircelj, 2004;
Povzeto po:
narodnosti, vendar ga Statistični urad RS od Ministrstva za notranje zadeve, in sicer Registra stalnega prebivalstva, ne prevzema. Opredeljevanje po narodnosti je prostovoljno.
zbiral, vendar je bil zaradi prostovoljnosti posredovanja slabe kakovosti. Pri selitvah obrazci za prijavo, odjavo in spremembo prebivališča ostajajo in zbira se tudi podatek o
***Podatek o narodni pripadnosti se je s statističnimi raziskovanji na področju vitalne statistike do ukinitve vprašalnikov (za prijavo rojstva in sklenitve zakonske zveze v letu 2006)
x
x
x
ZAKONSKIH ZVEZ
ZAKONSKIH ZVEZ
x
x
x
RAZVEZE
SKLENITVE
VITALNA STATISTIKA
** Na Nizozemskem se za razliko od drugih držav v evidencah nahajajo podatki o etnični pripadnosti.
Opombe:
Turčija
Grčija
Ciper
Bolgarija
Hrvaška
BJR Makedonija
Slovenija***
DRŽAVA
ANKETE
Anketa je najbolj razširjena in najpogostejša tehnika (namenskega) zbiranja podatkov. Pri
anketi, ki je v naprej pripravljen merski inštrument, gre navadno za zbiranje podatkov s
spraševanjem. Z njo zberemo kvantitativne podatke o enotah (osebah, anketirancih), njihovih
značilnostih,
prepričanjih,
stališčih,
mnenjih,
samoopredelitvah,
vedenju/poznavanju
določenih pojavov/dejstev, pričakovanjih, o preteklem in sedanjem obnašanju/ravnanju.
Anketo izvedemo s ciljem preizkušanja hipotez izpeljanih iz teorije. Ker je navadno populacija,
v kateri opazujemo pojave prevelika, da bi v analizo vključili vse enote, se pri raziskovanju
poslužujemo vzorčenja. Pri tem gre za proces sistematičnega izbora enot v raziskovalni
projekt. Izvedba ankete ima več faz: (a) konceptualizacija (opredelitev raziskovalnega
problema in postavitev teoretskega okvirja, določitev ciljne populacije in enot raziskave ter
spremenljivk), (b) izbira vzorca, (c) oblikovanje vprašalnika, (d) usposabljanje anketarjev, (e)
anketiranje, (f) vnos in obdelava podatkov. Iz vsake faze izvirajo potencialne napake. Še
posebej pri izbiri vzorca, pri čemer izhajajo iz vzorčnega okvirja, načinu izbire enote, velikost
vzorca in odklonitve odgovorov. Pri vzorčenju (izbiri enot v vzorec, ki ga opazujemo, merimo
in analiziramo) navadno pri narodnih in etničnih manjšinah zaradi 'specializirane'
populacije in »skritosti« populacije ni najprimernejše slučajno vzorčenje. Najbolj se zdi
primerno neslučajno vzorčenje, in sicer namerno/presojno vzorčenje ali vzorčenje po
principu 'snežene kepe' (glej Neuman, 1997, str. 60-87 in 231-233 ter isti, 2007, str. 201).
62
7
PODATKOVNI VIRI ZA IZVEDBO DEMOGEOGRAFSKE
ANALIZE
7.1 VIRI DEMOGRAFSKIH PODATKOV O NARODNIH IN ETNIČNIH
MANJŠINAH
Glede na ugotovljene prednosti in slabosti načinov zbiranja podatkov o narodnih in etničnih
manjšinah (skupinah in skupnostih) ter glede na časovni in finančni raziskovalni okvir, bo v
tem magistrskem delu za demogeografsko analizo uporabljena sekundarna analiza.
Uporabljeni bodo podatki, ki niso bili zbrani posebej za predmet te raziskave. K tej odločitvi je
botrovalo zlasti to, da sem zaposlena na Statističnem uradu RS, kar mi omogoča pridobiti
podatke iz povezave raznovrstnih baz (zbirk) podatkov in poznavanje postopkov pri zbiranju
teh podatkov (in posledično morebitnih napak v podatkih). Sekundarni analizi je namreč
pogosto očitano, da raziskovalec pogosto ne pozna postopkov in procesov zbiranja (in
posledično napak v podatkih), ker so bili podatki zbrani za nek drug namen. V mojem
primeru se bom tem potencialnim napakam sekundarne analize lahko v večji meri izognila.
Za potrebe pričujoče analize so bile identificirane naslednje uporabne zbirke (baze podatkov),
ki jih hrani Statistični urad RS:
-
POPISI (pri samem povezovanju baz podatkov se bom omejila na Popis 1991 in
2002);
-
BAZE ROJENIH,
-
BAZE UMRLIH,
-
BAZE SKLENITEV ZAKONSKIH ZVEZ in
-
BAZE RAZVEZ ZAKONSKIH ZVEZ.
Baz selivcev za posamezna leta pri uparjanju s popisi ne moremo uporabiti, ker temeljijo na
agregiranih podatkih, in zato njihovo povezovanje s popisi ni možno. Vendar pa so
posamezni popisi s podatkovnega vidika o selitvah vsebinsko zelo bogati in bo analiza
temeljila le na njih. Prav tako pri uparjanju ne moremo uporabiti baz prebivalcev za
posamezna leta, ker Statistični urad RS podatkov o tujcih nima na individualni ravni.
Zakaj povezava med različnimi bazami? Narava popisov je, da dajo statično sliko prebivalstva
na določeno časovno točko in navadno ne vsebuje podatkov, ki omogočajo popolno
analizo demografske slike in razvoja prebivalstva ali izbrane skupine (v našem primeru
italijanske narodne manjšine v Sloveniji). Podatki s področja redne vitalne statistike pa ne
vsebujejo dovolj kakovostnega podatka o narodni/etnični pripadnosti, sploh pa ne
63
vsebujejo podatka o maternem in pogovornem jeziku, zaradi česar je, nemogoče narediti
demogeografsko analizo posebej za narodne in etnične manjšine samo na osnovi podatkov
vitalne statistike.
Pri povezovanju popisov z bazami podatkov rojenih, umrlih, sklenjenih zakonskih zvez in
razvezanih zakonskih zvez, so bile kot kriterijske spremenljivke vključitve enot v analizo
definirane naslednje spremenljivke popisov:
-
opredelitev po narodni/etnični pripadnosti,
-
opredelitev po maternem jeziku in
-
opredelitev po pogovornem jeziku.
Opredelitev po veroizpovedi, ki navadno nastopa med
elementi t. i. etnične sestave
prebivalstva v postopku uparjanja med bazami ne bo nastopala kot kriterij vključitve/izključitve
osebe v analizo, ker se italijanska narodna manjšina v Sloveniji, ki bo v magistrskem delu
služila kot testna populacija, v Sloveniji v splošnem od večinskega naroda pri opredeljevanju
po veroizpovedi ne razlikuje bistveno.
Pri uparjanju vitalnih dogodkov (rojstev, smrti, sklenitev zakonskih zvez in razvez zakonskih
zvez) je bilo v začetku raziskovalnega dela identificirano, da bo prihajalo do določenih
odstopanj, zlasti zaradi dogodkov, ki so nastali v 1. četrtletju koledarskega leta, v katerem je
bil izveden popis. Že v naprej je bilo torej znano, da bo pri uparjanju podatkov prihajalo do
določenega razhajanja. Predvideni razlogi so bili:
-
razlika v časovnem opazovanju; popisa 1991 in 2002 sta bila izvedena na kritični
datum, dogodke vitalne statistike pa se spremlja za koledarsko leto;
-
selitve; pri uparjanju podatkov iz baz vitalne statistike s popisoma bodo izpadle tiste
osebe, ki so se v obdobju od 1. 4. 1991 do 31. 3. 2002 oziroma od 1. 4. 2002 do 31.
12. 2005 odselile (tujci in državljani);
-
umrli; pri uparjanju podatkov iz baz vitalne statistike s popisoma bodo izpadle tiste
osebe, ki so v obdobju od 1. 1. 1991 do 31. 3. 1991 oziroma od 1. 1. 2002 do 31. 3.
2003 umrle (tujci in državljani) – te osebe na kritični datum popisa, zaradi smrti niso
bile več prisotne na ozemlju RS.
Iz preglednice 11 je razvidno, da je imelo ob Popisu 2002 večina prebivalcev Slovenije, ki so
imeli prvo prebivališče po rojstvu v Italiji in so bili priseljeni na ozemlje Slovenije (skupaj 2 777
oseb), slovensko državljanstvo (89,0 % oziroma 2 471 oseb). Iz tega podatka bi se dalo
sklepati, da je večina prebivalcev s prvim prebivališčem po rojstvu v Italiji (ne glede na to iz
katere države so se v Slovenijo po tem priselili) večina Slovencev. Da bi to preverila, sem
analizirala popisne podatke (Popisa 2002) o priseljenih v obdobju 1991 do 2002 po
64
narodnosti, maternem jeziku in pogovornem jeziku. Analiza je pokazala, da je šlo v tem
obdobju le v 155 primerih za priselitve Italijanov (od tega se jih je 69 priselilo v eno izmed
občin Izola/Isola, Koper/Capodistria, Piran/Pirano), v 197 primerih je šlo za priselitev oseb z
italijanskim maternim jezikom (od tega se jih je 93 priselilo v eno izmed občin Izola/Isola,
Koper/Capodistria, Piran/Pirano), in v 96 primerih za v gospodinjstvu italijansko govoreče
prebivalce (od tega se jih je 56 priselilo v eno izmed občin Izola/Isola, Koper/Capodistria,
Piran/Pirano). Od vsega prebivalstva ob Popisu 2002 opredeljenega za Italijane je bilo kar
90,2 % takih, ki so bili državljani Slovenije, 8,1 je bilo državljanov Italije in 0,7 % Hrvaške.
Preglednica 11: Prebivalci Slovenije s prvim prebivališčem v Italiji po državi prve
priselitve in državljanstvu, Popis 2002
Država priselitve
Državljanstvo
Skupaj
Italije
Slovenije
Drugo
Skupaj
2777
293
2471
13
Hrvaška
Italija
Drugo
68
2639
70
z
275
z
63
2355
53
z
9
z
Zanimalo me je tudi obdobje priselitve od leta 1991 do Popisa 2002 – torej število priseljenih,
s prvim prebivališčem po rojstvu v Italiji samo v obdobju, ki bo predmet analize (glej
preglednico 12). V obdobju 1991-2002 se je v Slovenijo iz Italije priselilo 493 prebivalcev. Ker
je bilo ugotovljeno, da se je večina prebivalcev s prvim prebivališčem po rojstvu in priseljenih
v Slovenijo ob Popisu 2002 opredelila za slovensko narodnost, ocenjujem, da priselitve od
leta 1991 do Popisa 2002 ne bodo ogrozile kakovosti demogeografske analize italijanske
narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji, ki sem jo izbrala kot primer.
Preglednica 12: Prebivalci Slovenije rojeni v Italiji po letu priselitve, Popis 2002
Leto
priselitve
Število
SKUPAJ
2777
1907-1920 1921-1939 1940-1954 1955-1975 1976-1990 1991-2002
231
440
1055
282
235
493
Neznano
leto
priselitve
41
Kaj pa priseljevanje v Slovenijo po Popisu 2002? Ali lahko to ogrozi kakovostno
demogeografsko analizo italijanske narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji? Po Popisu
2002 podatkov o narodni pripadnosti selivcev ni na voljo. Iz podatkov letnih selitvenih statistik
je možno proučiti le selitvene tokove. Podatki so boljši za selivce z državljanstvom Republike
Slovenije. Zanje so na voljo tudi podatki o državi priselitve in odselitve, za priseljene in
65
odseljene tujce pa le državljanstvo. Iz preglednic 13 do 16 je, poleg tega, da ima Slovenija
vse bolj intenzivne selitvene tokove, razvidno tudi, da je Slovenija najbolj privlačna za
priseljevanje tujcev – zlasti državljanov držav nastalih na območju bivše Jugoslavije. Med
13 294 v letu 2005 v državo priseljenimi tujci, je bilo 77,5 % državljanov držav nastalih na
ozemlju bivše SFRJ, in sicer: 32,4 % državljanov Bosne in Hercegovine, 25,0 % Srbije in
Črne Gore, 12,6 % Bivše jugoslovanske republike Makedonije ter 7,5 % Hrvaške. V preteklih
letih so bili selitveni tokovi med Slovenijo in drugimi državami EU šibki (v 2004 so državljani
drugih držav EU predstavljali na primer le 2,7 % vseh tujcev, ki so se priselili v Slovenijo). V
letu 2005 smo prvič beležili opaznejše povečanje števila v Slovenijo priseljenih državljanov
drugih držav članic EU (skupaj 12,6 % vseh priseljenih tujcev).
Prav tako ima Slovenija najobsežnejše selitvene tokove državljanov RS z bivšimi
jugoslovanskimi republikami, med državami EU pa z Nemčijo. Priselitve državljanov
Republike Slovenije iz Italije in odselitve državljanov Republike Slovenije v Italijo v obdobju
1991 – 2005, glede na skupno število priselitev in odselitev v Slovenijo, niso bile obsežne. Je
pa opaziti, da se selitveni tokovi državljanov Republike Slovenije z Italijo povečujejo (priselitve
od leta 2002, z rahlim upadom v letu 2003, odselitve v Italijo pa že od konca 90. let). Poleg
tega je nujno izpostaviti, da je imela Slovenija od leta 1991, razen v obdobju 1994-1997,
negativen selitveni saldo državljanov Republike Slovenije z Italijo.
Tudi podatki o priselitvah iz tujine od leta 199522 do 2005 po državi državljanstva (preglednica
16) kažejo na to, da je število priseljenih, ki imajo državljanstvo Italije, in bi potencialno lahko
bile osebe, ki se po narodni pripadnosti opredeljujejo za Italijane (ali kot materni, pogovorni
jezik navajajo italijanski), relativno majhno. Takih oseb (vsaj uradno registriranih) je bilo do
leta 1995 841. V povprečju se je v Slovenijo v tem 11-letnem obdobju priselilo 76,5 oseb z
italijanskim državljanstvom letno oziroma manj kot 1 % v povprečju od vseh priseljenih iz
tujine oziroma 1,1 % od vseh priseljenih s tujim državljanstvom.
Na podlagi analize podatkov o selitvenem gibanju v Sloveniji ocenjujem, da v primeru
italijanske narodne manjšine v Sloveniji, ki bo služila kot testna populacija, časovni zamik pri
uparjanju popisnih podatkov s podatki vitalne statistike, ne bo ogrozil kakovosti
analize demografskih podatkov.
22
V letu 1995 je Statistični urad RS spremenil definicijo prebivalstva. Odločitev, da v preglednici prikažem le
podatke od leta 1995 dalje, temelji na načinu zbiranja in prikazovanja podatkov o selitvah tujcev na Statističnem
uradu RS. Do konca leta 1991 so namreč v podatkih Statističnega urada RS o meddržavnih selitvah sicer res
upoštevane tudi selitve državljanov SFR Jugoslavije v Sloveniji (državljanov vseh republik nekdanje Jugoslavije, ki
so se priselili v Slovenijo oziroma odselili iz nje), vendar pa so od leta 1992 do 1994 v podatkih upoštevane le
selitve državljanov Republike Slovenije. Šele od leta 1995 pa so v podatkih upoštevani tudi podatki o meddržavnih
priselitvah in odselitvah tujcev. Ministrstvo za notranje zadeve od tega leta naprej namreč Statističnemu uradu RS
posreduje tudi določene agregirane podatke o priselitvah tujcev.
66
5989
5943
25
1884
2860
16
861
164
96
37
4
6
9
15
8
4
Državljani Republike Slovenije
EVROPA
Avstrija
Bosna in Hercegovina
Hrvaška
Italija
Srbija in Črna Gora
Makedonija, Nekdanja j. r.
Nemčija
Druge države
AFRIKA
AZIJA
JUŽNA AMERIKA
S IN SR. AMERIKA
AVSTRALIJA IN OCEANIJA
Neznano
…
3461
3367
64
693
1579
39
537
56
274
125
2
5
25
44
16
2
3461
1992
…
2745
2627
61
567
1141
33
499
67
186
73
10
8
39
45
13
3
2745
1993
…
1919
1798
75
430
702
52
307
26
147
59
2
2
20
66
23
8
1919
1994
3688
2191
2112
74
722
757
48
252
51
127
81
4
7
14
35
14
5
5879
1995
7995
1500
1410
72
301
562
40
206
27
136
66
6
4
12
46
22
-
9495
1996
6796
1093
1028
67
147
426
35
151
48
99
55
5
1
9
32
17
1
7889
1997
3746
857
802
83
142
244
29
113
29
105
57
4
3
6
30
12
-
4603
1998
3579
1362
1254
91
300
260
35
170
38
222
138
14
24
2
55
13
-
4941
1999
5250
935
849
92
35
162
57
99
39
241
124
14
19
5
34
14
-
6185
2000
6773
1030
857
64
80
171
46
139
31
195
131
10
22
13
59
33
36
7803
2001
7702
1432
1178
90
121
206
68
143
26
332
192
10
22
63
86
27
46
9134
2002
8011
1268
974
55
81
186
49
147
12
242
202
5
21
38
86
38
106
9279
2003
8597
1574
1220
65
121
250
80
47
263
199
195
12
17
39
105
22
159
10171
2004
13294
1747
1261
92
108
214
96
29
318
166
238
10
34
29
92
23
298
15041
2005
Viri: Statistični urad RS, Ministrstvo za notranje zadeve - Centralni register prebivalstva, Ministrstvo za notranje zadeve - Direktorat za upravne notranje zadeve.
1)
67
Opombe:
Zbiranje podatkov o priselitvah je Statistični urad RS spreminjal. Do konca leta 1991 so v podatkih o meddržavnih selitvah upoštevane tudi priselitve državljanov SFR
Jugoslavije (državljanov vseh republik nekdanje Jugoslavije, ki so se priselili v Slovenijo).
Od leta 1992 do 1994 so v podatkih upoštevane le priselitve državljanov Republike Slovenije.
Od leta 1995 so v podatkih upoštevani tudi podatki o meddržavnih priselitvah tujcev.
Od leta 1998 so v podatkih o meddržavnih priselitvah državljanov RS upoštevane tudi prijave vrnitve iz tujine, kjer so državljani RS začasno prebivali (za več kot 3 mesece).
-
5989
SKUPAJ
Tujci
1991
Država prejšnjega prebivališča
Preglednica 13: Iz tujine priseljeni državljani Republike Slovenije po državah prejšnjega prebivališča in priseljeni tujci, Slovenija,
1991-20051)
9060
9033
70
3507
1852
23
3225
276
52
28
1
2
11
13
-
EVROPA
Avstrija
Hrvaška
Italija
Nemčija
Druge države
AFRIKA
AZIJA
JUŽNA AMERIKA
S. IN SR. AMERIKA
Neznano
…
3848
3713
80
991
877
43
1215
130
296
81
3
4
2
39
16
71
3848
1992
…
1390
1297
175
145
150
35
278
17
393
104
2
4
10
46
28
3
1390
1993
…
983
878
161
41
144
36
102
16
252
126
3
67
33
2
983
1994
2596
776
687
132
40
133
37
66
11
194
74
8
5
2
44
25
5
3372
1995
2182
803
723
111
47
177
33
87
11
174
83
3
1
9
46
21
-
2985
1996
4640
807
749
136
43
175
31
53
5
165
141
1
2
2
35
15
3
5447
1997
6003
705
642
131
35
131
47
46
9
143
100
3
5
2
27
25
1
6708
1998
1643
963
840
108
51
116
78
40
6
282
159
7
12
7
74
23
-
2606
1999
2011
1559
1301
157
88
138
90
77
17
348
386
9
49
18
148
34
-
3570
2000
3369
1442
1230
142
48
168
102
97
7
391
275
10
28
5
123
45
1
4811
2001
4645
2624
2349
282
110
182
145
171
27
907
525
12
38
16
156
53
-
7269
2002
3980
1887
1575
188
94
181
127
145
15
463
362
12
29
26
161
74
10
5867
2003
6004
2265
2004
207
142
216
331
30
473
117
488
13
35
20
141
44
8
8269
2004
6528
2077
1720
229
54
201
149
25
451
97
514
19
68
11
172
80
7
8605
2005
68
Opombe:
1)
Zbiranje podatkov o odselitvah je Statistični urad RS spreminjal. Do konca leta 1991 so v podatkih o meddržavnih odselitvah upoštevane tudi odselitve državljanov SFR
Jugoslavije (državljanov vseh republik nekdanje Jugoslavije, ki so se odselili iz Slovenije).
Od leta 1992 do 1994 so v podatkih upoštevane le odselitve državljanov Republike Slovenije.
Od leta 1995 so v podatkih upoštevani tudi podatki o meddržavnih odselitvah tujcev.
Od leta 1998 so v podatkih o meddržavnih odselitvah državljanov RS upoštevane tudi prijave začasne odsotnosti zaradi odhoda v tujino (za več kot 3 mesece).
V podatkih o meddržavnih selitvah niso upoštevane odselitve državljanov Republike Slovenije ali tujcev v Sloveniji, ki so se odselili iz države in svojega prebivališča v
Sloveniji niso odjavili.
-
9060
SKUPAJ
Tujci
1991
Država bodočega prebivališča
Preglednica 14: V tujino odseljeni državljani Republike Slovenije po državah bodočega prebivališča in odseljeni tujci, Slovenija,
1991-20051)
-3071
-3071
-3090
-45
-1623
1008
-7
-2364
-112
44
9
3
4
9
4
-5
4
SKUPAJ
EVROPA
Avstrija
Hrvaška
Italija
Nemčija
Druge države
AFRIKA
AZIJA
JUŽNA AMERIKA
S. IN SR. AMERIKA
Neznano
-387
-346
-16
-298
702
-4
-678
-74
-22
44
-1
1
23
5
-69
-387
1992
1355
1330
-114
422
991
-2
221
50
-207
-31
8
4
29
-1
-15
-
1355
1993
936
920
-86
389
558
16
205
10
-105
-67
2
2
17
-1
-10
6
936
1994
1415
1425
-58
682
624
11
186
40
-67
7
-4
2
12
-9
-11
-
2507
1995
697
687
-39
254
385
7
119
16
-38
-17
3
3
3
0
1
-
6510
1996
286
279
-69
104
251
4
98
43
-66
-86
4
-1
7
-3
2
-2
2442
1997
152
160
-48
107
113
-18
67
20
-38
-43
1
-2
4
3
-13
-1
-2105
1998
399
414
-17
249
144
-43
130
32
-60
-21
7
12
-5
-19
-10
-
2335
1999
-624
-452
-65
-53
24
-33
22
22
-107
-262
5
-30
-13
-114
-20
-
2615
2000
-412
-373
-78
32
3
-56
42
24
-196
-144
0
-6
8
-64
-12
35
2992
2001
-1192
-1171
-192
11
24
-77
-28
-1
-575
-333
-2
-16
47
-70
-26
46
1865
2002
-619
-601
-133
-13
5
-78
2
-3
-221
-160
-7
-8
12
-75
-36
96
3412
2003
-691
-784
-142
-21
34
-251
17
-210
82
-293
-1
-18
19
-36
-22
151
1902
2004
-330
-459
-137
54
13
-53
4
-133
69
-276
-9
-34
18
-80
-57
291
6436
2005
69
Tujci
…
…
…
1092
5813
2156
-2257
1936
3239
3404
3057
4031
2593
6766
Opombe:
1)
Zbiranje podatkov o selitvah je Statistični urad RS spreminjal. Do konca leta 1991 so v meddržavnih selitvah upoštevane selitve državljanov SFR Jugoslavije (državljanov
vseh republik nekdanje Jugoslavije, ki so se priselili v Slovenijo oziroma odselili iz nje).
Od leta 1992 do 1994 so v podatkih upoštevane le selitve državljanov Republike Slovenije.
Od leta 1995 so upoštevani tudi podatki o meddržavnih priselitvah in odselitvah tujcev.
V podatkih o meddržavnih selitvah niso upoštevane odselitve državljanov Republike Slovenije ali tujcev v Sloveniji, ki so se odselili iz države in svojega prebivališča v
Sloveniji niso odjavili.
Od leta 1998 so v podatkih o meddržavnih selitvah državljanov RS upoštevane tudi prijave začasne odsotnosti zaradi odhoda v tujino (za več kot 3 mesece) oziroma prijave
vrnitve iz tujine, kjer so državljani RS začasno prebivali.
1991
Država prejšnjega/bodočega
prebivališča
Preglednica 15: Selitvena sprememba (prirast, upad) s tujino - državljanov Republike Slovenije in tujcev, Slovenija, 1991-20051)
4
64
Avstralija in Oceanija
Neznana država državljanstva
4
159
9
107
8
56
9152
2699
1516
117
799
59
175
1500
1902
385
9495
1996
4
139
13
110
10
39
7574
1811
1020
53
747
54
92
1093
2272
432
7889
1997
1
58
5
108
12
34
4385
1083
548
63
537
42
57
857
680
518
4603
1998
2
23
9
31
13
8
4855
1560
403
32
826
10
35
1362
310
317
4941
1999
12
10
8
84
15
48
6008
2016
906
35
876
48
58
935
660
474
6185
2000
20
4
12
174
22
112
7459
2360
1102
90
1049
78
131
1030
880
739
7803
2001
6
22
18
158
32
81
8817
2531
1307
85
1217
41
135
1432
1221
848
9134
2002
19
39
24
196
46
92
8863
2105
1282
71
1559
56
112
1268
1499
911
9279
2003
9
-
28
190
18
76
9850
2966
798
29
1251
43
62
1574
2371
756
10171
2004
12
66
1
29
4184
852
747
76
356
40
101
2191
1160
180
Evropa
Hrvaška
Italija
Makedonija, Nekd. j. r.
Nemčija
Ruska federacija
Slovenija
Srbija in Črna gora (Jugoslavija)
Druge države
Afrika
Azija
Južna Amerika
Severna in Srednja Amerika
5703
1995
SKUPAJ
Država državljanstva
Preglednica 16: Priselitve tujcev v Slovenijo po državi državljanstva, 1995-2005
70
18
4
31
217
20
105
14646
4307
992
190
1678
257
88
1747
3324
2063
15041
2005
7.2 POSTOPEK
UPARJEVANJA
PODATKOV
IZ
BAZ
VITALNIH
STATISTIK S POPISOMA 1991 IN 2002
Postopek uparjevanja je potekal s pomočjo programa 'Access'. Predpogoj uparjanja baz
vitalnih statistik je bil, da imajo zapisi v bazah vitalnih statistik in Popisu 1991 ter 2002
enoznačni identifikator, ki bo omogočil povezovanje enot. Ker so bili posamezni zapisi v
bazah vitalnih statistik še z identifikatorji imenovanimi enotna matična številka občana (t. i.
EMŠO), zapisi v Popisu 1991 in 2002 pa so imeli že enoznačni statistični identifikator (t. i.
SID), je bila potrebna pretvorba EMŠO-jev v teh bazah v SID.
Ob pregledu baz vitalnih statistik je bilo ugotovljeno, katere baze niso popolne glede
enoznačnih identifikatorjev. Ugotovljeno je bilo, da je pri raziskovanju rojeni za leta 1995,
1996 in 1997 ni enoznačnih identifikatorjev za matere in očete rojenega. Pri rodnosti sem
nameravala podatke za rojene uparjati s popisoma 1991 in 2002 preko identifikatorja matere.
Zaradi nizkega števila pojavov sem nameravala podatke analizirati za petletna obdobja, in
sicer za obdobja 1991-1995, 1996-2000 in 2001-2005. Ugotovila sem, da bi ob načrtovanem
pristopu k analizi v prvem in drugem petletnem obdobju manjkali podatki za določena leta.
Obstajala je možnost, da za ta leta podatke povežem preko identifikatorjev rojenih, in sicer s
Popisom 2002, in ne preko identifikatorjev njihovih mater s Popisom 1991, kot je bilo
načrtovano. Odločila sem se, da podatke rojenih za obdobje 1991-2000 uparim preko
identifikatorja rojenih, in sicer s Popisom 2002, pri čemer je bilo že v naprej znano, da pri
uparjanju za to obdobje ne bo mrtvorojenih (le-ti v času Popisa 2002 seveda niso bili prisotni
na ozemlju Slovenije). Glede na to, da se je s Popisom 2002 in predhodnimi popisi
prebivalstva zbiralo podatke o številu živorojenih otrok, ki jih je ženska rodila, sem se
odločila, da z vzdolžno analizo rodnosti dopolnim prečno analizo.
Že v idejni razpravi o uparjevanju sem ugotavljala, da uparitev enot iz letnih statističnih
raziskovanj zaradi različnih dejavnikov ne bo popolna. Delež neuparjenih zapisov pri
uparjanju podatkov o rojenih za obdobje 2001 do 2005 preko enoznačnih identifikatorjev
mater s Popisom 2002 se je gibal med 2,1 in 4,7 % (glej preglednico 17).
71
Preglednica 17: Neuparjeni zapisi statističnega raziskovanja rojeni v obdobju 20012005 s Popisom 2002 (absolutne vrednosti in strukturni deleži)
Leto
Rojeni (mrtvorojeni
in živorojeni)
2001
2002
2003
2004
2005
17562
17594
17415
18059
18269
Uparitev s Popisom 2002
(preko identifikatorja matere)
17119
17216
16771
17411
17418
Delež neuparjenih
zapisov (%)
2,5
2,1
3,7
3,6
4,7
Viri: Baze rojenih; Ministrstvo za notranje zadeve - Centralni register prebivalstva; Inštitut za varovanje zdravja
RS; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v 2002; lastni izračuni.
Delež neuparjenih zapisov pri uparjanju podatkov o rojenih za koledarska leta od 1991 do
2000 preko identifikatorjev otroka s Popisom 2002 se je gibal med 2,2 in 4,0 % (glej
preglednico 18).
Preglednica 18: Neuparjenih zapisi statističnega raziskovanja rojeni v obdobju 19912000 s Popisom 2002 (absolutne vrednosti in strukturni deleži)
Leto
Živorojeni1)
1991
1992
1993
1994
1995
1996
1997
1998
1999
2000
21583
19982
19793
19463
18980
18788
18165
17856
17533
18180
(preko identifikatorja otroka)
20770
19187
19257
18943
18455
18344
17202
17433
17109
17786
Delež neuparjenih
zapisov (%)
3,8
4,0
2,7
2,7
2,8
2,4
2,5
2,4
2,4
2,2
1)
Pri primerjanju deleža neuparjenih zapisov preko identifikatorja otroka je smiselno primerjati podatke o
uparjenih zapisih s številom živorojenih, ker mrtvorojenih ob Popisu 2002 ni bilo.
Viri: Baze rojenih; Ministrstvo za notranje zadeve - Centralni register prebivalstva; Inštitut za varovanje zdravja
RS; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v 2002; lastni izračuni.
Pri uparjanju baz umrlih za obdobje 1991-2005 s popisom 1991 in 2002 je bila situacija
sledeča (glej preglednico 19):
72
Preglednica 19: Neuparjeni zapisi statističnega raziskovanja umrli s Popisom 1991 in
2002 (absolutne vrednosti in strukturni deleži)
Leto
1991
1992
1993
1994
1995
1996
1997
1998
1999
2000
2001
Leto
2002
2003
2004
2005
Umrli
19324
19333
20012
19359
18968
18620
18928
19039
18885
18588
18508
Umrli
Delež neuparjenih
zapisov (%)
13899
18493
19233
18647
18257
17987
18257
18403
18217
17904
17602
18701
19451
18523
18825
13442
18735
17924
18306
28,1
4,3
3,9
3,7
3,7
3,4
3,5
3,3
3,5
3,7
4,9
Delež neuparjenih
zapisov (%)
28,1
3,7
3,2
2,8
Viri: Baze umrlih; Ministrstvo za notranje zadeve - Centralni register prebivalstva; Inštitut za varovanje zdravja RS;
Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v 2002; lastni izračuni.
Zaradi izpada prvega četrtletja umrlih v letu 1991 in 2002, ker je bil popis izveden na kritični
datum 31. 3. v koledarskem letu 1991 in 2002, med uparjenimi zapisi za obe omenjeni
koledarski leti, manjka 28,1 % umrlih. Analiza umrlih za leti 1991 in 2002 torej zaradi izpada
četrtine umrlih v koledarskem letu ni smiselna. Za ostala leta se delež neuparjenih zapisov
giblje med 2,8 in 4,9 %, kar je za analizo umrljivosti sprejemljivo.
Pri uparjanju nevest in ženinov, ki so po posameznih letih sklepali zakonske zveze, bi bilo
potrebno upariti tako neveste kot ženine, in sicer od leta 1991 do 2001 s Popisom 1991, in
od leta 2002 do 2005 s Popisom 2002. Tako kot pri umrlih je bilo ugotovljeno, da v analizo
zaradi izpada prvega četrtletja v letu 1991 in 2002, ker sta se popisa izvedla na koncu
prvega četrtletja, ne bi bilo smiselno v analizo vzeti let 1991 in 2002. Glede na to, da je
zakonski stan na voljo tako v popisu 1991 in 2002, kot tudi pri umrlih ter za starše rojenih,
sem se odločila, da uporabim že zbrane podatke o zakonskem stanu s popisi in ne uparjam
baz porok in razvez s popisom 1991 in 2002. Glede na izkušnjo o številu uparitev zapisov pri
rojenih in umrlih, bi bila analiza razveznosti in poročnosti sporna tudi zaradi velike verjetnosti
slučajnih vplivov, pa tudi statistične zaupnosti.
Za primerjavo v analizo vključene narodne manjšine z večinskim prebivalstvom bodo
uporabljeni tudi statistični podatki popisov prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj
73
ter podatki rednih statističnih raziskovanj, ki jih izvaja Statistični urad RS in so
dostopni širši javnosti.
Morda se bralcu zastavlja vprašanje, zakaj kot primer demogeografske analize vzeti
italijansko narodno manjšino v Sloveniji in ne katerekoli druge v evropskem
prostoru?! K tej odločitvi avtorice je botrovalo več dejavnikov:
-
v slovenskem prostoru je bila ta narodna manjšina že večkrat predmet raznovrstnih
geografskih
(najpogosteje
socio-ekonomskih
in
geopolitičnih),
demografskih,
jezikovnih in tudi demogeografskih analiz, kar omogoča kritični pretres uporabljenih
metod;
-
demografski razlogi, saj več avtorjev (naj navedem samo nekatere: Vladimir
Klemenčič, Milan Bufon, Peter Repolusk, Jernej Zupančič, Franco Juri, Julij Titel idr.)
ugotavlja, da se ta manjšina v Slovenski Istri že od ustanovitve Svobodnega
tržaškega ozemlja, sooča z absolutnim in relativnim upadanjem njihovega števila (v
prvih obdobjih zlasti zaradi izselitev v Italijo) (Juri, 1991, str. 24), kasneje pa tudi z
izrazitim staranjem prebivalstva in prostorsko 'demografsko erozijo';
-
Slovenija je tipična predstavnica evropskih držav, ki se soočajo z zelo nizko rodnostjo
in negativnim naravnim prirastom ter izrazitim staranjem prebivalstva (pri čemer velja
poudariti, da je rodnost začela upadati v Sloveniji že v 80. in ne šele v 90. letih);
-
dostopni podatkovni viri in zlasti možnost njihovega povezovanja. Drugi raziskovalci
so v veliki večini uporabljali le popisne podatke ali so za zbiranje podatkov izvedli
terenske ankete;
-
upanje, da bo na ta način magistrsko delo na kvantitativen način (ob kritični presoji do
sedaj
opravljenega
znanstveno-raziskovalnega
dela)
osvetlilo
sodobne
demogeografske procese italijanske narodne manjšine, njihove vzroke in posledice.
7.3 VIRI PROSTORSKIH PODATKOV
Za izvedbo analize bodo potrebni tudi naslednji prostorski podatki (vir bo Geodetska uprava
Republike Slovenije in Statistični urad Republike Slovenije):
-
meje občin in naselij (ob popisih in za leta od 1991 do 2005) ter
-
površina občin in naselij.
74
8
KRATEK GEOGRAFSKI ORIS ITALIJANSKE NARODNE
MANJŠINE (SKUPNOSTI) V SLOVENIJI
Uvodoma je bilo izpostavljeno, da je pri proučevanju narodnih, nacionalnih in etničnih
manjšin (skupin in skupnosti) pomembna kompleksnost in analitična ter sintetična
poglobljenost socialnogeografskih vidikov. Torej je, kljub temu, da je magistrsko delo
usmerjeno le v demogeografsko proučevanje narodnih (nacionalnih) in etničnih manjšin, za
razumevanje predmeta proučevanja in njegovo analizo nujno izpostaviti določene geografske
in geopolitične dimenzije prostora, ki ga take manjšine, skupine oziroma skupnosti
naseljujejo. Obenem je take manjšine, skupine in skupnosti potrebno postaviti v nek
zgodovinski in družbeno-gospodarski okvir, ki je zaznamoval razvoj in obstoj take manjšine
(skupine, skupnosti).
Naj poudarim, da je o italijanski narodni manjšini (skupnosti) v slovenski literaturi moč najti
precej informacij in analiz ter predlogov za njeno znanstveno proučevanje. V tem poglavju
bom zato izpostavila le najpomembnejše elemente nastanka, razvoja in obstoja te manjšine
v Sloveniji. Italijansko narodno manjšino bom postavila v prostor, v katerem ta biva, se
dotaknila širšega družbeno-ekonomskega razvoja, ki je in še vpliva nanjo in povzela glavne
zgodovinske mejnike, ki so bili povezani z njenim nastankom, razvojem in obstojem.
8.1 NASELITVENI
PROSTOR
ITALIJANSKE
NARODNE
MANJŠINE
(SKUPNOSTI) IN NJEN POLITIČNOGEOGRAFSKI POLOŽAJ
Italijanska narodna manjšina razpršeno naseljuje ozek pretežno urbani del prostora
Slovenske Istre v obalno-kraški regiji. Pred drugo svetovno vojno je prebivalstvo italijanske
narodnosti na etnično mešanem območju imelo lokalno večino v mestih in določenih vaseh,
medtem ko v širšem zaledju slovenske Istre ni bilo prisotno (prim. Appollonio et al., 2002, str.
261).
V smislu lokalne samouprave je to območje trenutno razdeljeno med tri občine:
Koper/Capodistria, Izolo/Isola in Piran/Pirano. Med narodno mešana (dvojezična) naselja,
kjer živijo pripadniki avtohtone italijanske narodne skupnosti, se po statutih občin23 uvrščajo:
-
Ankaran/Ancarano, Barizoni/Barisoni, Bertoki/Bertocchi, Bošamarin/Bossamarino,
Cerej/Cerei,
Hrvatini/Crevatini,
Kampel/Campel,
Kolomban/Colombano,
Koper/Capodistria, Prade/Prade, Premančan/Premanzano, del naselja Spodnje
Škofije (Valmarin), Šalara/Salara in Škocjan/San Canziano v Mestni občini Koper;
23
7. člen Statuta Mestne občine Koper, 3. člen Statuta Občine Piran, 4. člen Statuta Občine Izola.
75
-
Piran/Pirano, Portorož/Portorose, Lucija/Lucia, Strunjan/Strugnano, Seča/Sezza,
Sečovlje/Sicciole, Parecag/Parezzago in Dragonja/Dragogna v Občini Piran;
-
Dobrava pri Izoli/Dobrava presso Isola, Jagodje/Jagodje in mesto Izola/Isola v Občini
Izola.
76
Viri: Statuti Mestne občine Koper, Občine Piran in Občine Izola, Statistični urad RS, Geodetska uprava RS.
Karta 1: Naselja občin Izola/Isola, Koper/Capodistria in Piran/Pirano, ki so po statutih občin s statusom narodno mešana
77
V geopolitičnem smislu je italijanska narodna manjšina (skupnost) locirana na stiku med
romanskim in slovanskim svetom. Do 90. let je ta prostor predstavljal tudi stik med dvema
političnima in gospodarskima sistemoma – med demokracijo in avtokratičnim političnim
sistemom, med kapitalizmom in socialističnim samoupravljanjem. Ta prostor je, kljub
meji med nekdanjo Jugoslavijo in kasneje Slovenijo, imel to prednost, da je bila ta meja vse
od 60. let dalje odprta (s številnimi prehodi – skupaj 53: 13 mednarodnih, 24 obmejnih, 14
kmetijskih in 2 planinska)24. To je pripadnikom italijanske narodne manjšine (skupnosti)
omogočalo tesne stike z matičnim narodom in prekomejno sodelovanje na gospodarskem,
političnem in kulturnem področju med Italijo in Jugoslavijo ter kasneje Slovenijo. Iz študij
izvedenih na območju slovensko-italijanske meje, je znano, da je v južnem, urbaniziranem
delu te meje lokalno prekomejno sodelovanje tako intenzivno, da prav gotovo v tem smislu,
ni podobnega območja na drugih delih italijanske meje oziroma v srednji Evropi na sploh.
Razloge gre iskati v »mladosti« politične meje in »trdovratnosti« določenih regionalnih
identitet, ki presegajo državne okvirje, in ki so še posebej aktivne, če se jim pridružijo
določene primerjalne prednosti mejnega območja z ene in druge strani (glej Appollonio et al.,
2002, str. 270).
Poselitveni prostor v gospodarskem smislu označuje zlasti navezanost na pristanišči v
Kopru in Trstu, razvoj turizma (v novejšem času ne le kopališkega, pač pa tudi
kongresnega in igralniškega), mednarodni tranzit in nanj vezana trgovinska, bančniška
in zavarovalniška dejavnost. Obenem ima ta prostor »značaj dela obmestne cone Trsta,
saj je narodni manjšini zaradi bližine velikega mesta z razvitimi italijanskimi in kulturnimi
ustanovami olajšano spremljanje kulture matičnega naroda« (Klemenčič, 1985, str. 8). Za ta
prostor je značilna tudi dvojezičnost (ne le v formalnem smislu, pač pa zlasti v
funkcionalnem), ki pomeni velik prispevek k sožitju večinskega naroda z italijansko narodno
manjšino (skupnostjo).
Dosedanja raziskovanja so pokazala (prim. Appollonio et al, 2002, str. 270), da na območju
meje med Italijo in Slovenijo, slovenska narodna manjšina v Italiji in italijanska narodna
manjšina v Sloveniji ohranjata pomemben del prekomejnih kontaktov in sodelovanja
na gospodarskem in kulturnem področju. Pomemben oblikovalec takega funkcionalnega
prekomejnega območja je »skupna kultura, ki pogosto temelji na skupnem jeziku in etnični
pripadnosti, pa tudi na skupnem zgodovinskem spominu« (Appollonio e tal., 2002, str. 270).
Klemenčič (1993a, str. 9) je že v začetku 90. let ugotavljal, da so »manjšine ob slovenskoitalijanski meji že takrat presegle zgolj funkcijo prekomejnega povezovanja med Slovenijo in
Italijo in, da že pridobivajo na pomenu v funkciji transkontinentalnega povezovanja med
24
Klemenčič, 1993a, str. 11.
78
evropskimi državami«. Nadalje isti avtor (1993a, str. 11) ugotavlja, da na »urbaniziranih
obmejnih območjih med Novo Gorico, Sežano in Koprom na slovenski strani in Trstom ter
Gorico na italijanski, že lahko govorimo o visoki stopnji soodvisnosti s prekomejno
povezanostjo. Na naštetih območjih so vezi in soodvisnost življenja, gospodarstva,
kulturnega življenja in sredstev javnega obveščanja dosegli že tako stopnjo medsebojne
povezanosti, da lahko govorimo o tipu obmejne regije, kjer se že javljajo elementi
evropeizacije in s tem tudi elementi oblikovanja 'evroregije' s popolno prevlado terciarizacije
in postindustrijske družbe«.
8.2 ZGODOVINSKI
MEJNIKI
OBLIKOVANJA
ZAHODNE
MEJE
SLOVENIJE IN ITALIJANSKE NARODNE MANJŠINE (SKUPNOSTI)
Zgodovina italijanske narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji se povezuje s prihodom
Rimljanov in kasneje Benečanov na ozemlje Slovenske Istre. Prav z Beneško republiko pa
se povezuje nastajanje prve »moderne« meje na območju Slovenske Istre, in sicer med 13.
in 15. stoletjem, ko je Beneška republika utrdila svojo istrsko posest (glej Bufon, 2001, str.
40). Končno podobo je meja med beneško republiko in habsburško državo (t. i. romanskoslovanska etnična meja) dobila ob podpisu mirovne pogodbe leta 1521 in se ni več
spremenila do konca 18. stoletja. Funkcija stare beneško-avstrijske meje je dejansko
prenehala šele ob koncu Ilirskih provinc, ko je celoten polotok Istre postal enotna
administrativna enota s sedežem v Pazinu, medtem ko se je v upravnem pogledu avstrijska
dežela Istra oblikovala šele leta 1861, ko je dobila deželni zbor s sedežem v Poreču (glej
ibidem, str. 40-41). Oblikovanje meje na tem območju se nadaljuje z gibanjem za zedinjeno
Italijo in zlasti s Kraljevino Italijo, ki se je leta 1866 prvič približala slovenskemu etničnemu
ozemlju in pridobila Beneško Slovenijo. Italijo v času pojava imperializma v Evropi omami
veličina nekdanjega rimskega in beneškega imperija. Izbruh prve svetovne vojne pa je Italiji
ponudil možnost uresničitve teh imperialističnih teženj.
8.2.1 LONDONSKI PAKT
Z Londonskim paktom, podpisanim dne, 26. 4. 1915 (Marušič, 1992, str. 322), ki ga je
Italija sklenila z Antantnimi silami (Veliko Britanijo, Francijo in Rusijo) ob začetku 1. svetovne
vojne, je po porazu Avstro-Ogrske za nagrado za sodelovanje v vojni na strani zaveznic,
dobila precejšen delež ozemlja: Tridentinsko, južno Tirolsko, Trst, Slovensko Primorje, Istro
do Kvarnerja ter otoka Cres in Lošinj skupaj z nekaterimi manjšimi otoki25. Črta Londonskega
pakta je po 1. svetovni vojni globoko zarezala na ozemlje današnje Slovenije. Začela se je
25
»Italijanska vojska je takoj po sklenjenem premirju ob koncu prve svetovne vojne dne 3. 11. 1918 začela
okupirati ozemlje, ki ga je določalo premirje« (Skubic, 1990, str. 198).
79
pri Trbižu, šla čez Predel, Mangart, Triglav, na Podbrdo in Idrijo, od tod na Snežnik in proti
morju.
8.2.2 SAINT GERMAINSKA POGODBA
Po koncu prve svetovne vojne je bila 10. 9. 1919 v Saint Germainu podpisana Pogodba
med glavnimi zavezniškimi in pridruženimi silami26 ter Kraljevino Srbov, Hrvatov in
Slovencev, ki je v 2. členu določala, da se Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev zavezuje
dajati vsem prebivalcem polno in popolno zaščito življenja in svobode, ne glede na rojstvo,
narodnost, jezik, pleme ali vero (glej Komac, 2002, str. 139-147; Pirjevec, 1995, str. 16).
Pogodba je prinesla tudi, da »morajo biti državljani, ki pripadajo rasnim, religioznim ali
jezikovnim manjšinam enako obravnavani pred zakonom kot drugi državljani« (Thornberry,
1991, str. 42). Pripadniki manjšin so imeli pravico, da na svoje stroške ustanavljajo šole in
dobrodelne, religiozne in druge družbene ustanove. Države so soglašale, da bodo
zagotavljale pisno ali ustno uporabo maternega jezika manjšin na sodiščih. Načelno se
pogodba sicer dotakne pravic narodnosti, vendar pa v pogodbi pravice Italijanov na ozemlju
novonastale Kraljevine SHS niso posebej izpostavljene.
8.2.3 RAPALLSKA POGODBA
Z Rapallsko pogodbo (12. 11. 1920) sklenjeno med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo je bilo
formalnopravno Italiji priključeno ozemlje dogovorjeno z Londonskim paktom (Skubic, 1990,
str. 198, Marušič, 1992, 322, Jeri, 1972, str. 1131). Rapallska razmejitev je bila ena izmed
najhujših amputacij v Evropi po prvi svetovni vojni (Jeri, 1972, str. 1131). »Četrtina
slovenskega etničnega ozemlja (Goriško-Gradiško, Trst z okolico in del Notranjske kot
mešano slovensko-italijansko etnično ozemlje) je s približno 300 000 prebivalci prišla pod
italijansko oblast« (Pirjevec, 1995, str. 28). Novo osvobojeno ozemlje so Italijani poimenovali
Venezia Giulia. S to pogodbo si je Italija zagotovila nadvlado na Jadranskem morju. »Na
območju, ki je med obema svetovnima vojnama pripadlo Italiji, je italijanska fašistična vlada v
okviru politike italijanizacije tega območja vršila ostro asimilacijsko politiko nad avtohtonimi
Slovenci (in Hrvati). V okviru tega so na to območje tudi planirano in masovno naseljevali
Italijane iz drugih delov Italije« (Appollonio et al., 2002, str. 255; Jeri, 1971, str. 1972). Po letu
1922 so vsa obalna istrska mesta okusila fašistično preganjanje; »v letih 1927-29 so
italijanski fašisti izdelali načrt za kulturno uničenje Slovencev, ki je vključeval prepoved rabe
slovenščine (tudi v cerkvi), poitalijančevanje imen in priimkov, odpuščanje slovenskih
uradnikov, razpuščanje slovenskih društev, omejitev slovenskega tiska itd.« (Jeri, 1972, str.
1132-1133).
26
»Med zavezniškimi in pridruženimi silami so bile ZDA, Britanski imperij, Francija, Italija in Japonska« (Komac,
1998, str. 140 ).
80
8.2.4 MIROVNA POGODBA Z ITALIJO IN STALNI STATUT SVOBODNEGA
TRŽAŠKEGA OZEMLJA
Po krvavi drugi svetovni vojni se je pričel diplomatski boj (glej Skubic, 1990, str. 201–202)
za Istro, Trst in Slovensko Primorje. Na podlagi beograjskega in devinskega sporazuma je
bilo v juniju 1945 t. i. osvobojeno ozemlje razdeljeno na cono A in cono B z Morganovo
linijo. Prvo, ki je vključevala mesto Trst in obalni pas, so okupirale anglo-ameriške čete,
drugo (po obsegu večjo) pa jugoslovanske. Ta rešitev naj bi veljala, dokler mirovna
konferenca ne odloči, komu naj pripade to ozemlje. Tržaški problem postane mednarodni
problem nasprotujočih si interesov vzhoda in zahoda.
Ob pripravljanju mirovne pogodbe z Italijo je bil s pomočjo sveta zunanjih ministrov štirih
velikih sil dosežen princip etničnega ravnotežja na meddržavni ravni27. Mirovna pogodba z
Italijo je bila podpisana28 10. 2. 1947 v Parizu, v veljavo pa je stopila 15. 9. 1947. Sestavni
del Mirovne pogodbe je tudi 17 prilog, med katerimi je tudi Stalni statut Svobodnega
tržaškega ozemlja, ki je prebivalcem, pripadnikom na tem ozemlju živečih narodni
skupnosti, zagotovil vrsto pomembnih pravic. Mirovna pogodba je uredila vrsto vprašanj in
med drugim v 3. in 22. členu določila novo razmejitev med Jugoslavijo in Italijo ter
Jugoslavijo in Svobodnim tržaškim ozemljem29 (podrobno v Jeglič, 2000, str. 28). Z njo je
bila Jugoslaviji prepuščena Istra in večji del Benečije ter Julijske pokrajine. Italiji je bilo
dovoljeno, da obdrži Kanalsko dolino, Beneško Slovenijo, spodnji del Posočja z mesti Gorica
in Monfalcone. Na ozemlju, ki ga je pridobila Jugoslavija, se je vsemu prebivalstvu zavezala
zagotoviti enakopravno uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne glede na
raso, spol, jezik ali vero, vključno s svobodo govora, tiska, objavljanja, verskih
obredov, političnega prepričanja in javnega zbiranja.
Mirovna pogodba je podelila možnost optiranja za italijansko državljanstvo iz ozemlja
priključenega Jugoslaviji ter za jugoslovansko državljanstvo iz ozemlja priključenega Italiji30.
27
»Ob pripravljanju mirovne pogodbe z Italijo je svet zunanjih ministrov štirih velikih sil sprejel dve stališči, ki naj
vodita pripravo novih meja:
a ) nova meja naj se čimbolj približa etnični meji; in
b) če bi ta ideja kazala močne odklone pri praktični izvedbi, je potrebno upoštevati idejo o etničnem ravnotežju,
kar je pomenilo, da naj bi v Italiji ostalo približno toliko Jugoslovanov, kolikor bi ostalo v Jugoslaviji Italijanov«
(Komac, 1998, str. 140).
28
Podpisalo jo je 21 držav.
29
2
»STO je bil razdeljen na anglo-ameriško cono A s površino 222 km in jugoslovansko cono B s površino 516
2
km . Cona B pa je bila nadalje razdeljena na koprski in bujski okraj. Meja med njima je leta 1954 postala meja
med republikama Slovenijo in Hrvaško« (Jeglič, 2000, str. 28).
30
6. člen Stalnega statuta je določal, da italijanski državljani, ki so imeli 10. 6. 1940 stalno prebivališče znotraj
STO ter tudi njihovi otroci, ki so bili rojeni po tem datumu, izgubijo italijansko državljanstvo in postanejo državljani
STO. Tem osebam, ki so bile starejše od osemnajst let, pa je bila odprta možnost, da optirajo za italijansko
državljanstvo v obdobju šestih mesecev od začetka veljavnosti Ustave STO, ki jo je uvedel Stalni statut. STO je
lahko zahtevalo, da se tisti, ki so izkoristili možnost opcije, preselijo v Italijo v roku enega leta od datuma optiranja.
81
V slovenskem delu cone B (v koprskem okraju) je prevladalo stališče, da je potrebno izseliti
čim večje število italijanskega prebivalstva. Na drugi strani pa je italijanska politika
sonarodnjake iz Jugoslavije vabila z obširno propagando, da se »vrnejo v okrilje matične
domovine«. Končni rezultat obeh politični percepciji reševanja italijanskega narodnega
vprašanja v Sloveniji je bila redukcija italijanskega življa na »ostanek ostankov« (glej Komac,
1998, str. 142).
Morganova linija naj bi sovpadala z etnično mejo, vendar ta kompromis ni zadovoljil ne Italije
in ne Jugoslavije. Italija si je želela linijo pomakniti bolj proti vzhodu, Jugoslavija pa je
zahtevala celotno Svobodno tržaško ozemlje. Svobodno tržaško ozemlje je zaradi sprememb
na mednarodni politični sceni ostalo 7 let nespremenjeno, in sicer vse do leta 1954.
8.2.5 LONDONSKI MEMORANDUM IN POSEBNI STATUT
Odnosi med Italijo in Jugoslavijo so, kljub mirovni pogodbi, po drugi svetovni vojni ostajali
odkrito napeti vse do podpisa Londonskega memoranduma 5. 10. 1954. V Londonskem
memorandumu je pomembna izhodiščna ugotovitev, da se je izvajanje določb mirovne
pogodbe z Italijo, ki se nanašajo na STO, pokazalo za nemogoče. Cilj tega memoranduma je
bil, prvič, z novo rešitvijo nadomestiti stare določbe, ki govore o STO in drugič, da naj bo
nova rešitev trajna. Države podpisnice (Jugoslavija, Italija, Velika Britanija in ZDA) so se
sporazumele o ukinitvi vojaške oblasti v conah, o umiku vojaških sil in razširitvi
jugoslovanske in italijanske civilne uprave. Memorandum je prinesel tudi novo mejo –
jugoslovanska civilna uprava se je raztegnila še za 11,5 km2 v cono A – »SR Slovenija je
dobila pas obalnega ozemlja ob Tržaškem zalivu, ki se prične na Debelem rtiču in konča ob
ustju reke Dragonje« (Lük, 1980, str. 26). Z delitvijo oziroma ukinitvijo STO je del
prebivalstva italijanske narodnosti prešlo pod jugoslovansko oblast in hkrati del prebivalstva
slovenske in hrvaške narodnosti pod italijansko oblast (Jeri, 1972, str. 1136; Jeri, 1987 str.
31; Marušič, 1990, str. 197; Prunk, 1998, str. 144). Na vsem območju (cone A) je že »ob
podpisu memoranduma živelo pretežno slovensko prebivalstvo, le tri manjša središča Koper,
Izola in Piran ter njihova okolica, so zajemala prebivalstvo italijanske narodnosti« (Lük, 1980,
str. 26).
Na območjih, ki sta prišli pod civilno upravo Jugoslavije in Italije je bila omogočena neovirana
vrnitev oseb, ki so imele prej domovinsko pravico. Tem osebam je bila tudi zagotovljena
pravica razpolaganja s svojim premoženjem. Prebivalcem, ki so se želeli izseliti, pa je bilo
Skladno z določili pravilnika o opciji, ki je bil usklajen z mirovno pogodbo, je iz koprskega okraja cone B optiralo
za Italijo 22 359 oseb, od katerih je bila opcija odklonjena 1 027 osebam (vse slovenske narodnosti!). Po istem
določilu pa je za Jugoslavijo optiralo 1 913 oseb (glej Troha, 1996, str. 13-14).
82
zagotovljeno, da lahko s seboj prenesejo svoja denarna sredstva in nepremičnine, ki so bile
oproščene vseh dajatev oziroma uvozne in izvozne carine (glej Jeri, 1961; Bela knjiga,
1996).
45 000 Italijanom v Jugoslaviji, prav tako pa tudi Slovencem v Italiji, je bila s Posebnim
statutom31 zagotovljena »enakost z večinskim narodom in spoštovanje njihove etnične
identitete« (Gombač, 1992, str. 323; Jeri, 1972, str. 1136). Statut je v 8. členu in v preambuli
zagotavljal obema stranema pravico do izobraževanja v materinem jeziku in postavitev
dvojezičnih napisov.
Državi sta se obvezali spoštovati osnovne človekove pravice in temeljne svoboščine
brez diskriminacije glede na raso, spol, jezik in vero ter, da bosta ravnali v skladu z
načeli splošne deklaracije o človekovih pravicah32. Določeno je bilo, da bodo pripadniki
različnih etničnih skupin enakopravni z ostalim prebivalstvom območja, na katerega se statut
nanaša. Ta enakopravnost pa se mora izražati na področju političnih, državljanskih in drugih
človekovih pravic zajamčenih s statutom. Mednje se uvrščajo pravice:
-
pridobivanja in opravljanja javnih in upravnih služb, funkcij, poklicev in časti (z
namenom omogočanja manjšinskim skupnostim primerno zastopanost v upravi, še
posebej na tistih področjih, kjer gre za interese narodne manjšine);
-
možnosti opravljanja svojih dejavnosti ali poklicev v kmetijstvu, trgovini, industriji ali
kakem drugem področju;
-
na področju socialnega skrbstva in pokojnin;
-
do lastnega tiska v svojem jeziku;
-
do ustanavljanja prosvetnih, kulturnih, družbenih in športnih organizacij, ki delujejo
v skladu z veljavnimi zakoni (take organizacije naj uživajo tudi enakost z organizacijami
večine, zlasti glede uporabe javnih poslopij, radia in pomoči iz javnih finančnih sredstev);
-
do pouka v ustreznem materinskem jeziku v otroških vrtcih, osnovnih, srednjih in
strokovnih šolah33;
-
do svobodne uporabe jezika manjšine v osebnih in uradnih stikih z upravnimi in
sodnimi oblastmi obeh območij. Prav tako naj bi pripadniki manjšine prejemali od teh
oblasti pisne in ustne odgovore v njihovem jeziku. Javnim dokumentom, uradnim
31
Na podlagi Posebnega statuta za zaščito manjšin, ki je bil del paketa Londonskega memoranduma, je bil
ustanovljen mešani italijansko-jugoslovanski odbor, ki naj bi svetoval in pomagal pri urejanju zaščite
jugoslovanskih etničnih skupin na območju pod italijansko upravo in italijanskih pod jugoslovansko upravo. Prvo
zasedanje odbora je bilo 1957 v Rimu, zadnje 1973 v Beogradu. Na 20 zasedanjih (do sklenitve Osimskih
sporazumov 1975) je odbor obravnaval predvsem vprašanja iz Posebnega statuta, ki so zadevala šolstvo in
uporabo jezika.
32
Deklaracijo je sprejela generalna skupščina OZN 10. 12. 1948.
33
Statutu je bil priložen tudi popis slovenskih in italijanskih šol, ki so delovale na tem področju. Njihovo zaprtje je
bilo mogoče samo po posvetovanju posebnega mešanega odbora, ustanovljenega za zaščito manjšin in izvajanje
tega statuta.
83
obvestilom, javnim razglasom in publikacijam pa bi moral biti priložen prevod v ustreznem
jeziku. Napisi na javnih ustanovah ter imena mest in ulic v občinah z najmanj četrtino
manjšinskega prebivalstva pa dvojezični.
Posebni statut vsebuje tudi zelo pomembno določbo o ekonomskih pravicah manjšin.
Državi sta se zavezali, da bosta na svojem območju brez vsake diskriminacije in ob pravični
razporeditvi
razpoložljivih
denarnih
sredstev,
zagotavljali
gospodarski
razvoj
manjšinskemu prebivalstvu. Obenem je Statut prepovedal netenje narodnostnega in
rasnega sovraštva ter določil, da se taka dejanja tudi kaznujejo.
To je bil torej dokument, ki je vseboval in zagotavljal širok obseg posebnih manjšinskih
pravic in bi njihovo izvajanje moglo zagotoviti dejansko enakopravnost pripadnikov
manjšinske skupnosti. Izvršni svet Jugoslavije je 7. 10. 1954 sporazum sprejel, ljudska
skupščina pa 25. 10. 1954. Italijanska vlada sporazuma v parlamentu ni nikoli ratificirala.
Zavezniki so se po tem dogodku postavili na stališče, da v prihodnje ne bodo podpirali
nobene nove ozemeljske zahteve; mogoč je bil le še neposreden sporazum med
Jugoslavijo in Italijo (Gombač, 1992, str. 322-323; Appollonio et al., 2003, str. 292).
8.2.6 OSIMSKI SPORAZUMI
Osimske sporazume sestavlja sveženj bilateralnih dogovorov med Italijo in Jugoslavijo. Med
njimi so: Pogodba med SFRJ in Italijo, Sporazum o pospeševanju gospodarskega
sodelovanja in Protokol o skupni prosti coni ter 16 dodatkov. Podpisani so bili 10. 11. 1975,
ratificirani pa leta 1977. Poleg tega, da so Osimski sporazumi dokončno določili mejo
med Italijo in takratno Jugoslavijo (in s tem tudi s Slovenijo kot pravno naslednico
Jugoslavije), so postavili tudi temelje dobrega sosedskega in gospodarskega sodelovanja
ter urejali nekatera osnovna nerešena vprašanja med Jugoslavijo in Italijo:
-
meje in ozemeljske vode tržaškega zaliva;
-
ustanovitev proste industrijske cone;
-
naloge na področju vodnega gospodarstva;
-
varstvo Jadrana pred onesnaženjem in sodelovanje pristanišč;
-
odškodnine italijanskim fizičnim in pravnim osebam za imetje, ki jim je bilo na ozemlju
nekdanjega STO z Mirovno pogodbo leta 1947 nacionalizirano, razlaščeno idr.;
-
določal je status posebnim kategorijam oseb34.
34
Pripadniki italijanske narodne manjšine, ki so po 10. 6. 1940 še prebivali na področju SFRJ in so se pred
ratifikacijo Osimskih sporazumov preselili v Italijo, so se smatrali za Italijanske državljane. Pripadnikom italijanske
narodne manjšine, ki so dne 10. 6. 1940 prebivali na področju SFRJ in so tam prebivali tudi po ratifikaciji
Osimskih sporazumov, pa je bila dana možnost, da v roku enega leta jugoslovanske oblasti zaprosijo za
84
Osimski sporazumi so odpravili Londonski memorandum in Posebni statut, vendar sta
se obe strani zavezali ohraniti v veljavi notranje ukrepe, ki sta jih državi že sprejeli pri
izvajanju omenjenega statuta ter, da bosta državi v okvirih notranjega prava (ustave in
zakonov) zagotovili pripadnikom manjšin enako raven varstva, kot jo je določal Posebni
statut.
Osimski sporazumi so v večji meri rešili jugoslovansko–italijansko vprašanje in poglobili
odnose med državami. Ob tem je potrebno omeniti, da sta državi podpisnici dajali velik
pomen uresničevanju Osimskih sporazumov ter tako tudi manjšinskim določilom.
Že v preambuli Osimskih sporazumov sta državi podpisnici potrdili privrženost načelu
največjega možnega varstva državljanov – pripadnikov manjšin, ki »izvira iz njunih ustav in
notranje zakonodaje ter načel, ki jih vsebujejo mednarodni dokumenti« (Appollonio et al.,
2002, str. 293). »Kljub temu pa se je po nekaterih ocenah iz ozemlja Slovenije po 2. svetovni
vojni odselilo 22 000 Italijanov« (Zupančič, 2004, str. 89). Veliko število odseljenih Italijanov
je »porušilo ravnotežje v njihovi demografski strukturi, prizadelo pa je tudi njihovo sklenjeno
poseljenost« (Klemenčič, 1985, str. 10). Dodatno je k razpršenosti v poselitvi v kasnejših
obdobjih prispevalo vključevanje pripadnikov italijanske narodne manjšine v tokove
preseljevanja iz mest na podeželje (glej ibidem), kar je prispevalo k večji pomešanosti
italijanskega življa s pripadniki večinskega naroda. Pogled tega je potrebno izpostaviti, da je
bilo gospodarsko impulzivno območje Slovenske Istre, zlasti obalnega dela s prevlado
sekundarnih (luka, predelava rib, avtomobilska industrija idr.) in še zlasti terciarnih dejavnosti
(trgovine, turizma, prometa, bančništva), zelo privlačna za priseljevanje iz drugih delov
Slovenije in drugih republik ter pokrajin nekdanje Jugoslavije. Tako je bilo že ob popisih v 60.
in 70. letih zaznati, da italijanska narodna manjšina dobiva nove elemente manjšinskosti –
postala je manjšina med manjšinami (glej preglednici 20 in 21 ter karti 2 in 3).
preselitev v Italijo ter, da bodo jugoslovanske oblasti tem osebam dale odpust iz državljanstva SFRJ. Priznavalo
pa se jim je italijansko državljanstvo.
85
Preglednica 20: Prebivalstvo opredeljeno po narodni pripadnosti, obalne občine,
Slovenija, Popis 1991 in 2002
SLOVENIJA
Izola/Isola
Koper/Capod.
Piran/Pirano
19911)
Ostale
občine
SLOVENIJA
Izola/Isola
Koper/Capod.
Piran/Pirano
2002
Ostale
občine
SKUPAJ
1913355
74683
1838672
1964036
78846 1885190
Narodno opredeljeni
skupaj
1845022
67398
1777624
1766982
66097 1700885
Slovenci
Italijani
Madžari
Albanci
Bošnjaki2)
Črnogorci
Hrvati
Makedonci
Muslimani3)
Nemci
Srbi
Drugi
1689657
2959
8000
3534
...
4339
52876
4371
26577
298
47401
5010
53156
2677
77
212
...
281
5950
199
1634
19
2973
220
1636501
282
7923
3322
...
4058
46926
4172
24943
279
44428
4790
1631363
2258
6243
6186
21542
2667
35642
3972
10467
499
38964
7179
53888 1577475
1840
418
67
6176
446
5740
1962
19580
155
2512
3807
31835
316
3656
522
9945
28
471
2674
36290
392
7038
25978
3740
22238
22141
2997
19144
12075
1015
11060
527
51
476
...
5187
8716
...
1830
895
...
3357
7821
8062
1467
12085
389
1227
1330
7673
240
10755
...
42355
...
3545
...
38810
48588
126325
2696
7074
45892
119251
Narodno neopredeljeni
skupaj
Opredelili so se kot
Jugoslovani
Opredelili so se kot
Bosanci4)
Regionalno opredeljeni
Drugi5)
Neznano
1)
Podatki so preračunani po metodologiji Popisa 2002 tako, da so odšteti t. i. zdomci. Ob popisih 1953 in 1961
kategorija oseb zdomci ni obstojala.
2)
Opredelitev za Bošnjaka kot narod je bila v Ustavo Federacije Bosne in Hercegovine vpeljana leta 1994.
3)
Vključene so osebe, ki so se opredelile za Muslimane v smislu etnične in ne verske pripadnosti.
4)
V rezultatih preteklih popisov so bili tisti, ki so se opredelili za Bosance, uvrščeni med regionalno opredeljene.
5)
Vključene so tiste osebe, ki so izjavile/označile, da so narodno neopredeljene.
Delež opredeljenih za Hrvate in Srbe je bil v občinah, kjer prebiva večina pripadnikov
italijanske narodne manjšine, med narodno opredeljenimi, tako ob Popisu 1991 kot tudi
2002, večji od deleža opredeljenih za Italijane. Med tem, ko je leta 1991 v občinah Izola,
Koper in Piran delež opredeljenih za Italijane med tistimi, ki so se opredelili po narodni
pripadnosti znašal 4,0 %, je bilo opredeljenih za Hrvate kar 8,8 % in 4,4 % za Srbe. Zelo
številčna je bila tudi skupina opredeljenih za Jugoslovane (1 015 prebivalcev) in skupina
regionalno opredeljenih (1 830). Leta 2002 je bila slika podobna. Še vedno so najštevilčnejšo
86
skupino, za opredeljenimi za Slovence, predstavljali opredeljeni za Hrvate (5,8 %), Srbe (4,0
%) in Črnogorce (3,0 %), šele nato je sledila skupina opredeljenih za Italijane (2,8 %).
Preglednica 21: Prebivalstvo in prebivalstvo italijanske narodnosti na etnično
mešanem območju Slovenske Istre (absolutne vrednosti in strukturni deleži), 19612002
Leto
Prebivalstvo
Italijani
Delež Italijanov (%)
1961
34063
2581
7,6
1971
43894
2467
5,6
1981
55465
1849
3,3
1991
61078
2575
4,2
61580
1700
2,2
1)
2002
1)
V občini Izola v letu 2002 nista več vključeni naselji Livade in Polje, v občini Koper pa sta vključeni tudi naselji
Prade in Spodnje Škofije (Valmarin).
Do leta 2002 v podatkih vključeni tudi t. i. zdomci.
Vira: Klemenčič, 1985, str. 52, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002.
Vendar pa je italijanska narodna manjšina (skupnost) imela (in ima) zaradi svoje avtohtonosti
in zgodovinskega in političnega dogajanja v preteklosti v jugoslovanski in kasneje slovenski
zakonodaji in ustavah zagotovljene posebne manjšinske pravice.
87
Viri: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter kmečkih gospodarstev 1991, Geodetska uprava RS, lastni izračuni.
Karta 2: Prebivalstvo opredeljeno po narodni pripadnosti v občinah Izola/Isola, Koper/Capodistria, Piran/Pirano, Popis 1991
88
Viri: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002, Geodetska uprava RS, lastni izračuni.
Karta 3: Prebivalstvo opredeljeno po narodni pripadnosti v občinah Izola/Isola, Koper/Capodistria, Piran/Pirano, Popis 2002
89
Bufon ugotavlja (2001, str. 41), da so »vse te razmejitvene spremembe, do katerih je prišlo
zlasti v zadnjem stoletju, po dolgotrajnem obdobju politične stabilnosti, seveda močno
vplivale na podobo Istre, še posebej pa na njeno etnično strukturo in širše prostorske vezi.
Predvsem pa je bil s polotoka zaradi različnih motivov skoraj povsem izrinjen nekdaj
dominanten romanski element35«.
Zaradi novonastalih političnih sprememb se je po drugi svetovni vojni močno spremenila
socialna in narodnostna struktura prebivalstva v Slovenski Istri. »Velik del italijanskega
prebivalstva, ki je prevladoval v mestih Koper, Izola, Piran, in nekaterih okoliških naseljih se
je izselil v Italijo, hitra rast delovnih mest v industriji, turizmu in pristanišču ter drugih
neagrarnih – zlasti terciarnih in kvartarnih dejavnostih, pa je vsa povojna leta pritegovala
prebivalstvo iz širše okolice drugih območij nekdanje Jugoslavije. Narodnostno mešano
območje z mesti in podeželskim zaledjem se je urbaniziralo, pokrajina pa spremenila svojo
podobo iz agrarne v urbanizirano« (Klemenčič, 1985, str. 10). Učinki terciarizacije so bili na
tem območju še hitrejši in terciarizacija je v začetni fazi deagrarizacije celo nadomestila
industrijo. V povezavi z luko Koper in v gospodarskem smislu zelo odprte meje z Italijo, se je
razmahnilo področje prometa, transporta in z njim povezanih storitvenih dejavnosti
(zavarovalništva, špedicije, bančništva idr.). Določena naselja (Portorož, Piran, Strunjan,
Ankaran) so, kljub močni konkurenci hrvaških obmorskih mest in letovišč, poiskala svojo
tržno nišo na področju turistične dejavnosti (več v Gosar, 2001, str. 136-160).
35
»Po avstrijskem popisu iz leta 1910 naj bi na območju avstrijske dežele Istre (brez Trsta in Reke) živelo okrog
135 000 Italijanov, okrog 105 000 Hrvatov in okrog 25 000 Slovencev, kar pomeni, da se je v prvem po povojnem
obdobju iz tistega dela Istre, ki je prešel k Jugoslaviji, izselilo približno 100 000 avtohtonih Istranov romanske
kulture in jezika, katerim se je pridružilo še kakih 50 000 izseljencev iz Reke, Kvarnera in Dalmacije. Dobršen del
tega prebivalstva (okrog 65 000) so italijanske oblasti naselile v Tržaški pokrajini, preostalih 85 000 pa je
nadaljevalo pot v druge kraje Italije« (Bufon, 2001, str. 41).
90
9
DEMOGEOGRAFSKA
ANALIZA
NARODNIH
IN
ETNIČNIH MANJŠIN - NA PRIMERU ITALIJANSKE
NARODNE MANJŠINE (SKUPNOSTI) V SLOVENIJI
Demogeografski analizi je pogosto, zlasti s strani demografov in demografskih statistikov,
očitano, da je v določenih vidikih (zlasti na področju demografske analize in poznavanju
vsebine podatkov in kazalnikov) prešibka. Da bi se temu izognila, bom v nadaljevanju
skušala za potrditev oziroma zavrnitev delovne hipoteze, da so negativne posledice
demografske krize, ki je zajela Slovenijo v 80. letih, izraziteje odražene na primeru narodnih
in etničnih manjšin, pri analizi vitalnosti oziroma ogroženosti italijanske narodne manjšine v
Sloveniji intenzivneje poseči po demografskih metodah analize ter le-te skušala, ob
upoštevanju
specifike
predmeta
proučevanja,
kombinirati
z
geografskimi
in
demogeografskimi metodami.
Analiza demogeografskih podatkov in kazalnikov zaradi predmeta proučevanja (več o
razlogih v poglavju 3.) zahteva posebno pozornost. Za zelo splošno analizo sestav in razvoja
narodnih/etničnih manjšin/skupin se seveda lahko uporabijo standardne demogeografske
metode (če so na voljo ustrezni podatki). Vsekakor je za primerjavo z večinskim
prebivalstvom in za podrobnejšo analizo potrebno uporabljati posebne metode (npr.
standardizacijo, agregiranje podatkov za obdobja ipd.), podatke pa je potrebno predstaviti s
posebno pozornostjo, saj je potrebno pri njihovi analizi upoštevati najmanjše podrobnosti,
povezane z njihovim načinom zbiranja, klasificiranja in obdelave ter načela statistične
zaupnosti.
9.1 ŠTEVILO IN SKUPNO (SPLOŠNO) GIBANJE PREBIVALSTVA (DELA
PREBIVALSTVA)
9.1.1
ŠTEVILO
Pri številu nas zanima tako časovna kot prostorska dimenzija. Če bi želeli objekt opazovanja
dodobra spoznati, bi ga morali neprestano opazovati. To pa je praktično nemogoče. Zato
neprestano opazovanje nadomeščamo s:
-
trenutnim opazovanjem populacije (na kritično časovno točko), in sicer v intervalih;
-
trajnim opazovanjem sprememb v gibanju (naravnem in selitvenem) opazovane
populacije.
Zakaj je število oziroma številčnost določene narodne ali etnične manjšine tako pomembna?
Zupančič (2002, str. 109) to pojasni z mislijo, da je »zaradi univerzalizacijskih teženj
91
svetovne ekonomije spodnja meja številčnosti etnije, ki more etnično preživeti, čedalje višja.
Manjšine in narodi pod tem pragom naj ne bi več zmogli loviti tempa družbeno-ekonomskega
razvoja. Ta s seboj nujno prinaša tudi etnične učinke, ki jih je mogoče enačiti z integracijo in
v končni posledici asimilacijo«. Proučevanje samega števila pripadnikov določene narodne
ali etnične manjšine je nujna, saj globalizacija na področju gospodarstva, kulture in politike,
skoraj avtomatično forsira večje in močnejše narode in etnične skupine ter zožuje manevrski
prostor manjšin. Vendar pa analiza demografskih podatkov trči ob problem že pri analizi
samega števila prebivalstva narodne ali etnične manjšine (skupne ali skupnosti) oziroma
po narodnosti/etnični pripadnosti opredeljenega prebivalstva za določeno narodno ali etnično
manjšino.
Osrednja vprašanja, ki se raziskovalcu pri tem pojavijo so: (1) ali število opredeljenih za
določeno narodno ali etnično manjšino odraža dejansko stanje, (2) kakšen je zajem enot in
kateri elementi so v fazi zbiranja podatkov botrovali k morebitnim deviacijam oziroma k
neopredeljevanju, in nenazadnje (3) kakšna je možnost natančnega ugotavljanja narodne
strukture ob dejstvih kot so: hiter gospodarski razvoj, vedno večja mobilnost (prostorska in
družbena) pripadnikov narodnih in etničnih manjšin, pogosto tudi visoka stopnja urbanizacije,
pomešanost narodnih in etničnih manjšin in skupin itd.
Kot primer naj navedem število pripadnikov italijanske narodne manjšine v Sloveniji, ki je bilo
ugotovljeno s Popisom 2002 in analizo Vlade RS (2004).
Preglednica 22: Razlike v številu po narodni pripadnosti za Italijane opredeljenega
prebivalstva v Republike Slovenije, Popis 2002 in analiza Vlade Republike Slovenije
(29. 7. 2004)
Prebivalstvo Slovenije
Po narodnosti opredeljeno za Italijane –
Popis 2002
Po narodnosti opredeljeno za Italijane –
analiza Vlade RS
Slovenija
Občine, kjer je italijanska narodna manjšina
avtohtono naseljena
(Izola/Isola, Koper/Capodistria, Piran/Pirano)
2258
1840
3388
2970
Vira: Statistični urad RS, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002; Pripombe in mnenje h Glavnim
ugotovitvam in priporočilom drugega mnenja Posvetovalnega odbora za nadzor nad izvajanjem Okvirne
konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin (OKVNM) z dne 26. 5. 2005 (osnutek).
Iz preglednice 22 je razvidno, da je število Italijanov po podatkih analize Vlade RS za 1 130
večje od števila opredeljenih za Italijane ob popisu 2002, kar je enako polovici vseh tako
opredeljenih ob popisu! Prav gotovo gre pri zbiranju teh podatkov za dva koncepta, ki zaradi
92
različnega namena zbiranja prinašata različne rezultate. Ugotovljeno je bilo36, da se
posamezniki v situacijah, ki odločajo o konkretnih interesih posameznikov (volitve svetnikov,
podžupanov, volitve v Državni zbor itd.) opredeljujejo drugače, oziroma se bolj jasno
opredelijo glede narodne pripadnosti, kot pri zadevah, kjer ni posebnega interesa (na primer
pri popisu).
9.1.2
SKUPNO (SPLOŠNO) GIBANJE PREBIVALSTVA
Skupno gibanje prebivalstva je rezultat skupnega in medsebojnega delovanja bioloških,
družbeno-gospodarskih, političnih, zdravstvenih in drugih faktorjev. Pri longitudinalni analizi
spreminjanja števila pripadnikov določene narodne ali etnične skupine (manjšine) je nujno
upoštevati spremembe v metodologiji zbiranja t. i. etničnih podatkov, psihološke faktorje in
zgodovinske mejnike in okoliščine37, ki so vplivali na opredeljevanje po narodni/etnični
pripadnosti. Pri italijanski narodni manjšini (skupnosti) v Sloveniji to zelo nazorno ponazarjata
spodnja grafa (slika 3 in 4). Velik prelom v grafu (slika 3) lahko pojasnimo s tem, da do
popisa 1953 ni bilo na voljo podatkov o narodni pripadnosti prebivalcev. Zato so za leta
1880, 1890, 1900 in 1910 v grafu prikazane ocene deleža italijanskega prebivalstva na
osnovi občevalnega jezika, ki je bil prvič vključen v avstrijske popise leta 1880. V
metodološkem smislu je dodatno treba pojasniti, da cona B Svobodnega tržaškega ozemlja
ob popisih leta 1948 in 1953 še ni bila priključena Sloveniji. Potrebno se je tudi zavedati, da
se je večina Italijanov (okrog 22 000) po drugi svetovni vojni odselila iz ozemlja Slovenske
Istre, in sicer zlasti zaradi močne italijanske propagande na eni strani in slabih ekonomskih
izgledov v okviru tedanje Jugoslavije na drugi (Zupančič, 2004, str. 89). In nenazadnje, če bi
deleže po narodni pripadnosti opredeljenih za Italijane izračunali neposredno iz podatkov, ki
jih je objavljal statistični urad po popisih, bi zaradi različnih metodoloških osnov dobili
vsebinsko neprimerljive podatke.
36
Pripombe in mnenje h Glavnim ugotovitvam in priporočilom drugega mnenja Posvetovalnega odbora za nadzor
nad izvajanjem Okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin (OKVNM) z dne 26. 5. 2005
(osnutek), str. 5.
37
Med zgodovinske mejnike in okoliščine se uvrščajo spremembe meja, s tem povezane (geo)politične, socialne,
gospodarske razmere, ki povzročajo gospodarske krize in vrhunce, valove priseljevanja, odseljevanja ipd.
93
Slika 3: Po narodni pripadnosti opredeljeni za Italijane na ozemlju Republike Slovenije
ob popisih od 1880 do 2002
%
3,0
2,5
2,2
2,3
2,4
2,0
2,0
1,5
1,0
0,5
0,10
0,06
0,19
0,18
0,12
0,15
0,11
leto
0,0
1880 1) 18901) 1900 1) 19101)
1948 2) 1953 2) 1961
19713)
19813)
1991 3) 2002
Opombe:
1) Za leta 1880, 1890, 1900 in 1910 so v grafu prikazane ocene deleža italijanskega prebivalstva na osnovi
občevalnega jezika, ki je bil prvič vključen v avstrijske popise leta 1880.
2) Cona B Svobodnega tržaškega ozemlja ob popisih leta 1948 in 1953 še ni bila priključena Sloveniji.
3) Za leta 1971, 1981 in 1991 so podatki preračunani po metodologiji Popisa 2002, in sicer tako, da so odšteti t. i.
zdomci. V popisih 1948, 1953 in 1961 pa kategorija oseb zdomci ni obstajala.
Vira: Šifrer, 1956; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj, Slovenija, 31. marca 2002, 2003a.
94
Slika 4: Prebivalstvo na ozemlju Republike Slovenije narodno opredeljeno za Italijane
in prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom ob izbranih popisih od 1921 do 2002
Opombe:
1) V popisu 1921 so podatki za navzoče prebivalstvo na ozemlju ljubljanske in mariborske oblasti v okviru
Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
2) V popisu 1931 so podatki za navzoče prebivalstvo na ozemlju Dravske banovine v okviru Kraljevne
Jugoslavije.
3) Leta 1961 se podatek o maternem jeziku ni zbiral.
4) V letu 1971 vključeni tudi zdomci.
5) Za leti 1981 in 1991 so podatki preračunani po metodologiji Popisa 2002, in sicer tako, da so odšteti t. i.
zdomci.
Vir: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj, Slovenija, 31. marca 2002, 2003a.
Podatki o prebivalstvu na ozemlju Republike Slovenije, narodno opredeljenem za Italijane, in
o prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom za leto 1921 in 1931 bi lahko bili pri bralcu
brez dodatnega pojasnila, na katero ozemlje se ti popisni podatki nanašajo, prav
gotovo podcenjeni. Italija je namreč z Londonskim paktom (več v poglavju 8.2) globoko
zarezala na ozemlje današnje Slovenije. »Četrtina slovenskega etničnega ozemlja s
približno 300 000 prebivalci je prišla pod italijansko oblast« (Pirjevec, 1995, str. 28).
Potrebno je tudi pojasnilo pri podatkih iz Popisa 1953. Tega leta namreč ozemlje Slovenije
še ni obsegalo cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Z mirovno pogodbo z Italijo (več v
poglavju 8.2.5) je nastala nova razmejitev med Jugoslavijo in Italijo ter Jugoslavijo in
Svobodnim tržaškim ozemljem. V coni A (tj. pod italijansko civilno upravo) je bilo leta 1952
po ocenah 290 000 prebivalcev. V Trstu samem 221 000 Italijanov in okrog 50 000
95
Slovencev, v drugih območjih te cone pa še 9 000 Italijanov in 13 000 Slovencev. V coni B
(tj. pod jugoslovansko civilno upravo) pa je bilo po oceni pol Italijanov in pol Slovencev. Popis
prebivalstva 1. 10. 1945 je pokazal, da je v Sloveniji ostalo okrog 20 00038 prebivalcev
italijanske narodnosti, ki so bili poselitveno skoncentrirani v treh urbanih središčih: Izola,
Koper in Piran z okolico (v teh mestih je skupno živelo 19 020 Italijanov).
Iz navedenega sledi, da bi torej lahko za neposredno primerjalno analizo števila pripadnikov
italijanske narodne manjšine v Sloveniji (ob upoštevanju metodoloških razlik zaradi kategorije
'zdomcev') uporabili le podatke popisov od leta 1961 dalje.
Skupno (splošno) gibanje prebivalstva (ali dela prebivalstva) je posledica tako naravnega
kot mehanskega gibanja prebivalstva. Izračunavamo ga po formuli:
D = ( N − M ) + (I − E ) , pri čemer je
N – nataliteta (rodnost),
M – mortaliteta (umrljivost),
I – imigracija (priselitve) in
E – emigracija (odselitve).
Ker je za analizo narodnih (nacionalnih) in etničnih manjšin (skupin ali skupnosti) skoraj
nemogoče pridobiti podatke za tovrstne izračune, ker zahtevajo stalno spremljanje njihovega
gibanja, se poslužujemo alternativnih kazalnikov, kot je npr. kazalnik absolutne spremembe
števila prebivalcev (pripadnikov manjšine) ( D ) na dve stanji (začetek in konec leta, med
dvema popisoma).
D = P2 − P1
P1 - je število prebivalcev predhodnega stanja in
P2 - je število prebivalcev drugega stanja.
Ker pa absolutni kazalniki niso najprimernejši za primerjavo (ker ne vsebujejo komparativne
baze, še zlasti pa ti kazalniki niso primerni, če intervali med stanji niso enaki), je primerneje
uporabljati relativne mere, kot je npr. povprečna letna sprememba števila prebivalcev
(dela prebivalstva) ( R ). S takim primerom se srečamo, če primerjamo število pripadnikov
italijanske narodne manjšine med popisi, ki so bili izvedeni na ozemlju Republike Slovenije.
Interval med njimi namreč ni bil vedno 10 let. Kazalnik izračunavamo po formuli:
38
»Italijani so ostali tudi zato, ker je bila dokončna razrešitev mejnega vprašanja še močno oddaljena« (Komac,
1998, str. 141).
96
R=
P2 − P1 D
= , pri čemer je
t
t
t - dolžina intervala in
D - skupno (splošno) gibanje prebivalstva.
Vendar pa kazalnik povprečne letne spremembe števila prebivalcev ni primeren za
primerjavo števila prebivalstva (dela prebivalstva) med npr. posameznimi območji (državami
ali regijami in občinami znotraj države). Da bi dobili korektno primerljivo spremembo med
dvema ozemljema ali skozi čas, je potrebno upoštevati tudi velikost populacije določenega
ozemlja. Zato se izračunavajo relativni kazalci spremembe števila prebivalcev (dela
prebivalstva). Med enostavnejšimi kazalci spremembe števila prebivalcev (dela prebivalstva)
se uvršča stopnja skupne spremembe števila prebivalcev (dela prebivalstva) ( r ) med
dvema stanjema (popisoma, stanjema registra itd.). Izračunavamo ga lahko na sledeč način:
r=
D
⋅ 100
P1
Zlasti je za primerjavo dveh posameznih območij (držav, regij, občin, naselij) v določenem
intervalu (med npr. popisoma, stanjem registra) primerno uporabiti stopnjo povprečne letne
spremembe števila prebivalcev:
r=
R
⋅ 100 , pri čemer je
P
R=
P2 − P1
t
in
P=
P1 + P2
;
2
R - je povprečna letna absolutna sprememba,
P1 - je število prebivalcev predhodnega stanja,
P2 - je število prebivalcev drugega stanja,
t - število let med dvema stanjema in
P - povprečno število prebivalcev med dvema stanjema.
Navadno kazalnik zapišemo na dve do tri decimalke natančno.
Če bi primerjali le število opredeljenih za Italijane ob popisu 1961 in 2002 bi lahko izračunali,
da je njihovo število upadlo za 814 (glej preglednico 23). Podrobnejši vpogled v podatke v
medpopisnih obdobjih pokaže, da upad števila ni posledica konstantnega upadanja števila
prebivalcev italijanske narodnosti. Ob Popisu 1991 je bilo namreč zaznati intenziven porast
števila opredeljenih za Italijane, in sicer za 821 oziroma za 38,4 %. Tako v absolutnem kot
tudi relativnem smislu je število prebivalcev italijanske narodnosti od Popisa 1961 najbolj
upadlo v medpopisnem obdobju 1971-1981, in sicer za 849 oseb prebivalcev Slovenije
(oziroma za 28,4 %), sledi mu medpopisno obdobje 1991-2002, v katerem je število upadlo
97
za 701 oseb oziroma 23,7 %. Povprečna letna sprememba števila prebivalcev italijanske
narodnosti med dvema popisoma je bila v obdobju 1971-1981 (-84,9), sledilo je medpopisno
obdobje 1991-2002. Med zadnjima popisoma je na leto v povprečju število prebivalcev
italijanske narodnosti upadlo za 63,7. Ob Popisu 1991 se je za italijansko narodnost
opredelilo 2 959 oseb, leta 2002 le še 2 258 (kar je za 701 oseb ali za 23,7 % manj).
Preglednica 23: Absolutna in relativna sprememba števila prebivalcev italijanske
narodnosti v Sloveniji med popisi 1961-2002
Število
Leto
19611)
3072
1)
2987
1971
1)
1981
19911)
2002
1)
Stopnja
Povprečna
skupne
letna
Absolutna
Medsprememba št. spremembe št.
sprememba
št.
popisno
D
D
obdobje D = P2 − P1
r = ⋅ 100
19611971
19712138
1981
19812959
1991
19912258
2002
R=
P1
t
Povprečno
št.
P=
P1 + P2
2
Stopnja
povprečne
letne
spremembe
št.
r=
R
⋅ 100
P
-85
-8,5
-2,8
3029,5
-0,28
-849
-84,9
-28,4
2562,5
-3,31
821
82,1
38,4
2548,5
3,22
-701
-63,7
-23,7
2608,5
-2,44
Za leta 1961-1991 so podatki preračunani po metodologiji Popisa 2002, in sicer tako, da so odšteti t. i. zdomci.
Viri: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj, Slovenija, 31. marca 2002, 2003a, lastni izračuni.
Podoben trend je zaslediti pri analizi gibanja števila opredeljenih za italijanski materni jezik
(glej preglednico 24). Ker se leta 1961 podatek o maternem jeziku ni zbiral, so bili analizirani
le podatki popisov 1971, 1981, 1991 in 2002. V medpopisnem obdobju 1971-1981 je bila
povprečna stopnja letnega upada višja kot pri opredeljenih za Italijane. V medpopisnem
obdobju 1981-1991 je tako kot pri opredeljenih za Italijane tudi v prebivalstvu z italijanskim
maternim jezikom prišlo do pozitivne stopnje letne spremembe števila (za 3,05 na 100
prebivalcev z italijanskim maternim jezikom). V medpopisnem obdobju 1991-2002 pa je bila
stopnja letne spremembe števila ponovno negativna, vendar je bila stopnja povprečnega
letnega upada števila opredeljenih po maternem jeziku za italijanskega za 2,15 nižja od
stopnje povprečnega letnega upada števila prebivalcev italijanske narodnosti. Ob Popisu
1991 je namreč 3 882 oseb kot materni jezik navedlo italijanskega, leta 2002 pa le še 3 762,
kar je za 120 oseb oziroma za 3,1 % manj.
98
Preglednica 24: Absolutna in relativna sprememba števila prebivalcev z italijanskim
maternim jezikom med popisi 1971-2002, Slovenija
Stopnja
Stopnja
Povprečna
povprečne
skupne
Povprečno št.
letna
Absolutna
letne
Medsprememba št. spremembe št.
sprememba
št.
P1 + P2 spremembe št.
Število popisno
P=
D
D
obdobje D = P2 − P1
R
r = ⋅ 100
Leto
R=
19711)
19811)
1)
1991
2002
1)
2
P1
t
r=
P
⋅ 100
3471
19712854 1981
19813882 1991
19913762 2002
-617
-61,7
-17,8
3162,5
-1,95
1028
102,8
36,0
3368,0
3,05
-120
-10,9
-3,1
3822,0
-0,29
Za leta 1961-1991 so podatki preračunani po metodologiji Popisa 2002, in sicer tako, da so odšteti t. i. zdomci.
Viri: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj, Slovenija, 31. marca 2002, 2003a, lastni izračuni.
Izračune povprečnih letnih sprememb števila prebivalcev italijanske narodnosti in
prebivalstva z italijanskim maternim jezikom bom, ob določenih predpostavkah, uporabila pri
ocenah števila le-teh za posamezna koledarska leta v obdobju 1992-2001 in 2003-2005. Za
demografsko analizo po posameznih letih in posameznih starostnih skupinah, zlasti
računanje kazalnikov, bom namreč potrebovala podatke o številu prebivalcev italijanske
narodnosti in številu prebivalcev z italijanskim maternim jezikom za obdobje 1991-2005, in
sicer po posameznih starostnih skupinah. Ker ni na voljo vseh podatkov, ki bi omogočali
izračun njihovega števila na podlagi osnovne demografske bilance (število prebivalcev konec
leta=rojeni-umrli+selitve-odselitve), sem podatke za obdobje 1992-2001 in 2003-2005
ocenila na podlagi povprečne letne spremembe v posameznih starostnih skupinah med
popisoma 1991 in 2002. Za leta 2003, 2004 in 2005 sem predpostavila, da je povprečna
letna sprememba števila prebivalcev italijanske narodnosti in število prebivalcev z
italijanskim maternim jezikom enaka tisti v obdobju 1991-2002.
99
Preglednica 25: Povprečna letna sprememba števila prebivalcev
narodnosti po spolu in starosti, Slovenija , Popis 1991 in 2002
italijanske
Povprečna letna sprememba števila
1)
1991
2002
R=
Starost
skupaj moški ženske skupaj moški ženske
Skupaj
0-4
5-9
10-14
15-19
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
50-54
55-59
60-64
65-69
70-74
75-79
80-84
85 +
1)
skupaj
D
t
moški
ženske
2959
1388
1571
2258
1085
1173
-63,73
-27,55
-36,18
100
106
123
166
134
191
213
215
161
151
242
236
277
244
131
116
90
56
58
62
65
75
72
90
111
108
78
63
115
109
123
107
68
43
23
16
42
44
58
91
62
101
102
107
83
88
127
127
154
137
63
73
67
40
46
57
69
78
115
110
128
169
168
192
150
147
203
186
180
145
69
46
28
26
37
49
57
50
75
89
76
86
79
75
100
87
74
59
30
8
18
31
32
29
58
60
53
80
92
106
71
72
103
99
106
86
39
38
-4,91
-4,45
-4,91
-8,00
-1,73
-7,36
-7,73
-4,18
0,64
3,73
-8,36
-8,09
-6,73
-5,27
4,45
2,64
-1,91
-0,91
-2,73
-3,27
-2,55
-2,36
-1,36
-3,64
-3,27
-1,73
-0,18
2,09
-3,27
-3,09
-2,09
-1,82
0,55
1,45
0,64
-0,73
-2,18
-1,18
-2,36
-5,64
-0,36
-3,73
-4,45
-2,45
0,82
1,64
-5,09
-5,00
-4,64
-3,45
3,91
1,18
-2,55
-0,18
Za leto 1991 so podatki preračunani po metodologiji Popisa 2002, in sicer tako, da so odšteti t. i. zdomci.
Viri: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter
kmečkih gospodarstev 1991, lastni izračuni.
V medpopisnem obdobju 1991-2002 je število prebivalcev italijanske narodnosti upadlo v
skoraj vseh starostnih skupinah, najbolj v starostnih skupinah 50-59 let in 15-19 let (glej
preglednico 25). Pozitivna povprečna letna rast števila je bila le v starostnih skupinah 40-49
let in 75-79. Povprečna letna sprememba števila prebivalcev z italijanskim maternim jezikom
v obdobju 1991-2002 je bila z vidika ohranjanja italijanske narodne manjšine v Sloveniji
nekoliko ugodnejša (glej preglednico 26). Kljub temu je bila v obdobju 1991-2002 prav tako
negativna. Letno je povprečno število prebivalcev z italijanskim maternim jezikom upadlo za 10,9. Najbolj v mlajših starostnih skupinah, v starosti od 0-19 in 25-39. V starejših starostnih
skupinah (z izjemo starostne skupine 50-64) pa je v medpopisnem obdobju število
prebivalcev z italijanskim maternim jezikom celo naraslo. Najbolj v starostni skupini 45-49, in
sicer v povprečju kar za 11,8 prebivalcev na leto.
100
Preglednica 26: Povprečna letna sprememba števila prebivalcev z italijanskim
maternim jezikom po spolu in starosti, 1991-2002
Povprečna letna sprememba števila
1)
1991
2002
R=
Starost
skupaj moški ženske skupaj moški ženske
Skupaj
0-4
5-9
10-14
15-19
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
50-54
55-59
60-64
65-69
70-74
75-79
80-84
85 +
1)
skupaj
D
t
moški
ženske
3882
1817
2065
3762
1735
2027
-10,91
-7,45
-3,45
124
124
160
176
173
247
261
316
259
230
321
316
342
317
172
153
111
72
74
74
81
72
94
121
136
152
136
105
149
142
151
135
82
56
30
24
50
50
79
104
79
126
125
164
123
125
172
174
191
182
90
97
81
48
66
91
132
112
159
167
176
271
290
360
303
244
330
319
297
245
121
79
36
46
71
65
77
73
98
136
138
160
159
117
160
130
122
86
43
18
30
45
61
47
82
94
78
135
152
200
144
127
170
189
175
159
78
61
-5,27
-3,00
-2,55
-5,82
-1,27
-7,27
-7,73
-4,09
2,82
11,82
-1,64
-6,55
-1,09
0,18
11,36
8,36
0,91
0,64
-3,45
-2,55
-0,91
-0,64
-1,55
-4,36
-3,45
-1,45
0,18
5,00
0,91
-2,27
0,82
-0,45
3,64
2,73
1,18
-0,55
-1,82
-0,45
-1,64
-5,18
0,27
-2,91
-4,27
-2,64
2,64
6,82
-2,55
-4,27
-1,91
0,64
7,73
5,64
-0,27
1,18
Na podlagi izračuna povprečnih letnih sprememb sem dobila oceno števila prebivalcev v
posameznih petletnih starostnih skupinah opredeljenih za Italijane in število prebivalcev z
italijanskim maternim jezikom v obdobju 1992-2001 in 2003-2005 (glej prilogo 1 in 2).
Za analizo gibanja števila prebivalcev ali pripadnikov določene skupine se pogosto uporablja
tudi demografski kazalnik indeks rasti/upada, ki nam pove kako se je gibalo število
prebivalstva med leti (glej preglednico 27). Preglednica 27 in karte (4-7) potrjujejo, da se,
kljub povečevanju števila prebivalcev v obalnih občinah in na narodno mešanem območju,
populacija Italijanov tako na občinski, kot tudi na ravni narodno mešanega območja, krči.
101
1)
1)
10618
11410
15195
29228
8250
…
1208
…
872
…
467
…
3072
3072
1981
1991
2002
1971/1961
1981/1971
1991/1981
2002/1991
11720
12359
24301
35445
9484
10488
45505
58292
1727137
1200
1206
841
877
451
485
2492
2568
2568
14617
15235
31083
41843
10275
12513
55975
69591
1891864
815
816
722
727
316
358
1853
2187
2187
16156
16768
33240
45391
12334
13770
61730
75929
1965986
1157
1169
902
1015
516
567
2575
2751
3064
16080
16758
33633
47539
12774
14549
62487
78846
1964036
693
698
617
712
390
430
1700
1840
2258
110,4
108,3
159,9
121,3
115,0
112,3
133,6
116,6
108,5
…
99,8
…
100,6
…
103,9
…
83,6
83,6
124,7
123,3
127,9
118,1
108,3
119,3
123,0
119,4
109,5
67,9
67,7
85,9
82,9
70,1
73,8
74,4
85,2
85,2
110,5
110,1
106,9
108,5
120,0
110,0
110,3
109,1
103,9
142,0
143,3
124,9
139,6
163,3
158,4
139,0
125,8
140,1
99,5
99,9
101,2
104,7
103,6
105,7
101,2
103,8
99,9
59,9
59,7
68,4
70,1
75,6
75,8
66,0
66,9
73,7
Prebivalci Italijani Prebivalci Italijani Prebivalci Italijani Prebivalci Italijani Prebivalci Italijani Prebivalci Italijani Prebivalci Italijani Prebivalci Italijani
1971
Viri: Popisi prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj od leta 1961 do 1991; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj, Slovenija, 31. marca 2002, 2003a; lastni izračuni.
102
Opombe:
1)
NMO – narodno mešano območje – opredeljeno na podlagi statutov občin Koper, Izola, Piran.
2)
Podatki za popise 1971, 1981 in 1991 niso preračunani po metodologiji Popisa 2002, ker bi bilo potrebno za izračun po naseljih (sešteta v kategorijo narodno mešano območje)
za vsako naselje posebej preveriti koliko od tistih, ki so se po narodnosti opredelili za Italijane, je bilo na začasnem delu v tujini oziroma so bili družinski člani take osebe. Skupno
je bilo Sloveniji ob popisu 1981 49 oseb, ki so se po narodnosti opredelile za Italijane in so spadale v kategorijo 'zdomcev', ob popisu 1991 pa 105.
NMO
1)
Piran/Pirano
NMO
Koper/
Capodistria
NMO
9339
34063
Skupaj 1)
NMO
Izola/Isola
49977
1591523
Skupaj obalne
občine
Skupaj
(Slovenija)
Prebivalci Italijani
1961
Preglednica 27: Indeks rasti/upada prebivalstva in prebivalstva italijanske narodnosti, obalne občine (upravne enote) in njihova
narodno mešana območja, Slovenija, Popisi 1961-2002
Viri: Popisa prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 1961 in 1971, Geodetska uprava RS, lastni izračuni.
103
Karta 4: Indeks rasti/upada prebivalstva in prebivalstva italijanske narodnosti, ozemlje obalnih občin in njihovih narodno mešanih
območij, Popis 1961, 1971
104
105
106
V celotni državi je bilo ob Popisu med narodno opredeljenimi le še 0,11 % takih, ki so se
opredelili za Italijane, pri čemer jih je od teh na narodno mešanem območju prebivalo kar
75,3 % oziroma 1 700.
Uvodoma je bilo izpostavljeno, da so raziskovalci zaradi nepripravljenosti in spremenljivosti
opredeljevanja po narodni/etnični pripadnosti, ob zbiranju tovrstnih podatkov soočeni z
dejstvom, da morajo za oceno števila poseči tudi po podatkih, ki posredno kažejo na
prisotnost neke narodne/etnične manjšine (skupine, skupnosti) v prebivalstvu.
Ker je bilo v slovenski javnosti in medijih pred in po Popisu 2002 mnogo kritike, zlasti glede
zbiranja podatkov o narodni/etnični pripadnosti (pa tudi veroizpovedi), sem se odločila
analizirati še dva popisna podatka, ki posredno kažeta na prisotnost prebivalstva z
italijanskim ozadjem – materni jezik in pogovorni jezik (v družini). Posredovanje odgovorov
na ti dve vprašanji je bilo ob Popisu 2002 obvezno, pri čemer je odgovor na ti dve vprašanji
lahko popisovalcu posredovala (oziroma v primeru samopopisa vpisala) odrasla oseba
gospodinjstva oziroma oseba, ki je podatke vedela (glej Dolenc et. al., 2002, str. 104 in 119).
Analiza je pokazala, da se je razlika v številu prebivalcev italijanske narodnosti in številu
prebivalcev z italijanskim maternim jezikom ob Popisu 1991 iz 818 v korist števila prebivalcev
z italijanskim maternim jezikom, ob Popisu 2002 povzpela na 1 504 (glej preglednico 28). Pri
tem je potrebno poudariti, da je ob obeh popisih veljalo, da je opredeljevanje po
narodni/etnični pripadnosti prostovoljno, po maternem jeziku pa obvezno.
107
100,0
18,1
60,2
21,7
Obalne občine
Izola/Isola
Koper/Capodistria
Piran/Pirano
100,0
18,4
60,3
21,3
100,0
4,0
78846
14549
47539
16758
1964036
2002
100,0
20,7
36,7
42,6
100,0
87,4
2677
554
983
1140
3064
19911)
100,0
23,4
38,7
37,9
100,0
81,5
1841
431
712
698
2258
2002
100,0
21,4
35,7
42,9
100,0
88,8
3449
738
1230
1481
3882
19911)
Materni
jezik
italijanski
957
189
344
424
992
19911)
100,0
21,7
37,1
41,2
100,0
75,8
100,0
19,7
35,9
44,3
100,0
96,5
Strukturni deleži (%)
2853
620
1059
1174
3762
2002
Materni
jezik
italijanski
100,0
19,7
32,3
48,0
100,0
95,6
2019
397
653
969
2111
19911)
100,0
22,3
30,7
47,0
100,0
86,8
1292
289
396
607
1488
2002
100,0
23,1
38,1
38,8
100,0
94,3
2871
662
1094
1115
3046
19911)
100,0
21,4
33,3
45,3
100,0
98,1
6030
1292
2008
2730
6145
19911)
100,0
22,3
43,6
34,1
100,0
82,8
3712
829
1619
1264
4484
2002
108
Viri: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter kmečkih gospodarstev 1991; www.stat.si/popis2002 (citirano 15. 6.
2007); lastni izračuni.
100,0
3,9
Slovenija
Obalne občine
1)
74683
13483
44975
16225
1913355
19911)
Obalne občine
Izola/Isola
Koper/Capodistria
Piran/Pirano
Slovenija
Občina
Število
Število
Opredeljeni Opredeljeni
prebivalcev prebivalcev za Italijane za Italijane
Pogovorni
Pogovorni
Pogovorni
jezik
jezik
Pogovorni Pogovorni
Pogovorni slovenski
jezik
slovenski
jezik
jezik
jezik
slovenski
in
in
italijanski italijanski
italijanski italijanski
in
italijanski
(v okolju) (v družini)
italijanski
(v družini)
(v okolju)
Preglednica 28: Prebivalstvo italijanske narodnosti, prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom in prebivalstvo z italijanskim in
slovenskim pogovornim jezikom v družini in okolju (absolutne vrednosti in strukturni deleži), obalne občine (upravne enote), Slovenija,
Popis 1991 in 2002
Ob Popisu 2002 se je zbiral podatek o pogovornem jeziku v gospodinjstvu, zato podatki s
Popisom 1991 niso neposredno primerljivi. Vsekakor pa je podatek o pogovornem jeziku iz
Popisa 2002 smiselneje primerjati s podatkom iz Popisa 1991 o pogovornem jeziku v družini.
Medtem, ko je ob Popisu 1991 le 2 111 prebivalcev (od tega kar 95,6 % v obalnih občinah)
kot pogovorni jezik v družini uporabljalo italijanski jezik, je bilo takih prebivalcev ob Popisu
2002 kar za 36,0 % manj (skupaj 1 488). Glede na to, da je italijanski jezik v obalnih občinah
zelo prisoten tudi v okolju, me je zanimalo, koliko prebivalcev v obalnih občinah je ob Popisu
1991 (ko se je ta podatek zbiral) izjavilo, da je njihov pogovorni jezik v okolju italijanski, v
primerjavi s številom prebivalcev, ki italijanski jezik za sporazumevanje uporabljajo le v
družini. Če je bil ob Popisu 1991 v obalnih občinah za 2 019 prebivalcev pogovorni jezik v
družini italijanski, je italijanski jezik za sporazumevanje v okolju uporabljalo le 957
prebivalcev, kar je za dobro polovico manj. Dokaj neugodne rezultate je potrebno za
podrobnejše spoznanje o uporabi italijanskega pogovornega jezika v Sloveniji osvetliti še z
enim podatkom – število prebivalcev, ki za pogovorni jezik (v družini ali okolju) uporablja
slovenski in italijanski jezik ter obratno. Po podatkih Popisa 1991 je prav gotovo število
prebivalcev le z italijanskim pogovornim jezikom v okolju tako nizko zato, ker je kar 6 145
prebivalcev Slovenije izjavilo, da za sporazumevanje v okolju uporablja tako italijanski kot
slovenski jezik. Kar 98,1 % le-teh pa je živelo na območju obalnih občin. Podatki torej kažejo,
da je kar 8,1 % prebivalcev v obalnih občinah kot pogovorni jezik v okolju uporabljalo tako
slovenski kot italijanski jezik, kar pomeni, da tudi prebivalci Slovenije drugih narodnosti
(večinsko sicer slovenske narodnosti) za sporazumevanje v obalnih občinah poleg
slovenskega jezika uporabljajo tudi italijanskega.
Ob Popisu 2002 je število prebivalcev z italijanskim in slovenskim pogovornim jezikom v
gospodinjstvu v primerjavi s številom prebivalcev z omenjenima pogovornim jezikoma v
družini od Popisa 1991 naraslo za dobro tretjino, kar pomeni, da kljub absolutnemu in
relativnemu upadanju prebivalcev po narodnosti opredeljenih za Italijane in prebivalcev z
italijanskim maternim jezikom, italijanski jezik v obalnih občinah živi skupaj z jezikom večine.
Je pa opaziti, da italijanski pogovorni jezik v povezavi s slovenskim jezikom ni prisoten le v
obalnih občinah, ampak vse bolj tudi drugje v Sloveniji. Ob Popisu 1991 je 94,3 % vsega
prebivalstva, ki je za sporazumevanje v družini uporabljalo slovenski in italijanski jezik, živelo
na območju obalnih občin, ob Popisu 2002 pa le še 82,8 %.
Nadalje me je zanimalo kdo se je ob Popisu 2002 v gospodinjstvu sporazumeval v
italijanskem jeziku, še zlasti, če so bili to le prebivalci, katerih materni jezik je italijanski.
Ugotovitve prikazuje preglednica 29.
109
Preglednica 29: Prebivalstvo Slovenije s slovenskim maternim jezikom in italijanskim
pogovornim jezikom v družini ter prebivalstvo Slovenije z italijanskim maternim
jezikom ter italijanskim oziroma slovenskim pogovornim jezikom v družini, obalne
občine, Slovenija, Popis 2002
Slovenija
Obalne občine
Izola/Isola
Koper/Capodistria
Piran/Pirano
1)
Število
prebivalcev
Materni jezik slovenski,
pogovorni jezik
italijanski
Materni jezik
italijanski, pogovorni
jezik italijanski
Materni jezik
italijanski, pogovorni
jezik slovenski
1964035
218
1171
1155
74683
14549
47539
16758
152
36
45
71
1063
238
322
503
537
115
257
165
Viri: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter
kmečkih gospodarstev 1991; www.stat.si/popis2002 (citirano 30. 4. 2007).
Čeprav je bilo med tistimi z italijanskim maternim jezikom, ki so tudi za sporazumevanje v
gospodinjstvu uporabljali italijanski jezik, le za slabo tretjino (31,1 % oziroma 1 155), je bilo
tudi med prebivalci Slovenije s slovenskim maternim jezikom takih 218. Pričakovano je
precej prebivalcev ob Popisu 2002 z italijanskim maternim jezikom kot pogovorni jezik v
gospodinjstvu uporabljalo slovenski jezik, in sicer kar 30,7 % vseh prebivalcev z italijanskim
maternim jezikom.
Kje gre iskati razloge za absoluten in relativen upad prebivalstva italijanske narodnosti v
Sloveniji? Vsekakor v obsežnem povojnem odseljevanju, naglem poslabšanju socialnodemografske in gospodarske strukture v Sloveniji preostale italijanske populacije neposredno
po vojni, doseljevanju novega prebivalstva (zlasti iz bivših jugoslovanskih republik v vsem
povojnem obdobju - glej preglednico 52 in slike 35-37), izgubljanju teritorialne homogenosti
poselitve italijanskega prebivalstva, nizki rodnosti, daljšem pričakovanem trajanju življenja,
staranju italijanskega prebivalstva in delno tudi asimilaciji. Pri tem je seveda potrebno
izpostaviti metodološke zagate pri zbiranju tovrstnih podatkov, spreminjanje opredeljevanja
po narodnosti, neopredeljevanje po narodnosti na individualni ravni in, nenazadnje,
upoštevati nastanek nove države ter spremembo političnega sistema. Zlasti slednje se zdi,
da je imelo ob Popisu 1991, ki je bil izveden marca, torej tik pred osamosvojitvijo Slovenije
(junija 1991), ko so bili že znani rezultati v letu 1990 izvedenega referenduma o
samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, pomembno vlogo pri opredeljevanju prebivalstva
Slovenije po narodni/etnični pripadnosti.
110
9.1.3
GOSTOTA IN SKLENJENOST OZIROMA RAZPRŠENOST POSELITVE
Med relativne mere, ki so povezane s številom prebivalstva, se uvrščajo tudi gostota
poselitve in sklenjenost oziroma razpršenost poselitve. Poznamo več vrst gostot.
Nejašmić (2005, str. 22 -23) kategorizira gostote naselitve na sledeči način:
-
fiziološka gostota – prikazuje število prebivalcev na enoto površine ugodne za
obdelavo;
-
kmetijska gostota – prikazuje število kmetov (vključno z vzdrževanimi člani
družine/gospodinjstva) na enoto kmetijske površine (v km2, ha);
-
agrarna gostota – označuje število poljedelcev na enoto ornih površin;
-
ruralna gostota – prikazuje število prebivalcev na enoto ruralnega področja neke
regije ali države;
-
urbana gostota – označuje število mestnega prebivalstva na enoto urbane površine.
Gostote kot so fiziološka, kmetijska, agrarna so zelo pomembne v državah (območjih), kjer
so prebivalci še vedno pretežno odvisni od lastne kmetijske proizvodnje. V državah Evrope
pa se v demografskem smislu zaradi napredka industrije in kasneje treciarizacije in
povečanega obsega menjave blaga in storitev, tovrstne gostote opušča. Še vedno pa so
zanimive za agrarna območja.
Za analizo italijanske narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji sta najbolj zanimivi ruralna in
urbana gostota. Seveda se takoj pojavi vprašanje, kaj je ruralno in kar urbano. Tipologij
ruralnega in urbanega je mnogo. Navadno države pripravijo tovrstno tipologijo na način, ki
najbolj ustreza njenim razmeram. V svetovnem merilu so te primerjave zelo težke in
zahtevne. Za primerjanje gostot v svetovnem merilu je potrebno izvesti določeno »nasilje«
nad podatki39. Slovenija nima neke nacionalne delitve in definicije ruralnega in urbanega
območja. Ob Popisu 2002 pa je bila narejena klasifikacija (delitev) naselij na mestna naselja,
na naselja mestnega območja in na nemestna naselja, kar omogoča opredelitev mestnih in
nemestnih območij.
Postavlja se tudi vprašanje kdaj je neka gostota prebivalstva visoka, kdaj nizka. Nejašmić
(2005, str. 22-23) je postavil naslednjo tipologijo gostote prebivalstva za svet (v povprečju
43,1 prebivalcev/km2):
-
nenaseljeni prostori,
-
redko naseljeni prostori (< 15 prebivalcev na km2),
-
srednje gosto naseljeni prostori (15-64 prebivalcev na km2),
39
V zadnjem času se v Evropi vse bolj uveljavlja OECD-jeva tipologija delitev regij na pretežno ruralne, zmerno
ruralne in urbane regije. Za Evropsko unijo je relevantna tipologija, ki jo je pripravil Evropski statistični urad v
okviru projekta Razvoj podeželja. Več na spletnih straneh Statističnega urada RS (www.stat.si).
111
-
gosto naseljeni prostori (65-115 prebivalcev na km2),
-
prenaseljeni prostori (> 115 prebivalcev na km2).
Gostota prebivalstva pa je relativna in je odvisna od niza dejavnikov, ki izhajajo zlasti iz
družbeno-gospodarskega razvoja.
Za vzporedno prikazovanje gostote poselitve več prostorskih enot
(držav, regij, občin,
naselij) se pogosto uporablja različica razpršenega diagrama - t. i. površinsko-populacijski
diagram. V njem je prikazan odnos med podatkom o skupni površini (v km2) in skupnim
številom prebivalcev. Na x os se vnaša število prebivalcev, na y os pa odgovarjajoča
površina in to s pomočjo uporabe logaritemskega merila.
Slika 5: Površinsko-populacijski diagram za občine Izola/Isola, Koper/Capodistria,
Piran/Pirano, Slovenija, Popis 2002
pov šina (v km2)
1000
100
Izola/Isola
Koper/Capodistria
Piran/Pirano
10
štev ilo prebiv alcev
(v 000)
1
0
10
20
30
40
50
Viri: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002, lastni izračuni.
Za prikaz odnosa med prebivalstvom in površino se uporabljajo različne metode in tehnike.
Najpogosteje se izračunava aritmetična gostota, ki prikazuje skupno število prebivalcev (N)
na površino (P) (v km2).
G=
N
P
Na enak način se računajo posebne gostote, s to razliko, da v števcu ni skupno število
prebivalcev, pač pa le njegov del (npr. prebivalci ob popisih opredeljeni za Italijane – glej
preglednico 30).
Gp =
Np
P
112
Preglednica 30: Gostota prebivalstva in prebivalstva italijanske narodnosti v obalnih
občinah (upravnih enotah) in na njihovih narodno mešanih območjih, Slovenija, Popis
1991 in 2002
1)
1991
Občina / Upravna
enota
SLOVENIJA
Prebivalci
N
1913355
Italijani
Np
2959
Površina
2
(km )
20273,0
2002
Gostota Gostota
preb. Italijanov Prebivalci
Gp =
Np
P
94,4
Gp =
Np
P
0,2
mestna naselja
in naselja
mestnega
2)
območja
3)
nemestna
naselja
IZOLA/ISOLA
13483
554
28,4
474,8
19,5
PIRAN/PIRANO
44975
16225
983
1140
271,0
45,5
166,0
356,8
3,6
25,1
Narodno mešano
območje
OBČINE
SKUPAJ
Narodno mešano
območje
mestna naselja
in naselja
mestnega
območja
nemestna
naselja
74683
2677
344,9
216,6
7,8
Np
Površina
2
(km )
Gostota
preb.
Gp =
Np
P
Gostota
Italijanov
Gp =
Np
P
1964036
2258 20273,0
96,9
0,1
1007049
1576
1223,9
822,8
0,8
682 19049,1
50,2
0,0
956987
Narodno mešano
območje
KOPER/
CAPODISTRIA
Narodno mešano
območje
N
Italijani
14549
430
28,6
508,7
15,0
12774
390
12,7
1004,9
30,7
47539
712
311,2
152,8
2,3
33633
617
41,0
820,3
15,1
16758
698
44,6
375,9
15,7
16080
693
34,0
472,8
20,4
78846
1840
384,4
205,1
4,8
62487
1700
87,8
711,7
19,4
53100
1296
38,7
1344,4
33,5
9387
404
49,0
213,5
8,2
1)
Podatki so preračunani po metodologiji Popisa 2002 tako, da so odšteti t. i. zdomci. Izračun gostot (prebivalcev,
prebivalcev italijanske narodnosti) za leto 1991 za narodno mešano območje ni možno, ker prostorski podatki
(površine) za naselja niso dostopni.
2)
Mestna naselja definirana na Statističnem uradu RS po Popisu 2002 (www.stat.si/popis2002/si/teritorij.html).
3)
Nemestna naselja definirana na Statističnem uradu RS po Popisu 2002 (www.stat.si/popis2002/si/teritorij.html).
Viri: Statistični letopis 1992, 1992; Statistični letopis 2006, 2006; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj
2002; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter kmečkih gospodarstev 1991; lastni izračuni.
Narodno mešano območje predstavlja 22,8 % skupne površine obalnih občin (kar pomeni
87,8 km2 od skupno 384,4 km2). Čeprav je po površini (v absolutnem smislu) največ narodno
mešanega območja v občini Koper (skoraj polovico oziroma 41,0 km2), največji delež
narodno mešanega območja od skupne površine občine pokriva narodno mešano območje v
občini Piran (76,2 %), sledi ji narodno mešano območje v občini Izola (pokriva 44,4 %
površine občine). Najmanjši delež skupne površine občine s statusom narodno mešano
območje pa je v občini Koper (13,2 %). Kljub temu, da je v občini Koper ob Popisu 2002
113
živelo največ prebivalcev italijanske narodnosti (38,7 % vseh prebivalcev italijanske
narodnosti v obalnih občinah), je bila njihova gostota, v primerjavi z občino Piran in Izolo, kjer
je na km2 prebivalo kar 15,7 oziroma 15,0 Italijanov, v tej občini najnižja (le 2,3 Italijanov na
km2). Gostote prebivalstva italijanske narodnosti na km2 so bile višje, če pod drobnogled
vzamemo le narodno mešana območja teh občin. V povprečju je na km2 na narodno
mešanem območju ob Popisu 2002 v obalnih občinah živelo 19,4 prebivalcev italijanske
narodnosti. Najvišje gostote so dosegali v občini Izola (30,7 prebivalcev italijanske narodnosti
na km2). Še višje gostote prebivalstva italijanske narodnosti so bile ob Popisu 2002 v mestnih
naseljih narodno mešanega območja (33,5 Italijanov na km2). V nemestnih naseljih pa je na
km2 živelo le 8,2 prebivalcev italijanske narodnosti.
Zaupnost podatkov ne dovoljuje prikaza podatkov za prebivalce italijanske narodnosti po
mestnih in nemestnih naseljih narodno mešanih območij po posameznih občinah, vendar
podatki kažejo, da je bila najvišja gostota prebivalstva v mestnih naseljih na narodno
mešanem območju občine Piran (1 340,9), sledi ji gostota v občini Koper s 1 271,9 prebivalci
na km2. V Izoli pa je v mestnih naseljih na narodno mešanem območju na km2 živelo 1 139,5
prebivalcev. Tak vrstni red gostot pa ni veljal za prebivalstvo italijanske narodnosti. Najvišje
gostote prebivalstva italijanske narodnosti v mestnih naseljih so bile v občini Izola, sledijo jim
gostote v mestnih naseljih občine Piran in občine Koper.
Kartografski prikazi so zelo učinkoviti za prikaze in analizo gostote prebivalstva. Pri tem je
potrebno opozoriti, da pri analizi in predstavitvi majhnih skupin (manjšin) ali skupnosti
naletimo, tako kot pri drugih metodah, na probleme njihove predstavitve in zaupnosti
podatkov, saj jih natančno lociramo v prostor in pri tem razkrijemo dodatno dimenzijo –
prostorsko lokacijo. Zato je potrebno prikazovanju takih manjšin (skupin ali skupnosti)
nameniti posebno pozornost in najti ravnovesje med tem, da določen pojav prikažemo ter ob
tem ohranimo statistično zaupnost (glej karto 8).
114
115
Karta 8: Gostota prebivalstva in prebivalstva italijanske narodnosti v občinah Izola/Isola, Koper/Capodistria in Piran/Pirano, Popis 2002
116
Karta 9: Delež prebivalstva v mestnih naseljih in naseljih mestnih območij ter delež prebivalstva v nemestnih naseljih, občine Izola/Isola,
Koper/Capodistria, Piran/Pirano, Popis 2002
V primerjavi z letom 1991 se je gostota prebivalstva najbolj dvignila v občini Izola, in sicer za
33,9 prebivalcev na km2 (v Sloveniji v istem obdobju v povprečju le za 2,5). Gostota
prebivalstva se je dvignila tudi v občini Piran (za 18,9), medtem ko je v občini Koper upadla
za 13,2. Gostota prebivalstva italijanske narodnosti je upadla v vseh treh obalnih občinah
(skupno za 3 prebivalce italijanske narodnosti na km2), med njimi najbolj v občini Piran
(skoraj za 10 na km2). Ker ni na voljo podatkov o površini naselij za leto 1991, saj je bil
Register prostorskih enot vzpostavljen šele leta 1995, izračun gostot samo za narodno
mešano območje teh treh občin ni možen. Gotovo bi bilo zanimivo primerjati gostoto
prebivalstva italijanske narodnosti med popisoma 1991 in 2002, in sicer le za narodno
mešano območje teh občin.
Iz podatkov in karte 9 je nadalje razvidno, da je v mestnih naseljih na narodno mešanem
območju ob Popisu 2002 živelo 76,2 % prebivalcev italijanske narodnosti, v nemestnih
naseljih le 23,8 %. Ta razkorak je največji v občini Izola (podatek statistično zaupen), v Kopru
je to razmerje 72,1 : 27,9, v Piranu 68,5 : 31,5. Podatki ne potrjujejo ugotovitve nekaterih
geografov40, da se danes razmeroma še vedno strnjena italijanska narodna manjšina
(skupnost) ohranja v bolj perifernih, pol ruralnih predelih Slovenske Istre.
Glede na gostote prebivalstva italijanske narodnosti ob Popisu 2002 gre sklepati, da le-ti bolj
ali manj sklenjeno poseljujejo le narodno mešano območje obalnih občin, v drugih predelih
Slovenije pa so posejani razpršeno z večjo koncentracijo (če bi temu sploh lahko tako rekli) v
mestnih občinah Ljubljana (ob Popisu 2002 s 107 prebivalci italijanske narodnosti), Nova
Gorica, in Maribor (glej preglednico 31). Število oseb, ki so ob Popisu 2002 izjavile, da je
njihov materni jezik italijanski, prav tako prevladuje v občinah Piran (1 174), Koper (1 059) in
Izola (620). V drugih občinah Slovenije je takih oseb le 909, od tega največ v mestnih
občinah Ljubljana (209), Nova Gorica (98) in Maribor (46). Tudi posredni kazalec o
potencialnih pripadnikih italijanske narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji govori v prid
izraziti koncentraciji v obalnih občinah in izraziti razpršenosti na ravni države.
Zastavlja se vprašanje ali se sklenjenost pripadnikov italijanske narodne manjšine povečuje
ali prihaja do pojava njihove razpršitve? Iz podatkov popisov o po narodni/etnični pripadnosti
opredeljenih za Italijane, prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom in prebivalstvu z
italijanskim pogovornim jezikom iz let 1981, 1991 in 2002 lahko razberemo (glej preglednico
31), da gre v vseh obdobjih za izrazito koncentracijo tako opredeljenega prebivalstva v
40
Glej npr. Juri (1991, str. 24). Jurij dodaja, da sta »večja socialna mobilnost in tudi izrazita institucionalna
navzočnost nedvomno bolj značilni za dinamično urbanizirano območje, kjer maloštevilčnost in prostorsko
raztresenost pripadnikov italijanske narodne manjšine (skupnosti) kompenzirata njihova večja organiziranost na
politično-predstavniški in prosvetno-kulturni ravni ter večja stopnja statutarno-zakonodajnih normativov v prid
manjšine (dvojezičnost, samoupravna telesa, šole, ustanove, mediji, ...)«.
117
obalnih občinah (kljub absolutnemu in relativnemu upadu tako opredeljenih prebivalcev v
vseh obalnih občinah) in, da je prišlo do razpršitve vseh treh kategorij prebivalstva po
ozemlju Slovenije. Če je še leta 1991 izven obalnih občin prebivalo le 208 opredeljenih za
Italijane, je bilo takih 11 let kasneje celo več kot enkrat več. Podobno velja tudi za kategoriji
oseb, ki so izjavile, da je njihov materni jezik Italijanski ali, da je njihov pogovorni jezik v
družini (gospodinjstvu) italijanski.
Preglednica 31: Prebivalstvo italijanske narodnosti, prebivalstvo z italijanskim
maternim jezikom in prebivalstvo z italijanskim pogovornim jezikom, obalne občine
(upravne enote), Slovenija, Popis 1981, 1991 in 2002
Prebivalstvo italijanske
narodnosti
Občina /
Upravna enota
Prebivalstvi z italijanskim
maternim jezikom
Prebivalstvo z italijanskim
pogovornim jezikom
19811)
19912)
2002
19811)
19912)
2002
1981
19912)
2002
2187
2959
2258
2901
3882
3762
...
2111
1488
Izola/Isola
358
567
430
453
738
620
...
397
289
Koper/Capod.
727
1015
712
925
1230
1059
...
653
396
Piran/Pirano
816
1169
698
1133
1481
1174
...
969
607
286
208
418
390
433
909
...
92
196
71
71
107
102
122
209
...
21
34
SLOVENIJA
Preostale občine /
upravne enote
Ljubljana3)
Maribor
4)
Nova Gorica
Druge
24
11
15
35
29
49
...
2
10
71
58
56
97
74
98
...
20
20
120
68
240
156
208
553
...
49
132
1)
Podatki niso preračunani po metodologiji Popisa 2002 tako, da so vključeni t. i. zdomci (osebe na začasnem
delu v tujini skupaj z družinskimi člani). V Sloveniji je bilo ob popisu 1981 takih oseb 53 483, v upravni enoti
Izola/Isola 278, Koper/Capodistria 650 in Piran/Pirano 484. Skupno je bilo ob Popisu 1981 v Sloveniji 49 oseb, ki
so se po narodnosti opredelile za Italijane in so spadale v kategorijo 'zdomcev'.
2)
Podatki so preračunani po metodologiji Popisa 2002 tako, da so odšteti t. i. zdomci.
3)
Ob Popisu 1981 je bila sedanja mestna občina Ljubljana razdeljena na 5 upravnih enot. Prikazani so podatki za
vseh 5 upravnih enot skupaj.
4)
Ob Popisu 1981 je bila mestna občina Maribor razdeljena na 6 upravnih enot. Prikazani so podatki za vseh 6
upravnih enot skupaj.
Viri: Popisi prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 1981, 1991 in 2002, lastni izračuni.
Analizo gostot se lahko dopolni s t. i. indeksom povprečne oddaljenosti (Od), ki se prikazuje
v metrih in označuje oddaljenost enega prebivalca od drugega. Izhaja iz predpostavke, da je
razmestitev prebivalstva enakomerna.
Od = 1,0746 ⋅
površina
prebivalstvo
Izračun povprečne oddaljenosti za prebivalstvo Slovenije za stanje na dan 31. 12. 2005 je
sledeč:
118
površina
20273km
= 1,0746 ⋅
= 1,081km ⋅ 1000 = 108,1m
2003358
prebivalstvo
O d 31.12.2005 = 1,0746 ⋅
Ker se podatki po narodnosti, maternem jeziku in pogovornem jeziku nanašajo na popise, je
smiselneje za primerjavo izračunati povprečne oddaljenosti prebivalcev za Popis 1991 in
2002.
Od Popis1991 = 1,0746 ⋅
površina
20273km
= 1,0746 ⋅
= 0,111km ⋅ 1000 = 110,1m
prebivalstvo
1913355
O d Popis 2002 = 1,0746 ⋅
površina
20273km
= 1,0746 ⋅
= 0,109km ⋅ 1000 = 109,2m
1964036
prebivalstvo
Za prebivalstvo opredeljeno za Italijane, prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom in
prebivalstvo z italijanskim pogovornim jezikom je smiselneje računati povprečno oddaljenost
le za območje obalnih občin. Povprečna oddaljenost prebivalstva (v celoti) je v obalnih
občinah ob Popisu 1991 in 2002 znašala:
Od ob _ obč1991 = 1,0746 ⋅
površina
344,9km
= 1,0746 ⋅
= 0,073km ⋅ 1000 = 73,0m
prebivalstvo
74683
Od ob _ obč 2002 = 1,0746 ⋅
površina
384, 4km
= 1,0746 ⋅
= 0,0075km ⋅1000 = 75,0m
prebivalstvo
78846
Iz izračunov izhaja, da se je povprečna oddaljenost med prebivalstvom v obalnih občinah
povečala za 2 metra. In za koliko so v povprečju, ob predpostavki, da je prebivalstvo
enakomerno razpršeno po ozemlju, med seboj v obalnih občinah oddaljeni prebivalci
italijanske narodnosti?
Ob Popisu 1991 so bile povprečne oddaljenosti med prebivalstvom italijanske narodnosti,
prebivalstvom z italijanskim maternim jezikom in prebivalstvom z italijanskim pogovornim
jezikom v obalnih občinah naslednje:
Od IT 1991 = 1,0746 ⋅
površina
344,9km
= 1,0746 ⋅
= 0,386km ⋅ 1000 = 385,7m
prebivalstvo
2677
Od IT _ mj1991 = 1,0746 ⋅
344,9km
površina
= 1,0746 ⋅
= 0,339km ⋅ 1000 = 339,8m
3449
prebivalstvo
Od IT _ pj1991 = 1,0746 ⋅
površina
344,9km
= 1,0746 ⋅
= 0,444km ⋅ 1000 = 444,1m
prebivalstvo
2019
Ob Popisu 2002 pa:
119
Od IT 2002 = 1,0746 ⋅
384,4km
površina
= 1,0746 ⋅
= 0,491km ⋅ 1000 = 491, 2m
1840
prebivalstvo
Od IT _ mj 2002 = 1,0746 ⋅
površina
384,4km
= 1,0746 ⋅
= 0,394km ⋅ 1000 = 394, 4m
prebivalstvo
2853
Od IT _ pj 2002 = 1,0746 ⋅
površina
384, 4km
= 1,0746 ⋅
= 0,586km ⋅ 1000 = 586,1m
prebivalstvo
1292
Medtem, ko je povprečna oddaljenost med prebivalstvom v obalnih občinah nižja kot med
prebivalstvom Slovenije (v letu 1991 za 37,1 m, v letu 2002 pa za 34,2 m), je povprečna
oddaljenost med prebivalstvom italijanske narodnosti, prebivalstvom z italijanskim maternim
jezikom in prebivalstvom z italijanskim pogovornim jezikom precej višja. Ob Popisu 2002 so
bili v povprečju prebivalci italijanske narodnosti oddaljeni že 491,2 m, prebivalci z italijanskim
pogovornim jezikom celo 586,1 m, še najbližje so v povprečju živeli prebivalci z italijanskim
maternim jezikom (339,8 m), vendar so bili ti v povprečju kar za petkrat bolj oddaljeni kot
prebivalstvo v obalnih občinah v celoti. Iz izračunov povprečne oddaljenosti med
prebivalstvom italijanske narodnosti, prebivalstvom z italijanskim maternim jezikom in
prebivalstvom z italijanskim pogovornim jezikom izhaja, da se je povprečna oddaljenost med
njimi v medpopisnem obdobju še povečala, in sicer najbolj med prebivalstvom z italijanskim
pogovornim jezikom (kar za 142 m).
Glede na to, da so v obalnih občinah s statuti občin določena naselja, ki so narodno mešana,
je smiselno povprečno oddaljenost med Italijani izračunati samo za površino naselij, ki so
narodno mešana. Izračun je sledeč:
Od IT _ NMO 2002 = 1,0746 ⋅
površina
87,8km
= 1,0746 ⋅
= 0,244km ⋅1000 = 244, 2m
prebivalstvo
1700
Iz izračuna izhaja, da je bila povprečna oddaljenost prebivalcev italijanske narodnosti ob
Popisu 2002 na narodno mešanem območju za enkrat manjša kot med istimi prebivalci na
celotnem območju obalnih občin.
V »matematičnem« smislu so torej pripadniki italijanske narodne manjšine (skupnosti) v
prostorskem smislu vse bolj oddaljeni in vse redkeje poseljujejo njihovo avtohtono
naselitveno območje. Vendar pa medsebojna povezanost oziroma nepovezanost v
postmoderni dobi ni več toliko odvisna od fizične oddaljenosti oziroma bližine. Pomembna je
medsebojna povezanost ljudi in njihovi dnevni, tedenski, mesečni stiki in interakcije, ki so
vezani na delo, šolanje, družinske stike, prosti čas, in nenazadnje na stike povezane z
120
narodno pripadnostjo in zavestjo (tudi preko mreže dnevnega in tedenskega časopisja, radia
in televizije ter svetovnega spleta). V teh primerih govorimo o t. i. socialnih gostotah, ki pa
pogosto niso prostorsko opredeljene.
9.2 NARAVNO GIBANJE PREBIVALSTVA
Pojem naravno gibanje prebivalstva implicira prisotnost bioloških, t. i. naravnih vzrokov in
procesov v tem gibanju. Naravno gibanje prebivalstva ima dve komponenti: rodnost in
umrljivost. Zakaj proučevati ti dve komponenti pri proučevanju narodnih (nacionalnih) in
etničnih manjšin (skupin in skupnosti)? Prav gotovo velja, da ta komponenta ni pogosto
izpostavljena, ker so podatki le redko dostopni. Vendar se zdi, da je analiza teh dveh
komponent naravnega gibanja izrednega pomena za ugotavljanje notranje, demografske
vitalnosti omenjenih manjšin, skupin ali skupnosti.
9.2.1 RODNOST (NATALITETA)
Za ugotavljanje demografske vitalnosti neke narodne (nacionalne) ali etnične manjšine
(skupine, skupnosti) je nujen podrobnejši vpogled vanjo. Samo gibanje števila, ki je odvisno
od mnogih (že izpostavljenih) elementov, nam ne pove dovolj o morebitni demografski
ogroženosti ali o morebitnih demografskih potencialih take manjšine (skupine, skupnosti).
Ena izmed komponent, ki je zelo pomembna za razumevanje oziroma za ugotavljanje letega, je rodnost. »Rodnost je demografski pojav, ki ga merimo tako, da povežemo število
rojstev v nekem prebivalstvu s številom tega prebivalstva kot celote ali s posameznimi
njegovimi deli« (Malačič, 1997, str. 83). Analiziramo ga lahko na dva načina oziroma na
podlagi dveh vrst kazalnikov: s pomočjo koledarskih ali kohortnih41 stopenj. Prve se
izračunavajo za določeno obdobje, navadno za koledarsko leto. Kohortne stopnje pa se
izračunavajo na podlagi reprodukcijskega obnašanja določene starostne skupine.
V idejni zasnovi analize rodnosti v italijanski narodni manjšini (skupnosti) v Sloveniji sem
nameravala pri prečni analizi (torej za koledarska leta) upoštevati živorojene v obdobju 19912000, za katere so ob Popisu 2002 njihovi straši izjavili, da je njihova narodnost italijanska,
da je njihov materni jezik italijanski ali, da je njihov pogovorni jezik italijanski, in rojene v
obdobju 2001-2005, katerih matere so se ob Popisu 2002 opredelile za italijansko narodnost,
za italijanski materni jezik ali italijanski pogovorni jezik. Ker je bilo število živorojenih otrok v
obdobju 1991 in 2000, za katere so ob Popisu 2002 starši izjavili, da je njihov pogovorni jezik
41
Kohorta v demografiji označuje skupino oseb (prebivalcev), ki se jim je zgodil (so doživele/-i) določen dogodek
(kot so rojstvo, poroka ipd.) v določenem obdobju ali istem trenutku. Tako govorimo o kohortah poročenih,
razvezanih, upokojenih, umrlih ali zaposlenih v istem koledarskem letu. Skupino oseb, rojenih v istem
koledarskem letu, petletnem ali večletnem obdobju (npr. v času vojne) imenujemo generacija. Včasih se izraz
kohorta uporablja tudi v smislu izraza generacija (Šircelj, 2006, str. 309; Malačič, 1997, str. 44).
121
italijanski in število rojenih otrok v obdobju 2001-2005, rojenim materam, ki so ob Popisu
2002 izjavile, da je njihov jezik za sporazumevanje v gospodinjstvu italijanski, za polovico
nižje od števila živorojenih otrok v obdobju 1991-2000, za katere so ob Popisu 2002 njihovi
starši izjavili, da so po narodnosti Italijani oziroma so se v obdobju 2001-2005 rodili materam,
ki so se ob Popisu 2002 opredelile za Italijanke oziroma kar za dve tretjini nižje od števila
živorojenih otrok v obdobju 1991-2000, za katere so ob Popisu 2002 njihovi starši izjavili, da
je njihov materni jezik italijanski oziroma so se v obdobju 2001-2005 rodili materam, ki so ob
Popisu 2002 izjavile, da je njihov materni jezik italijanski, sem se odločila, da pri prečni
analizi rodnosti analiziram le rojene otroke z italijansko narodnostjo in tiste z
italijanskim maternim jezikom.
In kakšna je rodnost v prebivalstvu italijanske narodnosti v Sloveniji? Osnovno absolutno
število rojenih in živorojenih z italijansko narodnostjo ter rojenih in živorojenih z italijanskim
maternim jezikom sem dobila z uparjanjem podatkov baz rojenih s Popisom 2002 (več v
poglavju o uparjevanju podatkov 7.2). Potrebno se je zavedati, da se med vsemi zapisi ni
uparilo le med 2,1 in 4,7 % zapisov o živorojenih. Predpostavila sem, da se je neuparjevanje
enakomerno distribuiralo med vsemi zapisi, ne glede na t. i. etnične znake iz Popisa 2002.
Na podlagi teh podatkov se je v obdobju 1991-2005 v Sloveniji rodilo 135 živorojenih z
italijansko narodnostjo in 212 živorojenih z italijanskim maternim jezikom.
Najpreprostejši kazalnik rodnosti, poleg (absolutnega) podatka o rojenih, živorojenih in
mrtvorojenih, je splošna stopnja skupne (bruto) rodnosti ( ns ). Izračunamo jo iz števila
(vseh) rojenih na 1000 prebivalcev. To je zelo »grob« kazalnik saj se nanaša na skupno
število rojenih ( N s ), tako živo, kot mrtvorojenih v koledarskem letu.
ns =
Ns
⋅ 1000
P
ns - so rojeni na 1000 prebivalcev,
N s - število živorojenih in mrtvorojenih in
P - srednje število prebivalcev.
Zaradi neuparitve mrtvorojenih v obdobju 1991-2000 s Popisom 2002 (več o razlogih v
poglavju 7.2 o uparjevanju podatkov), izračunavanje kazalnika splošne skupne rodnosti za
obdobje 1991-2000 ni možno. Prav tako izračun tega kazalnika ni možen za obdobje 20012005, in sicer zaradi prenizkega števila mrtvorojenih materam Italijankam (tako glede
opredeljenih za Italijanke kot tudi z italijanskim maternim jezikom), zaradi računanja drugih
122
kazalnikov, pri katerih upoštevamo le živorojene otroke, in nenazadnje zaradi statistične
zaupnosti.
Pogosteje kot splošno stopnjo skupne (bruto) rodnosti se izračunava splošno stopnjo
efektivne (neto) rodnosti ( n ), ki jo v literaturi najpogosteje avtorji enostavno imenujejo
splošno stopnjo rodnosti. To je razmerje med številom živorojenih otrok v koledarskem
letu in številom prebivalstva sredi istega leta, pomnoženo s 1000:
n=
N
⋅ 1000
P
n - so živorojeni na 1000 prebivalcev,
N - število živorojenih in
P - srednje število prebivalcev.
Prednost tega kazalnika rodnosti je, da je njegov izračun enostaven, kar pa je ob enem tudi
njegova glavna slabost. V imenovalcu je namreč skupno število prebivalcev, čeprav pri
reprodukciji sodeluje le njegov del. Poleg tega je raven natalitete močno odvisna od
starostne in spolne sestave prebivalstva42. Pri izračunu tega kazalnika za živorojene otroke v
obdobju 1991-2000, za katere so starši ob Popisu 2002 izjavili, da je njihova narodnost
italijanska ali, da je njihov materni jezik italijanski oziroma za živorojene materam o Popisu
2002 opredeljenim za Italijanke, kot tudi materam z italijanskim maternim jezikom, sem se
zaradi prenizkega števila za izračun tega in tudi vseh naslednjih kazalnikov rodnosti odločila
izračunati kazalnike rodnosti za obdobja 1991-1995, 1996-2000, 2001-2005 in za celotno 15letno obdobje.
Glede na to, da računamo kazalnik za posebno prebivalstveno skupino, za katero imamo na
voljo le podatek o njihovem številu iz Popisa 1991 in 2002, sem se soočila z dilemo, katero
prebivalstvo dati v imenovalec. Na voljo sta bila torej le podatka o številu prebivalcev
italijanske narodnosti in številu prebivalcev z italijanskim maternim jezikom, in sicer za dve
časovni točki. Ker računamo kazalnike za petletna obdobja, bi morali v imenovalcu
upoštevati povprečno prebivalstvo za obdobja sredi leta. Glede na znane ugotovitve o
povprečnem letnem upadu števila opredeljenih za Italijane in opredeljenih za italijanski
materni jezik v zadnjem 11-letnem obdobju, sem podatek številu prebivalstva za posamezna
leta ustrezno ocenila. Pri oceni števila prebivalcev italijanske narodnosti za posamezna leta
sem upoštevala, da je bila stopnja povprečne letne spremembe števila -2,44 % oziroma
povprečna letna sprememba -63,7273. Pri številu prebivalcev z italijanskim maternim jezikom
42
Le, če v času ali prostoru primerjamo prebivalstvo s podobno starostno-spolno sestavo, je nataliteta sprejemljiv
kazalnik rodnosti (Šircelj, 2006, str. 306).
123
pa, da je bila stopnja povprečne letne spremembe števila -0,29 % oziroma povprečna letna
sprememba -10,9091. Iz tako dobljenih podatkov sem lahko izračunala povprečno število
prebivalcev italijanske narodnosti in prebivalcev z italijanskim maternim jezikom za petletna
in petnajstletno obdobje.
Preglednica 32: Nataliteta (živorojeni na 1000 prebivalcev Slovenije), nataliteta
prebivalstva italijanske narodnosti in nataliteta prebivalstva z italijanskim maternim
jezikom, Slovenija, 1991-2005
Leto / obdobje
1991
1992
1993
1994
1995
Ø 1991-1995
1996
1997
1998
1999
2000
Ø 1996-2000
Slovenija
2001
2002
2003
2004
2005
Ø 2001 - 2005
10,8
10,0
9,9
9,8
9,5
10,0
9,5
9,1
9,0
8,8
9,1
9,1
8,8
8,8
8,7
9,0
9,1
8,9
Ø 1991-2005
9,9
1)
narodnosti
maternim jezikom 2)
2,7
3,8
3,7
3,4
4,6
3,9
3,7
3,7
1)
Izračun za živorojene, za katere so starši ob Popisu 2002 izjavili, da je njihova narodnost italijanska in za
živorojene materam Italijankam na 1000 prebivalcev italijanske narodnosti.
2)
Izračun za živorojene, za katere so starši ob Popisu 2002 izjavili, da je njihov materni jezik italijanski in za
živorojene materam z italijanskim maternim jezikom na 1000 prebivalcev z italijanskim maternim jezikom.
Viri: Baze rojenih; Naravno in selitveno gibanje 2005, 2006; Prebivalstvo Slovenije 2003, 2006; Popis
prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter kmečkih
gospodarstev 1991; lastni izračuni.
Medtem, ko je bilo v Sloveniji na 1000 prebivalcev v obdobju 1991-2005 9,9 živorojenih
otrok, se jih je na 1000 prebivalcev italijanske narodnosti in na 1000 prebivalcev z
italijanskim maternim jezikom v istem obdobju rodilo le 3,7 živorojenih. Pri tem je potrebno
poudariti, da je rodnost v Sloveniji med najnižjimi v Evropi. Za Evropo pa je značilno, da je
rodnost tudi v svetovnem merilu najnižja. Rodnost v italijanski narodni manjšini (skupnosti)
pa je ekstremno nizka.
Zaradi pomanjkljivosti kazalnika splošne stopnje rodnosti računamo druge kazalnike, kot je
npr. splošna stopnja skupne rodnosti ali še natančnejši kazalnik splošna stopnja splošne
rodnosti ( f ). Ta pomeni razmerje med številom živorojenih v koledarskem letu in številom
žensk v rodni dobi (15–49 let) sredi istega leta, pomnoženo s 1000:
124
f =
N
Pf , (15− 49 )
N - število živorojenih in
Pf, (15–49)- srednje število žensk v rodni dobi (stare 15-49 let).
Za izračun tega kazalnika za prebivalstvo italijanske narodnosti in prebivalstvo z italijanskim
maternim jezikom je potrebno poleg števila živorojenih imeti tudi srednje število žensk v
starosti 15-49 let za obdobje 1991-2005. Srednje število žensk v rodni dobi sem izračunala
na podlagi izračuna povprečne letne spremembe števila žensk italijanske narodnosti (v
medpopisnem obdobju 1991-2001 je znašala -5,9) in jo ekstrapolirala tudi na leta 2003-2005.
Na enak način sem izračunala tudi povprečno število žensk v starostnem razredu 15-49 z
italijanskim maternim jezikom, pri čemer je bila povprečna letna sprememba števila žensk z
italijanskim maternim jezikom med popisoma 1991 in 2002 -5,3. Sledil je izračun povprečja
števila žensk v starosti 15-49 let za petletna obdobja in obdobje 1991-2005. Zaradi
statistične zaupnosti in izključitve slučajnih vplivov je namreč smiselneje kazalnik izračunati
za daljše časovno obdobje.
Za prebivalstvo Slovenije je značilno, da tako nataliteta kot splošna stopnja splošne rodnosti
upadata vse od začetka 80. let. Iz preglednice 33 je razvidno, da je rodnost upadala tudi v
zadnjem petnajstletnem obdobju in, da je bilo v Sloveniji v zadnjem petnajstletnem obdobju v
povprečju živorojenih 38,6 otrok na 1000 žensk v rodni dobi. Za italijansko narodno manjšino
(skupnost) ni značilno upadanje natalitete in splošne stopnje splošne rodnosti, pač pa
nihanje na zelo nizki ravni. V obdobju 1991-2005 je bilo med prebivalkami italijanske
narodnosti v rodni dobi rojenih več kot enkrat manj živorojenih otrok (le 17,2 na 1000
prebivalk italijanske narodnosti v rodni dobi) kot je bilo to značilno za Slovenijo v celoti v
istem obdobju, pri čemer je, kot omenjeno, potrebno upoštevati, da je bila splošna stopnja
splošne rodnosti v Sloveniji med najnižjimi v Evropski uniji.
125
Preglednica 33: Splošna stopnja splošne rodnosti prebivalstva, prebivalstva
italijanske narodnosti in prebivalstva z italijanskim maternim jezikom, Slovenija, 19912005
Leto / obdobje
1)
2)
Slovenija
1991
1992
1993
1994
1995
Ø 1991-1995
1996
1997
1998
1999
2000
Ø 1996-2000
2001
2002
2003
2004
2005
Ø 2001 - 2005
42,1
39,0
38,7
38,0
37,0
39,0
36,2
35,2
34,6
34,0
35,3
35,0
34,1
34,3
34,1
35,6
36,3
34,9
Ø 1991-2005
38,6
1)
narodnosti
2)
maternim jezikom
12,5
17,7
17,2
16,1
22,0
18,7
17,2
17,5
Izračun za živorojene, za katere so starši ob Popisu 2002 izjavili, da je njihova narodnost italijanska in za
živorojene, rojene materam Italijankam, na 1000 žensk italijanske narodnosti v starosti 15-49 let.
Izračun za živorojene, za katere so starši ob Popisu 2002 izjavili, da je njihov materni jezik italijanski in za
živorojene, rojene materam z italijanskim maternim jezikom, na 1000 žensk v starosti 15-49 let z italijanskim
maternim jezikom.
Če v izrazu za izračun splošne stopnje splošne rodnosti število živorojenih otrok zamenjamo
s številom živorojenih zakonskih otrok ( N z ) (otrok rojenih partnerjem v zakonski zvezi),
število žensk pa s številom poročenih žensk v rodni dobi ( Pf z , (15− 49 ) ), dobimo splošno
stopnjo zakonske rodnosti ( f z )
fz =
Nz
Pf z , (15− 49 )
⋅ 1000
oziroma splošno stopnjo zunajzakonske rodnosti ( f zz ), če v gornji enačbi število
živorojenih otrok zamenjamo s številom živorojenih zunajzakonskih otrok ( N ZZ ) (otrok rojenih
neporočenim staršem), število žensk pa s številom neporočenih žensk v rodni dobi
( Pf z , (15− 49 ) ):
f zz =
N zz
Pf zz , (15 −49 )
⋅ 1000
126
Iz preglednic 34 in 35 je razvidno, da v Sloveniji število živorojenih otrok rojenih zunaj
zakonske zveze na 1000 žensk v rodni dobi narašča. V obdobju 1991-2005 se je v povprečju
1000 ženskam v zakonski zvezi v rodni dobi rodilo 23,7 živorojenih otrok. Kar 12,6
živorojenih otrok pa je bilo rojenih na 1000 žensk v rodni dobi, ki niso sklenile zakonske
zveze. Splošna stopnja zunajzakonske rodnosti je bila med prebivalkami italijanske
narodnosti v rodni dob in prebivalkami v rodni dobi z italijanskim maternim jezikom v obdobju
1991-2005 za malo manj kot 8 ‰ nižja kot med prebivalkami Slovenije.
Delež živorojenih otrok zunaj zakonske zveze je bil v italijanski narodni manjšini (skupnosti) v
Sloveniji nižji kot med vsemi živorojenimi v Sloveniji. Delež živorojenih, rojenih zunaj
zakonske zveze, je v obdobju 1991-2005 za Slovenijo znašal že 35,0 %, med živorojenim z
italijansko narodnostjo pa le 28,1 %, oziroma 26,4 % med tistimi z italijanskim maternim
jezikom. Opaziti je, da je tako v prebivalstvu kot v prebivalstvi italijanske narodnosti v
Sloveniji vedno več otrok rojenih zunaj zakonske skupnosti. V obdobju 2001-2005 je bilo v
Sloveniji zunaj zakonske skupnosti rojenih že 42,7 % živorojenih otrok, med živorojenimi
italijanske narodnosti pa 37,3 oziroma 30,1 % med živorojenimi z italijanskim maternim
jezikom. Pri tem je potrebno upoštevati, da je bilo v zadnjih desetih letih v Sloveniji povprečju
kar za 95 % živorojenih otrok rojenih zunaj zakonske zveze v Sloveniji podano priznanje
očetovstva43, še preden so ti dopolnili prvo leto starosti. V letu 2005 pa je bilo priznanje
očetovstva podano za 81 % živorojenih rojenih zunaj zakonske zveze še preden je otrok
dopolnil prvi mesec starosti. Vse več očetov, ki niso v zakonski zvezi z ženskami, ki
pričakujejo njihovega otroka (otroke), pa se odloča za priznanje očetovstva celo pred
rojstvom (nov pojav v Sloveniji, vezan na upravno administrativne postopke priznanja
očetovstva44).
43
»Priznanje očetovstva je postopek, ko moški skladno z veljavnimi zakonskimi predpisi prizna otroka za svojega
in je veljavno samo, če se s priznanjem strinja tudi otrokova mati. Priznanje očetovstva oče poda za otroka,
rojenega zunaj zakonske zveze. Priznanje očetovstva lahko oče poda pred matičarjem, na centru za socialno
delo, v javni listini ali z oporoko« (Prebivalstvo Slovenije 2004 in 2005, 2007, str. 171).
44
»Oče lahko prizna otroka za svojega že pred rojstvom otroka, vendar priznanje očetovstva velja samo pod
pogojem, da se otrok rodi živ. Ne glede na to, da naj bi bila taka priznanja bolj izjema kot pravilo, je potrebno
staršem omogočiti predhodno urejanje očetovstva, ker je to v korist otroku. Priznanje pred rojstvom otroka lahko
oče poda samo na centrih za socialno delo« (Prebivalstvo Slovenije 2004 in 2005, 2007, str. 211).
127
Preglednica 34: Splošna stopnja zakonske rodnosti prebivalstva, prebivalstva
Leto / obdobje
1)
2)
Slovenija
1991
1992
1993
1994
1995
Ø 1991-1995
1996
1997
1998
1999
2000
Ø 1996-2000
2001
2002
2003
2004
2005
Ø 2001 - 2005
31,0
28,2
27,9
27,1
25,9
28,0
24,7
23,7
23,0
21,9
22,2
23,1
20,7
20,5
19,6
19,6
19,3
20,0
Ø 1991-2005
23,7
1)
narodnosti
2)
maternim jezikom
9,9
12,9
13,1
11,9
13,8
13,0
12,1
12,6
Izračun za živorojene, rojene poročenim materam, za katere so starši ob Popisu 2002 izjavili, da je njihova
narodnost italijanska in za živorojene, rojene materam Italijankam, na 1000 žensk italijanske narodnosti v
starosti 15-49 let.
Izračun za živorojene, rojene poročenim materam, za katere so starši ob Popisu 2002 izjavili, da je njihov
materni jezik italijanski in za živorojene, rojene materam z italijanskim maternim jezikom, na 1000 žensk v
starosti 15-49 let z italijanskim maternim jezikom.
128
Preglednica 35: Splošna stopnja zunajzakonske rodnosti prebivalstva, prebivalstva
Leto / obdobje
Slovenija
1991
1992
1993
1994
1995
Ø 1991-1995
1996
1997
1998
1999
2000
Ø 1996-2000
2001
2002
2003
2004
2005
Ø 2001 - 2005
11,1
10,8
10,8
10,9
11,0
10,9
11,5
11,5
11,6
12,0
13,1
12,0
13,4
13,8
14,5
16,0
16,9
14,9
Ø 1991-2005
12,6
1)
narodnosti
2)
maternim jezikom
2,6
4,8
4,1
4,2
8,2
5,6
4,7
4,9
1)
Izračun za živorojene, rojene neporočenim materam, za katere so starši ob Popisu 2002 izjavili, da je njihova
narodnost italijanska in za živorojene, rojene neporočenim materam Italijankam, na 1000 žensk italijanske
narodnosti v starosti 15-49 let.
2)
Izračun za živorojene, rojene neporočenim materam z italijanskim maternim jezikom in za živorojene, rojene
materam z italijanskim maternim jezikom, na 1000 žensk v starosti 15-49 let opredeljenih z italijanskim maternim
jezikom.
Splošna stopnja rodnosti je pogosto izračunavan kazalnik, vendar pa je starostna sestava
žensk v rodni dobi od populacije do populacije različna. Zato je primerneje izračunavati
starostno-specifične stopnje rodnosti. Poznamo jih več vrst. Med seboj se razlikujejo po
načinu izračunavanja (v okviru generacij oz. kohort ali v okviru koledarskih let) in po vsebini
(stopnje prve kategorije ali stopnje druge kategorije) (Pressat, 1969, str. 100, cv: Šircelj,
2006, str. 307).
Generacijske starostno-specifične stopnje rodnosti (Šircelj, 2006, str. 307) je mogoče
izračunati na dva načina: med starostjo (x) in (x+1) ali pa med starostjo (x, x+1) in (x+1, x+2).
Za prvi način izračunavanj morajo biti rojstva za določeno leto razvrščena po starosti
(dopolnjena leta) in po letnici rojstva matere (dvojna klasifikacija starosti), za drugi način pa
samo po letnici rojstva matere.
129
Prvi način izračunavanja:
Drugi način izračunavanja:
x+2
x+1
x
x+1
x
Šircljeva je pri analizi rodnosti v Sloveniji od 18 do. 21. stoletja ugotovila (2006, str. 307), da
vse do leta 1994 za Slovenijo ni bilo mogoče izračunati niti prvih niti drugih generacijskih
stopenj, ker je slovenska statistika prikazovala podatke o rojstvih le po dopolnjenih letih
starosti matere, ne pa tudi po letnici rojstva. Edina vrsta starostno-specifičnih stopenj
rodnosti, ki so za Slovenijo na voljo za daljše časovno obdobje, so stopnje v okviru
koledarskih let, izražene v dopolnjenih letih starosti. Take stopnje so primerne za prečno
analizo rodnosti, veliko manj pa za vzdolžno, saj se vrednost stopenj nanaša na dela dveh
sosednjih generacij. Kljub temu bodo v magistrskem delu te stopnje rodnosti uporabljene tudi
za vzdolžno analizo rodnosti, ker je to edini način, da analiziram rodno zgodovino mlajših
generacij. Časovna vrsta generacijskih stopenj (od leta 1994 dalje) je namreč za vzdolžno
analizo še prekratka.
x+1
x
Kot že omenjeno, po vsebini starostno-specifične stopnje ločujemo na stopnje prve in
stopnje druge kategorije. Stopnje prve kategorije so tiste, v katerih število dogodkov
primerjamo s tistim prebivalstvom v ustrezni kohorti, ki še ni bilo podvrženo
proučevanemu pojavu, vendar je pojav zanj možen (Pressat, 1972, cv: Šircelj, 2006, str.
307). »Tako je starostno-specifična stopnja splošne rodnosti prve kategorije npr. razmerje
med številom prvih rojstev živorojenih otrok, ki so jih rodile ženske določene starosti, in
številom žensk, ki do te starosti še niso rodile prvega živorojenega otroka. Stopnje prve
kategorije rodnosti omogočajo zelo natančno analizo rodnosti, vendar so podatki zanjo le
redko na voljo« (Šircelj, 2006, str. 307-308).
Ker navadno za izračun stopenj prve kategorije rodnosti ni na voljo dovolj podatkov, se
običajno v analizah rodnosti uporabljajo stopnje druge kategorije. »Enostavnost njihovega
izračunavanja omogoča, da jih lahko izračunamo skoraj za vsako teritorialno enoto, za večje
130
število kohort ali za daljše časovno obdobje in si s tem zagotovimo primerljivost v prostoru in
času« (Šircelj, 2006, str. 307). Zaradi omenjenih lastnosti je večina analiz rodnosti v
magistrskem delu zasnovanih na uporabi stopenj druge kategorije.
»Stopnje druge kategorije predstavljajo razmerje med številom dogodkov v določenem
koledarskem letu in tistim prebivalstvom, za katerega je pojav lahko smiseln. Tako
predstavljajo starostno-specifične stopnje splošne rodnosti druge kategorije razmerje med
številom rojstev živorojenih otrok ženske določene starosti in številom vseh žensk te starosti.
Izračunavamo jih za pojave s ponavljajočimi se dogodki, in rodnost je tak pojav, če ne
upoštevamo vrstnega reda rojstev. Najpogostejši način analize tovrstnih starostno-specifičnih
stopenj je, da eno koledarsko leto primerjamo s sosednjim(i). Tak pristop je dopusten, vendar
zahteva veliko previdnost pri interpretaciji podatkov. S tem načinom analize namreč ne
moremo odkriti povezav med intenzivnostjo in koledarjem rodnosti. Ta se pokaže samo
takrat, kadar rekonstruiramo statistično zgodovino kohort oziroma generacij« (Šircelj, 2006,
str. 308).
Med stopnje druge kategorije se uvršča starostno-specifična stopnja splošne rodnosti.
To je razmerje med številom živorojenih otrok, ki so jih rodile v koledarskem letu matere
določene starosti, in številom žensk te starosti sredi istega leta, pomnoženo s 1000.
Izračun starostno-specifične stopnje splošne rodnosti iz podatkov za živorojene otroke po
letih starosti mater in podatkov po letih starosti žensk je sledeč:
fx =
Nx
Pf , x
fx - starostno-specifična stopnja splošne rodnosti,
Nx - število živorojenih otrok, ki so jih rodile matere, stare x let in
Pf, x - srednje število žensk, starih x let.
Izračunavamo jih tudi za različne starostne skupine, najpogosteje za petletne.
Iz analize starostno-specifičnih stopenj splošne rodnosti izhaja, da je bila rodnost prebivalk
Slovenije v obdobju 1991-2005 najvišja v starostnem razredu 25-29, medtem ko je bila
najvišja rodnost prebivalk italijanske narodnosti in prebivalk z italijanskim maternim jezikom v
Sloveniji v istem obdobju najvišja v starostnem razredu 30-34. V starostnem razredu 25-29
so bile stopnje splošne rodnosti med prebivalkami italijanske narodnosti in prebivalkami z
italijanskim maternim jezikom za 72,2 oziroma 60,1 ‰ nižje kot med prebivalkami Slovenije.
Iz preglednice 36 in slike 6 je razvidno ne le, da se ženske italijanske narodnosti in
prebivalke z italijanskim maternim jezikom odločajo za rojstvo otrok kasneje, ampak tudi, da
je njihova rodnosti izrazito nižja kot med prebivalkami Slovenije.
131
Preglednica 36: Starostno-specifične stopnje splošne rodnosti prebivalk, prebivalk
italijanske narodnosti in prebivalk z italijanskim maternim jezikom, Slovenija, 19912005
Starostno-specifične stopnje splošne rodnosti
Starostne
skupine (leta)
prebivalke
italijanske
narodnosti
prebivalke Slovenije
Ø 1991-2005 Ø 1991-2005
prebivalke z
italijanskim
maternim
jezikom
Ø 1991-2005
Ø 1991-1995
Ø 1996-2000
Ø 2001-2005
Pod 15 let
15-19
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
0,2
16,8
96,7
95,1
43,2
13,5
2,6
0,2
0,2
8,8
66,6
99,3
54,3
17,1
2,9
0,1
0,2
6,0
45,3
96,7
71,1
22,6
3,7
0,1
0,2
10,5
69,4
96,7
55,3
17,8
3,0
0,1
0,0
0,0
12,1
24,5
29,5
17,6
3,9
0,0
0,0
0,0
20,6
36,6
51,9
21,1
2,8
0,0
Celotna
stopnja
rodnosti
1,34
1,25
1,23
1,27
0,44
0,66
Slika 6: Starostno-specifične stopnje splošne rodnosti prebivalk, prebivalk italijanske
narodnosti in prebivalk z italijanskim maternim jezikom, Slovenija, 1991-2005
100
‰
90
80
prebiv alke
Slov enije
70
60
prebiv alke
italijanske
narodnosti
50
40
prebiv alke z
italijanskim
maternim
jezikom
30
20
10
0
15-19
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
starostne skupine
(leta)
132
Poleg starostno-specifičnih stopenj splošne rodnosti lahko izračunamo tudi starostnospecifične stopnje zakonske in zunajzakonske rodnosti. Pogoj za izračunavanje
starostno-specifičnih stopenj zakonske in zunajzakonske rodnosti so podatki o zakonskem
stanu in starosti žensk. Demografi ugotavljajo, da zakonski stan (zlasti de iure) pomembno
vpliva na rodnostno obnašanje parov. Danes se v razvitih družbah zahodne in severne
Evrope vse bolj uveljavlja življenje v neformalnih skupnostih (razno in istospolnih), kjer bolj
kot formalni zakonski stan na rodnost pomembno vpliva, če partnerja živita ali ne živita v
stabilni zunajzakonski partnerski skupnosti.
Tako kot pri starostno-specifičnih stopnjah zakonske rodnosti, so bile najvišje stopnje
zunajzakonske rodnosti med prebivalkami v starostni skupini 25-29 let (glej preglednico 37 in
sliko 7). Zanimivo je, da je bila stopnja zunaj zakonske rodnosti med prebivalkami italijanske
narodnosti prav tako kot med prebivalkami višja v starostnem razredu 25-29, medtem ko je
bila stopnja zunaj zakonske rodnosti med prebivalkami v rodni dobi z italijanskim maternim
jezikom v obdobju 1991-2005 najvišja v starostnem razredu 30-34 let (glej sliko 8).
Preglednica 37: Starostno-specifične stopnje zakonske in zunajzakonske rodnosti
prebivalk, prebivalk italijanske narodnosti in prebivalk z italijanskim maternim
jezikom, Slovenija, 1991-2005
Starost (leta)
Starostno-specifične stopnje rodnosti
prebivalke italijanske
prebivalke z italijanskim
prebivalke Slovenije
narodnosti
maternim jezikom
zunajzunajzunajzakonska
zakonska
zakonska
zakonska
zakonska
zakonska
rodnost
rodnost
rodnost
rodnost
rodnost
rodnost
Pod 15 let
15-19
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
0,0
2,9
36,8
66,7
41,1
12,7
2,0
0,1
0,2
6,9
29,6
30,5
16,3
5,4
1,1
0,0
0,00
0,00
7,23
17,02
23,45
13,33
1,65
0,00
0,00
0,00
4,82
7,49
6,03
4,26
2,20
0,00
0,00
1,97
13,18
28,40
41,36
14,20
1,41
0,00
0,00
0,98
7,42
8,20
10,52
6,87
1,41
0,00
Celotna stopnja
rodnosti
0,81
0,45
0,31
0,12
0,50
0,18
133
Slika 7: Starostno-specifične stopnje zakonske rodnosti prebivalk, prebivalk
100
‰
90
80
prebiv alke
Slov enije
70
60
prebiv alke
italijanske
narodnosti
50
40
prebiv alke z
italijanskim
maternim
jezikom
30
20
10
0
15-19
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
starostne skupine
(leta)
Slika 8: Starostno-specifične stopnje zunajzakonske rodnosti prebivalk, prebivalk
100
‰
90
80
prebiv alke
Slov enije
70
60
prebiv alke
italijanske
narodnosti
50
40
prebiv alke z
italijanskim
maternim
jezikom
30
20
10
0
15-19
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
starostne skupine
(leta)
134
Analiza starostno-specifičnih stopenj splošne, zakonske in zunajzakonske rodnosti nakazuje,
da obstajajo razlike v starosti med prebivalkami Slovenije in prebivalkami italijanske
narodnosti ter prebivalkami z italijanskim maternim jezikom ob rojstvu otrok. Izračunamo jih
lahko neposredno ali pa preko starostno-specifičnih stopenj rodnosti po izrazu (za petletne
starostne razrede):
49
x=
∑ ( x + 2,5) ⋅ f
15
49
∑f
x
, pri čemer je
x
15
x - povprečna starost žensk ob rojstvu otrok,
x - starost in
fx - starostno-specifična stopnja splošne rodnosti.
Povprečno starost mater ob rojstvu otrok sem za obdobje 1991-2005 izračunala iz starostnospecifičnih stopenj splošne rodnosti, povprečno starost ob rojstvu prvega otroka pa iz
originalnih podatkov, in sicer iz petletnih starostnih skupin. Povprečno starost prebivalk
italijanske narodnosti in prebivalk z italijanskim maternim jezikom ob rojstvu otrok v obdobju
1991-2005 sem izračunala iz starostno-specifičnih stopenj splošne rodnosti. Rezultate
prikazuje slika 9.
Slika 9: Povprečna starost mater ob rojstvu otrok: prebivalk Slovenije, prebivalk
starost (leta)
32,0
30,0
28,0
ob rojstv u
otrok
26,0
ob rojstv u
prv ega
otroka
24,0
22,0
20,0
prebiv alke Slov enije
prebiv alke italijanske narodnosti
prebiv alke z italijanskim
maternim jezikom
135
Prebivalke Slovenije so bile v obdobju 1991-2005 v povprečju ob rojstvu otrok stare 27,9 let.
Še pred 20. leti kar za 2,4 leta manj. Še posebej izrazito se je povprečna starost ob rojstvu
otrok (zlasti prvega) v Sloveniji začela dvigovati od sredine 80. let dalje. Razlika v povprečni
starosti ob rojstvu vseh otrok in ob rojstvu prvega otroka je med prebivalkami Slovenije v
obdobju 1991-2005 znašala 2 leti, med prebivalkami z italijanskim maternim jezikom le 0,8
leta, med prebivalkami italijanske narodnosti pa je bila starost ob rojstvu vseh otrok skoraj
enaka starosti ob rojstvu prvega otroka, kar pomeni tudi, da so v obdobju 1991-2005 v
povprečju rodile le enega otroka. V povprečju so prebivalke Slovenije v obdobju 1991-2005
prvega otroke rodile v starosti 25,9 let, medtem ko so prebivalke italijanske narodnosti
prvega otroka rodile šele v starosti 31,0 let, kar je več kot so v bile povprečju stare ženske v
državah Evropske unije ob rojstvu prvega otroka (v letu 2003 so bile najstarejše ženske ob
rojstvu prvega otroka v Združenem Kraljestvu Velike Britanije – stare so bile 29,5 let).
Odlaganje prvih rojstev pri ženskah v višjo starost posledično pomeni, da imajo te ženske
krajše rodno obdobje, v katerem bi lahko rodile še drugega, tretjega ozirom n-tega otroka.
Kazalniki rodnosti, kot omenjeno, kažejo na biološko reprodukcijo prebivalstva (dela
prebivalstva). Pod pojmom biološka reprodukcija prebivalstva razumemo proces
obnavljanja prebivalstva, pri katerem sočasno sodelujeta rodnost in umrljivost. V ožjem
smislu pa se reprodukcija navezuje le na žensko prebivalstvo, ker le-to neposredno sodeluje
pri (bio)reprodukciji. Glavna dinamična komponenta obnavljanja prebivalstva je torej
rojevanje. Tako se poleg skupne (stopnje) naravne spremembe za analizo biološke
reprodukcije prebivalstva uporablja tudi kazalnik celotne stopnje rodnosti ( F ). Ta kazalnik
najbolje prikazuje dejanski nivo rodnosti. Zlasti pa je vrednost tega kazalnika v tem, da je
primeren za primerjalno analizo rodnosti in reprodukcije med različnimi populacijami. Tako je
tudi v primeru primerjave rodnosti narodnih in etničnih manjšin, skupin in skupnosti z
večinskim prebivalstvom.
Celotna stopnja rodnosti je povprečno število živorojenih otrok na eno žensko v rodni dobi
(15–49 let) v koledarskem letu. Označuje torej povprečno število živorojenih otrok na eno
(»povprečno«) žensko v (celotni) rodni dobi (15-49) v koledarskem letu ob predpostavki, da
bodo starostno-specifične stopnje rodnosti ostale nespremenjene, brez upoštevanja vpliva
umrljivosti. Izračunamo jo tako, da seštejemo vse vrednosti starostno-specifičnih stopenj
splošne rodnosti v koledarskem letu.
Celotna stopnja rodnosti je torej odvisna le od starostno-specifičnih stopenj splošne rodnosti
za vsako starostno skupino (od 15 do 49 let) in je torej neodvisna od starostne sestave
(celotnega) prebivalstva. Zato večja stopnja celotne rodnosti pomeni večjo rodnost (pa tudi
plodnost) žensk. Poleg tega prikazuje ali je zagotovljeno obnavljanje prebivalstva. Da bi
136
namreč v prebivalstvu zagotovili enostavno obnavljanje prebivalstva v smislu obnavljanja
generacije, bi morala biti celotna stopnja rodnosti 2,1. Če je torej celotna stopnja rodnosti
večja od 2,1, govorimo o razširjenem reprodukciji. Če je nižja od 2,1, to pomeni, da ni
zagotovljeno enostavno obnavljanje prebivalstva. Poenostavljen izračun nam pove, da bi bilo
za enostavno obnavljanje dovolj, če bi imeli starši 2 otroka. Vendar pa se pri izračunavanju
celotne stopnje rodnosti ne upošteva stopnja umrljivosti žensk v rodni dobi. Podatki kažejo
na to, da ženske umirajo tudi v starosti, ko so v rodni dobi, zato mora biti za enostavno
obnavljanje prebivalstva stopnja celotne rodnosti večja od 2. Znano je tudi, da vse ženske v
rodni dobi ne sodelujejo pri (bio)reprodukciji. Razlogi so različni. Razlog za to je lahko
socialna sterilnost (neporočenost45, ne-partnersko razmerje, ne-želja po otrocih idr.) ali
fiziološka sterilnost (neplodnost). Zaradi naštetih razlogov bi morala celotna stopnja rodnosti
znašati celo 2,56. To je torej nujna povprečna stopnja celotne rodnosti, ki je v družbi pogosto
izražena kot zaželeno število treh otrok na družino. To je število, ki zagotavlja enostavno
obnavljanje prebivalstva in v določenih okoliščinah celo njegov porast.
Izračun celotne stopnje rodnosti iz podatkov za živorojene otroke po letih starosti mater in
podatkov po letih starosti žensk je sledeč:
49
F = ∑ fx
15
f x - je splošna stopnja splošne rodnosti v starosti x let.
Izračunavamo jo lahko tudi iz starostno-specifičnih stopenj splošne rodnosti, izračunanih za
petletne starostne razrede, ali pa vsoto starostno-specifičnih stopnje splošne rodnosti
preprosto pomnožimo širino razreda (npr. 5). Izraz za izračun je sledeč:
F =
45− 49
∑f
15−19
x
⋅5
Zaradi velike verjetnosti slučajnih vplivov le-teh navadno ne izračunavamo za manjša
območja (npr. občine). Primerneje jih je izračunati (sploh, če se usmerimo le na posebno
skupino prebivalstva - narodno/etnično manjšino ali skupino) za več občin skupaj ali
najbolje kar za celoten teritorij, torej državo. Zaradi majhnega števila žensk iz že tako
maloštevilne skupine, pa je še primerneje vzeti npr. petletno povprečje žensk in njim
rojenih otrok po posameznih starostnih skupinah. Ker pogosto nimamo na voljo
podatkov o starostno-specifičnih stopnjah splošne rodnosti, lahko izračunamo bruto stopnjo
rodnosti (
f b ), ki jo izračunamo po formuli:
45
V številnih državah (zlasti Evrope) se povečuje delež otrok rojenih izven tradicionalnih zakonskih skupnosti.
Kljub temu je še vedno večina otrok rojenih poročenim parom.
137
fb =
N
Pf (15−49 )
N - število živorojenih otrok v koledarskem letu in
Pf (15− 49) - število žensk, v rodni dobi (starih 15-49) sredi leta.
Pogosto se kot kazalci reprodukcije uporabljajo stopnje, ki se nanašajo zgolj na žensko
prebivalstvo. Taki kazalci se izračunavajo na osnovi podatka o številu živorojenih deklic,
števila žensk v rodni dobi in umrljivosti žensk v rodni dobi. Eden izmed kazalnikov, pri
katerem za njegov izračun uporabljamo tovrstne podatke, je bruto stopnja obnavljanja
prebivalstva. Kazalnik izračunavamo za koledarsko leto in pomeni povprečno število
živorojenih deklic, ki bi jih rodila generacija žensk v svoji rodni dobi (15–49 let), če bi bile
njihove starostno-specifične stopnje rodnosti enake kot v opazovanem letu. Izraz za izračun
iz podatkov za živorojene deklice po letih starosti mater in podatkov po letih starosti žensk je
naslednji:
49
N f ,x
15
Pf , x
R=∑
, pri čemer je
R - bruto stopnja obnavljanja prebivalstva,
Nf, x - število živorojenih deklic, ki so jih rodile matere, stare x let in
Pf, x - število žensk v rodni dobi, starih x let sredi leta.
Kazalnik kaže na sposobnost neke populacije, da s pomočjo novih generacij ohranja svojo
velikost (število). Izračunava se torej kot celotna stopnja rodnosti, s to razliko, da so v števcu
le živorojene deklice (Nf,x), rojene materam v določeni starosti (Pf,x). Bruto stopnja
obnavljanja prikazuje povprečno število deklic, ki naj bi jih rodila živorojena deklica v
koledarskem letu v času svojega rodnega obdobja ob predpostavki, da bo rodnost ostala ista
kot v letu opazovanja ter ob pogoju, da niti ena živorojena deklica ne bo umrla do konca
rodne dobe (Wertheimer-Baletić, 1999, str. 269). Če je vrednost bruto stopnje obnavljanja
prebivalstva nižja od 1,02, naravno obnavljanje prebivalstva ni več zagotovljeno.
Če nimamo na razpolago sestave živorojenih otrok po spolu, se ne more uporabiti zgoraj
navedena formula. V tem primeru vsoto starostno-specifičnih stopenj rodnosti (deljeno s
tisoč) oziroma celotno stopnjo rodnosti množimo s približnim deležem deklic v skupnem
številu živorojenih otrok – ta znaša med 48,5 % in 48,7 % oziroma z 0, 485 in 0,48746.
46
To izhaja iz naravnega fenomena, da se rodi več deklic kot dečkov. Razlika je med 5-6 %. Če je razlika 5 %,
potem je verjetnost rojstva deklice 0,487, če pa je razlika 6 %, potem je verjetnost rojstva deklice 0,485. Z
množenjem tega števila s celotno stopnjo rodnosti dobimo ocenjeno bruto stopnjo obnavljanja (R'). Z deljenjem
bruto stopnje obnavljanja (R) z 0,487 oziroma 0,485 pa dobimo ocenjeno celotno stopnjo obnavljanja (F').
138
Neto stopnja obnavljanja prebivalstva ( R0 ) je kazalnik, ki ga izvedemo iz bruto stopnje
obnavljanja prebivalstva. Ker je natančnejši od bruto stopnje obnavljanja, se ga pogosteje
uporablja. Neto stopnja obnavljanja namreč upošteva tudi smrtnost žensk v rodni dobi. Za
izračun torej potrebujemo tablično število živih žensk, starih x let.
Neto stopnja obnavljanja prebivalstva za koledarsko leto pomeni povprečno število
živorojenih deklic, ki bi jih rodila generacija žensk v svoji rodni dobi (15–49 let), če bi bile
njihove starostno-specifične stopnje rodnosti in umrljivosti enake kot v opazovanem letu.
Izračun iz podatkov za živorojene deklice po letih starosti mater in podatkov po letih starosti
žensk je sledeč:
49
N f ,x
15
Pf , x 100.000
R0 = ∑
⋅
I f ,x
, pri čemer je
R0 - neto stopnja obnavljanja prebivalstva in
Nf, x - število živorojenih deklic, ki so jih rodile matere, stare x let,
Pf, x - število žensk v rodni dobi, starih x let in
l f, x - tablično število živih žensk, starih x let.
Največja pomanjkljivost neto stopnje obnavljanja prebivalstva je predpostavka, da bodo
starostno-specifične stopnje rodnosti (izračunane iz podatkov za ženske v opazovanem letu)
reprezentativne tudi za prihodnje matere (oziroma za živorojene deklice v opazovanem letu,
ko bodo v rodni dobi). Če neto stopnja obnavljanja znaša 1,0, to pomeni, da bo vsaka
živorojena deklica tekom svoje rodne dobe rodila eno deklico, kar zagotavlja enostavno
obnavljanje ženskega prebivalstva (in prebivalstva na sploh). Če je ta stopnja nižja od 1,0
govorimo o zmanjšanem obnavljanju (žensko prebivalstvo se ne obnavlja več v istem
obsegu), prebivalstvo je na pragu depopulacije. Nasprotno pa vrednost neto stopnje
obnavljanja v primeru, če je večja od 1,0, označuje razširjeno obnavljanje ženskega
prebivalstva in prebivalstva na sploh.
Število žensk v Sloveniji italijanske narodnosti in žensk z italijanskim maternim jezikom je v
Sloveniji majhno. Petnajstletno povprečje števila žensk v rodni dobi italijanske
narodnosti za obdobje 1991-2005 (izračunano na podlagi povprečne letne spremembe
števila v medpopisnem obdobju 1991-2002) znaša le 732, oziroma 809 žensk z
italijanskim maternim jezikom. Ob dejstvu, da je prebivalstvo Slovenije tako majhno, da se
tablice umrljivosti za prebivalstvo Slovenije v celoti računajo za dve leti skupaj, bi bil izračun
Vrednosti 2,1 celotne stopnje rodnosti (povprečno število živorojenih otrok na žensko v rodni dobi) torej ustreza
ocenjena vrednost bruto stopnje obnavljanja 1,02 (povprečno število živorojenih deklic na eno žensko v rodni
dobi).
139
tabličnega števila žensk Italijank poseben izziv. Zato bom predpostavila, da je bila umrljivost
žensk v rodni dobi v Sloveniji v obdobju 1991-2005 enaka umrljivosti žensk italijanske
narodnosti oziroma žensk z italijanskim maternim jezikom, ker le-te ne živijo v slabših socioekonomskih in zdravstveno-higienskih razmerah. Obalno-kraška regija, kjer živi večina teh
žensk, namreč po večini socio-ekonomskih kazalnikov izkazuje celo višje vrednosti, kot pa je
slovensko povprečje47.
Iz izračuna celotnih stopenj rodnosti, bruto stopenj obnavljanja in neto stopenj obnavljanja za
prebivalke Slovenije v obdobju 1991-2005, za prebivalke italijanske narodnosti in za
prebivalke z italijanskim maternim jezikom (glej preglednico 38), glede na predhodne
ugotovitve o vrednostih, ki še zagotavljajo naravno obnavljanje prebivalstva, je razvidno, da
se v Sloveniji prebivalstvo ne obnavlja več enostavno. Še toliko bolj alarmantne
demografske razmere pa so v prebivalstvu Slovenije italijanske narodnosti in
prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom. Neto stopnja obnavljanja je bila v
obdobju 1991-2005 v prebivalstvu italijanske narodnosti za 0,80 oziroma v
prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom za 0,67 ‰ nižja od stopnje, ki še
zagotavlja naravno obnavljanje prebivalstva. Govorimo lahko o procesih ekstremne
naravne depopulacije in zožene bioreprodukcije.
Preglednica 38: Povprečna celotna stopnja rodnosti, bruto stopnje obnavljanja in
neto stopnje obnavljanja prebivalk, prebivalk italijanske narodnosti in prebivalk z
italijanskim maternim jezikom, Slovenija,1991-2005
Prebivalke
italijanske
narodnosti
Prebivalke
1)
Slovenije
Prebivalke z
italijanskim
maternim jezikom
Ø 1991-2005
Celotna stopnja rodnosti (F)
1,27
0,44
0,66
Bruto stopnja obnavljanja (R)
0,62
0,21
0,32
Bruto stopnja obnavljanja (R)
0,62
2)
0,21
0,352)
Neto stopnja obnavljanja (Ro)
0,61
0,20
3)
0,33
3)
1)
Izračun iz povprečij (uradnih) objavljenih podatkov Statističnega urada RS za obdobje 1991-2005.
Upoštevana demografska konstanta izračunana za obdobje 1991-2005 za razmerje med živorojenimi dečki in
deklicami med italijanskim prebivalstvom in prebivalstvom z italijanskim maternim jezikom v Sloveniji (glej
poglavje 9.4.1 spolna sestava).
3)
Upoštevano tablično število žensk za Slovenijo za obdobje 1991-2005.
2)
gospodarstev v 1991; lastni izračuni.
Kot omenjeno, lahko pri analizi rodnosti vključimo prečno in vzdolžno analizo. Za vzdolžno
analizo bom uporabila podatke Popisa 2002, pri katerem se je zbiral podatek o številu
živorojenih otrok za ženske stare 15 let ali več. Za proučevanje narodnih in etničnih manjšin
47
Glej publikacijo Slovenske regije v številkah. 2006. Ljubljana, Statistični urad RS.
140
(skupin, skupnosti) je zelo pomembno, da je na podlagi popisnih podatkov možno proučevati
(končno) potomstvo po narodni pripadnosti, maternem jeziku, pogovornem jeziku ter dodatno
tudi po drugih »značilnostih« žensk.
Za generacijsko analizo rodnosti je primeren kazalnik verjetnost povečanja družine ( a x ). S
kombinacijo posameznih verjetnosti dobimo končno potomstvo ( D ), če obravnavamo
rodnost v generacijah, oziroma celotno rodnost ( F ), če obravnavamo rodnost v koledarskih
letih.
D = a o + a0 a1 + a 0 a1 a0 a 2 + ... + a0 a1 ...a n
Končno potomstvo lahko izračunamo tudi drugače. »Če za eno ali skupino generacij
seštejemo vse starostno-specifične stopnje rodnosti druge kategorije od 15. do 49. leta
starosti, dobimo povprečno število živorojenih otrok na 1000 žensk te generacije. Ta
kazalnik, katerega vrednost izražamo na eno žensko, imenujemo končno potomstvo ( D )«
(Šircelj, 2006, str. 308). Pri končnem potomstvu opazujemo ženske, ki so že prešle skrajno
mejo za rojevanje otrok, to je npr. 50 let. Seveda pri tem zanemarimo rodnost tistih žensk, ki
niso dočakale 50. leto starosti ali so se odselile. Njihova rodnost pa morda ni (bila) enaka
tisti, ki jo opazujemo. Če je ta kazalnik izračunan za ženske mlajše od 50 let, ga imenujemo
delno potomstvo ali potomstvo do starosti x let ( D x ).
Končno potomstvo izračunavamo po izrazu:
49
Dx = ∑ f x
15
Zanimalo me je kakšno je končno potomstvo v Sloveniji in posebej v obalnih občinah, in sicer
v različnih skupinah žensk, da bi to lahko primerjala s končnim potomstvom žensk po
narodnosti opredeljenih za Italijanke in žensk z italijanskim maternim jezikom v Sloveniji (glej
preglednico 39). Za rodnost ženske je značilno, da se le-ta spreminja glede na njihove socioekonomske značilnosti. Tako so na primer ženske v generacijah 1936-1940 v povprečju
rodile 2 živorojena otroka, v istih generacijah pa poročene ženske, ženske z osnovno
izobrazbo in industrijske in obrtne delavke za 0,1 potomca več. Ženske v istih generacijah, ki
so bile ekonomsko aktivne, pa za 0,1 potomca manj.
141
Preglednica 39: Končno potomstvo izbranih skupin prebivalk iz generacij 1936-1961,
Slovenija, obalne občine (upravne enote), Slovenija, Popis 1981, 1991 in 20021)
Vse prebivalke
Upravna enota /
občina
19361940
19461950
Izbrane skupine prebivalk iz generacij 1936-1940
19571961
z osnovno
izobrazbo
poročene
industrijske
in obrtne
delavke
ekonomsko
aktivne
Slovenija
2,0
1,9
1,86
2,1
2,1
1,9
2,1
Izola/Isola
1,6
1,7
1,72
1,7
1,7
1,7
1,7
Koper/Capodistria
1,8
1,8
1,73
1,8
1,8
1,7
1,9
Piran/Pirano
1,8
1,7
1,63
1,8
1,6
1,7
1,7
1)
Končno potomstvo je izračunano za prebivalke, ki so bile stare 40-44 ob vsakokratnem popisu. V izračunih za
generacije 1936-1940 in 1946-1950 so upoštevane tudi t. i. zdomke, zato so vrednosti za malenkost podcenjene.
Viri: Statistični urad RS, Šircelj, 1991, Šircelj, 2006.
Podobno, kot velja za celotno Slovenijo (da obstajajo razlike v rodnosti - končnem potomstvu
glede na določene socio-ekonomske značilnosti žensk) velja tudi za obalne občine. Razlika
je v tem, da je rodnost (končno potomstvo) v teh občinah nižja od slovenskega povprečja. Če
so imele prebivalke Slovenije iz generacij 1957-1961 v povprečju 1,86 potomcev, so imele v
občini Piran le 1,63, v občini Izola 1,71 in občini Koper 1,73 potomcev. Z izjemo občine Izola,
kjer so generacije prebivalk 1957-1961 imele več potomcev kot starejše generacije, je v
občinah Piran in Koper opaziti upad povprečnega števila potomcev na prebivalko.
Preglednica 40: Končno potomstvo izbranih skupin prebivalk, generacij 1957-1961,
obalne občine, Popis 2002
Občina
Ženske s
srednjo
izobrazbo
Ekonomsko
aktivne
ženske
Katoličanke
Tehnice in
uradnice
Ženske, ki
živijo v
zakonski
zvezi
Ženske, ki
živijo v
individualni
hiši
Slovenija
1,84
1,84
1,94
1,77
2,01
1,95
Izola/Isola
1,68
1,73
1,67
1,95
1,84
1,77
Koper/Capodistria
1,73
1,73
1,77
1,73
1,85
1,78
Piran/Pirano
1,68
1,62
1,61
1,58
1,77
1,67
Vir: Šircelj, 2006.
V metodološkem smislu se pri analizi končnega potomstva pojavi vprašanje kje postaviti
starostno mejo (navzdol in navzgor). Za vse prebivalke bi načeloma lahko pri analizi
končnega potomstva analizirali tudi najstarejše generacije (rojene 1985 – 1911). Ker
primerjam končno potomstvo prebivalk Slovenije in končno potomstvo prebivalk italijanske
narodnosti, je to mejo potrebno postaviti pri mlajših generacijah. Pri generacijah rojenih
1912-1917 je število žensk, ki so rodile otroke, že dovolj velik. Pri omejitvi navzgor (torej
omejitvi generacij, za katere bi z veliko stopnjo verjetnosti lahko trdili, da so že zaključile z
142
rojevanjem) se v literaturi za zgornjo mejo najpogosteje uporabi generacije žensk, ki so ob
opazovanju dopolnile 40-44 let.
Iz slike 10 je razvidno, da je končno potomstvo prebivalk Slovenije v vseh generacijah večje
kot med prebivalkami italijanske narodnosti. Najbolj je to izrazito za prebivalke italijanske
narodnosti, ki so bile rojene v medvojnih generacijah (medprvo in drugo svetovno vojno). Za
obe kategoriji prebivalk pa je značilno, da število potomcev upada. Generacije žensk, rojene
v obdobju 1912-1916, so v povprečju rodile 2,5 živorojenih otrok v svojem življenju,
generacije žensk, rojene v obdobju 1957-1961, pa le še 1,86 oziroma za 0,64 otroka manj.
Ta razkorak je malenkostno nižji med prebivalkami ob Popisu 2002 opredeljenimi za
Italijanke (za 0,52 otroka), vendar je potrebno upoštevati, da je njihovo potomstvo
(opazovanih generacij 1912-1961) v povprečju za 0,29 nižje od končnega potomstva
prebivalk Slovenije.
Slika 10: Končno potomstvo prebivalk in prebivalk italijanske narodnosti, generacije
1912-1961, Slovenija, Popis 2002
število potomcev
3,00
2,50
2,00
prebivalke
Slovenije
1,50
Italijanke
1,00
0,50
generacije
1957-1961
1952-1956
1947-1951
1942-1946
1937-1941
1932-1936
1927-1931
1922-1926
1917-1921
1912-1916
0,00
Podrobnejša analiza končnega potomstva žensk v obalnih občinah, če upoštevamo še
njihovo narodnost, materni in pogovorni jezik, pokaže (glej preglednico 41), da je končno
potomstvo med prebivalkami, ki so se ob Popisu 2002 opredelile za Italijanke ali je bil njihov
materni ali pogovorni jezik italijanski, še nižje. Najnižje število potomcev na žensko iz
generacij 1957-1961 je bilo med Italijankami v Piranu (le 1,2 potomca). Podobno velja tudi za
prebivalke z italijanskim pogovornim jezikom. Zanimivo je tudi razmerje v končnem
potomstvu generacij 1957-1961 med obalnimi občinami glede na opredelitev žensk po
narodnosti (za Italijanke), po maternem jeziku (za italijanskega) in po pogovornem jeziku (za
italijanskega). To razmerje je znašalo 1,55 : 1,48 : 1,39.
143
Preglednica 41: Končno potomstvo prebivalk, generacij 1957-1961, glede na
narodnost, materni jezik in pogovorni jezik, Slovenija, obalne občine, Slovenija, Popis
2002
Narodnost
Občina
Slovenke
Materni jezik
Italijanke
Slovenski
Pogovorni jezik
Italijanski
Slovenski
Italijanski
Slovenija
1,86
1,56
1,85
1,51
1,85
1,42
Obalne občine
Izola
Koper
Piran
1,66
1,63
1,68
1,64
1,55
1,80
1,74
1,20
1,65
1,62
1,67
1,63
1,48
1,57
1,56
1,35
1,68
1,65
1,70
1,66
1,39
1,50
1,53
1,21
Viri: Šircelj, 2006, lastni izračuni.
Pri analizi končnega potomstva za tako majhne in specifične skupine žensk je potrebno
upoštevati, da je tako potencialno število žensk, ki bi lahko rodile, kot tudi žensk, ki so rodile,
zelo majhno. Vrednosti končnega potomstva pa nihajo hitreje oziroma imajo zlasti ekstremi
navzgor velik vpliv na končno potomstvo (npr. dve ženski s po 7 otroki med npr. 35 ženskami
v izbranih generacijah, ki imajo v povprečju 2-3 otroke, lahko zelo vplivata na vrednosti
kazalnika končnega potomstva vseh žensk).
Pri analizi končnega potomstva nas zanima tudi delež žensk, ki niso nikoli rodile (oziroma
niso rodile živorojenih otrok). V Sloveniji je v generacijah 1957-1961 6,9 % žensk, ki niso
nikoli rodile, med Italijankami kar 14,8 % (glej sliko 11).
Slika 11: Delež prebivalk in prebivalk italijanske narodnosti, ki niso nikoli rodile,
generacije 1912-1961, Slovenija, Popis 2002
delež (%)
20,0
18,0
16,0
14,0
prebivalke
Slovenije
12,0
10,0
Italijanke
8,0
6,0
4,0
2,0
1957-1961
1952-1956
1947-1951
1942-1946
1937-1941
1932-1936
1927-1931
1922-1926
1917-1921
1912-1916
0,0
generacije
144
Nižjih vrednosti končnega potomstva med prebivalkami Slovenije v generacijah 1912-1961
torej ne moremo pripisovati socialni neplodnosti žensk, saj delež žensk, ki so ostale brez
otrok, upada. Zanimivo je, da je bil delež žensk brez živorojenih otrok v generacijah od 1912
do 1941 med prebivalkami italijanske narodnosti v povprečju za 3,2 % nižji kot v generacijah
vseh žensk v Sloveniji; v generacijah 1952-1961 pa je izredno narasel in dosegel podobne
vrednosti kot v generacijah 1912-1916 (okrog 15 %).
Sama demografska analiza rodnosti pa ne daje odgovora, zakaj tak porast žensk z
italijansko narodnostjo brez potomcev v generacijah 1952-1961 (starost žensk v teh
generacijah je bila ob opazovanju – Popisu 2002, 40-50 let). Prav gotovo je to povezano z
odlaganjem rojstev v višjo starost in posledično večjim tveganje žensk za neplodnost ter z
odločanjem žensk (parov) za življenje brez otrok, kar sovpada s postmodernim načinom
življenja. Ne glede na razloge, ki pogojujejo rojstvo otrok, pa se le-ti odražajo v nizki stopnji
rodnosti, v nepomlajevanju italijanske narodne manjšine (skupnosti v Sloveniji), ki
posledično vodita v njeno demografsko ogroženost.
Zgornje navedbe potrjuje tudi kazalnik verjetnost povečanje družine. Pri verjetnosti
povečanja družine je zelo pomembna povprečna starost žensk ob rojstvu prvega
otroka. Če ima namreč ženska prvega otroka v starosti npr. 27 let, je verjetnost, da bo rodila
še drugega ali tretjega, manjša, kot pri ženski, ki je prvega otroka rodila v starosti 20 let.
Kazalnik izračunavamo po izrazu:
a0 =
ženske z vsaj enim živorojenim otrokom
vse ženske
Verjetnost drugega in naslednjih rojstev pa po izrazu:
a1 =
ženske z vsaj dvema živorojenima otrokoma
ženske z vsaj enim živorojenim otrokom
a n = ...
Za prebivalke Slovenije je značilno, da se verjetnost rojstva prvega otroka v mlajših
generacijah povečuje, verjetnost povečanja družine z rojstvom drugega otroka pa ostaja na
podobnem nivoju. Zelo pa je med generacijami iz sredine 20. stoletja, v primerjavi z
generacijami iz začetka 20. stoletja, upadla verjetnost, da bo ženska rodila še tretjič ali četrtič
(glej sliko 12).
145
Slika 12: Verjetnost povečanja družine za prebivalke, generacije 1912-1961, Slovenija,
Popis 2002
‰
1000
900
800
a0
700
a1
600
a2
500
a3
400
a4
300
200
100
generacije
0
19121916
19171921
19221926
19271931
19321936
19371941
19421946
19471951
19521956
19571961
Podobno je razvidno tudi iz spodnjega grafa (slika 13). Zanimivi je, da je velika verjetnost, da
bo ženska iz generacij 1957-1961, ko je rodila že tri ali štiri živorojene otroke, rodila še
naslednjega (četrtega ali petega).
Slika 13: Verjetnost povečanja družine za prebivalke, generacije 1912-1916, 19571961, Slovenija, Popis 2002
1000
‰
900
800
700
600
1912-1916
500
1957-1961
400
300
200
100
0
a0
a1
a2
a3
a4
a5
a6
a7
a8
verjetnosti
146
Za prebivalke Slovenije italijanske narodnosti (glej sliko 14) je prav tako velika verjetnost, da
bodo rodile prvega otroka, kljub temu, da je ta verjetnost v generacijah 1932-1936 iz 960
upadla na vsega 852 v generacijah žensk 1957-1961. Verjetnost, da bodo ženske italijanske
narodnosti rodile še drugega otroka, je precej nižja kot med ostalimi prebivalkami Slovenije
(vrednosti za prebivalke so okrog 800 žensk na 1000 v vseh generacijah od 1912 do 1961).
Že v generacijah žensk 1922-1927 se je verjetnost za povečanje družine z drugim otrokom
med ženskami z italijansko narodnostjo spustila pod 800, v naslednjih generacijah pa je bila
ta verjetnost še nižja. Italijanke iz generacije 1957-1961 imajo tako verjetnost za povečanje
družine s prvim otrokom 852 na 1000 žensk, z drugim 640, s tretjim otrokom pa le še 250.
Slika 14: Verjetnost povečanja družine za prebivalke italijanske narodnosti,
‰
1000
900
800
700
a0
600
a1
500
a2
400
a3
300
a4
200
100
generacije
0
19121916
19171921
19221926
19271931
19321936
19371941
19421946
19471951
19521956
19571961
V metodološkem smislu zaradi premajhnega števila žensk in mater ob Popisu 2002
italijanske narodnosti, graf ni najustreznejši (glej sliko 14), kar je razvidno iz samega nihanja
krivulj, zlasti pri verjetnostih povečanja družine s četrtim in petim potomcem. Za ustreznejšo
analizo so bile generacije žensk italijanske narodnosti združene za obdobje 10-ih let (glej
sliko 15).
147
1000
‰
900
800
ao
700
a1
600
a2
500
a3
400
a4
300
200
generacije
100
0
1912-1921
1922-1931
1932-1941
1942-1951
1952-1961
Zanimalo me je tudi ali se pri prebivalkah italijanske narodnosti v Sloveniji v generacijah
1957-1961 verjetnost za povečanje družine še s četrtim in petim otrokom povečuje tako, kot
pri ostalih prebivalkah Slovenije. Iz grafa (slika 16), ki prikazuje verjetnost povečanja družine
v generacijah 1912-1916 in 1957-1961 med prebivalkami Slovenije italijanske narodnosti, je
razvidno, da temu ni tako. Verjetnost povečanja družine s tretjim ali četrtim otrokom strmo
pade. Zanimivo je tudi, da to ne velja le za generacije iz sredine 20. stoletja, pač pa tudi za
generacije Italijank iz začetka 20. stoletja. Posledica tega je, da se je število Italijanov v
Sloveniji po naravni poti zelo krčilo in to že vse od začetka 20. stoletja.
Slika 16: Verjetnost povečanja družine za prebivalke
generacije 1912-1916, 1957-1961, Slovenija, Popis 2002
1000
italijanske
narodnosti,
‰
900
800
700
600
1912-1916
500
1957-1961
400
300
200
100
0
a0
a1
a2
a3
a4
verjetnosti
148
Če bi analizirali verjetnost povečanja družine med Italijankami za 10-letne generacije žensk
pa graf izgleda kot kaže slika 17. Iz grafov 16 in 17 je razvidno, da je verjetnost povečanja
družine med prebivalkami italijanske narodnosti celo nižja, če upoštevamo le mlajše
generacije (rojene 1952-1957), in sicer tako pri verjetnosti rojstva prvega otroka, kot pri vseh
naslednjih rojstvih. Zlasti je upad verjetnosti izrazit za verjetnost povečanja družine s tretjim
otrokom. Zanimivo je tudi, da verjetnost povečanja družine pri ženskah v generacijah 19521961 še s 4 potomcem, ostane na podobni ravni kot verjetnost povečanja družine s tretjim
otrokom.
generacije 1912-1921, 1952-1961, Slovenija, Popis 2002
1000
‰
900
800
700
600
1912-1921
500
1952-1961
400
300
200
100
0
ao
a1
a2
a3
a4
verjetnosti
Če kazalnik končno potomstvo predstavlja intenzivnost splošne rodnosti določene generacije
in razporeditev stopenj po starosti njen koledar, sintezni kazalnik koledarja rodnosti
predstavlja povprečna starost mater ob otrokovem rojstvu. Nizke verjetnosti za
povečanje družine med prebivalkami Slovenije italijanske narodnosti gre torej pripisovati tudi
višjim starostim žensk ob rojstvu prvega otroka.
149
9.2.2 UMRLJIVOST (MORTALITETA)
Drugo komponento za ugotavljanje vitalnosti neke narodne (nacionalne) ali etnične manjšine
(skupine, skupnosti) predstavlja umrljivost. Tako kot rodnost, tudi umrljivost prikazujemo z
absolutnimi podatki o številu umrlih, številu umrlih po starosti, spolu, vzroku smrti, itd.
in kazalniki, ki so časovno in prostorsko primerljivejši.
Podobno kot pri analizi rodnosti, sem podatke o umrlih z italijansko narodnostjo in o umrlih z
italijanskim maternim jezikom za obdobje 1991-2005 dobila z uparjanjem podatkov umrlih s
Popisom 1991 in 2002 (več o postopku uparjanja v poglavju 7.2). Zaradi izpada četrtine
umrlih v letu 1991 in 2002 sem pri analizi umrljivosti upoštevala le umrle iz ostalih trinajstih
koledarskih let. Tako kot pri rojenih, je bilo tudi pri umrlih zaradi nizkih absolutnih vrednosti,
podatke potrebno agregirati za obdobja 1991-1995, 1996-2000, 2001-2005 in 15-letno
obdobje (seveda brez let 1991 in 2002). V 15-letnem obdobju je med prebivalci italijanske
narodnosti v povprečju umrlo 40,1 prebivalcev, med prebivalci z italijanskim maternim
jezikom pa v istem obdobju 57,3 prebivalcev.
Najenostavnejši kazalnik umrljivosti je splošna stopnja (splošne) umrljivosti ( m ), ki
prikazuje število umrlih na 1000 prebivalcev. Izražena je v promilih (‰) in jo izračunavamo
po izrazu:
m=
M
P
M - število umrlih v koledarskem letu in
P - število prebivalstva sredi leta.
Kot že omenjeno, je za podrobnejše proučevanje umrljivosti nujno uporabiti posebne stopnje
umrljivosti, torej stopnje umrljivosti posameznih kategorij prebivalstva glede na neko
značilnost - spol, starost, izobrazbo, dohodek idr. Pri tem govorimo o diferencialni umrljivosti
posameznih skupin prebivalstva.
Posebne stopnje umrljivosti glede na spol (spolno-specifične stopnje umrljivosti) se
nanašajo na najenostavnejšo sestavo prebivalstva - sestavo po spolu. Za moške spolnospecifične stopnje umrljivosti prebivalstva ( mm ) izračunavamo po izrazu:
mm =
Mm
Pm
M m - število umrlih moških v koledarskem letu in
Pm - število moških sredi leta.
150
Analogno temu se izračunavajo tudi spolno-specifične stopnje umrljivosti ženskega
prebivalstva ( m f ), in sicer po izrazu:
mf =
M
Pf
f
⋅ 1000
, pri čemer je
M f - število umrlih žensk v koledarskem letu in
Pf - število žensk sredi leta.
Izračun splošnih stopenj umrljivosti in splošnih stopenj umrljivosti moških in žensk je za
prebivalstvo Slovenije in prebivalstvo z italijansko narodnostjo ter prebivalstvo z italijanskim
maternim jezikom za leta od 1991 do 2005 privedel do naslednjih rezultatov (glej preglednico
42):
Preglednica 42: Splošne stopnje umrljivosti prebivalstva, prebivalstva italijanske
narodnosti in prebivalstva z italijanskim maternim jezikom po spolu, Slovenija, 19912005
Leto
skupaj
1)
2)
narodnosti
Prebivalstvo
moški
ženske
skupaj
moški
maternim jezikom
ženske
skupaj
moški
ženske
1991
9,7
10,1
9,2
11,51)
12,2 1)
10,81)
10,31)
11,01)
9,71)
1992
9,7
10,3
9,1
10,7
8,8
12,4
12,1
11,6
12,6
1993
10,1
10,6
9,5
12,0
12,8
11,3
9,8
10,5
9,2
1994
9,7
10,2
9,3
18,4
17,6
19,1
16,4
15,6
17,0
1995
9,5
10,0
9,1
19,2
17,2
21,0
18,5
19,0
18,0
1996
9,4
9,8
8,9
18,9
17,6
20,1
14,9
13,5
16,1
1997
9,5
10,0
9,1
20,6
25,4
16,2
19,4
22,6
16,6
1998
9,6
10,1
9,2
19,1
19,2
19,0
15,8
17,6
14,2
1999
9,5
10,0
9,1
15,1
16,3
14,0
14,8
17,1
12,8
2000
9,3
9,8
8,9
13,0
14,0
12,0
13,2
14,3
12,3
2001
9,3
9,9
8,7
19,0
27,0
11,6
17,2
23,0
12,3
2)
2)
2)
2)
2)
2002
9,4
9,9
8,8
9,3
2003
9,7
10,3
9,2
14,1
2004
9,3
9,7
8,9
2005
9,4
9,6
9,2
12,9
12,7
2)
6,0
9,8
7,4
13,2
15,0
16,3
17,9
14,8
13,6
6,2
14,5
11,2
5,9
9,9
14,5
8,7
11,3
16,4
9,7
12,4
Vrednosti so zaradi izpada zajetja umrlih v prvem četrtletju 1991 podcenjene.
Vrednosti so zaradi izpada zajetja umrlih v prvem četrtletju 2002 podcenjene.
Viri: Baze umrlih; Prebivalstvo Slovenije 2004 in 2005, 2007; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002;
Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter kmečkih gospodarstev 1991; lastni izračuni.
Pri izračunu in analizi splošnih stopenj umrljivosti za prebivalstvo italijanske narodnosti in
prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom se je pojavilo več dilem. Prva se nanaša na
ugotovitev, da so stopnje splošne umrljivosti za prebivalstvo italijanske narodnosti in
prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom v Sloveniji zaradi izpada zajetja umrlih v prvem
151
četrtletju 1991 in 2002 podcenjene. Nadalje se je bilo zaradi velikih nihanj v stopnjah
umrljivosti (splošne, med ženskami in moškimi) potrebno odločiti, ali ne bi bilo bolje prikazati
povprečne stopnje umrljivosti za obdobja, in sicer 1992-1995, 1996-2000 in 2001-2005 (brez
2002). Glede na željo po izračunu vitalnega indeksa za prebivalstvo italijanske narodnosti v
Sloveniji, pa je bilo smiselneje ohraniti obdobji 1991-1995 in 2001-2005 (čeprav brez leta
1991 in 2002), kar je omogočilo povezavo s podatki o rodnosti za enaki obdobji.
Predvideno je bilo, da tudi pri splošni stopnji umrljivosti, tako kot pri splošni stopnji rodnosti,
obstajajo velike razlike med prebivalstvom Slovenije in prebivalstvom Slovenije italijanske
narodnosti. Razliko prikazuje slika 18. Zaradi očitnega velikega nihanja v splošni stopnji
umrljivosti, sem vrednosti združila in izračunala povprečja za obdobja. Prav gotovo gre tako
izrazito nihanje stopenj umrljivosti pripisati slučajnim vplivom. Glede na to, da so bile
absolutne vrednosti za število prebivalcev in število umrlih z italijanskim maternim jezikom
višje kot v prebivalstvu in umrlimi z italijansko narodnostjo, sem v analizo vključila tudi te.
Rezultate prikazuje slika 19.
152
1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2003 2004 2005
leto
splošna
stopnja
umrljiv osti
žensk
splošna
stopnja
umrljiv osti
moških
splošna
stopnja
splošne
umrljiv osti
5,0
8,0
11,0
14,0
17,0
20,0
23,0
‰
1992-1995
1996-2000
2001-2005
leto
splošna
stopnja
umrljiv osti
žensk
splošna
stopnja
umrljiv osti
moških
splošna
stopnja
splošne
umrljiv osti
153
Viri: Baze umrlih; Prebivalstvo Slovenije 2004 in 2005, 2007; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter kmečkih
5,0
8,0
11,0
14,0
17,0
20,0
23,0
‰
Slika 18: Splošne stopnje umrljivosti prebivalstva italijanske narodnosti po spolu, Slovenija, 1992-2005 (brez leta 2002)
1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2003 2004 2005
leto
splošna
stopnja
umrljiv osti
žensk
splošna
stopnja
umrljiv osti
moških
splošna
stopnja
splošne
umrljiv osti
5,0
8,0
11,0
14,0
17,0
20,0
23,0
‰
1992-1995
1996-2000
2001-2005
leto
splošna
stopnja
umrljiv osti
žensk
splošna
stopnja
umrljiv osti
moških
splošna
stopnja
splošne
umrljiv osti
154
Viri: Baze umrlih; Prebivalstvo Slovenije 2004 in 2005, 2007; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter kmečkih
5,0
8,0
11,0
14,0
17,0
20,0
23,0
26,0
29,0
‰
Slika 19: Splošne stopnje umrljivosti prebivalstva z italijanskim maternim jezikom po spolu, Slovenija, 1992-2005 (brez leta 2002)
V Sloveniji je v obdobju 1991-2005 splošna stopnja splošne umrljivosti nihala med 9,3 in 10,1
‰. Opaziti je počasno upadanje števila umrlih na 1000 prebivalcev. V celotnem 15-letnem
obdobju pa so bile splošne stopnje umrljivosti moških višje kot pri ženskah (glej sliko 20), v
povprečju za 0,9 ‰, kar pomeni, da je vsako leto na 1000 prebivalcev v povprečju umrl
skoraj en moški več kot ženska. Za umrljivost prebivalstva Slovenije je značilno tudi, da se
razlike v umrljivosti med moškimi in ženskami zmanjšujejo.
Slika 20: Splošne stopnje umrljivosti prebivalstva po spolu, Slovenija, 1991-2005
‰
11,0
10,0
skupaj
9,0
moški
8,0
7,0
ženske
6,0
leto
5,0
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005
Vir: Prebivalstvo Slovenije 2004 in 2005, 2007.
Splošna stopnja umrljivost v prebivalstvu ob Popisu 1991 in 2002, opredeljenem za
Italijane in prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom, je bila v obdobju 1992-2005
(brez leta 2002) kar za 6,5 oziroma za 5,5 ‰ višja kot v prebivalstvu Slovenije. To
pomeni, da je v omenjenem obdobju v povprečju na leto na 1000 prebivalcev italijanske
narodnosti umrlo 5,5 več prebivalcev italijanske narodnosti in za 7,4 več prebivalcev z
italijanskim maternim jezikom kot v prebivalstvu Slovenije. Tako kot je značilno za
prebivalstvo Slovenije, da splošna stopnja umrljivosti od druge polovice 90. let rahlo upada,
je značilno tudi za prebivalstvo italijanske narodnosti v Sloveniji. V nasprotju s splošno
umrljivostjo po spolu v Sloveniji, pri kateri se razlike med spoloma zmanjšujejo, pa se
razlike v splošni stopnji umrljivosti med moškimi in ženskami v prebivalstvu
italijanske narodnosti v Sloveniji izrazito povečujejo.
Splošna stopnja (splošne) umrljivosti je dober kazalnik tendence gibanja umrljivosti na
določenem območju v določenem (krajšem) obdobju. Kljub vsemu gre za približen,
nenatančen kazalnik, ki ni primeren za primerjavo smrtnosti na mednarodni ravni in tudi ne
155
za primerjavo različnih območij ter prebivalstvenih skupin. Na umrljivost namreč zelo vplivata
spolna in starostna sestava48 prebivalstva, ne glede na druge dejavnike, ki vplivajo na
smrtnost (npr. življenjski standard, dostopnost do javnega zdravstva, ipd.). Splošna stopnja
(splošne) umrljivosti je lahko koristen kazalnik le, ko primerjamo populacije, ki se ne
razlikujejo zelo v stopnji družbeno-ekonomskega razvoja.
Posebne stopnje umrljivosti glede na spol torej dobijo veliko večjo analitično vrednost, če se
uporabljajo skupaj s starostno sestavo prebivalstva. Tako dobimo spolno-starostnospecifične stopnje umrljivosti ( mx ). Te stopnje spadajo med osrednje kazalnike umrljivosti
in so zelo pogosto uporabljene v analizah umrljivosti. Govora je torej o stopnjah umrljivosti, ki
so izračunane za vsako starost posebej. Pogosto se računajo za pet ali deset letne starostne
razrede, pa tudi za izbrane starostne razrede. Izračunavamo jih po izrazu:
mx =
Mx
⋅1000 , pri čemer je
Px
M x - število umrlih v starosti x let in
Px - število prebivalcev v starosti x let.
Za izračun starostno-specifičnih stopenj umrljivosti prebivalstva Slovenije so bili upoštevani
prebivalci na stanje 30. 6. v letih od 1991 do 2005 iz rednih četrtletnih statistik o prebivalstvu
(torej ne iz popisov). Podatke o umrlih v Sloveniji sem vzela iz rednih letnih statistik o umrlih
za leta od 1991 do 2005. Podatke o umrlih prebivalcih italijanske narodnosti v Sloveniji v letih
1991 do 2005 sem dobila z uparjanjem baz umrlih s podatki popisov 1991 in 2002, in sicer s
tistimi, ki so se opredelili za italijansko narodnost oziroma so izjavili, da je njihov materni jezik
italijanski. Stopnje umrljivosti so izračunane ob predpostavki, da se je število prebivalcev
italijanske narodnosti in število prebivalcev z italijanskim maternim jezikom v letih 1992 do
2005 (brez leta 2002) v posameznih starostnih skupinah spremenilo glede na povprečno
letno spremembo med popisoma 1991 in 2002.
Izračun starostno-specifičnih stopenj umrljivosti žensk in moških v Sloveniji za leti 1992 in
2005 pokaže, da obstaja razlika v umrljivosti med spoloma (glej sliko 21). Starostnospecifične stopnje umrljivosti so med spoloma podobne do starostne skupine 10-14, potem
so v povprečju med moškimi višje. Očitna je tudi razlika v stopnjah umrljivosti med leti 1992
in 2005. Le-ta je v prebivalstvu Slovenije od leta 1992 v povprečju upadla za 0,3 umrle na
1000 prebivalcev.
48
Tako so lahko na območjih (v državah) z zelo mladim prebivalstvom in, ki so že vstopila/-e v demografski
prehod (kjer v prvi fazi najprej upade umrljivost), vrednosti umrljivosti med 5 in 7 ‰, medtem ko je v razvitih
državah umrljivost med 9 in 13 ‰.
156
Slika 21: Starostno-specifične stopnje umrljivosti prebivalstva po spolu, Slovenija,
1992, 2005
‰
1000
100
1992 moški
1992 ženske
10
2005 moški
2005 ženske
1
0,1
85 +
80-84
75-79
70-74
65-69
60-64
55-59
50-54
45-49
40-44
35-39
30-34
25-29
20-24
15-19
10-14
5-9
1-4
0
0,01
starostne skupine
(leta)
Pri primerjavi starostno-specifičnih stopenj umrljivosti žensk in moških v prebivalstvu
Slovenije s prebivalstvom italijanske narodnosti in prebivalstvom z italijanskim maternim
jezikom za leti 1992 in 2005 sem naletela na težavo. Vrednosti umrlih v prebivalstvu
italijanske narodnosti so namreč za posamezna leta zelo nizke in je zato verjetnost slučajnih
vplivov večja. Zaradi uparjanja podatkov o umrlih s popisoma so izpadli tudi dojenčki. Grafa
za starostno-specifične stopnje umrljivosti moških in žensk za leti 1992 in 2005 za
prebivalstvom italijanske narodnosti in za prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom (brez
agregiranja za obdobja) sta prikazana na slikah 22 in 23.
157
Slika 22: Starostno-specifične stopnje umrljivosti prebivalstva italijanske narodnosti
po spolu, Slovenija, 1992, 2005
‰
1000
100
1992 moški
1992 ženske
10
2005 moški
2005 ženske
1
0,1
0,01
40-44
45-49
50-54
55-59
60-64
65-69
70-74
75-79
80-84
starostne skupine
(leta)
85 +
Slika 23: Starostno-specifične stopnje umrljivosti
maternim jezikom po spolu, Slovenija, 1992, 2005
prebivalstva
z
italijanskim
‰
1000
100
1992 moški
1992 ženske
10
2005 moški
2005 ženske
1
0,1
0,01
40-44
45-49
50-54
55-59
60-64
65-69
70-74
75-79
80-84
85 +
starostne skupine
(leta)
Da bi se v čim večji meri izognila slučajnim vplivom sem izračunala starostno-specifične
stopnje umrljivosti za prebivalstvo, za prebivalstvo italijanske narodnosti in prebivalstvo z
italijanskim maternim jezikom za obdobje 1992-2005 (brez leta 2002). Rezultate prikazujeta
sliki 24 in 25. Trend starostno-specifičnih stopenj umrljivosti za moške in ženske je za
prebivalstvo Slovenije bolj izrazit kot za posamezni leti 1992 in 2005. Izstopi večja umrljivost
otrok v starosti 0 let, ki je v obdobju 1992-2005 (brez leta 2002) znašala 5,5 na 1000
prebivalcev (sicer se umrljivost dojenčkov računa na 1000 živorojenih!), upad umrljivosti v
158
starostnih skupinah 1-9 let in porast med mladimi (starimi 15-29 let). Značilna je konstantna
rast stopenj umrljivosti, pri čemer so stopnje umrljivosti moških višje od stopenj umrljivosti
žensk.
Slika 24: Starostno-specifične stopnje umrljivosti prebivalstva in
italijanske narodnosti po spolu, Slovenija, 1992-2005 (brez leta 2002)
prebivalstva
‰
1000,0
100,0
moški prebiv alci
ženske prebiv alke
moški Italijani
ženske Italijanke
10,0
1,0
0,1
85 +
80-84
75-79
70-74
65-69
60-64
55-59
50-54
45-49
40-44
35-39
30-34
25-29
20-24
15-19
10-14
5-9
1-4
0
0,0
starostne skupine
(leta)
Trend starostno-specifičnih stopenj umrljivosti za moške in ženske v prebivalstvu italijanske
narodnosti in prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom do starostnih skupin 40-44 ni tako
izrazit in zaradi majhnega števila umrlih zelo niha. Pri analizi starostno-specifičnih stopenj
umrljivosti za starostne skupine od 40 let dalje pa lahko ugotovimo, da so v povprečju
stopnje umrljivosti v prebivalstvu italijanske narodnosti, kot tudi v prebivalstvu z italijanskim
maternim jezikom, nižje kot v prebivalstvu Slovenije, in sicer tako pri moških kot pri ženskah
(glej sliko 24 in 25).
159
Slika 25: Starostno-specifične stopnje umrljivosti prebivalstva in prebivalstva z
italijanskim maternim jezikom po spolu, Slovenija, 1992-2005 (brez leta 2002)
‰
1000,0
100,0
moški prebiv alci
ženske prebiv alke
10,0
moški materni jezik
italijanski
1,0
ženske materni jezik
italijanski
0,1
85 +
80-84
75-79
70-74
65-69
60-64
55-59
50-54
45-49
40-44
35-39
30-34
25-29
20-24
15-19
10-14
5-9
1-4
0
0,0
starostne skupine
(leta)
Viri: Statistični urad RS; Prebivalstvo Slovenije 2004 in 2005, 2007; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj
2002; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter kmečkih gospodarstev 1991; lastni izračuni.
V skupnem so bile stopnje umrljivosti (računane iz starostno-specifičnih stopenj) v obdobju
1992-2005 (brez leta 2002) v prebivalstvu italijanske narodnosti za 5,8, v prebivalstvom
z italijanskim maternim jezikom pa za 4,9 ‰ višje od slovenskega povprečja (glej
preglednico 43).
Preglednica 43: Stopnje umrljivosti prebivalstva, prebivalstva italijanske narodnosti
in prebivalstva z italijanskim maternim jezikom po spolu, Slovenija, 1992-2005 (brez
2002)
Stopnja umrljivosti, računana iz
starostno-specifičnih stopenj
skupaj
Prebivalstvo
Prebivalstvo italijanske narodnosti
1)
Prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom
1)
1)
moški
ženske
10,2
10,8
9,8
16,0
16,9
15,2
15,1
16,7
13,7
Izračun brez leta 1991 in 2002.
Za boljšo primerljivost umrljivosti med različnimi populacijami je potrebno uporabiti
standardizirane stopnje umrljivosti, kot so npr. standardizirane starostno-specifične stopnje
umrljivosti ločeno po spolu, po glavnih vzrokih smrti idr. Pomanjkljivosti kazalnika splošne
stopnje (splošne) umrljivosti torej korigiramo s standardizacijo (odstranimo vpliv določene
značilnosti populacije, npr. starostne strukture na stopnjo umrljivosti) in tako dobimo
standardizirano (splošno) stopnjo umrljivosti. Kazalnik imenujemo tudi prečiščena ali
korigirana stopnja umrljivosti. Ta omogoča primerjavo umrljivosti različnih populacij. Pri
160
njihovem izračunavanju izhajamo iz predpostavke, da imata populaciji, ki jih primerjamo,
enako starostno sestavo, torej starostno sestavo neke izbrane, t. i. standardne populacije.
Kot standardno populacijo se navadno vzame populacijo, ki ima približno take povprečne
značilnosti kot populacija, s katero primerjamo kazalnik.
Standardizacijo se lahko izvede s pomočjo neposredne (direktne) ali posredne metode.
Prve se lahko poslužimo, če razpolagamo s posebnimi stopnjami umrljivosti po starosti
obstoječih populacij. Če pa s tovrstnimi podatki ne razpolagamo, tedaj se lahko uporabi
posredno
metodo
standardizacije.
Pogosteje
se
uporablja
neposredne
metode
standardizacije. Za izračunavanje standardizirane stopnje umrljivosti po neposredni metodi
se uporablja naslednja formula:
mst =
∑ (m ⋅ P
∑P
x
st , x
)
st , x
Kjer je:
mst - standardizirana stopnja umrljivosti glede na starost (starostno skupino),
mx - posebna stopnja umrljivosti glede na dejansko populacijo (navadno prikazana v ‰),
Pst , x - število prebivalcev (v standardni populaciji) glede na starost (starostno skupino) in
∑P
st , x
- skupno število prebivalcev (v standardni populaciji).
Standardizirane stopnje smrtnosti se lahko izračunavajo ne le glede na starost, pač pa tudi
glede na spol. Tedaj se za moške v izrazu uporablja še črka
mst ,m =
∑ (m ⋅ P
∑P
)
je
izračunavanje
x ,m
st , x ,m
mst , f =
st , x ,m
Torej
izraz
m,
za ženske pa črka
∑ (m ⋅ P
∑P
x, f
st , x , f
f
:
)
st , x , f
za
starostno-specifičnih
standardiziranih
stopenj
umrljivosti, pri katerih upoštevamo tudi spol, sledeč:
mst ,( m + f ) =
∑ (m
x,m
⋅ Pst , x ,m ) + ∑ (m x , f ⋅ Pst , x , f )
∑P
st , x, m
+ ∑ Pst , x , f
Slaba stran standardiziranih stopenj umrljivosti je, da so hipotetične, in zato nerealne. Kljub
temu pa se uporabljajo kot sintetični in primerjalni kazalniki umrljivosti.
161
Če želimo primerjati umrljivost italijanske populacije v Sloveniji je nujno, da se izvede
standardizacija. Standardizacijo lahko izvedemo tudi na način, da se pri standardizaciji
stopnje umrljivosti uporabi populaciji, ki ju primerjamo. To je v našem primeru ustrezno, saj
imata ti dve populaciji podobno stopnjo družbeno-ekonomskega razvoja, pri čemer ima večji
vpliv na umrljivost starostna sestava obeh populacij. Primerjava stopenj umrljivosti in
izračunanih standardiziranih stopenj umrljivosti za prebivalstvo, prebivalstvo italijanske
narodnosti in prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom za leti 1992 in 2005, je razvidna iz
preglednice 44.
Preglednica 44: Stopnje umrljivosti in standardizirane stopnje umrljivosti
prebivalstva, prebivalstva italijanske narodnosti in prebivalstva z italijanskim
maternim jezikom po spolu, Slovenija, 1992 in 2005
Stopnje umrljivosti, računane
Standardizirane stopnje
iz starostno specifičnih
umrljivosti, računane iz
stopenj
starostno specifičnih stopenj
Razlika
1992
2005
1992
2005
1992
2005
moški ženske moški ženske moški ženske moški ženske moški ženske moški ženske
Prebivalstvo
10,3
9,1
9,6
9,2
19,7
15,9
17,6
16,0
9,4
6,8
8,0
6,8
Prebivalstvo
italijanske
narodnosti
8,8
12,4
18,0
11,3
3,8
6,6
7,3
5,2
-5,0
-5,7
-10,7
-6,1
Prebivalstvo
z italijanskim
maternim
jezikom
11,6
12,6
21,0
12,4
6,5
7,2
12,0
7,3
-5,1
-5,4
-9,0
-5,1
Splošna stopnja umrljivosti je za leto 1992 za prebivalstvo italijanske narodnosti znašala 10,6
na 1000 Italijanov (za moške 8,8 ‰, za ženske 12,4 ‰), za umrle v Sloveniji pa 9,7 ‰ (9,1
‰ za moške in 9,6 ‰ za ženske). Razlika je bila torej za 0,9 umrlih na 1000 prebivalcev.
V letu 2005 je ta razlika narasla na 5,2 umrlih na 1000 prebivalca. Podobno kažejo tudi
izračuni za splošno stopnjo umrljivosti za prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom. Le-ta
je od leta 1992 iz 12,1 ‰ narasla na 16,7 ‰ v letu 2005. V letu 2005 je bila od stopnje
umrljivosti v prebivalstvu Slovenije višja že kar za 7,3 ‰. Standardizirana stopnja umrljivosti
(pri kateri izločimo vpliv starostne strukture) pa nam za leti 1992 in 2005 pokaže, da bi bila
stopnja umrljivosti v prebivalstvu Slovenije dejansko precej višja, če bi imela tako
starostno strukturo kot je v prebivalstvu italijanske narodnosti v Sloveniji in, da bi bila
splošna stopnja umrljivosti v prebivalstvu italijanske narodnosti precej nižja, če bi bila
njihova starostno struktura taka kot je v Sloveniji. Med moškimi opredeljenimi za Italijane
bi bila tako v letu 2005 splošna stopnja umrljivosti (računana iz starostno-specifičnih stopenj
in standardizirana s prebivalstvom Slovenije) kar za 10,7 ‰ nižja kot je bila dejanska, med
162
ženskami pa za 6,1 ‰. Nasprotno pa bi bile stopnje umljivosti moških in žensk v prebivalstvu
Slovenije (računane iz starostno-specifičnih stopenj in standardizirane s prebivalstvom
italijanske narodnosti) višje za 8,0 oziroma 6,8 ‰. Izračuni so seveda hipotetični, kažejo
pa na to, da je dejanska umrljivost v prebivalstvu Slovenije italijanske narodnosti in
prebivalstvom z italijanskim maternim jezikom nižja kot v prebivalstvu Slovenije.
Kazalnik pričakovanega trajanje življenja ob rojstvu (e°) je zelo primeren kazalnik za
analizo umrljivosti. Navadno se ga izračunava ločeno za moško in žensko populacijo, možno
pa ga je izračunati tudi za celotno populacijo. Pod tem izrazom razumemo povprečno število
let življenja (povprečna dolžina življenja) hipotetičnega prebivalstva, ki bo tekom svojega
življenja pod vplivom starostno-specifičnih stopenj umrljivosti iz obdobij (koledarskega leta),
ki jih (ga) opazujemo. Z drugimi besedami, to je povprečno število let življenja, ki jih lahko
pričakuje živorojeni otrok, če predpostavljamo, da bo v prihodnosti (od leta opazovanja dalje)
umrljivost po starosti ostala nespremenjena. Podatki kažejo, da prebivalci (zlasti prebivalke)
rojeni v razvitih državah lahko pričakujejo daljše življenje, kot v manj razvitih ali nerazvitih
državah. Tablice umrljivosti oziroma življenjske tablice je mogoče izračunavati za eno ali več
koledarskih let skupaj, odvisno od številčnosti prebivalstva. Manjše ko je število
prebivalstva, več let je potrebno združiti, da se izognemo slučajnim vplivom. Za
Slovenijo jih običajno na Statističnem uradu RS računajo za dve zaporedni leti skupaj, za
regije pa za 5 zaporednih let. Ker so nekatere statistične regije po številu prebivalstva zelo
majhne, dve od štirih, po številu prebivalstva najmanjših regij, priključijo k sosednjima
večjima regijama (notranjsko-kraško k obalno-kraški, koroško k savinjski), dve pa združijo
(zasavsko in spodnjeposavsko). Tako imajo vse regije najmanj 100 000 prebivalcev. Kriterij
združevanja regij je raven umrljivosti. Iz navedenega izhaja, da kazalnikov kot so
pričakovano trajanje življenja ob rojstvu, pričakovano trajanje življenja (ex), verjetnost smrti
ter tablic umrljivosti ali življenjskih tablic49 za majhne in specifične populacije, zaradi večje
verjetnosti slučajnih vplivov, ni smiselno izračunavati.
Za posebne skupine pa se lahko izračuna vsaj kazalnik umrljivost dojenčkov (infantilna
mortaliteta), ki je specifičen kazalnik saj se izračunava iz umrlih dojenčkov v koledarskem
letu glede na število živorojenih otrok v koledarskem letu, pomnoženo s 1000. Izraz za
izračun kazalnika je naslednji:
md =
Md
N
M d - število umrlih dojenčkov koledarskem letu in
49
Gre za tabelaren prikaz intenzivnosti umiranja in njene razporeditve po starosti, pri čemer so izračunane
vrednosti primerljive v času in prostoru (glej Šircelj, 2004a, str. 6).
163
N - število živorojenih otrok v koledarskem letu.
Ta kazalnik se navadno uporablja kot kazalnik razvitosti določenega območja (npr. države),
povezan pa je zlasti z zdravstvenim varstvom (nosečnic, mater in otrok), s higienskimi
razmerami in prehrano. Vsi ti razlogi pa zlasti vplivajo na mlade in na najmlajše in s tem
vplivajo na umrljivost dojenčkov. Navadno se kot kazalnik razvitosti uporablja BDP na
prebivalca in se ga povezuje s kazalnikom umrljivosti dojenčkov. Podatki kažejo, da nižja
stopnja družbeno-ekonomske razvitosti pomeni večjo umrljivost dojenčkov in obratno. Pri
analizi diferencialne umrljivosti dojenčkov se uporabljajo tudi podatki o izobrazbi matere, tipu
naselja (mestna/nemestna), narodni/etnični pripadnosti matere itd.
In kakšna je umrljivost dojenčkov v italijanski narodni manjšini (skupnosti) v Sloveniji? Pri
uparjanju umrlih s Popisom 1991 in 2002, da bi izločili umrle, ki so se po narodni pripadnosti
opredelili za Italijane ali, ki so ob popisih izjavili, da je njihov materni jezik italijanski,
pričakovano ni bilo uparitev za umrle v starosti 0 let. Verjetnost, da bi prišlo do uparitev
umrlih dojenčkov, če bi za to starostno skupino umrlih podatke uparila s popisoma preko
matere identifikatorja, je večja. Vendar pa je vrednost kazalnika umrljivosti dojenčkov za
celotno Slovenijo leta 1992 znašala le 8,9 na 1000 živorojenih, leta 2005 le še 4,1, kar
pomeni, da je izračun kazalnika za prebivalstvo Slovenije italijanske narodnosti in
prebivalstvo Slovenije z italijanskim maternim jezikom, tudi če bi med umrlimi uspela
identificirati morebitne umrle dojenčke, zaradi velike verjetnosti slučajnih vplivov nesmiseln in
nerelevanten. Poleg tega pa bi bil izračun tega kazalnika sporen tudi z vidika statistične
zaupnosti. Glede na to, da italijanska narodna manjšina (skupnost) ne živi v slabših socialnoekonomskih okoljih in, da imajo kot državljani Republike Slovenije omogočen neoviran
dostop do zdravstvenih storitev, ni pričakovati, da bi bila umrljivost dojenčkov v tej manjšini
(skupnosti) višja, kot je to značilno za Slovenijo. In tudi, če bi bila za malenkost višja, bi še
vedno sodila med najnižje na svetu.
Na podobno zadrego z vidika velike verjetnosti slučajnih vplivov in majhnosti pojava ter
statistične zaupnosti pri demografski analizi naletimo tudi pri analizi splavnosti, zato se bom
temu v tem magistrskem delu tem vsebinam raje izognila.
Pogosto se pri analizi umrljivosti izračunava tudi povsem preprost kazalnik - povprečno
starost umrlih. V Sloveniji se, tako kot pričakovano trajanje življenja, dviguje tudi starost
umrlih. Še vedno je zelo izrazita razlika v starosti ob smrti žensk in moških. V letu 2005 je ta
razlika znašala kar 8,9 let. Ženske so tega leta v povprečju umrle stare 77,8 let, moški 68,9
let. Povprečna starost ob smrti ženske se je samo v zadnjih 15. letih dvignila za 2,8 let, pri
moških za 3,5 let (glej sliko 26).
164
Slika 26: Povprečna starost umrlih po spolu, Slovenija, 1991-2005
81,0
starost (leta)
79,0
77,0
75,0
moški
ženske
73,0
71,0
69,0
67,0
leto
65,0
1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005
Izračun povprečnih starosti za umrle italijanske narodnosti in umrle z italijanskim maternim
jezikom iz petletnih starostnih skupin pokaže, da so v obdobju 1992-2005 (brez 2002)
ženske v povprečju umirale za 4,8 oziroma za 3,5 let starejše kot moški. Ta razlika v
primerjavi z razliko v starosti ob smrti vseh žensk z vsemi moškimi v prebivalstvu Slovenije ni
tako izrazita. Podrobnejša primerjava povprečne starosti umrlih italijanske narodnosti in
umrlih z italijanskim maternim jezikom pokaže, da so bili v obdobju 1992-2005 v povprečju
prebivalci italijanske narodnosti ob smrti za 0,7 let starejši. Pri prebivalcih z italijanskim
maternim jezikom je opaziti počasno povečevanje starosti umrlih (zlasti žensk) medtem, ko
pri prebivalcih z italijansko narodnostjo ta trend ni tako izrazit (glej sliki 27 in 28).
165
Slika 27: Povprečna starost umrlih italijanske narodnosti po spolu, Slovenija, 19922005 (brez 2002)
81,0
starost (leta)
79,0
77,0
75,0
moški
73,0
ženske
71,0
69,0
67,0
leto
65,0
1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2003 2004 2005
Slika 28: Povprečna starost umrlih z italijanskim maternim jezikom po spolu,
Slovenija, 1992-2005 (brez 2002)
81,0
starost (leta)
79,0
77,0
75,0
moški
73,0
ženske
71,0
69,0
67,0
leto
65,0
1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2003 2004 2005
166
9.2.3 NARAVNA SPREMEMBA
Naravna sprememba (prirast, upad) je komponenta splošnega gibanja prebivalstva in je
rezultat razlike med številom umrlih in rojenih. Govora je pravzaprav o v demografiji
uveljavljenem terminu naravni prirast (angl. natural increase). »V sredini 20. stoletja, ko se
je oblikovala demografska strokovna terminologija, niti v eni državi na svetu (v mirnodobnem
času) ni bilo viška umrlih nad rojenimi. In s tega vidika je bil izraz 'naravni prirast' edini logični
za opis pojava. Danes, ko se polovica evropskih držav sooča z negativno bilanco med
rojenimi in umrlimi, pa izraz 'naravni prirast' ne ustreza več in je postal contradictio in adiecto.
Zato je rezultanto rodnosti in smrtnosti primerneje poimenovati glede na sodobne procese npr. negativna naravna sprememba ali naravni upad prebivalstva, namesto negativni naravni
prirast« (Nejašmić, 2005, str. 102).
Naravno spremembo lahko, tako kot mnoge druge kazalnike, izrazimo z absolutnimi in
relativnimi vrednostmi.
Absolutni kazalnik naravne spremembe ( Pp ) izračunavamo po naslednjem izrazu:
Pp = N − M
Torej od števila živorojenih ( N ) odštejemo število umrlih ( M ).
Stopnjo naravne spremembe ( pp ) pa izračunamo po naslednjem izrazu:
pp =
Pp
P
Pp - absolutna naravna sprememba in
P - število prebivalcev sredi leta.
Na podlagi absolutnih podatkov o številu živorojenih in umrlih, dobljenih s pomočjo uparjanja
Popisa 2002 z bazami rojenih in umrlih od leta 1991 do 2005 in izračunov stopenj naravne
spremembe, gre sklepati na izrazito negativno naravno spremembo v prebivalstvu Slovenije
italijanske narodnosti in v prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom (glej preglednico 45).
167
Preglednica 45: Naravna sprememba in stopnja naravne spremembe prebivalstva,
prebivalstva italijanske narodnosti, prebivalstva z italijanskim maternim jezikom
(absolutne vrednosti in strukturni deleži), Slovenija, 1991-2005
Leto /
obdobje
naravna
sprememba
(število)
stopnja
naravne
spremembe
(‰)
narodnosti
stopnja
naravna
naravne
sprememba
spremembe
(število)
(‰)
maternim jezikom
stopnja
naravna
naravne
sprememba
spremembe
(število)
(‰)
2259
649
-219
104
12
1,1
0,3
-0,1
0,1
0,0
-31
-24
-29
-42
-38
1)
-10,5
-8,3
-10,2
-15,2
-14,1
1)
-27
-34
-26
-47
-51
1)
-7,0
-8,8
-6,7
-12,2
-13,3
136,5
0,1
-33,3
-11,9
-39,5
-10,3
1996
1997
1998
1999
2000
Ø 1996-2000
168
-763
-1183
-1352
-408
-707,6
0,1
-0,4
-0,6
-0,7
-0,2
-0,4
-35
-46
-39
-31
-22
-34,6
-13,3
-17,9
-15,5
-12,7
-9,2
-13,7
-40
-67
-43
-46
-36
-46,4
-10,5
-17,6
-11,3
-12,1
-9,5
-12,2
2001
2002
2003
2004
2005
Ø 2001-2005
(brez 2002)
-1031
-1200
-2130
-562
-668
-0,5
-0,6
-1,1
-0,3
-0,3
-34
-81)
-19
-19
-24
-14,6
-3,51)
-8,7
-8,9
-11,6
-45
-201)
-48
-30
-50
-11,9
-5,31)
-12,8
-8,0
-13,4
-1097,8
-0,5
-24,0
-11,0
-43,3
-11,5
-567,9
-0,3
-30,9
-12,3
-43,3
-11,4
1991
1992
1993
1994
1995
Ø 1991-1995
(brez 1991)
Ø 2001-2005
(brez 1991 in
2002)
1)
1)
Vrednosti so zaradi izpada zajetja umrlih v prvem četrtletju 1991 in 2002 podcenjene.
Viri: Baze rojenih; Baze umrlih; Prebivalstvo Slovenije 2004 in 2005, 2007; Popis prebivalstva, gospodinjstev in
stanovanj 2002; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter kmečkih gospodarstev 1991; lastni izračuni.
Podatki kažejo na zelo negativne trende v italijanski populaciji v Sloveniji. Seveda tudi
Slovenija v celoti pri tem ni izjema (glej sliko 29). V Sloveniji je v obdobju 50. let število
živorojenih na 1000 prebivalcev iz 20,9 upadlo na vsega 9,1. Pri upadanju rodnosti in nizki
oziroma negativni naravni spremembi pa Slovenija med evropskimi državami ni osamljena.
Trenutno se tudi v tretjini držav Evropske unije in skoraj polovici evropskih držav srečujejo z
negativno naravno spremembo, naravnim upadom ali naravno depopulacijo (glej sliko 30).
168
Slika 29: Naravno gibanje prebivalstva (na 1000 prebivalcev), Slovenija, 1954-2005
‰
25,0
živ orojeni
umrli
20,0
15,0
10,0
5,0
leto
2004
NL
2002
1996
MT
2000
1994
GB
1998
1992
1990
1988
1986
1984
1982
1980
1978
1976
1974
1972
1970
1968
1966
1964
1962
1960
1958
1956
1954
0,0
Vir: Prebivalstvo Slovenije 2004 in 2005, 2007, str. 61.
Slika 30: Naravni prirast na 1000 prebivalcev, EU-25, 2004
10,0
‰
8,0
6,0
4,0
2,0
0,0
držav a
HU
LT
EE DE CZ
SI
PL
GR
IT
SK
AT
PT
SE
BE DK ES
FI
LU CY FR
IE
-2,0
-4,0
-6,0
Vir: Prebivalstvo Slovenije 2004 in 2005, 2007, str. 41.
Slovenija se že vse od sredine 90. let 20. stoletja sooča z negativno naravno spremembo,
vendar pa so razmere v italijanski populaciji v Sloveniji z vidika naravnega obnavljanja
prebivalstva precej bolj zaskrbljujoče. V obdobju 1991-2005 (brez leta 1991 in leta 2002, ker
so podatki za ti dve popisni leti za umrle zaradi uparjanja s popisom 1991 in 2002, ki sta bila
izvedena na referenčni datum 31. 3., podcenjeni) je bila naravna sprememba v prebivalstvu
italijanske narodnosti kar -12,3 na 1000 prebivalcev (italijanske narodnosti). To pomeni, da
169
se je letno v tem obdobju prebivalstvo italijanske narodnosti v Sloveniji samo po naravni poti
skrčilo za 12,3 na 1000. Med prebivalstvom z italijanskim maternim jezikom je bila ta
vrednost za 0,9 ‰ nižja, kar pomeni, da je bila naravna sprememba na 1000 prebivalcev z
italijanskim maternim jezikom manj negativna. Če to vrednost primerjamo (kljub
neupoštevanju mehanskega gibanja prebivalstva) z izračuni o povprečnem letnem upadu
števila prebivalcev med popisom 1991 in 2002 (preglednica 23 in 24), lahko vidimo, da je bila
povprečna letna sprememba prebivalcev italijanske narodnosti med popisoma 1991-2002
-63,7, povprečna naravna sprememba v obdobju 1991-2005 pa -30,9. Glede na to, da je bilo
opredeljevanje po narodnosti ob popisih 1991 in 2002 neobvezno, je smiselneje primerjati
podatke za prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom. V obdobju 1991-2002 je povprečna
letna sprememba znašala -10,9, v obdobju 1991-2005 pa samo naravna sprememba v
povprečju -43,3. Iz tega gre sklepati, da bi morale biti ocene o številu prebivalcev z
italijanskim maternim jezikom v obdobju 1991-2005 celo nižje, kar bi pomenilo, da bi bili
kazalniki računani za posamezna leta in za obdobje 1991-2005 še nižji!
Poleg omenjenih kazalnikov se za analizo naravne spremembe prebivalstva uporablja tudi
vitalni indeks50 ( Vi ), ki prikazuje število živorojenih ( N ) na 100 umrlih ( M ).
Vi =
N
⋅ 100
M
Vitalni indeks je zelo dober pokazatelj smeri (bio)reprodukcije. Če je večji od 100, potem
ima opazovana populacija razširjeno reprodukcijo, če je manjši od 100, je (bio)reprodukcija
prebivalstva okrnjena. Iz izračunov vitalnih indeksov za prebivalstvo Slovenije, prebivalstvo z
italijansko narodnostjo v Sloveniji in za prebivalstvo Slovenije z italijanskim maternim jezikom
(glej preglednico 46 in sliko 31) izhaja, da je bila bioreprodukcija omenjenih prebivalstev v
zadnjih petnajstih letih okrnjena. Slovenija v celoti se je glede na vitalni indeks z okrnjeno
bioreprodukcijo prvič soočila v letu 1993 in potem spet leta 1997. Vse odtlej pa se v Sloveniji
na letni ravni srečujemo z zoženo bioreprodukcijo. Za prebivalstvo italijanske narodnosti in
prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom ni na voljo podatkov, ki bi nam omogočili izračun
vitalnega indeksa pred letom 1991 in posledično tudi ne ugotovitve, od kdaj se je ta
populacija v Sloveniji soočila z zoženo bioreprodukcijo. Iz zelo nizkih vrednosti vitalnih
indeksov za obdobje 1991-2005 gre sklepati, da je vitalni indeks v italijanski populaciji v
Sloveniji že par desetletij pod ravnijo razširjene biorepordukcije.
50
Več v Nejašmić, 2005, str. 104.
170
Preglednica 46: Vitalni indeks prebivalstva, prebivalstva italijanske narodnosti in
prebivalstva z italijanskim maternim jezikom, Slovenija, 1991-2005
Leto
Prebivalstvo
Slovenije
narodnosti
maternim jezikom
1991
1992
1993
1994
1995
Ø 1991-1995 (brez 1991)
111,7
103,4
98,9
100,5
100,1
100,7
8,8
22,6
14,7
17,6
26,9
20,5
1)
32,5
27,7
31,6
25,4
28,2
28,2
1996
1997
1998
1999
2000
Ø 1996-2000
100,9
96,0
93,8
92,8
97,8
96,3
30,0
13,2
18,8
16,2
29,0
21,4
29,8
9,5
28,3
17,9
28,0
22,7
2001
2002
2003
2004
2005
Ø 2001-2005 (brez 2002)
94,4
93,6
89,0
97,0
96,5
94,2
22,7
1)
61,9
38,7
34,5
20,0
29,0
30,8
1)
45,9
21,3
28,6
18,0
24,7
Ø 1991-2005 (brez 1991 in 2002)
97,0
23,5
25,0
1)
1)
Slika 31: Vitalni indeks prebivalstva, prebivalstva italijanske
narodnosti
in
120,0
100,0
prebivalstvo Slovenije
80,0
prebivalstvo
italijanske narodnosti
60,0
prebivalstvo z
italijanskim maternim
jezikom
40,0
20,0
0,0
obdobje (leta)
1991-2005
1991-1995
1996-2000
2001-2005
171
Ker vitalni indeks ni primeren za primerjalno analizo, ker v imenovalcu ni vsebovana
starostna sestava umrlih, se izračunava indeks vitalitete (živosti) ( I v ). Ta prikazuje
določene komponente dejanske in možne biodinamike prebivalstva. Kazalnik je sintetičen –
vključuje tako kazalnika naravnega gibanja (rodnosti in smrtnosti) kot tudi starostno sestavo
prebivalstva. Poleg tega je to eden izmed kazalnikov stopnje starosti prebivalstva in stopnje
staranja. Izračunava se po izrazu:
Iv =
f ⋅ Zs
m ⋅ Ss
kjer je:
f - stopnja (splošne) rodnosti,
m - stopnja (splošne) umrljivosti,
Z s - delež zrelega prebivalstva (v starostnem razredu 20 do 39 let) in
S s - delež starega prebivalstva (starega 65 ali več).
»Iz izraza izhaja, da večja kot sta delež zrelega prebivalstva in stopnja splošne rodnosti ( v
števcu) ter nižja kot sta delež starega prebivalstva in splošna stopnja (splošne) umrljivosti (v
imenovalcu), večji je indeks vitalitete in obratno. Vrednosti indeksa vitalitete med 25 in 30
kažejo na zmerno biodinamiko prebivalstva« (Nejašmić, 2005, str. 108).
Izračun indeksov vitalitete
za
prebivalstvo Slovenije,
prebivalstvo italijanske
narodnosti in prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom v Sloveniji, tako kot pri
drugih kazalnikih biodinamike, pokaže, da je bil le-ta v obdobju 1991-2005 izrazito
nizek tako v prebivalstvu Slovenije v celoti, kot tudi (in to še izraziteje) v italijanski
populaciji v Sloveniji. Pravzaprav v primeru prebivalstva italijanske narodnosti in
prebivalstva z italijanskim maternim jezikom ne bi mogli govoriti le o demografski
ogroženosti, pač pa o izrazitem (naravnem) izumiranju (glej preglednico 47).
172
Preglednica 47: Indeks vitalitete prebivalstva, prebivalstva italijanske narodnosti in
Leto
Prebivalstvo italijanske Prebivalstvo z italijanskim
narodnosti
maternim jezikom
12,4
11,1
10,3
10,0
9,6
10,2
0,5
1,2
0,8
0,9
1,3
1,1
1)
1,81)
1,5
1,6
1,2
1,3
1,4
1996
1997
1998
1999
2000
Ø 1996-2000
9,1
8,6
8,1
7,9
8,2
8,4
1,4
0,6
0,8
0,7
1,2
1,0
1,3
0,4
1,2
0,7
1,1
0,9
2001
2002
2003
2004
2005
Ø 2001-2005 (brez 2002)
7,7
7,5
7,1
7,5
7,4
7,4
0,9
1)
2,4
1,5
1,3
0,7
1,1
1,1
1,61)
0,7
0,9
0,6
0,8
Ø 1991-2005 (brez 1991 in 2002)
8,7
1,0
1,0
1991
1992
1993
1994
1995
Ø 1991-1995 (brez 1991)
1)
Prebivalstvo
Slovenije
173
9.3 MEHANSKO GIBANJE PREBIVALSTVA – SELIVNOST
Kot element skupnega gibanja prebivalstva, selitve vplivajo na:
-
velikost prebivalstva in njegovo prostorsko razmestitev,
-
elemente naravnega gibanja prebivalstva (rodnost in umrljivost) in
-
sestave prebivalstva (demografske, socio-ekonomske, kulturno-antropološke in druge).
Učinki selitev so tako v območju odselitev kot priselitev. Sama selivnost ne vpliva toliko na
(skupno) število prebivalstva, kot vpliva na rodnost in smrtnost. V območjih odseljevanja se
navadno zaradi odselitev najbolj vitalnega dela prebivalstva (le-to se namreč najpogosteje
vključuje v selitvene tokove) poveča umrljivost in upade rodnost, v območjih priseljevanja pa
selivci hitro spremenijo rodnostno obnašanje. Navadno je rodnost priseljenih celo nižja od
povprečne rodnosti v območju priselitve. Selivci pa vplivajo na spremembe v strukturah
prebivalstva tako v območjih izvora kot tudi cilja.
Pri selivnosti nas nadalje zanimajo selitveni tokovi in selivci kot taki, in sicer valovi selitev,
kdo se seli (strukture selivcev – spolna, starostna, izobrazbena idr.), vzroki selitev/selitvenih
tokov, in posledice selitev/selitvenih tokov, in sicer tako v območjih izvora kot tudi cilja (v
strukturah in tudi v prostorskem smislu).
V demografski analizi selivnosti se uporablja več kazalnikov, npr. splošna stopnja bruto
selivnosti, splošna stopnja neto selivnosti ali selitvena bilanca, splošna stopnja priselitev ali
odselitev, starostno-specifična stopnje selitev, priselitev in odselitev, spolno-specifične
stopnje selivnosti ter drugi. Pri demogeografski (in demografski) analizi narodnih in etničnih
manjšin (skupin, skupnosti) nas zanima, kako selitve vplivajo na obstoj in vitalnost take
manjšine (skupine, skupnosti). Nadalje nas zanima, v kakšnem obsegu so njihovi pripadniki
vključeni v notranje in zunanje selitve, kdo se vključuje v te selitve, ali obstajajo določene
zakonitosti pri selitvenem obnašanju, kakšna je časovna dimenzija selitev (trajanje, obdobja
selitvenih tokov) in seveda, kakšne so posledice teh selitev (na številčnost populacije, njeno
prostorsko razmestitev, na elemente naravnega gibanja prebivalstva in, nenazadnje, na
demografske, socio-ekonomske in kulturno-antropološke sestave prebivalstva). Vendar pa
tovrstne analize za narodne in etnične manjšine, ni mogoče izvesti na standarden način.
Razlog navadno tiči v pomanjkanju podatkov, ki bi omogočili izračun omenjenih kazalnikov
selivnosti. V Sloveniji bi bilo na primer, podobno kot za analizo rodnosti in umrljivosti,
smiselno povezati podatke Popisa 1991 in 2002 (tu so namreč zbrani podatki o
narodni/etnični pripadnosti, maternem jeziku in pogovornem jeziku) s podatki letnih
statističnih raziskovanj o selivnosti. Vendar so v Sloveniji individualni podatki za vse selivce
174
na voljo šele od 31. 12. 2004 dalje51. Tako je potrebno analizo selivnosti omejiti na podatke,
ki so na voljo iz popisov. Pri popisih pa je omejitev ta, da lahko opazujemo le priseljene
prebivalce in t. i. zdomce ter notranje selitve prebivalstva, ne pa tudi odseljenega
prebivalstva. Na drugi strani pa popisni podatki omogočajo kombiniranje podatkov o
priseljenih tudi z drugimi popisnimi vsebinami.
Kljub navedenemu bom skušala iz obstoječih podatkovnih virov ugotoviti, ali selivnost ogroža
italijansko narodno manjšino (skupnost) v Sloveniji ali pa morda priselitve oseb, ki so se ob
popisih opredelile za Italijane, pomenijo njeno revitalizacijo. Pri tem se je smiselno omejiti le
na občine, kjer je italijanska narodna manjšina (skupnost) prostorsko homogeneje naseljena.
Ob Popisu 2002 je bilo na ozemlju Slovenije 2 669 oseb, ki so se imele prvo prebivališče ob
rojstvu v Italiji. Od tega se jih je kar 73,8 % opredelilo za Slovence in le 12,0 % za Italijane
(glej preglednico 48). Pri teh deležih je potrebno upoštevati, da je za kar 8,7 % prebivalstva s
prvim prebivališčem ob rojstvu v Italiji narodna/etnična pripadnost ostala neznana, 1,3 %
tega prebivalstva se po narodni/etnični pripadnosti ni želela opredeliti, 2,2 % pa jih ni želelo
odgovoriti na to vprašanje.
Preglednica 48: Priseljeno prebivalstvo s prvim prebivališčem v Italiji po narodni
pripadnosti (absolutne vrednosti in strukturni deleži), Slovenija, Popis 2002
Narodna pripadnost
Skupaj
Slovenci
Italijani
Hrvatje
Srbi
Drugi
Istrijani in drugi regionalno
opredeljeni
Neopredeljeni
Neznano
Skupaj
Delež (%)
2669
1971
320
20
8
16
100
73,8
12,0
0,7
0,3
0,6
8
35
58
233
0,3
1,3
2,2
8,7
Če te iste priseljene prebivalce iz Italije analiziramo še po maternem jeziku, vidimo, da delež
prebivalcev Slovenije s prvim prebivališčem v Italiji ostaja podoben (nižji le za 0,9 odstotne
točke), da pa je delež tistih, katerih materni jezik je italijanski, večji kar za 6 % (glej
preglednico 49).
51
Pri podatkih o odselitvah iz Slovenije je potrebno upoštevati, da Statistični urad RS del podatkov oceni na
podlagi demografske bilance.
175
Preglednica 49: Priseljeno prebivalstvo s prvim prebivališčem v Italiji po maternem
jeziku (absolutne vrednosti in strukturni deleži), Slovenija, Popis 2002
Materni jezik
Skupaj
Slovenski
Italijanski
Hrvaški
Romski
Srbohrvatski
Nemški
Drugi
Neznano
Skupaj
Delež (%)
2669
1946
480
34
5
4
13
38
149
100,0
72,9
18,0
1,3
0,2
0,1
0,5
1,4
5,6
Od 480 prebivalcev Slovenije s prvim prebivališčem v Italiji, ki so pri Popisu 2002 izjavili, da
je njihov materni jezik italijanski, se jih je po narodnosti 281 opredelilo za Italijane. Z vidika
vitalnosti italijanske narodne manjšine je seveda pomembno, kam so se te osebe naselile
(glej preglednico 50).
Preglednica 50: Priseljeno prebivalstvo s prvim prebivališčem v Italiji po narodni
pripadnosti in maternem jeziku glede na območje priselitve, Slovenija, Popis 2002
Občine
Izola/Isola
Koper/Capodistria,
Piran/Pirano
Skupaj
Narodna pripadnost
Slovenci
Italijani
Istrijani in drugi regionalno
opredeljeni
Neznano
Materni jezik
Slovenski
Italijanski
Hrvaški
Neznano
Narodno
mešano
območje
Drugam v
Slovenijo
1971
320
380
151
337
141
1591
169
8
8
8
0
233
55
49
178
1946
480
34
149
392
192
11
28
349
179
10
26
1554
288
23
121
Od 2 669 prebivalcev Slovenije s prvim prebivališčem po rojstvu v Italiji, se jih je v obalne
občine priselilo 636 in od tega se jih je ob Popisu leta 2002 za Italijane opredelilo 151
oziroma 23,7 %. Podrobnejša analiza pokaže, da se je skoraj polovica (47,2 %) ob Popisu
2002 opredeljenih za Italijane s prvim prebivališčem ob rojstvu v Italiji priselila, ne le v obalne
občine, pač pa na narodno mešano območje teh občin. Pri opredeljenih za Slovence je
176
situacija drugačna. V obalne občine se je priselilo le 19,3 % od vseh Slovencev s prvim
prebivališčem ob rojstvu v Italiji, drugam v Slovenijo pa kar 80,7 %.
Seveda se postavlja vprašanje, ali je vitalnost neke narodne, etnične, jezikovne, verske
manjšine (skupine, skupnosti) res lahko odvisna od priliva prebivalstva iz matične države, še
zlasti, če gre za nekakšen pomol take manjšine (skupne, skupnosti) v sosednjo državo? Pri
tem je nujno upoštevati morebitne težnje po ekspanzivnosti matične države. Na primeru
italijanske narodne manjšine o neki ekspanzivnosti matične države Italije v demografskem
smislu ne bi mogli govoriti. Gre bolj za individualne odločitve o selitvah, povezavah z družino,
za spremembo prebivališča zaradi porok(e), študija idr.
Slika 32: Struktura opredeljenih za Italijane s prvim prebivališčem po rojstvu v Italiji
po vzrokih priselitve v naselje, Slovenija, Popis 2002
neznano
7%
drugo
10%
zaposlitev
12%
sprememba
stanov anjskih
razmer
16%
poroka,
zunajzakonska
skupnost
31%
izobražev anje
0%
selitev družine
24%
Slika 32 kaže, da se je večina prebivalcev Slovenije italijanske narodnosti s prvim
prebivališčem po rojstvu v Italiji v naselje ob Popisu 2002 priselila zaradi poroke oziroma
zunajzakonske skupnosti ali zaradi selitve družine. Šele nato sledijo razlogi, kot so
sprememba stanovanjskih razmer, zaposlitev ali drugo. 92,8 % vseh priseljenih prebivalcev
Slovenije italijanske narodnosti s prvim prebivališčem po rojstvu v Italiji se je v naselje ob
Popisu 2002 priselilo že v obdobju 1937-1954. Priselitve Italijanov v kasnejših obdobjih so
izključno vezane na zaposlitev v Sloveniji (glej preglednico 51).
177
Preglednica 51: Prebivalci Slovenije italijanske narodnosti s prvim prebivališčem po
rojstvu v Italiji po vzroku ter obdobju priselitve, Slovenija, Popis 2002
Obdobje
priselitve
Vzrok priselitve
Skupaj
Zaposlitev
Sprememba
stanovanjskih
razmer
Poroka,
zunajzakonska
skupnost
Selitev
družine
Drugo
Neznano
Skupaj
320
38
51
77
100
32
22
1937-1954
1955-1969
1970-2001
297
6
17
15
6
17
51
0
0
77
0
0
100
0
0
32
0
0
22
0
0
Glede na to, da so priselitve iz Italije v Slovenijo zelo skromne, le-te ne morejo vplivati na
izboljšanje demografske slike v italijanski narodni manjšini (skupnosti) v Sloveniji, pa tudi ne
na njihovo izobrazbeno ali družbeno-ekonomsko strukturo. Na žalost ni na voljo podatkov o
odselitvah prebivalcev italijanske narodnosti in prebivalcev z italijanskim maternim jezikom iz
Slovenije, da bi lahko ugotavljali v kakšni meri odselitve prispevajo k slabšanju demografske
in socio-ekonomske slike italijanske narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji.
Zaradi znanja jezika in poznavanja kulture matične države se prebivalci Slovenije italijanske
narodnosti odločajo za delo v sosednji Italiji. Obseg teh prebivalcev je relativno majhen. Med
2 086 delovno sposobnimi prebivalci italijanske narodnosti (starimi 15 let ali več), jih je v
sosednji Italiji ob Popisu 2002 delalo le 59, kar je 77,6 % vseh delovno sposobnih narodno
opredeljenih prebivalcev za Italijane, ki so delali v tujini.
Če je bila še v začetku 80. let za prebivalce italijanske narodnosti v Sloveniji značilna nizka
udeležba v migracijskih tokovih (ob Popisu 1981 je 52,1 % vsega prebivalstva italijanske
narodnosti ves čas živelo v naselju bivanja v času popisa)52, pa se je njihova mobilnost
znotraj države v 21-ih letnih povečala. Ob Popisu 2002 je namreč le še 35,1 % prebivalstva
Slovenije italijanske narodnosti ves čas živelo v istem naselju. V Sloveniji je bilo takih
prebivalcev v povprečju 45,2 % (glej sliko 33). Najpogosteje se je prebivalstvo italijanske
narodnosti selilo znotraj obalno-kraške statistične regije (skupno 51,3 % vsega v naselje
prebivališča ob Popisu 2002 priseljenega prebivalstva italijanske narodnosti).
52
Povzeto po Klemenčiču (1985, str. 65).
178
Slika 33: Delež prebivalstva italijanske narodnosti, ki od rojstva živi v naselju
prebivališča in delež prebivalstva italijanske narodnosti priseljenega v naselje
prebivališča, Slovenija, Popis 2002
35%
28%
od rojstva živijo v naselju
prebivališča
priseljeni iz drugega naselja iste
občine
priseljeni iz druge občine iste
statistične regije
priseljeni iz druge statistične
regije
4%
priseljeni iz tujine
12%
21%
Podobno velja tudi za selitve prebivalstva italijanske narodnosti v obalnih občinah (glej sliko
34), pri čemer delež tistih, ki od rojstva živijo v naselju prebivališča znaša celo 39,0 %. 60,6
% pa se jih je v naselje prebivališča priselilo z območja obalno-kraške statistične regije.
Slika 34: Delež prebivalstva italijanske narodnosti, ki od rojstva živi v naselju
prebivališča in delež prebivalstva italijanske narodnosti priseljenega v naselje
prebivališča, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
22%
39%
od rojstva živijo v naselju
prebivališča
priseljeni iz drugega naselja iste
občine
2%
priseljeni iz druge občine iste
statistične regije
priseljeni iz druge statistične
regije
13%
priseljeni iz tujine
24%
179
9.3.1 ITALIJANI V SLOVENIJI – MANJŠINA MED MANJŠINAMI
V obdobju 1945-2001 se je iz tujine v obalne občine Slovenije priselilo 15 879 prebivalcev.
Med njimi največ, kar 91,5 %, iz ozemlja bivše Jugoslavije. Največ se jih je priselilo v 70. letih
(26,4 % od vseh priseljenih iz ozemlja bivše Jugoslavije od leta 1945 do 2001). Podrobnejša
analiza priseljenih iz posameznih držav, ki so nastale na ozemlju bivše Jugoslavije, pokaže,
da so se iz Hrvaške najintenzivneje priseljevali že v 60. letih, iz Srbije in Črne gore ter iz
Bosne in Hercegovine v 70. letih, iz Makedonije iz drugih držav pa v 90. letih. Med
priseljenimi prebivalci iz ozemlja bivše Jugoslavije (14 525) jih je bilo največ iz republike
(kasneje države) Hrvaške (47,1 %), sledijo jim priseljeni iz Bosne in Hercegovine (35,1 %) ter
Srbije in Črne Gore (14,0 %). Najmanj med priseljenimi je bilo priseljenih iz nekdanje
jugoslovanske republike Makedonije (3,8 %).
Preglednica 52: Priselitve prebivalstva v obalne občine v obdobju 1945-2001 iz bivših
jugoslovanskih republik, Slovenija, Popis 2002
Občina
Obdobje priselitve
Država
Skupaj priseljeni Slovenija
SKUPAJ
1945-1959
1960-1969
1970-1979
1980-1989
1990-2001
163917
19401
24308
51907
37580
30721
Skupaj obalne občine
Hrvaška
Srbija in Črna gora
Makedonija
Drugo
15879
6841
5094
2033
557
1354
2820
1949
212
297
23
339
3324
2257
619
326
33
89
4190
1416
1766
644
114
250
2893
736
1443
414
131
169
2652
483
1054
352
256
507
Izola/Isola
Hrvaška
Makedonija
Drugo
3189
1324
1076
405
153
231
555
409
36
54
6
50
581
412
99
52
7
11
924
299
417
120
33
55
594
128
314
95
31
26
535
76
210
84
76
89
Koper/Capodistria
Hrvaška
Makedonija
Drugo
9169
3835
3141
1176
283
734
1512
967
149
180
12
204
2128
1392
443
224
12
57
2413
791
1066
357
64
135
1689
408
893
222
67
99
1427
277
590
193
128
239
Piran/Pirano
Hrvaška
Makedonija
Drugo
3521
1682
877
452
121
389
753
573
27
63
5
85
615
453
77
50
14
21
853
326
283
167
17
60
610
200
236
97
33
44
690
130
254
75
52
179
180
Iz slik 35-37 je razvidno, da je bila struktura priseljenih iz jugoslovanskih republik (in kasneje
držav bivše Jugoslavije) v obdobju 1945-2001 med obalnimi občinami podobna. Delež
priseljenih iz Hrvaške v obdobju 1945-2001 se je med vsemi priseljenimi iz tujine med
obalnimi občinami gibal med 41,5 in 47,8 %, delež priseljenih iz Bosne in Hercegovine med
24,9 in 34,3 %, delež priseljenih iz Srbije in Črne Gore med 12,7 in 12,8 %, iz Makedonije
med 3,1 in 4,8 % ter iz drugih držav med 7,2 in 11,0 %.
Slika 35: Struktura priseljenih v občino Izola/Isola v obdobju 1945-2001 po državi
priselitve, Slovenija, Popis 2002
Makedonija
5%
drugo
7%
13%
Hrv aška
41%
Bosna in
Hercegov ina
34%
Slika 36: Struktura priseljenih v občino Koper/Capodistria v obdobju 1945-2001 po
državi priselitve, Slovenija, Popis 2002
Makedonija
3%
drugo
8%
13%
Hrv aška
42%
Bosna in
Hercegov ina
34%
181
Slika 37: Struktura priseljenih v občino Koper/Capodistria v obdobju 1945-2001 po
državi priselitve, Slovenija, Popis 2002
drugo
11%
Makedonija
3%
13%
Hrv aška
48%
Bosna in
Hercegov ina
25%
Podatki jasno kažejo na ogroženost italijanske identitete, in to ne le zaradi večinskega
naroda. Po 2. svetovni vojni, zlasti pa od 60. let dalje, so zaradi obsežnega priseljevanja
prebivalstva drugih narodnosti na njihov avtohtoni poselitveni prostor, Italijani v Sloveniji
postali manjšina med (neavtohtonimi) manjšinami.
182
9.4
SESTAVE (STRUKTURE)
9.4.1 SPOLNA SESTAVA
Med osnovne demografske sestave sodi spolna sestava. Spol je osnovni demografski znak
in se najpogosteje kombinira z drugimi sestavami. Obstajajo velike razlike v aktivnosti,
poklicu, izobrazbi in drugih značilnosti prebivalstva po spolu. Celo otroci se ne rojevajo
enako številčno po spolu. Obstaja sicer demografska konstanta, ki kaže na razmerje med
dečki in deklicami ob rojstvu. Za Slovenijo je značilno, da se je v zadnjih petnajstih letih (torej
v obdobju 1991-2005) na 1000 živorojenih rodilo 485,3 deklic in 514,7 dečkov, oziroma 48,5
% deklic in 51,5 % dečkov.
V obdobju 1991-2005 so matere, prebivalke Slovenije, ki so se ob Popisu 2002 opredelile za
Italijanke, na 1000 živorojenih rodile 474,1 deklic in 525,9 dečkov. Med tistimi, ki so izjavile,
da je njihov materni jezik italijanski pa 528,3 deklic in le 471,7 dečkov na 1000 živorojenih,
kar kaže na to, da obstajajo razlike med živorojenimi po spolu med prebivalstvom Slovenije
in prebivalstvom italijanske narodnosti v Sloveniji. To dejstvo gre bolj pripisati majhnemu
številu živorojenih in prekratkemu obdobju, kar prinaša večjo verjetnost slučajnih vplivov.
Izračun za daljše obdobje bi bil ob tako nizkem letnem številu živorojenih primernejši, in bi se
razmerje med živorojenimi dečki in deklicami gotovo približalo demografski konstanti
prebivalstva Slovenije. Na žalost pa podatkov za daljše obdobje, da bi to preverila, ni na
voljo. Iz izračuna kazalnikov iz dostopnih podatkov pa sledi, da je v populaciji italijanske
narodnosti v Sloveniji rojenih več dečkov kot deklic, v populaciji z italijanskim maternim
jezikom pa ravno obratno - več deklic kot dečkov.
Osnovni
kazalnik
spolne
sestave
prebivalstva
(dela
prebivalstva)
je
koeficient
maskulinitete, s katerim izrazimo število moških na 100 žensk. Izraz za njegov izračun je
naslednji:
km =
Pm
⋅ 100
Pf
Lahko pa izračunavamo tudi koeficient feminitete, ki izraža število žensk na 100 moških.
V prebivalstvu Slovenije se koeficient maskulinitete spreminja iz leta v leto. Kot rečeno se
rodi več dečkov kot deklic, vendar se razmerje obrne v prid ženskam v višjih starostnih
skupinah, ker ženske v povprečju živijo dlje. V razvitejših družbah pogosto zaradi selitev v
delavnoaktivnih starostih prevladujejo moški, v državah odselitev pa ženske. Analiza
koeficienta maskulinitete (glej preglednico 53) kaže na to, da v prebivalstvu Slovenije
prevladujejo ženske. Slovenija je po množičnem izseljevanju prebivalstva konec 19. in v prvi
183
polovici 20. stoletja ter neposredno po drugi svetovni vojni, v 60. in 70. letih postala zanimiva
za priseljevanje prebivalstva iz ozemelj bivših jugoslovanskih republik. To priseljevanje se je
zaustavilo šele v času osamosvajanja Slovenije, vendar se je že v drugi polovici 90. let
nadaljevalo. Podatki o selitvah za Slovenijo kažejo, da ima Slovenija pozitiven selitveni saldo
(v letu 2005 6 436, oziroma 3,2 na 1000 prebivalcev) in, da se v večini priseljujejo moški (kar
74 % vseh priseljenih v letu 2005 so predstavljali moški), ki so bili v letu 2005 v povprečju
stari 32,5 let. Dejstvo, da v prebivalstvu Slovenije prevladujejo ženske torej ne gre na račun
selitev, pač pa zlasti na račun bioloških dejavnikov, saj ženske v Sloveniji v povprečju živijo
dlje. V letu 2004/2005 v Sloveniji rojene deklice lahko namreč pričakujejo, da bodo dočakale
81 let, dečki le 74.
Če so ob Popisu 1991 ženske v prebivalstvu prevladovale v vseh starostnih skupinah, razen
v starostnih skupini 0-14 in 15-29, so ob Popisu 2002 moški prevladali tudi že v starostni
skupini 30-64. Koeficient maskulinitete se je iz 93,3 (ob Popisu 1991) v letu 2002 zvišal na
95,3. Torej sta bila v Sloveniji ob Popisu 2002 za dva moška več na 100 žensk kot pred 11leti.
Analiza
koeficienta
maskulinitete prebivalstva Slovenije
italijanske
narodnosti,
prebivalstva z italijanskim maternim jezikom in prebivalstva z italijanskim pogovornim jezikom
je pokazala, da je bilo v tem prebivalstvu prav tako več žensk. Koeficient maskulinitete v
prebivalstvu italijanske narodnosti ob Popisu 1991 kaže na to, da je bilo le 88,4 moških na
100 žensk. Koeficient maskulinitete se je v prebivalstvu italijanske narodnosti v 11 letih
dvignil na 92,5, kar pomeni, da se je število moških na 100 žensk v 11-letnem obdobju
dvignilo kar za 4,1 moškega. To se zdi presenetljivo, saj podatki kažejo na staranje
prebivalstva in glede na znana dejstva o v povprečju daljšem pričakovanju trajanja
življenja žensk, bi pričakovali, da bo koeficient maskulinitete upadel. Nasprotno temu
pa je koeficient maskulinitete med prebivalstvom z italijanskim maternim jezikom od Popisa
1991 upadel, in sicer za 2,4 moškega na 100 žensk. Še izrazitejši pa je bil ta upad moških na
100 žensk v prebivalstvu z italijanskim pogovornim jezikom. V 11-ih letih je koeficient
maskulinitete v prebivalstvu z italijanskim pogovornim jezikom upadel iz 84,5 na 76,7, to je
za 7,6 moških na 100 žensk.
V primerjavi s prebivalstvom Slovenije, tako ob Popisu 1991, kot tudi ob Popisu 2002, zelo
izrazito v prebivalstvu italijanske narodnosti, prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom in
prebivalstvom z italijanskim pogovornim jezikom prevladujejo moški (dečki, fantje) v
starostnih skupinah 0-14. Pri prebivalcih z italijanski pogovornim jezikom pa moški
prevladujejo tudi v starostni skupini 15-30. V starostnih skupinah 64-80 in 80 ali več izrazito
prevladujejo ženske, čeprav je koeficient maskulinitete v teh starostnih skupinah v primerjavi
s celotnim prebivalstvom Slovenije v povprečju celo nekoliko višji, kar pomeni, da v
184
starejšem prebivalstvu ženske ne prevladujejo tako izrazito kot to velja za prebivalstvo
Slovenije v celoti.
Koeficient maskulinitete kaže na ugodnejšo demografsko sliko v italijanski populaciji kot to
velja za Slovenijo. Zlasti v prebivalstvu italijanske narodnosti gre sklepati na daljše življenje
moških kot to velja za moške v prebivalstvu Slovenije.
185
koeficient
moški
ženske
maskulinitete
958576
154290
217063
479805
93931
13487
0-14
15-29
30-64
65-79
80 +
Neznano
Starost
Skupaj
0-14
15-29
30-64
65-79
80 +
105,8
105,6
101,6
65,0
36,4
95,3
105,6
101,1
96,9
56,0
42,5
96,7
144
254
788
380
...
5
128,5
93,3
89,7
67,6
...
40,0
88,4
229
287
971
273
54
3
1817
179
309
1074
369
129
5
2065
127,9
92,9
90,4
74,0
41,9
60,0
88,0
91
156
580
220
38
1085
81
147
577
291
77
1173
112,3
106,1
100,5
75,6
49,4
92,5
153
215
968
338
61
1735
136
223
1006
523
139
2027
112,5
96,4
96,2
64,6
43,9
85,6
2002
narodnosti
maternim jezikom
koeficient
koeficient
moški
ženske
maskulinitete
moški
ženske
maskulinitete
185
237
707
257
...
2
1571
maternim jezikom
koeficient
moški
ženske
maskulinitete
80
199
562
243
92
6
1144
117,5
120,1
83,3
72,4
51,1
66,7
84,5
56
88
313
162
28
647
56
87
371
247
80
841
100,0
101,1
84,4
65,6
35,0
76,9
pogovornim jezikom
koeficient
moški
ženske
maskulinitete
94
239
468
176
47
4
967
pogovornim jezikom
koeficient
moški
ženske
maskulinitete
Podatki preračunani po metodologiji Popisa 2002 tako, da so izključeni t. i. zdomci (osebe na začasnem delu v tujini skupaj z družinskimi člani).
145877
205630
472390
144480
37083
1005460
193857
213682
442253
108029
31590
301
1388
narodnosti
koeficient
moški
ženske
maskulinitete
Viri: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter kmečkih gospodarstev 1991, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002, lastni izračuni.
1)
204776
216097
428549
60505
13425
291
Skupaj
93,3
923643
Starost
989712
koeficient
moški
ženske
maskulinitete
19911)
186
Preglednica 53: Koeficient maskulinitete prebivalstva, prebivalstva italijanske narodnosti, prebivalstva z italijanskim maternim
jezikom in prebivalstva z italijanskim pogovornim jezikom po izbranih starostnih skupinah, Slovenija, Popis 1991, 2002
9.4.2 STAROSTNA SESTAVA
Med osnovne demografske sestave se poleg spola uvršča tudi starostna sestava. Za
analizo starostne sestave se uporablja več kazalnikov. Glede na to, da je bilo v poglavju o
rodnosti ugotovljeno, da se italijanska populacija v Sloveniji ne obnavlja več po naravni poti,
se bom v analizi omejila zlasti na tiste kazalnike, s pomočjo katerih ugotavljamo, ali se neka
populacija pomlajuje ali stara.
Eden izmed osnovnih kazalnikov pri analizi starostne sestave je povprečna starost oseb ob
določenih dogodkih oziroma ob časovnih presekih. Povprečna starost je tehtana aritmetična
sredina starosti določene skupine prebivalstva. Izračunavamo jo iz absolutnih podatkov. Pri
izračunu kot uteži upoštevamo sredine starostnih razredov.
Izračun povprečne starosti prebivalstva iz podatkov po letih starosti je sledeč:
x=
∑ (x + 0,5)⋅ P
∑P
x
, pri čemer je
x
x
- povprečna starost prebivalstva,
x – starost in
Px - število prebivalcev, starih x let.
Izračun povprečne starosti prebivalstva iz podatkov po petletnih starostnih skupinah je
sledeč:
x=
∑ (x + 2,5) ⋅
∑ P
5
5
x
Px
, pri čemer je
x
- povprečna starost prebivalstva,
x - spodnja meja vsake petletne starostne skupine in
5Px
= število prebivalcev, starih od x let do (x+5) let.
In kakšno je stanje v italijanski narodni manjšini (skupnosti) v Sloveniji? Povprečna starost
prebivalstva italijanske narodnosti je ob Popisu 1991 znašala 44,9 let (računano brez
zdomcev in neznanega), leta 2002 pa že 49,0 let (dvignila se je za 4,1 let - glej preglednico
54). Povprečna starost opredeljenih za Slovence, ki predstavljajo večino v prebivalstvu, pa je
leta 1991 znašala le 36,2 let (računano brez zdomcev in neznanega) in leta 2002 39,9 let.
Povprečna starost se je v tem 11-letnem obdobju v prebivalstvu italijanske narodnosti
v povprečju sicer dvignila le za 0,4 leta več kot v prebivalstvu Slovenije slovenske
narodnosti, vendar pa je bila njihova povprečna starost ob Popisu 1991 kar za 8,7 let,
ob Popisu 2002 pa že za 9,1 let višja. V povprečju so bili Slovenci in Italijani leta 1991
187
mlajši od Italijank in Slovenk; Slovenci za 3,9 let, Italijani za 4,0 let. V 11-letnem obdobju se
ta razlika v povprečni starosti med spoloma ni bistveno spremenila.
Preglednica 54: Povprečna starost prebivalstva slovenske narodnosti in prebivalstva
italijanske narodnosti po spolu, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
Občina
Povprečna starost
Prebivalstvo po narodnosti
skupaj
moški
ženske
Slovenija
Prebivalstvo - skupaj
Prebivalstvo slovenske narodnosti
39,5
39,9
49,0
37,7
37,9
47,0
41,1
41,8
50,9
Izola/Isola
40,8
41,3
49,0
39,0
38,8
46,6
42,5
43,6
51,0
Koper/Capodistria
40,8
41,1
48,7
39,3
39,1
47,0
42,2
42,8
50,2
Piran/Pirano
40,8
40,5
49,3
39,5
38,7
47,0
42,1
42,1
51,3
Pregled po obalnih občinah Slovenije pokaže (glej preglednice 54-56 in slike 38-40), da je
bilo v povprečju prebivalstvo v obalnih občinah za 1,3 leta starejše od slovenskega povprečja
(39,5 let). Najbolj neugodna starostna struktura italijanske populacije je bila ob Popisu 2002 v
občini Piran. Na to kaže tako kazalnik o povprečni starosti prebivalstva italijanske narodnosti
(49,3 let) kot tudi kazalnik o povprečni starosti prebivalcev z italijanskim maternim (49,1 let)
in pogovornim jezikom (53,7 let).
188
Slika 38: Povprečna starost prebivalstva slovenske narodnosti in prebivalstva
starost (leta)
55,0
50,0
45,0
skupaj
moški
ženske
40,0
35,0
30,0
25,0
občina
Slovenci
Italijani
Slovenija
Slovenci
Italijani
Izola/Isola
Slovenci
Italijani
Slovenci
Koper/Capodistria
Italijani
Piran/Pirano
Preglednica 55: Povprečna starost prebivalstva s slovenskim maternim jezikom in
prebivalstva z italijanskim maternim jezikom po spolu, obalne občine, Slovenija, Popis
2002
Občina
Materni jezik
prebivalstva
skupaj
Povprečna starost
moški
ženske
Slovenija
slovenski
italijanski
39,3
49,9
37,3
47,5
41,2
51,9
Izola/Isola
slovenski
italijanski
39,7
48,5
37,4
46,9
41,8
49,9
Koper/Capodistria slovenski
italijanski
39,9
47,8
38,1
46,4
41,6
49,1
Piran/Pirano
38,9
49,1
37,3
46,3
40,4
51,3
slovenski
italijanski
V prebivalstvu italijanske narodnosti in prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom ima
»najugodnejšo« starostno strukturo občina Koper (povprečna starost 48,7 let oziroma 47,8
let), v prebivalstvu z italijanskim pogovornim jezikom pa občina Izola (povprečna starost 50,1
let).
189
Slika 39: Povprečna starost prebivalstva s slovenskim maternim jezikom in
prebivalstva z italijanskim maternim jezikom po spolu, obalne občine, Slovenija,
Popis 2002
starost (leta)
55,0
50,0
45,0
skupaj
moški
ženske
40,0
35,0
30,0
občina
25,0
slovenski
italijanski
Slovenija
slovenski
italijanski
Izola/Isola
slovenski
italijanski
slovenski
Koper/Capodistria
italijanski
Piran/Pirano
Preglednica 56: Povprečna starost prebivalstva s slovenskim pogovornim jezikom in
prebivalstva z italijanskim pogovornim jezikom po spolu, obalne občine, Slovenija,
Popis 2002
Občina
Pogovorni
jezik
Povprečna starost
skupaj
moški
ženske
Slovenija
slovenski
italijanski
39,7
51,9
37,8
48,8
41,4
54,3
Izola/Isola
slovenski
italijanski
40,8
50,1
38,7
49,0
42,7
50,8
Koper/Capodistria
slovenski
italijanski
40,7
52,2
39,2
49,3
42,2
54,3
Piran/Pirano
slovenski
italijanski
40,2
53,7
38,7
50,2
41,5
56,5
190
Slika 40: Povprečna starost prebivalstva s slovenskim pogovornim jezikom in
prebivalstva z italijanskim pogovornim jezikom po spolu, obalne občine, Slovenija,
Popis 2002
starost (leta)
60,0
55,0
50,0
skupaj
45,0
moški
ženske
40,0
35,0
30,0
25,0
občina
slovenski
italijanski
Slovenija
slovenski
italijanski
Izola/Isola
slovenski
italijanski
Koper/Capodistria
slovenski
italijanski
Piran/Pirano
Pri izračunavanju povprečne starosti tudi za manjše prebivalstvene skupine ni večjih
posebnosti, pri čemer moramo upoštevati, da je vpliv ekstremnih vrednosti večji.
Analizo starostne strukturne s povprečno starostjo navadno dopolnimo z analizo po
posameznih starostnih skupinah. Ker so tabelarični prikazi v teh primerih (še zlasti, če
pregledujemo populacijo po posameznih letih) precej nepregledni, lahko osnovno predstavo
o starostni strukturi v prebivalstvu zelo nazorno prikažemo s starostno piramido. Za boljšo
predstavo o starostni strukturi posebne prebivalstvene skupine, v našem primeru italijanske
narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji, je primerno starostno piramido primerjati s
starostno piramido za prebivalstvo Slovenije, za ugotovitve sprememb v času pa jih
primerjamo za različne časovne točke. Starostne piramide lahko prikazujemo za posamezne
starostne razrede z absolutnimi ali relativnimi vrednostmi. Ker primerjamo dve številčno zelo
različni populaciji, je za primerjavo starostne strukture primerneje vzeti relativne mere, torej
delež moških in delež žensk v posameznih starostnih razredih (glej slike 41-43).
191
70-74
65-69
60-64
55-59
50-54
45-49
40-44
35-39
30-34
25-29
20-24
15-19
10-14
5-9
0-4
70-74
65-69
60-64
55-59
50-54
45-49
40-44
35-39
30-34
25-29
20-24
15-19
10-14
5-9
0-4
prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom
1)
prebivalstvo
ženske
%
192
10,0 9,0 8,0 7,0 6,0 5,0 4,0 3,0 2,0 1,0 0,0 1,0 2,0 3,0 4,0 5,0 6,0 7,0 8,0 9,0 10,0
75-79
75-79
%
80-84
moški
80-84
ženske
85+
10,0 9,0 8,0 7,0 6,0 5,0 4,0 3,0 2,0 1,0 0,0 1,0 2,0 3,0 4,0 5,0 6,0 7,0 8,0 9,0 10,0
moški
starost
85+
starost
Slika 41: Starostni piramidi: za prebivalstvo Slovenije in prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom, Slovenija, Popis 19811)
7,0
6,0
5,0
4,0
3,0
0,0
1,0
2,0
3,0
4,0
5,0
6,0
7,0
8,0
1,0
9,0
10,0 9,0
8,0
7,0
6,0
5,0
4,0
3,0
2,0
10-14
5-9
0,0
1,0
2,0
3,0
4,0 5,0
ženske
prebivalstvo italijanske narodnosti
1,0
0-4
15-19
10-14
0-4
15-19
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
50-54
55-59
60-64
65-69
70-74
75-79
80-84
20-24
prebivalstvo
2,0
starost
85 +
15-19
%
moški
8,0
ženske
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
50-54
55-59
60-64
65-69
70-74
75-79
80-84
85 +
Viri: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter kmečkih gospodarstev 1991, lastni izračuni.
1)
9,0
moški
starost
Slika 42: Starostni piramidi: za prebivalstvo Slovenije in prebivalstvo italijanske narodnosti, Slovenija, Popis 19911)
6,0
7,0
8,0
193
9,0 10,0
%
4,0
3,0
2,0
1,0
2,0
3,0
4,0
5,0
4,0
3,0
5,0
0,0
1,0
2,0
3,0
4,0
2,0 1,0
0-4
0-4
7,0 6,0
5-9
5-9
8,0
10-14
10,0 9,0
15-19
10-14
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
50-54
55-59
60-64
65-69
70-74
75-79
80-84
85-89
90 +
starost
20-24
%
moški
15-19
0,0
ženske
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
50-54
55-59
60-64
65-69
70-74
75-79
80-84
85-89
prebivalstvo
1,0
starost
90 +
5,0
moški
Slika 43: Starostni piramidi: za prebivalstvo Slovenije in prebivalstvo italijanske narodnosti, Slovenija, Popis 2002
5,0
6,0
ženske
7,0
%
194
8,0 9,0 10,0
Ob Popisu 1981 je prebivalstvo Slovenije po starosti že sodilo med prebivalstva s staro
starostno strukturo, v katerih je v prebivalstvu v starejših starostnih skupinah (starih 65 let ali
več) že več kot 8 % vsega prebivalstva53. Že ob Popisu 1981 je delež starih 65 let ali več v
prebivalstvu Slovenije znašal 11,4 %. Prav tako pa je bilo tudi prebivalstvo Slovenije z
italijanskim maternim jezikom že ob popisu 1981 z izrazito staro starostno strukturo. Delež
starih 65 let ali več je znašal že 23,3 %. Tako prebivalstvo Slovenije kot italijansko
prebivalstvo v Sloveniji se je od Popisa 1981 še dodatno postaralo. Še izrazitejše staranje,
kot v prebivalstvu Slovenije, je bilo značilno za prebivalstvo italijanske narodnosti (primerjava
zelo lepo vidna iz starostnih piramid na slikah 41-43). Delež starega prebivalstva (starega 65
let ali več) je v prebivalstvu Slovenije do Popisa 2002 narasel na 14,7 % medtem, ko je ta
delež v prebivalstvu italijanske narodnosti narasel kar na 27,7 %.
Že Klemenčič (1985, str. 54), na podlagi deleža otrok v starosti od 0-14, ugotavlja, da je
vitalnost italijanskega prebivalstva v Sloveniji v obalnih občinah od popisa 1961 zmanjšana
zaradi ostarevanja prebivalstva. Če je še leta 1961 na ozemlju današnje občine Izola delež
otrok italijanske narodnosti znašal 13,4 %, je ta leta 1981 upadel na vsega 9,4 %. Na
območju današnje občine Koper je bil omenjeni delež leta 1961 18,1 %, dvajset let pozneje
pa le 12,6 %. Do zmanjšanja deleža otrok je prišlo tudi na ozemlju današnje občine Piran, in
sicer se je delež od leta 1961 zmanjšal s 16,6 % na vsega 9,9 %.
In kakšna je bila slika ob Popisu 1991 in 2002? Ob Popisu 2002 je bilo v Sloveniji v
prebivalstvu italijanske narodnosti za polovico manj otrok v starosti 0-14 let, kot je
znašalo slovensko povprečje. Delež mladih v starosti od 15 do 29 je bil prav tako nižji
od slovenskega povprečja (kar za 8,1 %). V tem 11-letnem obdobju (glej preglednico 57)
je v Sloveniji izrazito upadel delež otrok v starosti od 0 do 14 let, in sicer kar za 5,5 %.
Upad deleža otrok v omenjeni starosti ni bilo tako izrazit v prebivalstvu italijanske narodnosti,
zlasti zato, ker je bil ta delež zelo nizek že ob Popisu 1991. Je pa od leta 1991 delež otrok in
mladih upadel tako v prebivalstvu italijanske narodnosti kot tudi med tistimi, ki so se po
maternem ali pogovornem jeziku opredelili za italijanski jezik. Analiza deleža otrok v
starosti od 0-14 ob Popisu 1991 in 2002 kaže, da se je delež otrok v prebivalstvu
italijanske narodnosti zmanjšal za 3,5 %, v prebivalstvu z italijanskim maternim
jezikom pa za 2,8 %.
Prav tako je upadel delež mladih (v starosti od 14 do 29 let), in sicer v Sloveniji v
povprečju za 1 %, v prebivalstvu italijanske narodnosti za 2,2 %, najbolj pa v
53
Kriterij za določitev tipa prebivalstva glede na starostno strukturo je povzet po Nejašmiću, 2005, str. 178-179.
195
prebivalstvu z italijanskim pogovornim jezikom – za 8,9 %. Ob tem se je delež starih 65
let ali več in najstarejših (starih 80 let ali več) občutno povečal.
Preglednica 57: Delež otrok in mladih v prebivalstvu Slovenije, v prebivalstvu
italijanske narodnosti, v prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom in v prebivalstvu
z italijanskim pogovornim jezikom, Slovenija, Popis 1991 in 2002
Popis 19911)
1)
Popis 2002
Delež otrok (0-14 let)
Delež mladih (15-29 let)
100,0
20,8
22,5
100,0
15,3
21,5
narodnosti
100,0
11,1
16,6
100,0
7,6
13,4
maternim jezikom
100,0
10,5
15,4
100,0
7,7
11,6
pogovornim jezikom
100,0
8,2
20,7
100,0
7,5
11,8
Podatki preračunani po metodologiji Popisa 2002 tako, da so izključeni t. i. zdomci (osebe na začasnem delu v
tujini skupaj z družinskimi člani).
Viri: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter kmečkih gospodarstev 1991, Popis prebivalstva,
gospodinjstev in stanovanj 2002, lastni izračuni.
Analiza deleža otrok v prebivalstvu obalnih občin (glej preglednico 58 in sliko 43) je
pokazala, da je delež otrok v starosti od 0 do 14 med obalnimi občinami za 2,3 % nižji od
slovenskega povprečja. Najnižji delež otrok v starosti od 0 do 14 let je v prebivalstvu z
italijanskim pogovornim jezikom (le 7,5 %). Čeprav je slika v vseh obalnih občinah glede
deleža italijanskih otrok v populaciji precej »črna«, ima v splošnem med obalnimi
občinami najugodnejšo starostno sestavo občina Izola (zlasti glede na otroke, katerih
materni in pogovorni jezik je italijanski), glede opredelitve po narodni pripadnosti pa občina
Piran.
196
Preglednica 58: Delež otrok in mladih v prebivalstvu Slovenije, v prebivalstvu
z italijanskim pogovornim jezikom, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
Slovenija
Prebivalstvo
narodnosti
maternim jezikom
pogovornim jezikom
1)
Izola/Isola
Koper/Capodistria
Piran/Pirano
100,0
15,3
21,5
100,0
12,9
21,4
100,0
13,3
21,0
100,0
12,9
20,9
100,0
100,0
100,0
100,0
7,6
13,4
8,8
13,7
6,7
13,5
9,2
11,6
100,0
100,0
100,0
100,0
7,7
11,6
9,8
12,3
8,7
12,8
7,4
13,0
100,0
100,0
100,0
100,0
7,5
11,8
11,8
10,7
7,1
11,4
5,3
12,2
Slika 44: Delež otrok, starih 0-14 let, v prebivalstvu Slovenije, v prebivalstvu
18,0
%
16,0
prebivalstvo
14,0
12,0
Italijani
10,0
materni jezik
italijanski
8,0
6,0
pogovorni jezik
italijanski
4,0
2,0
0,0
občina
Slovenija
Izola/Isola
Koper/Capodistria
Piran/Pirano
197
Delež mladih (starih 15-29) v prebivalstvu obalnih občin ne zaostaja veliko za slovenskim
povprečjem (le za 0,4 %), je pa izrazito zaostajanje deleža mladih v prebivalstvu italijanske
narodnosti in v prebivalstvu z italijanskim maternim in pogovornim jezikom. Obenem je
potrebno poudariti, da nobena od obalnih občin ne izkazuje posebno ugodne starostne
sestave z vidika kazalnika deleža mladih.
Slika 45: Delež mladih, starih 15-29 let, v prebivalstvu Slovenije, v prebivalstvu
25,0
%
20,0
prebivalstvo
15,0
Italijani
10,0
materni jezik
italijanski
pogovorni jezik
italijanski
5,0
0,0
občina
Slovenija
Izola/Isola
Koper/Capodistria
Piran/Pirano
Kazalnika indeks staranja in povprečna starost povesta (zlasti, če vključimo še časovno
komponento) veliko o staranju ali morebitnem pomlajevanju prebivalstva (o slednjem v
zahodnih družbah že težko govorimo).
Indeks staranja je razmerje med starim prebivalstvom (starim 65 let in več) in mladim
prebivalstvom (starim od 0–14 let), pomnoženo s 100. Izračunamo ga po izrazu:
Ks =
P(65+ )
P(0−14 )
⋅100 , pri čemer je
Ks - indeks staranja
P(65+) - prebivalstvo, staro 65 let ali več in
P(0-14) - prebivalstvo, staro 0–14 let.
Če je indeks staranja (glej preglednico 59) v prebivalstvu italijanske narodnosti v Sloveniji
še ob Popisu 1991 znašal 193,6 (in je že takrat za 140 indeksnih točk presegel slovensko
198
povprečje), je indeks staranja za to prebivalstvo ob Popisu 2002 znašal že 364,0 (v
prebivalstvu Slovenije pa 96,3), kar pomeni, da je bilo na 100 prebivalcev italijanske
narodnosti v Sloveniji, starih 0 do 14 let, kar 364 starih 65 let ali več! Podobne rezultate
pokaže analiza indeksa staranja izračunana za prebivalce, ki so se ob Popisu 2002 izrekli,
da je njihov materni jezik italijanski ali, da je njihov pogovorni jezik italijanski. Zlasti je
zaskrbljujoč indeks staranja v prebivalstvu z italijanskim pogovornim jezikom (461,6), kar
kaže na to, da se tudi populacija, ki v gospodinjstvu za sporazumevanje vsakodnevno
izključno uporablja italijanski jezik, stara.
Preglednica 59: Indeks staranja prebivalstva Slovenije, prebivalstva slovenske
narodnosti, prebivalstva italijanske narodnosti, prebivalstva z italijanskim maternim
jezikom in prebivalstva z italijanskim pogovornem jeziku, Slovenija, Popis 1981, 1991
in 2002
Indeks staranja
1)
Popis 1981
Indeks staranja
Popis 19911)
Indeks staranja
Popis 2002
48,9
53,6
96,3
Prebivalstvo slovenske
narodnosti
51,6
92,8
101,8
narodnosti
273,3
193,6
364,0
Prebivalstvo s slovenskim
maternim jezikom
50,9
53,6
96,5
maternim jezikom
225,4
202,2
367,1
Prebivalstvo s slovenskim
pogovornim jezikom
55,8
99,7
pogovornim jezikom
320,7
461,6
1)
kmečkih gospodarstev 1991, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002, lastni izračuni.
Iz zgornje preglednice je razvidno da, je indeks staranja v obdobju 1981-2002 v
prebivalstvu Slovenije narasel iz vsega 48,9 na 96,3. V prebivalstvu z italijansko
narodnostjo pa v istem obdobju iz 273,3 na 364,0, pri čemer je v obdobju 1981-1991
izrazito upadel, in sicer kar za 79,7 indeksnih točk. Podobno, vendar ne tako izrazito, nihanje
indeksa staranja je opaziti tudi v prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom. V
medpopisnem obdobju 1981-2002 je iz že tako visoke vrednosti (225,4) narasel še za 141,7
indeksnih točk. Ob Popisu 2002 je torej v Sloveniji na 100 prebivalcev starih 0-14 let
živelo že 367,1 prebivalcev z italijanskim maternim jezikom starih 65 let ali več.
199
Med obalnimi občinami je ob Popisu 2002 najbolj neugodno sestavo slovenskega
prebivalstva glede kazalnika indeksa staranja izkazovala občina Izola, sledila ji je občina
Koper in nato Piran (glej preglednico 60). Prav tako je bila najbolj neugodna starostna
sestava glede na omenjeni kazalnik v prebivalstvu italijanske narodnosti v občini Izola
(indeks staranja je znašal kar 357,9), sledili sta ji občini Koper (243,8) in Piran (309,4). Če
je imela občina Piran med obalnimi občinami »najugodnejšo« sestavo v prebivalstvu
italijanske narodnosti, pa je bil indeks staranja v prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom
najvišji. Na 100 prebivalcev z italijanskim maternim jezikom v starosti 0-14 je v občini Piran
ob Popisu 2002 živelo že 358,6 prebivalcev starih 65 let ali več. Najvišje vrednosti je indeks
staranja ob Popisu 2002 dosegel v prebivalstvu z italijanskim pogovornim jezikom – kar
461,6.
Preglednica 60: Indeks staranja prebivalstva slovenske narodnosti, prebivalstva
italijanske narodnosti, prebivalstva z italijanskim maternim jezikom in prebivalstva z
italijanskim pogovornem jeziku, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
Prebivalstvo
slovenske
narodnosti
Prebivalstvo
italijanske
narodnosti
Prebivalstvo
s slovenskim
maternim
jezikom
Prebivalstvo
z italijanskim
maternim
jezikom
Prebivalstvo
s slovenskim
pogovornim
jezikom
Prebivalstvo
z italijanskim
pogovornim
jezikom
SLOVENIJA
101,8
364,0
96,5
367,1
99,7
461,6
Izola/Isola
132,6
357,9
110,2
291,8
120,3
305,9
Koper/
Capodistria
121,9
243,8
108,3
265,2
116,9
492,9
Piran/Pirano
114,2
309,4
96,8
358,6
110,2
356,9
Občina
200
201
Karta 10: Indeks staranja prebivalstva slovenske narodnosti in prebivalstva italijanske narodnosti, obalne občine, Slovenija, Popis
2002
202
Karta 11: Indeks staranja prebivalstva s slovenskim maternim jezikom in prebivalstva z italijanskim maternim jezikom, obalne občine,
Slovenija, Popis 2002
203
Karta 12: Indeks staranja prebivalstva s slovenskim pogovornim jezikom in prebivalstva z italijanskim pogovornim jeziku, obalne
občine, Slovenija, Popis 2002
Staranje prebivalstva posledično pomeni večje ekonomsko obremenjevanje aktivnega
prebivalstva. Kazalec, ki kaže na obremenitev aktivnega prebivalstva, je koeficient
starostne odvisnosti starih. Izračunavamo ga po izrazu:
Koeficient starostne odvisnosti starih=
prebivalstvo(65+)
.1000
prebivalstvo(15 − 64)
Pri tem kazalniku primerjamo le staro prebivalstvo z aktivnim prebivalstvom. Vendar pa
aktivno prebivalstvo obremenjujeta dve kategoriji prebivalstva – staro in mlado. Zato
izračunavamo koeficient starostne odvisnosti, pri čemer upoštevamo tako starostno
odvisne mlade (stare 0-14 let) kot tudi stare (stare 65 let ali več). Izračunavamo ga po izrazu:
Koeficient starostne odvisnosti =
prebivalstvo(0 − 14in65+ )
.1000
Seveda pa je možen tudi izračun koeficienta starostne odvisnosti mladih:
Koeficient starostne odvisnosti mladih=
.1000
Slovenija se z vrednostjo koeficienta starostne odvisnosti 42,4 sredi leta 2006 (kar pomeni,
da je na 100 prebivalcev starih 15-64 let v Sloveniji prebivalo 42,4 starostno odvisnih
prebivalcev) uvršča na rep držav Evropske unije. Pri primerjavi koeficienta starostne
odvisnosti starih z Evropsko unijo pa razberemo, da je Slovenija še v evropskem povprečju
(za Slovenijo je sredi leta 2006 znašal 22,4). Projekcije, ki jih je za Slovenijo do leta 2050
pripravil Evropski statistični urad54, kažejo na to, da se bo prebivalstvo Slovenije izrazito
postaralo, kar posledično pomeni, da bo delovno aktivno prebivalstvo močno ekonomsko
obremenjeno, če se sedanji sistem zaposlovanja in upokojevanja ne bo korenito spremenil.
54
Več o srednji varianti projekcij Evropskega statističnega urada na podatkovnem portalu Statističnega urada RS
(SI-STAT, Demografsko in socialno področje, Projekcije): www.stat.si ali na podatkovnem portalu Evropskega
statističnega urada (Data, Population, Population Projections): http://epp.eurostat.ec.europa.
204
Preglednica 61: Koeficienti starostne odvisnosti prebivalstva, prebivalstva italijanske
narodnosti, prebivalstva z italijanskim maternim jezikom in prebivalstva z italijanskim
pogovornim jezikom, Slovenija, Popis 1991 in 2002
Popis
Koeficient starostne
odvisnosti
skupaj
moški
Koeficient starostne odvisnosti
starih
ženske
skupaj
moški
ženske
Koeficient starostne
odvisnosti mladih
skupaj
moški
ženske
1991
2002
1)
47,1
42,9
43,2
37,6
50,8
48,3
30,7
21,8
31,8
22,1
29,6
21,5
19911)
2002
48,6
54,7
46,8
47,4
50,3
32,1
27,2
36,5
16,6
62,0
42,9
35,1
50,8
11,8
19,6
12,4
13,8
11,2
19911)
2002
46,7
56,0
44,2
46,7
49,0
31,2
26,0
36,0
15,4
64,9
44,0
33,7
53,9
12,0
Prebivalstvo z italijanskim pogovornim jezikom
18,2
12,9
12,9
11,1
19911)
2002
49,9
73,2
44,8
61,3
13,3
14,0
10,5
12,2
1)
54,5
83,6
16,4
11,5
21,3
21,0
15,4
26,8
38,0
60,2
31,5
47,4
44,0
71,4
11,9
13,0
Koeficient starostne odvisnosti je od Popisa 1991 do Popisa 2002 upadel (iz 47,1 na
42,9), zlasti na račun upada koeficienta starostne odvisnosti mladih. Če je bilo še ob
Popisu 1991 razmerje med koeficientom starostne odvisnosti mladih in koeficientom
starostne odvisnosti starih 30,7 : 16,4, sta bila ob Popisu 2002 že skoraj v ravnovesju (21,8 :
21,0).
V prebivalstvu italijanske narodnosti je bil že ob Popisu 1991 koeficient starostne odvisnosti
za 6,1 višji od slovenskega povprečja, bila pa je drugačna tudi njegova struktura. Kar 66,1 %
je k skupnemu koeficientu starostne odvisnosti prispeval koeficient starostne odvisnosti
starih. Še večji razkorak je bil med deležema, ki sta ga letu 2002 k skupnemu
koeficientu starostne odvisnosti v prebivalstvu italijanske narodnosti prispevala
koeficienta starostne odvisnosti mladih in starih. Slednji je namreč k skupnemu
koeficientu starostne odvisnosti prispeval že 78,4 %. V skupnem pa je bil koeficient
starostne odvisnosti v prebivalstvu italijanske narodnosti ob Popisu 2002 za 6,1 višji
od slovenskega povprečja. Podobno velja tudi za koeficiente starostne odvisnosti
izračunane za prebivalstvo z italijanskim maternim in pogovornim jezikom, le da so tu razlike
205
še večje. Tako je delež, ki ga je ob Popisu 2002 k skupnemu koeficientu starostne
odvisnosti prispeval koeficient starostne odvisnosti starih v prebivalstvu z italijanskim
maternim jezikom, znašal že 78,6 %, v prebivalstvu z italijanskim pogovornim jezikom
pa 82,2 %. Izrazitejši je tudi porast skupnega koeficienta starostne odvisnosti starih od
Popisa 1991: v prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom za 9,3, v prebivalstvu italijanskim
pogovornim jezikom pa kar za 23,3.
Med posebne starostne strukture, ki nas zanimajo v povezavi z rodnostjo, naravnim
obnavljanjem prebivalstva in vitalnostjo določenega prebivalstva (prebivalstvene skupine) in
so povezane tudi s staranjem, sodi starostna struktura žensk s posebnim poudarkom na
številčnosti populacije žensk, ki so v rodni dobi, torej starih od 15-49 let. Delež žensk v
prebivalstvu Slovenije za 1,2 % presega delež moških in je od Popisa 1991 do 2002 upadel
za 0,5 % (glej preglednico 62). Zlasti zaskrbljujoče pa je, da je v istem obdobju izraziteje
upadel delež žensk v rodni dobi, in sicer kar za 3,5 %, še izraziteje pa delež žensk v rodni
dobi od vseh žensk, in sicer kar za 6,2 %. V prebivalstvu Slovenije je bilo ob Popisu 1991
29,1 % žensk v rodni dobi, med Italijankami že takrat le 21,4 %.
Preglednica 62: Delež žensk in delež žensk v rodni dobi v prebivalstvu ter delež
žensk v rodni dobi od vseh žensk v prebivalstvu, v prebivalstvu italijanske narodnosti,
v prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom in prebivalstvu z italijanskim
Popis
Delež žensk (%)
Delež žensk starih
15-49 (%)
Delež žensk
starih 15-49 od
vseh žensk (%)
1991
2002
51,7
29,1
51,2
25,6
56,2
50,0
1991
2002
53,1
21,4
51,9
21,2
40,4
40,8
1991
2002
1991
2002
53,2
21,8
41,0
53,9
20,9
38,9
Prebivalstvo z italijanskim pogovornim jezikom
54,2
56,5
18,1
18,3
33,4
32,3
V prebivalstvu Slovenije italijanske narodnosti je bilo ob Popisu 1991 3,1 % več žensk kot
moških. Delež je v 11-ih letih upadel za 1,2 %. Pri primerjavi deleža žensk v rodni dobi v
prebivalstvu in deleža žensk v rodni dobi od vseh žensk lahko razberemo, da so deleži žensk
206
italijanske narodnosti, z italijanskim maternim jezikom in italijanskim pogovornim jezikom,
nižji od deležev med prebivalkami. Tako je bilo ob Popisu 1991 za 7,7 % manj žensk v rodni
dobi v prebivalstvu z italijansko narodnostjo oziroma za 7,3 % manj žensk v rodni dobi v
prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom in kar za 11,0 % manj žensk v rodni dobi v
prebivalstvu z italijanskim pogovornim jezikom kot v prebivalstvu Slovenije. Ob Popisu 2002
se je ta razkorak za malenkost znižal. Največji ostaja med deležem žensk v rodni dobi v
prebivalstvu z italijanskim pogovornim jezikom in v prebivalstvu Slovenije.
Delež žensk v rodni dobi od Popisa 1991 v prebivalstvu italijanske narodnosti v primerjavi z
ženskami v rodni dobi v prebivalstvu Slovenije ni tako izrazito upadel. Zmanjšal se je le za
0,2 %. Delež žensk italijanske narodnosti v rodni dobi od vseh žensk z italijansko
narodnostjo pa se je celo dvignil, in sicer za 0,4 %.
Leta 2002 je bilo v prebivalstvu po maternem ali pogovornem jeziku, opredeljenem za
italijanski jezik, več žensk kot moških (53,9 oziroma 56,5 %). Pri primerjavi deležev žensk v
rodni dobi v prebivalstvu italijanske narodnosti, v prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom
in prebivalstvu italijanskim pogovornim jezikom je opaziti, da so le-ti bili ob Popisu 2002
izrazito pod slovenskim povprečjem. Delež žensk italijanske narodnosti v rodni dobi od vseh
žensk italijanske narodnosti je od slovenskega povprečja nižji za 9,2 %, pri ženskah z
italijanskim maternim jezikom je nižji za 11,1 %, pri ženskah z italijanskim pogovornim
jezikom pa kar za 17,7 %.
Ob Popisu 2002 je bila slika torej za malenkost bolj »črna« kot ob Popisu 1991, vendar je pri
tem potrebno upoštevati tudi ugotovitve o končnem potomstvu generacij žensk Italijank, ki so
že zaključile z rojevanjem, in ugotovitve o verjetnostih za povečanje družine v prebivalstvu
italijanske narodnosti (glej poglavje o rodnosti), ki kažejo na to, da rodnostno obnašanje
žensk (parov) v italijanski populaciji v Sloveniji ne prinaša svetle demografske prihodnosti.
9.4.3 SOCIO-EKONOMSKE SESTAVE
Demogeografsko proučevanje zaradi boljšega vpogleda v proučevano populacijo navadno
dopolnimo s socio-ekonomskimi in družbenimi sestavami. Tako kot demografske sestave
(med njimi spolna in starostna), so tudi socio-ekonomske sestave odvisne od naravnega in
selitvenega gibanja, s to razliko, da imajo na socio-ekonomske sestave vpliv tudi družbenoekonomske razmere v državi, gospodarski razvoj, možnosti za izobraževanje, politična klima
idr.
Iz analize starostne sestave je pričakovati, da bo v prebivalstvu italijanske narodnosti v
Sloveniji, ki je v povprečju od prebivalstva Slovenije starejša za 9,5 let in ima z indeks
207
staranja 364,0 (podatki iz Popisa 2002 za narodno opredeljene za Italijane), posledično tudi
precej več (potencialno) aktivnega prebivalstva (starega 15-64 let). Izračun deleža aktivnega
prebivalstva italijanske narodnosti ta pričakovanja potrdi (glej preglednico 63). Še ob Popisu
1991 je delež aktivnega prebivalstva italijanske narodnosti za 0,9 % zaostajal za slovenskim
povprečjem. V 11-ih letih se je ta delež dvignil za 18,7 %, in sicer na 85,8 % in je za 15,6 %
presegel slovensko povprečje! Če je še ob Popisu 1991 delež aktivnih moških italijanske
narodnosti za 0,9 % presegal delež aktivnih žensk, pa je ob Popisu 2002 delež aktivnih
moških za deležem aktivnih žensk zaostal za 3,8 %, kar je povezano s staranjem
prebivalstva italijanske narodnosti v Sloveniji in z daljšim življenjem žensk.
Preglednica 63: Aktivno prebivalstvo (staro 15-64 let) in aktivno prebivalstvo
italijanske narodnosti, Slovenija (absolutne vrednosti in strukturni deleži), Popis 1991,
2002
Aktivni
(število in delež)
skupaj
1)
moški
narodnosti
ženske
skupaj
19911)
moški
ženske
Skupaj
1913355
923643
989712
2959
1388
1571
aktivni (stari 15-64 let)
delež (%)
1300581
68,0
644646
69,8
655935
66,3
2002
1986
67,1
944
68,0
1042
66,3
Skupaj
1964036
958576
1005460
2258
1085
1173
aktivni (stari 15-64 let)
delež (%)
1374888
70,0
696868
72,7
678020
67,4
1938
85,8
896
82,6
1013
86,4
Vendar pa sama starostna struktura, ki kaže na potencialno delovno aktivno prebivalstvo, ne
pove dovolj o dejanski aktivnosti prebivalstva. Iz analize aktivnih (starih 15-64 let) bi namreč
v italijanski populaciji v Sloveniji lahko sklepali na izrazito ugodnejšo sestavo, ki se je v
medpopisnem obdobju celo izboljšala. Dodatna osvetlitev strukture aktivnih pokaže na
dejansko precej manj ugodno sestavo v italijanski narodni manjšini (skupnosti) v Sloveniji v
primerjavi s prebivalstvom Slovenije.
Ob Popisu 2002 je bilo v prebivalstvu Slovenije italijanske narodnosti namreč kar 4,0 % manj
zaposlenih in samozaposlenih, za 0,3 % manj kmetov, ob tem pa za 13,7 % več upokojencev
(skupno že 37,3 % od vsega prebivalstva italijanske narodnosti) kot v prebivalstvu Slovenije.
Tudi za 10,2 % nižji delež otrok, učencev, dijakov in študentov v prebivalstvu italijanske
208
narodnosti gre pripisati izrazito slabši starostni strukturi v primerjavi s prebivalstvom
Slovenije (glej sliko 46).
Slika 46: Struktura prebivalstva in prebivalstva italijanske narodnosti glede na
aktivnost, Slovenija, Popis 2002
100%
90%
80%
70%
drugo
gospodinja
60%
brezposelen
upokojenec
50%
otrok, učenec, dijak, študent
kmetov alec
40%
samozaposlen
zaposlen
30%
20%
10%
0%
prebiv alstv o Slov enije
prebiv alstv o italijanske narodnosti
Med obalnimi občinami je imela ob Popisu 2002 najugodnejšo sestavo prebivalstva glede na
aktivnost občina Koper (glej sliko 47). V tej občini je bilo kar 42,5 % vsega prebivalstva
zaposlenega ali samozaposlenega (v občini Piran, 41,7 % in Izoli 41,5 %), in le 6,1 %
brezposelnega prebivalstva (v občini Izola 8,1 % in Piran 7,1 %). Deleži otrok, učencev,
dijakov in študentov so se v prebivalstvu občin gibali med 22,9 (Koper in Izola) in 23, 4%
(Piran), deleži upokojencev pa med 23,7 (Piran) in 24,7 % (Koper).
Omenjeno je bilo, da je imela občina Koper med obalnimi občinami ob Popisu 2002
najugodnejšo sestavo prebivalstva glede na aktivnost, kar se odraža tudi na ugodnejši
sestavi prebivalstva glede na aktivnost v prebivalstvu italijanske narodnosti v tej občini. Delež
zaposlenih in samozaposlenih (40,0 %) je v prebivalstvu italijanske narodnosti za
povprečjem celotne občine zaostajal le za 2,1 %, obenem pa je bil za 5,3 % višji kot v občini
Izola in kar za 7,0 % višji kot v občini Piran.
209
Delež brezposelnih je bil ob Popisu 2002 v obalnih občinah v prebivalstvu italijanske
narodnosti v povprečju kar za 2,5 % nižji kot v prebivalstvu teh občin v celoti. Najnižji je bil v
občini Piran (3,3 %), najvišji pa v občini Izola (6,3 %).
Zanimivo je, da je bil delež kmetov v vseh treh občinah najvišji v prebivalstvu italijanske
narodnosti. Med občinami pa je bil v prebivalstvu italijanske narodnosti najvišji v občini Piran
(1,4 %), delež v prebivalstvu obalnih občin pa je znašal 0,5 %. Višji delež kmetov v Piranu v
prebivalstvu italijanske narodnosti gre pripisati večjemu število aktivnih, ki se ukvarjajo z
ribolovom.
Slika 47: Struktura prebivalstva in prebivalstva italijanske narodnosti glede na
aktivnost, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
100%
90%
80%
70%
drugo
gospodinja
60%
brezposelen
50%
upokojenec
40%
otrok, učenec,
dijak, študent
kmetov alec
30%
samozaposlen
20%
zaposlen
10%
0%
prebiv alstv o
Italijani
prebiv alstv o
Izola/Isola
Italijani
prebiv alstv o
Koper/Capodistria
Italijani
Piran/Pirano
Nadalje me je zanimalo kakšna je struktura zaposlenih in samozaposlenih (vključno s kmeti
in osebami na služenju vojaškega roka) po sektorjih dejavnosti (glej sliko 48). Delež
zaposlenih je v primarju obalnih občinah od leta 1981 iz 13,4 %55 v letu 2002 upadel na
vsega 1,8 %. V prebivalstvu italijanske narodnosti pa v istem obdobju iz 12,1 na 3,0 %, pri
čemer je bil največji delež zaposlenih od vseh delovno aktivnih primarju (zlasti na račun
ribištva) v občini Piran (kar 4,1 %).
55
210
Razlike v zaposlovanju v sekundarnem, terciarnem in kvartarnem sektorju dejavnosti so
pogojene predvsem s strukturo gospodarskih dejavnosti v posameznih občinah. V povprečju
je v letu 2002 v delovno aktivnem prebivalstvu obalnih občin prevladovalo zaposlovanje v
terciarnih dejavnostih, torej v trgovini, gostinstvu, prometu, skladiščenju in zvezah ter
finančnem posredništvu, kar sovpada z bližino odprte meje in prisotnostjo dveh velikih
pristanišč v severnem Jadranu. V povprečju se je v teh dejavnostih v letu 2002 v obalnih
občinah zaposlovalo 43,5 % delovno aktivnih prebivalcev, največ v občini Piran (46,5 %) in
najmanj v občini Izola, kjer je še zelo prisotno zaposlovanje v sekundarnem sektorju (27,8
%).
Slika 48: Struktura zaposlenih in samozaposlenih1) v prebivalstvu in prebivalstvu
italijanske narodnosti glede na sektor dejavnosti, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
100%
80%
neznano
60%
kv artar
terciar
sekundar
40%
primar
20%
0%
prebiv alstv o
Izola/Isola
1)
Italijani
prebiv alstv o
Italijani
prebiv alstv o
Koper/Capodistria
Italijani
Piran/Pirano
Vključno s kmeti in osebami na služenju vojaškega roka.
Prebivalstvo italijanske narodnosti je ob Popisu 2002 v obalnih občinah tako pri zaposlovanju
v sekundarnih, kot tudi pri zaposlovanju v terciarnih dejavnostih za 11 do 12 % zaostajalo za
zaposlovanjem prebivalstva v teh dejavnostih v obalnih občinah. V kvartarnih dejavnostih pa
je delež zaposlenih z italijansko narodnostjo v obalnih občinah kar za 19,9 % presegal
povprečje zaposlenega (vsega) prebivalstva v teh dejavnostih. Že Klemenčič (1985, str. 65)
je po Popisu 1981 ugotavljal, da je velik odstotek delovno »aktivnega prebivalstva italijanske
narodnosti v kvartarnih dejavnostih prav gotovo tudi rezultat specifičnega delovanja vzgojno
211
izobraževalnih ter upravnih organov, kot tudi radia in televizije, ki zaposluje večje število
delavcev italijanske narodnosti«.
Na zaposlovanje, zlasti pa na boljše zaposlitvene možnosti, ima velik vpliv izobrazba
prebivalstva. Vendar pa je to le eden od segmentov učinkov izobrazbe in izobraževanja.
Izobrazba namreč ne malokrat prinese tudi inovacije, ki se širijo med prebivalstvom in v
prostoru in je posledično eden najpomembnejših faktorjev regionalnega razvoja.
Ob Popisu 2002 je bilo v Sloveniji tako v prebivalstvu Slovenije, kot tudi v prebivalstvu
italijanske narodnosti ter v prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom, starim 15 let ali več,
največ takih oseb, ki so imele srednjo izobrazbo (v povprečju v prebivalstvu Slovenije 54,1
%). Največji delež prebivalstva s srednjo izobrazbo je bil med Slovenci (54,3 %), najnižji med
Italijani (49,9 %). Podrobnejša analiza prebivalcev s srednjo izobrazbo je pokazala (glej sliko
49), da je v prebivalstvu italijanske narodnosti delež tistih, ki imajo končano srednjo
(strokovno in splošno) izobrazbo za 4,2 % višji kot v prebivalstvu Slovenije. Nadalje je med
prebivalstvom Slovenije, Slovenci, Italijani in prebivalstvom z italijanskim maternim jezikom
zanimiva razlika v deležu prebivalcev z nepopolno osnovno šolo in osnovno šolo. Delež
prebivalcev in Slovencev z nepopolno osnovno šolo je bil ob Popisu 2002 namreč le 6,3 %,
med prebivalci italijanske narodnosti je znašal 14, 5 %, med prebivalstvom z italijanskim
maternim jezikom pa kar 15,1 %. Pri osnovni izobrazbi pa je bil delež le-teh najnižji v
prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom (19,1 %) in v prebivalstvu italijanske narodnosti
(18,5 %) ter najvišji v prebivalstvu Slovenije (26,1 %) in v prebivalstvu slovenske narodnosti
(25,4 %).
Zelo zanimivo je tudi, da so bili deleži tistih, ki so ob Popisu 2002 imeli višjo ali visoko
izobrazbo, višji v prebivalstvu italijanske narodnosti in v prebivalstvu z italijanskim maternim
jezikom kot v prebivalstvu Slovenije. Delež le-teh je v prebivalstvu italijanske narodnosti
znašal 16,3 %, v prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom 14,9 %, medtem ko je bilo v
prebivalstvu le 12,9 % prebivalstva starega 15 let ali več z višjo ali visoko izobrazbo. Med
Slovenci je bil delež le-teh za 0,7 % višji od slovenskega povprečja.
212
Slika 49: Izobrazbena sestava prebivalstva, prebivalstva slovenske narodnosti,
prebivalstva italijanske narodnosti in prebivalstva z italijanskim maternim jezikom
(starost 15 let ali več), Slovenija, Popis 2002
100%
90%
80%
70%
v isoka
60%
v išja
srednja
50%
osnov na
40%
nepopolna osnov na
brez izobrazbe
30%
20%
10%
0%
Slov enci
Italijani
prebiv alstv o z italijanskim
maternim jezikom
Če je še v začetku 80. let veljalo, da je za Slovensko Istro značilna dokaj nizka izobrazbena
raven prebivalstva56, saj je kar 42,3 % vsega prebivalstva imelo končano le osnovno šolo,
15,3 % jih je imelo končano razne poklicne šole, 12,7 % srednješolsko izobrazbo in le 6,0 %
višjo ali visoko izobrazbo, pa podatki o izobrazbi iz Popisa 2002 za obalne občine kažejo, da
se je izobrazbena raven prebivalstva obalnih občin zelo približala slovenskemu povprečju
(glej sliko 50). Delež prebivalstva z višjo ali visoko izobrazbo celo presega slovensko
povprečje, višji je tudi delež prebivalstva s srednjo splošno izobrazbo. Zaradi višjega deleža
starega prebivalstva v populaciji v obalnih občinah pa delež prebivalcev brez izobrazbe in z
nepopolno osnovno izobrazbo ostaja visok. Delež slednjih je ob Popisu 2002 znašal 8,7 % in
je bil za 2,4 % višji kot v prebivalstvu Slovenije. V prebivalstvu italijanske narodnosti v
obalnih občinah je delež prebivalcev z nepopolno osnovno izobrazbo znašal kar 16,4 %, kar
gre prav tako pripisati večjemu številu starejšega prebivalstva. V obalnih občinah so bili
namreč prebivalci ob Popisu opredeljeni za Italijane v povprečju za 8,2 leti starejši od
prebivalstva v teh občinah.
Razlike v izobrazbeni ravni med moškimi in ženskami so prisotne ne le na ravni obalnih
občin in v prebivalstvu italijanske narodnosti, pač pa tudi na ravni Slovenije (glej sliko 50).
56
213
Slika 50: Izobrazbena sestava prebivalstva, prebivalstva obalnih občin in prebivalstva
italijanske narodnosti v obalnih občinah (starost 15 let ali več), Slovenija, Popis 2002
100%
90%
80%
70%
v isoka
60%
v išja
50%
srednja (strokov na in
splošna)
40%
poklicna (nižja in
srednja)
osnov na
30%
nepopolna osnov na
20%
brez izobrazbe
10%
0%
moški
ženske
moški
ženske
prebiv alstv o obalnih občin
moški
ženske
prebiv alstv o obalnih občin italijanske
narodnosti
Ob Popisu 2002 je bilo v Sloveniji za 0,7 % več žensk z visoko ali višjo izobrazbo in za 3,3 %
več žensk z srednjo splošno izobrazbo (glej sliko 50). Obenem pa je bilo za 9,7 % več žensk
z osnovno izobrazbo in za 1,9 % več žensk z nepopolno osnovno izobrazbo. Tako med
moškimi kot med ženskami je bilo največ takih prebivalcev, ki so imeli srednjo izobrazbo, pri
čemer je delež moških s poklicno (nižjo in srednjo) izobrazbo kar za 14,9 % presegal delež
žensk s tako izobrazbo. Podobna izobrazbena struktura moških kot v Sloveniji je bila tudi v
obalnih občinah, s to razliko, da je bilo, v primerjavi s Slovenijo, več moških v obalnih
občinah s poklicno izobrazbo in manj z osnovno. Med ženskami v obalnih občinah je bilo v
primerjavi z moškimi več takih brez izobrazbe (skupno 1,0 %), z nepopolno osnovno
izobrazbo (10,0 %) in z osnovno izobrazbo (21,7 %). Posledično jih je bilo manj kot moških s
srednjo izobrazbo (za 13,9%).
V prebivalstvu obalnih občin italijanske narodnosti so bile razlike med spoloma ob Popisu
2002 po stopnji dosežene izobrazbe največje (glej preglednico 64).
214
Preglednica 64: Izobrazbena sestava prebivalstva italijanske narodnosti po spolu
(strukturni deleži), obalne občine, Slovenija, Popis 2002
Izobrazba
Prebivalstvo obalnih občin
italijanske narodnosti (deleži v %)
skupaj
Skupaj
Brez izobrazbe
Nepopolna osnovna
Osnovna
Poklicna (nižja in srednja)
Srednja (strokovna in splošna)
Višja
Visoka
moški
ženske
100,0
100,0
100,0
0,8
16,4
17,7
17,9
30,7
6,7
9,8
0,2
11,4
13,8
37,1
22,1
5,7
9,7
1,3
20,0
20,2
29,7
12,5
7,2
9,1
Zlasti izrazite so razlike v deležu moških in žensk s poklicno (nižjo in srednjo) izobrazbo (v
korist moških), v deležu moških in žensk z nepopolno izobrazbo in deležu moških in žensk z
osnovno izobrazbo. Med ženskami opredeljenimi za Italijanke v obalnih občinah je namreč
delež tistih z nepopolno osnovno izobrazbo znašal kar 20,0 %. Razlika v deležu pri osnovni
izobrazbi je med moškimi in ženskami znašala 6,4 % v korist žensk.
Analizo izobrazbene strukture je zaradi izrazitih razlik v povprečni starosti prebivalstva
Slovenije, prebivalstva italijanske narodnosti in prebivalstva z italijanskim maternim jezikom
ob Popisu 2002 ter zaradi vpogleda v ambicije prebivalstva glede dviga izobrazbe in
izboljšanja razgledanosti ter nenazadnje večje konkurenčnosti na trgu delovne sile, nujno
dopolniti z analizo izobraževanja posameznih skupin prebivalstva.
Analiza podatkov o izobraževanju ob Popisu 2002 je pokazala, da se je v prebivalstvu
Slovenije za pridobitev izobrazbe od vsega prebivalstva izobraževalo 22,8 % prebivalcev. V
prebivalstvu italijanske narodnosti je bil ta delež precej nižji (znašal je le 15,9 %), najnižji pa
je bil v prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom (14,2 %). V starosti 14-18 let se je od
vsega prebivalstva največ prebivalcev izobraževalo v prebivalstvu italijanske narodnosti
(95,1 %), manj v prebivalstvu Slovenije (94,4 %) in najmanj v prebivalstvu z italijanskim
maternim jezikom (94,2 %). V starosti 19 let ali več se je od vsega prebivalstva v tej starosti
izobraževalo 11,4 % prebivalcev, v prebivalstvu italijanske narodnosti 9,2 % in v prebivalstvu
z italijanskim maternim jezikom 7,7 % (glej preglednico 65).
215
Preglednica 65: Prebivalstvo, prebivalstvo italijanske narodnosti in prebivalstvo z
italijanskim maternim jezikom, ki se izobražuje, po izbranih starostnih skupinah
(absolutne vrednosti in strukturni deleži), Slovenija, Popis 2002
Starostne
skupine (leta)
skupaj
se
izobražuje
Skupaj
14-18
19 ali več
1964036
128394
1561161
446880
121222
178299
Skupaj
14-18
19 ali več
100,0
100,0
100,0
22,8
94,4
11,4
narodnosti
maternim jezikom
skupaj
skupaj
se izobražuje
2258
360
82
78
2021
186
strukturni deleži (%)
100,0
100,0
100,0
15,9
95,1
9,2
se izobražuje
3762
121
3378
536
114
260
100,0
100,0
100,0
14,2
94,2
7,7
Za prebivalstvo v starosti 19 let ali več z italijanskim maternim jezikom in italijanske
narodnosti, ki se je ob Popisu 2002 izobraževalo, je bilo značilno, da se je kar 64-krat
oziroma 39-krat pogosteje izobraževalo v tujini, kot je bilo to značilno za celotno prebivalstvo
Slovenije, ki se je izobraževalo. 97,3 % vseh v starosti 19 let ali več z italijansko narodnostjo,
ki so ob Popisu 2002 izjavili, da se izobražujejo v tujini, se je izobraževalo v sosednji Italiji. V
prebivalstvu Slovenije z italijanskim maternim jezikom je ta delež znašal 94,6 %.
Slika 51: Prebivalstvo, prebivalstvo italijanske narodnosti in prebivalstvo z
italijanskim maternim jezikom, staro 19 let ali več, ki se izobražuje glede na
izobraževanje v Sloveniji ali v tujini, Slovenija, Popis 2002
100%
80%
60%
se izobražuje v
tujini
40%
se izobražuje v
Slov eniji
20%
0%
staro 14-18 let
staro 19 let ali več
prebivalstvo Slovenije
staro 14-18 let
staro 14-18 let
prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom
216
Pri izobraževanju je seveda pomembno za kakšno stopnjo izobrazbe se prebivalstvo
izobražuje. Ker so podatki pokazali, da se v starosti 14-18 v Sloveniji v povprečju izobražuje
94,4 % vseh, ki so v tej starostni skupini, in to večinoma za pridobitev osnovne ali kasneje
srednje izobrazbe, sem analizo omejila le na prebivalstvo v starosti 19 let ali več. Po
pričakovanjih je bilo tako v prebivalstvu nasploh kot v prebivalstvu italijanske narodnosti v
Sloveniji v starosti 19 let ali več največ tistih, ki so se izobraževali, vpisanih v programe za
pridobitev visokošolske in univerzitetne izobrazbe (glej sliko 52). Zanimivo pa je, da je bilo v
povprečju prebivalstvo Slovenije ob Popisu 2002 v starosti 19 let ali več, ki se je
izobraževalo, vpisano v programe za dosego nižje stopnje izobrazbe kot prebivalstvo
italijanske narodnosti ali prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom. Tako je bilo v
prebivalstvu italijanske narodnosti več kot dve tretjini (70,0 %) takih, ki so bili vpisani v
programe za pridobitev visokošolske in univerzitetne izobrazbe, kar je bilo za 1,0 % več kot v
prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom in kar za 9,0 % več kot v prebivalstvu Slovenije,
starim 19 let ali več, ki se je izobraževalo. Prav tako je bil delež tistih, ki so bili vpisani na
specialistični, magistrski ali doktorski študij najvišji v prebivalstvu italijanske narodnosti, pri
čemer je bil delež za 1,0 % višji kot v prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom in kar za 5
% višji kot v prebivalstvu Slovenije. Se je pa posledično v prebivalstvu Slovenije, starem 19
let ali več, kar 1-krat več prebivalstva izobraževalo za dosego srednje strokovne ali srednje
splošne izobrazbe.
217
5%
18%
8%
70%
12%
3%
9%
prebiv alstv o italijanske narodnosti
61%
8%
6%
69%
13%
2%
9%
7%
prebiv alstv o z italijanskim maternim jezikom
specializacija, magisterij
in doktorat
v isoka strokov na in
univ erzitetna
v išja
srednja (strokov na in
splošna)
poklicna (nižja in srednja)
218
Slika 52: Prebivalstvo Slovenije, prebivalstvo italijanske narodnosti in prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom, ki se izobražuje in
je staro 19 let ali več po pridobljeni izobrazbi po končanem izobraževanju, Slovenija, Popis 2002
10 SKLEPI
Demogeografsko proučevanje narodnih manjšin zaradi posebnosti predmeta proučevanja
pred raziskovalce postavlja vprašanje možnosti neposredne uporabe demogeografskih,
statističnih in družboslovno-raziskovalnih metod za prikaz demogeografskih značilnosti
narodnih manjšin in njihovega razvoja. Med posebnosti predmeta proučevanja se uvrščajo
pogosta družbena in prostorska »skritost«, pogosta (številčna) majhnost populacij, variranje
posameznikov pri opredeljevanju oziroma identificiranju z določeno narodno ali etnično
skupino (manjšino) in nedostopnost podatkov za njihovo analizo. Neposredna raba
omenjenih metod je zlasti otežena zaradi variabilnosti pojavov in statistične zaupnosti, ki
izhajata iz majhnosti takih populacij.
Po pregledu pozitivnih in negativnih učinkov, ki jih ponujajo različne raziskovalne metode na
področju družboslovnega, geografskega, demografskega in demogeografskega proučevanja,
sem se za dosego raziskovalnih ciljev odločila za uporabo sekundarne analize. Sekundarna
analiza se je, ob upoštevanju vseh njenih omejitev in ob predpogoju dobrega poznavanja
podatkov ter metodologije njihovega zbiranja, pokazala za ustrezno zlasti na primeru
proučevanja posebnih prebivalstvenih skupin. Zahtevala je precej inovativen pristop, zlasti
ker je bilo potrebno identificirati 'opazovano populacijo' in, nenazadnje, poznavanje orodij za
povezovanje in analitiko podatkov.
Analiza je pokazala, da je se prebivalstvo italijanske narodnosti v Sloveniji izrazito krči in
stara. Podatki jasno kažejo na ogroženost italijanske identitete, in to ne le zaradi pritiskov
večinskega naroda. Po 2. svetovni vojni, zlasti pa od 60. let dalje so, Italijani v Sloveniji,
zaradi obsežnega priseljevanja prebivalstva drugih narodnosti na njihovo avtohtoni
poselitveni prostor, postali manjšina med (neavtohtonimi) manjšinami. Glede na to, da so
priselitve iz Italije v Slovenijo zelo skromne, le-te ne morejo vplivati na izboljšanje
demografske slike v italijanski narodni manjšini (skupnosti) v Sloveniji, pa tudi ne na njihovo
izobrazbeno ali socio-ekonomsko strukturo.
Iz izračuna in analize celotnih stopenj rodnosti, bruto stopenj obnavljanja in neto stopenj
obnavljanja v obdobju 1991-2005 je razvidno, da se v Sloveniji prebivalstvo ne obnavlja več
enostavno. Še toliko bolj alarmantne demografske razmere pa so v prebivalstvu italijanske
narodnosti v Sloveniji. Neto stopnja obnavljanja je v prebivalstvu italijanske narodnosti v
Sloveniji za 0,80 ‰ oziroma v prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom za 0,67 ‰ nižja
od stopnje, ki še zagotavlja naravno obnavljanje prebivalstva. V primeru prebivalstva
219
italijanske narodnosti v Sloveniji lahko govorimo celo o procesih ekstremne naravne
depopulacije.
To je povezano tudi z nižjim deležem žensk v rodni dobi v populaciji italijanske narodnosti v
Sloveniji. Že ob Popisu 1991 je bilo za 7,7 % manj žensk v rodni dobi v prebivalstvu z
italijansko narodnostjo kot v prebivalstvu Slovenije, za 7,3 % manj žensk v rodni dobi v
prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom in kar za 11,0 % manj žensk v rodni dobi v
prebivalstvu z italijanskim pogovornim jezikom. Ob Popisu 2002 se je ta razkorak sicer za
malenkost zmanjšal, še vedno pa ostaja največji med deležem žensk v rodni dobi v
prebivalstvu z italijanskim pogovornim jezikom in prebivalstvom Slovenije. Pri analizi
ženskega prebivalstva v rodni dobi je potrebno upoštevati tudi ugotovitve o končnem
potomstvu generacij žensk Italijank, ki so že zaključile z rojevanjem in ugotovitve o
verjetnostih za povečanje družine za Italijanke, ki kažejo na to, da rodnostno obnašanje
žensk italijanske narodnosti italijanski narodni manjšini (skupnosti) v Sloveniji ne prinaša
svetle demografske prihodnosti.
Prebivalstvo italijanske narodnosti se stara in je v povprečju precej starejše od prebivalstva
Slovenije ter od prebivalstva slovenske narodnosti. Povprečna starost prebivalcev italijanske
narodnosti je ob Popisu 1991 znašala 44,9 let, leta 2002 pa že 49,0 let. Povprečna starost se
je v 11-letnem obdobju med Italijani dvignila za 4,1 let, medtem ko se je povprečna starost
opredeljenih za Slovence, ki predstavljajo večino v prebivalstvu, v istem obdobju iz 36,2 let
dvignila na 39,9 let. Povprečna starost prebivalstva italijanske narodnosti se je v tem 11letnem obdobju v povprečju sicer dvignila le za 0,4 leta več kot med opredeljenimi za
Slovence, vendar je bila njihova povprečna starost ob Popisu 1991 višja za 8,7 let, ob Popisu
2002 pa že za 9,1 let.
Kazalci obremenjenosti aktivnega prebivalstva italijanske narodnosti (starega 15-64 let),
izračunani iz popisnih podatkov za leto 1991 in 2002, kažejo na izrazito obremenjenost
aktivnega prebivalstva s starim prebivalstvom. K skupnemu koeficientu starostne odvisnosti v
prebivalstvu italijanske narodnosti je koeficient starostne odvisnosti starih v letu 2002
prispeval že 78,4 % in je bil za 6,1 % višji od slovenskega povprečja. Podobno velja tudi za
koeficiente starostne odvisnosti izračunane za prebivalstvo z italijanskim maternim in
prebivalstvo z italijanskim pogovornim jezikom v Sloveniji. Razlika je le v tem, da so razlike v
koeficientu starostne odvisnosti starih v primerjavi s prebivalstvom Slovenije še večje.
Kazalci aktivnosti kažejo na večji delež aktivnega prebivalstva v prebivalstvu italijanske
narodnosti kot v prebivalstvu Slovenije. Še ob Popisu 1991 je delež aktivnega prebivalstva
220
italijanske narodnosti za 0,9 % zaostajal za slovenskim povprečjem. V 11-ih letih se je ta
delež dvignil za 18,7 % (na 85,8 %) in je za 15,6 % presegel slovensko povprečje. Dodatna
osvetlitev strukture aktivnih pokaže na dejansko precej manj ugodno sestavo v prebivalstvu
italijanske narodnosti v Sloveniji v primerjavi s prebivalstvom Slovenije. Ob Popisu 2002 je
bilo v prebivalstvu Slovenije z italijansko narodnostjo namreč kar za 4,0 % manj zaposlenih
in samozaposlenih, za 0,3 % manj kmetov, ob tem pa za 13,7 % več upokojencev (skupno
že 37,3 % vsega prebivalstva italijanske narodnosti) kot v prebivalstvu Slovenije.
Prebivalstvo italijanske narodnosti je ob Popisu 2002 v obalnih občinah, tako pri
zaposlovanju v sekundarju, kot tudi pri zaposlovanju v terciarnih dejavnostih, za 11 do 12 %
zaostajalo za zaposlovanjem prebivalstva obalnih občin v teh dejavnostih. V kvartarnih
dejavnostih pa je delež zaposlenih z italijansko narodnostjo v obalnih občinah kar za 19,9 %
presegel povprečje zaposlenega prebivalstva v teh dejavnostih.
Na zaposlovanje, zlasti pa na boljše zaposlitvene možnosti, ima velik vpliv izobrazba
prebivalstva. Vendar pa je to le eden od segmentov učinkov izobrazbe in izobraževanja.
Izobrazba namreč ne malokrat prinese tudi inovacije, ki se širijo med prebivalci in v prostoru
ter je posledično eden najpomembnejših faktorjev regionalnega razvoja.
Ugotovljeno je bilo, da je v prebivalstvu italijanske narodnosti in prebivalstvu z italijanskim
maternim jezikom v Sloveniji delež tistih z višjo ali visoko izobrazbo višji kot v prebivalstvu
Slovenije. Na drugi strani pa je zaradi večjega števila starejšega prebivalstva italijanske
narodnosti v obalnih občinah delež teh prebivalcev z nepopolno osnovno izobrazbo izrazito
višji od slovenskega povprečja. Delež prebivalcev in Slovencev z nepopolno osnovno šolo je
bil ob Popisu 2002 namreč le 6,3 %, med prebivalci italijanske narodnosti v Sloveniji je
znašal 14,5 %, med prebivalci z italijanskim maternim jezikom pa kar 15,1 %.
Z vidika socio-ekonomske vitalnosti italijanske narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji je
pomembno ali (in da) se prebivalstvo izobražuje. Analiza prebivalcev v starosti 19 let ali več
je pokazala, da se je od vsega prebivalstva v Sloveniji ob Popisu 2002 v tej starosti
izobraževalo 11,4 % prebivalcev, v prebivalstvu opredeljenem za Italijane 9,2 %, in najmanj v
prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom (7,7 %). Za prebivalstvo v starosti 19 let ali več z
italijanskim maternim jezikom in prebivalstvo italijanske narodnosti, ki se je ob Popisu 2002
izobraževalo, je bilo značilno, da se kar 64-krat oziroma 39-krat pogosteje izobraževalo v
tujini, kot je to značilno za celotno prebivalstvo Slovenije, ki se je izobraževalo. Najpogosteje
so se prebivalci italijanske narodnosti in prebivalci z italijanskim maternim jezikom, ki so se
izobraževali, izobraževali v sosednji Italiji. Med opredeljenimi za Italijane je bilo več kot dve
tretjini
takih, ki so bili vpisani v programe za pridobitev visokošolske in univerzitetne
izobrazbe, kar je bilo za 1,0 % več kot v prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom v
221
Sloveniji in kar za 9,0 % več kot v prebivalstvu Slovenije, starim 19 let ali več, ki se je
izobraževalo. Prav tako je bil v prebivalstvu italijanske narodnosti delež tistih, ki so bili
vpisani na specialistični, magistrski ali doktorski študij najvišji, in sicer kar za 5 % višji kot v
prebivalstvu Slovenije.
Študij t. i. etnične literature in konkretna demogeografska analiza na izbranem primeru me
navajata k razmišljanju, da je italijanska narodna manjšina (skupnost) soočena z izzivi, ki jih
prinaša postmoderna doba. Še bolj kot večinsko prebivalstvo mora italijanska narodna
manjšina (skupnost) v razmerah individualizacije, ob izgubljanju kolektivne zavesti na
individualni ravni, ob relativizaciji prostora in ob vse večji prostorski mobilnosti, najti
mehanizme, ki ji bodo omogočili preživetje v slovanski sredini. Italijanska narodna manjšina v
Sloveniji je namreč po spremembi državnih meja med Italijo in Jugoslavijo ter političnih
dogajanjih po 2. svetovni vojni v Sloveniji doživela hud udarec. Posledice so v
demogeografskem smislu vidne še danes.
Če primerjamo italijansko narodno manjšino (skupnost) v Sloveniji z drugimi manjšinami
(avtohtonimi in neavtohtonomi) ali slovensko narodno manjšino v Italiji in Avstriji, se na
pogled zdi, da italijanska narodna manjšina biva v sožitju s prebivalstvom Slovenije, pa tudi s
prebivalstvom slovenske narodnosti. Vendar pa sožitje in razmeroma visok nivo
zagotavljanja in varstva njihovih temeljnih (manjšinskih) pravic tej manjšini ne zagotavlja
obstoja na slovansko-romanski meji. Demogeografska analiza je (ob posebni pozornosti
namenjeni odkrivanju možnih napak in napačnemu interpretiranju, ker so bili podatki in
kazalniki analizirani za sub-populacijo), potrdila, da italijanska narodna manjšina v Sloveniji
ni le demografsko ogrožena, pač pa tudi, da so negativni demografski procesi, kot so
staranje prebivalstva, nizka rodnost in priseljevanje drugih neavtohtonih manjšinskih skupin
na bivanjsko in ekonomsko zelo zanimiv poselitveni prostor italijanske narodne manjšine
(skupnosti) v Sloveniji v tej manjšini intenzivnejši kot v večinskem prebivalstvu. V določenih
segmentih pa so posledice negativnih demografskih procesov dosegle tako stopnjo, da je
njihovo slabšanje že skoraj nemogoče. Zlasti to velja za izrazito nizko rodnost in zelo staro
starostno strukturo. Pripadniki italijanske narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji se bolj kot
z asimilacijskimi pritiski večinskega prebivalstva soočajo z notranjim demografskim
odmiranjem, ki je vezano na ekstremno zoženo bioreprodukcijo.
Za konec se velja ozreti v prihodnost demogeografskega proučevanja narodnih in etničnih
manjšin. V ožjem demogeografskem smislu bi bilo na tem področju nujno zagotoviti
nadaljevanje dela socialnih geografov v Sloveniji, zlasti zato, ker to narekujejo sodobni
demografski izzivi v Sloveniji in njeni soseščini, ki v postmoderni dobi postaja vse širša,
222
globalnejša. Slovenske demografe in demogeografe čakajo izzivi poenotenja terminologije in
poenotenega prenosa demografskih in demogeografskih terminov iz tuje strokovne literature
v slovensko demogeografsko izrazoslovje.
In nenazadnje, institucije, ki zbirajo relevantne podatke za demogeografsko analizo, bi
morale v okvirih statistične zaupnosti zagotoviti raziskovalcem ustrezen dostop do teh
podatkov. Seveda pa bi bilo pri rabi teh podatkov s pomočjo sekundarne analize med
raziskovalci potrebno več napora za spoznanja »ozadij« že zbranih podatkov in, posledično,
za njihovo pravilno interpretiranje.
223
11 SUMMARY
In the field of population geography analysis of national and ethnic minorities, its
characteristics and development, the researchers are, due to the peculiarities of the object of
observation, faced with the question of the possibility of the direct use of population
geography analysis, statistical and social-research methods. Among the peculiarities of the
object of observation are usually social and spatial secrecy, smallness (in absolute sense) of
such populations, changeability of declaration or in self-identification with a particular national
or ethnic group (minority) and unavailability of data. The direct use of the above-mentioned
methods is even more difficult due to the variability of the phenomenon and statistical
confidentiality, which are features of such small populations.
After reviewing the positive and negative effects, which emerge from the various research
methods in the field of social, geographical, demographic and population geography
analysis, the secondary analysis was selected. The secondary analysis has been proved as
an appropriate method for studying special population groups, taking into account all of its
limitations along with a need for a good knowledge of data and the methodology of its
collection. Its use required a very innovative approach, while there was a need to identify the
‘observed population’ and last but not least, a good knowledge of computer software for data
linkage and data analysis.
The analysis showed that the population of Italian nationality is markedly shrinking and
ageing. The data clearly show that their Italian identity is jeopardised, and that this is not only
due to the oppression of the majority nation. After the Second World War and especially in
the 1960s the Italians in Slovenia became, due to extensive immigration of people of other
nationalities into its autochthonous living territory, the minority among (non- autochthonous)
minorities. Taking into account the fact that immigration to Slovenia from Italy is modest,
immigration can neither improve the demographic picture in the Italian national minority
(community) in Slovenia nor influence its educational and socio-economic structure.
Calculation and analysis of the total fertility rates, gross reproduction rates and net
reproduction rates in the period 1991-2005 showed that the reproduction level of the
population of Slovenia is below replacement level. The situation is even more alarming for
the population of Slovenia with Italian nationality. The net reproduction level in the population
with Italian nationality in Slovenia is 0.80‰ and among the population with Italian as its
mother tongue 0.67‰ lower than replacement level. In the case of the population with Italian
nationality in Slovenia we can even talk about the processes of an extreme natural
224
depopulation. This is connected with the lower proportions of women of reproductive age in
the population with Italian nationality in Slovenia. Already at the 1991 Census there were
7.7% less women of reproductive age in the population with Italian nationality, 7.3 % less
women in the population with Italian as its mother tongue and even 11.0% less women in the
Italian-speaking population in the household than in the population of Slovenia. In the
analysis of females of reproductive age it is necessary to consider also the outcomes of the
completed fertility rates of Italian female generations who have already ended their
childbearing and the outcomes of the probabilities of family enlargement of Italian females,
which shows that the reproductive behaviour of women with Italian nationality does not
promise a bright demographic future for the Italian national minority (community) in Slovenia.
The population with Italian nationality in Slovenia is ageing and it is on average older than
the population of Slovenia and older than the population with Slovene nationality. The
average age of the population with Italian nationality was at the 1991 Census 44.9 years and
in the year 2002 already 49.0 years. The average age among Italians in this 11-years period
has increased by 4.1 years, while the average age of those who declared that they are
Slovenes and represented the majority in the population of Slovenia rose in the same period
from 36.2 to 39.9 years. The average age among Italians in this 11-year period on average
rose only
0.4 years more than among those who declared themselves Slovenes, but their
average age at the 1991 Census was already 8.7 years and at the 2002 Census 9.1 years
higher.
The indicators of burdening the active population with Italian nationality (aged 15-64),
calculated from the Census 1991 and 2002 data, show an explicit burdening of the active
population by the aged population. In the year 2002 the old age dependency ratio in the
population with Italian nationality already contributed 78.4% to the total dependency ratio,
which was 6.1% higher than the Slovene average. A similar percentage is valid also for the
population with Italian as its mother tongue and for the population which uses the Italian
language in the household in Slovenia. The only difference is that in comparison to the
population of Slovenia the old age dependency ratios are even bigger.
The indicators of activity show that the proportion of the active population is higher in the
population with Italian nationality than in the population of Slovenia. At the 1991 Census the
proportion of active population in the population with Italian nationality was 0.9% lower than
the Slovene average. In the 11-year period to 2002 the share rose by 18.7% (to 85.8%) and
was 15.6% higher than the Slovene average. Additional analysis of activity status showed
that the structure of the population with Italian nationality is in comparison to the population
of Slovenia in fact less favourable. Namely, at the 2002 Census there were 4.0% less
225
persons in paid employment and self-employment in the population with Italian nationality,
and 0.3% less farmers, while there were 13.7% more persons in retirement (in all 37.3% of
the total Italian population) than in the population of Slovenia.
In the coastal municipalities at the 2002 Census the employment of the population with
Italian nationality has in the secondary sector and also the tertiary sector been lagging
behind the employment of the population in those municipalities by 11% up to 12%. But in
the quartary sector in the coastal municipalities the proportion of employed among the
population with Italian nationality was 19.9% higher than the average of people employed in
this sector.
Educational attainment has a big influence on employment and especially on better
employment possibilities, but only in one way. That is, educational attainment often brings
innovations, which are spread among the population and the area they live in and
consequently represent one of the most important factors of regional development.
The figures show that the proportion of people with tertiary and higher educational attainment
is higher in the case of the population with Italian nationality and the population with Italian as
its mother tongue in Slovenia than in the population in Slovenia as a whole. But on the other
hand, due to the high numbers of old people in the population with Italian nationality in the
coastal municipalities, the proportion with incomplete basic education is higher than the
Slovene average. The proportion of this population and Slovenes with basic incomplete
educational attainment was 6.3% at the 2002 Census while in the population with Italian
nationality in Slovenia it was 14.5% and in the population with Italian as its mother tongue
15.1%.
From the point of view of socio-economic vitality of the Italian national minority (community)
in Slovenia it is very important that the population is educated. Analysis of the population
aged 19 years or more showed that the proportion of the population of Slovenia in education
at the 2002 Census was 11.4%, in the population declared as Italians 9.2% and the least in
the population with Italian as its mother tongue (7.7%). The population aged 19 years or
more with Italian as its mother tongue and the population with Italian nationality which was at
the time of the 2002 Census in education, was characterised by being 64- and 39-times
more likely to be receiving education abroad than the population of Slovenia which was in
education. Most commonly the population with Italian nationality and with Italian as its mother
tongue receiving an education abroad were studying in neighbouring Italy. Among those
declared as Italians, more than two thirds were enrolled in programmes of higher education,
which was 1.0% more than in the population with Italian as its mother tongue in Slovenia
226
and 9.0% more than in the population of Slovenia aged 19 years or more in education. Also
the proportion of those who were enrolled in post-graduate programmes was highest in the
population with Italian nationality; their share was 5% higher than in the population of
Slovenia.
The study of so-called ethnic literature and the concrete population geography analysis
based on the selected case made me conclude that the Italian national minority (community)
is faced with the challenges which the post-modern era brings. Even more than the majority
population the Italian minority in Slovenia has in the circumstances of greater
individualisation, a weakening of collective identity at the individual level, relativisation of the
space and greater personal mobility, to find the mechanisms which will enable it to survive in
the midst of a Slavic population. The Italian national minority (community) in Slovenia was
faced with a hard blow after the border changes between Italy and Yugoslavia and political
changes after the Second World War. In the demographic sense, the consequences can still
be seen today.
If we compare the Italian national minority (community) in Slovenia with other minorities
(autochthonous and non-autochthonous) or with the Slovene national minority in Austria and
in Italy, it seems that the Italian minority (community) coexists with the population of Slovenia
and also with the population with Slovene nationality. Nevertheless, coexistence and high
standards of assurance and protection of their basic (minority) rights, don’t ensure the
continued existence of this minority on the Slavic-Roman border. The population geography
analysis has confirmed, while focusing particularly on discovering possible mistakes and
wrong interpretation because the data and the indicators were analysed for the subpopulation, that the Italian national minority in Slovenia is not only endangered in the
demographic sense, but also that negative demographic processes, such as: population
ageing, low fertility, immigration of other non-autochthonous minority groups into the territory
of the Italian national minority (community) which is a very attractive place to live and also
very economically interesting, are more intensive than in the majority population. In some
respects the consequences of negative demographic processes have reached such a level,
that any further deterioration is almost impossible. This is especially true of very low fertility
rates and the very old age structure. The members of the Italian minority in Slovenia are
faced with internal demographic decay, which is the consequence of the extremely reduced
bio reproduction, even more than of the processes of assimilation.
What about future work in the field of population geography analysis of national and ethnic
minorities? In the narrow population geography sense there is a need to continue the work
227
done by social geographers in Slovenia, especially because of the contemporary
demographic challenges in Slovenia and its neighbouring regions, which in the post-modern
era becomes wider and more global. Slovene demographers and population geographers
are faced with the challenges of unifying the terminology and the unified transfer of
demographic and population geography terms from foreign literature into Slovene population
geography terminology.
And last but not least, the institutions in charge of data collection relevant for population
demography analysis, should (taking into account statistical confidentiality) assure the
researchers of adequate access to the data they are collecting. Of course there is also a
need among researchers, when using data for secondary analysis, to get acquainted with the
‘background’ of the data collected and consequently its correct interpretation.
228
12 LITERATURA IN VIRI
1.
A Dictionary of Sociology. 1989. Marshall, G (ur.). New York, Oxford University Press,
710 str.
2.
Ahmad, W. I. U., Sheldon, T. A., 1993. ‘Race’ and Statistics. V: Social Research:
Philosopy, Politics and Practice. London, Sage Books, str. 124-130.
3.
Allardt, E., 1990. Challenges for Comparative Social Research. Acta Sociologica, 33, 3.
London, str. 183-193.
4.
Anderson, B., 1998. Zamišljene skupnosti : o izvoru in širjenju nacionalizma. Studia
humanitatis, XII, 223 str.
5.
Appollonio, D., Bufon, M., Čurin Radovič, S., Hirnök Munda, K., Jesih, B.,
Klemenčič, V., Komac, M., Klopčič, V., Kovács, A., Medica, K., Mejak, R., Nećak
Lük, A., Novak Lukanovič, S., Piry, I., Zupančič, J., Žagar, M., 2002. Manjine i
prekogranična suradnja u Alpsko-Jadransko prostoru : Slovenija. Zagreb, Institut za
migracije i narodnosti, str. 251-296.
6.
Ara, A., Magris, C., 2001. Trst, obmejna identiteta. Ljubljana, Študentska založba, 283
str.
7.
Bailey, K., 1987. Methods of Social Research. New York, Free Press, 533 str.
8.
Baze razvezanih zakonskih zvez (1991-2005). Ljubljana, Statistični urad RS.
9.
Baze rojenih (1991-2005). Ljubljana, Statistični urad RS.
10. Baze sklenjenih zakonskih zvez (1991-2005). Ljubljana, Statistični urad RS.
11. Baze umrlih (1991-2005). Ljubljana, Statistični urad RS.
12. Benko, B., 1976. Jugoslovansko-italijanski odnosi od 1954 do 1975 (s posebnim ozirom
na manjšinsko vprašanje in problem meja) : diplomsko delo. Ljubljana, Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, 85 str.
13. Benko, F., 1986. Jugoslovansko-italijanski odnosi in položaj italijanske narodnosti v
občini Piran : diplomska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene
vede, 65 str.
14. Benoît-Rohmer, F., 1996. The Minority Question in Europe : Texts and Commentary.
Strasbourg, Council of Europe, 180 str.
15. Bernik, F., 2002. Pozdravni nagovor. V: Živeti z mejo: slovenski kulturni prostor danes.
Ljubljana, Odbor SAZU za preučevanje narodnih manjšin, Inštitut za narodnostna
vprašanja, Znanstveno-raziskovalno središče RS, str. 9.
16. Bešter, R., 2002. Primerjava ustavne zaščite manjšin v državah članicah Sveta Evrope.
Razprave in gradivo, 40 , str. 40-71.
17. Billig, M., 2004. Banal Nationalism. London, Sage Publications, 200 str.
229
18. Bogulin Debeljuh, L., 1991. Etnična identiteta kot tip socialne identitete – primer
Italijanov v Jugoslaviji : doktorska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta
za družbene vede, 286 str.
19. Brezigar, B., 2002. Narodnostne manjšine v okviru evropske integracije. V: Živeti z
mejo : slovenski kulturni prostor danes. Ljubljana, Odbor SAZU za preučevanje narodnih
manjšin, Inštitut za narodnostna vprašanja, Znanstveno-raziskovalno središče RS, str.
67-68.
20. Bufon, M., 1989. Etnično-regionalni razvoj obmejnih regij: primer s Slovenci
poseljenega ozemlja v Furlaniji – Julijski krajini : magistrska naloga. Ljubljana, Univerza
v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 454 str.
21. Bufon, M., 1990. Etničnost in teritorialnost ali geografija med disciplinarno in
multidisciplinarno razsežnostjo. Razprave in gradivo, 23, str. 94-101.
22. Bufon, M., 1991. Prispevek k sistematizaciji geografskega proučevanja nacionalnih
manjšin na primeru Slovencev v Italiji. Geografija v šoli, 1, str. 26-28.
23. Bufon, M., 1992. Prostorska opredeljenost in narodna pripadnost: obmejna in etnično
mešana območja v evropskih razvojnih silnicah : primer Slovencev v Furlaniji-Julijski
krajini. Trst, Založništvo tržaškega tiska, 223 str.
24. Bufon, M., 1997. Prostorski aspekti manjšinske problematike v luči slovenskega
socialnogeografskega in političnogeografskega proučevanja. V: Socialnogeografski
problemi. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. (Dela, 12, str. 81-93)
25. Bufon, M., 2001. Oblikovanje čezmejnih vezi na tromeji med Slovenijo, Hrvaško in Italijo
v Istri. V: Socialnogeografska problematika obmejnih območij ob slovensko-hrvaški meji.
Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. (Dela, 16, str. 39-58)
26. Capotorti, F., 1991. Study on the Rights of Persons Belonging to Ethnic, Religious and
Linguistic Minorities. New York, United Nations, str. 114.
27. Comparative Methodology : Theory and practice in international social research. 1990.
Řyen, Ø. (ur.). London, Sage Books. (Sage Studies in International Sociology 40, 227
str.)
28. Conference of the European Statisticians Recommendations for the 2010
Censuses of Population and Housing. 2006. Geneva, United Nations, 205 str.
29. Converse, J. M., Presser, S., 1986. Survey Questions. Beverly Hills, Sage Books, 88.
str.
30. Černe, A., 1997. Geografija – prostorski koncepti in planiranje. V: Socialnogeografski
problemi. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. (Dela, 12, str. 81-93)
31. Demografski kazalci o območju Alpske konvencije. Sistem za opazovanje in
informiranje o Alpah (SOIA). 1999. Bernard, Henry (ur.). Luxembourg, Office for
Official Publications of the European Communities, 27 str.
32. Dolenc, D., Ilić, M., Žnidaršič, E., Žnidaršič, T., 2002. Metodološka navodila za Popis
prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v Republiki Sloveniji v letu 2002 : navodila za
popisovanje. Ljubljana, Statistični urad RS. (Metodološko gradivo, 2, 162 str.)
230
33. Drčar–Murko, M., 1975. Dokončen konec 'tržaškega vprašanja'. Teorija in praksa, 12,
10, str. 1007-1011.
34. Drčar–Murko, M., 1995. Nekateri pravni vidiki odnosov med Slovenijo in Italijo. V: 1.
strokovno srečanje pravnikov s področja javnega prava, Brdo pri Kranju, 28. in 29. 11.
1995. Ljubljana, Inštitut za javno upravo, str. 111-127.
35. Eberhardt, P., 2003. Ethnic Groups and Population Changes in Twentieth-Century
Central-Eastern Europe : History, Data and Analysis. New York, M. E. Sharpe, str. 339478.
36. Ermacora, F., Pan, C., 1994. Protection of Ethnic Groups in Europe. Wien, Braumüller,
407 str.
37. Ethnic Groups and Boundaries. 1969. Barth, F. (ur.). Boston, Brown and Company,
153 str.
38. Ethnicity. 1996. Hutchinson, J., Smith, A. D. (ur.). Oxford, Oxford University Press, 448
str.
39. Ferligoj, A., 1989. Razvrščanje v skupine - teorija in uporaba v družboslovju. Ljubljana,
Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Raziskovalni inštitut, 182. str.
40. Flander, B., 2004. Pozitivna diskriminacija. Ljubljana, Založba Fakultete za družbene
vede, 274 str.
41. Fonda, P., 1990. Psihoanalitična antropologija in etnične problematike. Razprave in
gradivo, 23, str. 136-144.
42. Franco, J., 1991. Manjšinsko vprašanje v etnično mešanih okoljih : primer Istre.
Geografija v šoli, 1, str. 23-25.
43. Giddens, A., 1979. Central Problems in Social Theory : Action, Structure and
Contradiction in Social Analysis. Berkely, University of California Press, 294 str.
44. Giddens, A., 1991. Nacionalna država, narod, nacionalizem.
etnonacionalizmu. Ljubljana, Založba Krtina, str. 365-370.
V:
Študije
o
45. Globalization and Territorial Identities. 1992. Mlinar, Z. (ur.). Avebury, Adershot, 172
str.
46. Gombač, B. M., 1996. Slovenija, Italija : Slovenia, Italy : bela knjiga o diplomatskih
odnosih. Ljubljana, Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, 93 str.
47. Gombač, M., 1992. Londonski sporazum. V: Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek.
Ljubljana, Mladinska knjiga, str. 322-323.
48. Gosar, A., 1993. Narodnosti Slovenije – spreminjanje etnične podobe v Srednji Evropi.
V: Geografija in narodnosti. Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani.
(Geographica Slovenica, 24. str. 33-50)
49. Gosar, A., 1993. Uvodno razmišljanje : geografija in narodnosti. V: Geografija in
narodnosti. Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. (Geographica
Slovenica, 24, str. 15-17)
50. Gosar, A., 2001. Učinki slovensko-hrvaške meje in osamosvojitve na turizem v hrvaški
in slovenski Istri. V: Socialnogeografska problematika obmejnih območij ob slovensko231
hrvaški meji. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. (Dela, 16, str. 135163)
51. Grafenauer, B., 1990. Proučevanje problematike posameznih manjšinskih skupnosti :
narodne manjšine. Ljubljana, SAZU, str. 17.
52. Gregorič, M., 2002. Slovenija v tesnem objemu zahodne sosede. Koper, Založba Lipa,
206 str.
53. Hafner-Fink, M., 1994. Sociološka razsežja razpada Jugoslavije. Ljubljana, Založba
Fakultete za družbene vede, 221str.
54. Hakim, C., 1993. Research Analysis of Administrative Records. V: Social Research:
Philosopy, politics and Pratctice. London, Sage Books, str. 131 -145.
55. Haug, W., Courbage, Y., Campton, P., 1999. The Demographic Characteristics of
National Minorities in Certain European States. Population studies, 1, 30, 159 str.
56. Hayman, H. H., 1972. Secondary Analysis of Sample Surveys. New York, John Wiley &
Sons, str. 6-24.
57. Hlede, D., 2002. Osmišljanje prostora v času globalizacije in integracije. V: Narodna
identiteta in skupna evropska usoda. 36. študijski dnevi, Draga, 2001. Trst, Mladika, str.
24-32.
58. Humphrey, N. D., 1961. Caste and Minority Problems. V: Principles of Sociology. New
York, Barnes and Noble, str. 42.
59. Irvine, J., Miles, I., Evans, J., 1993. How Official Statistics are Produced : Views from
the Inside. V: Social Research : Philosopy, Politics and Pratctice. London, Sage Books,
str. 146-144.
60. Isaacs, H. R., 1989. Idols of the Tribe: Group Identitiy and Political Change.
Massachusetts, Harvard University Press, 242 str.
61. Jackson Preece, J., 1998. National Minorities and the European Nation-States System.
Oxford, Clarendon Press, 198 str.
62. Jeglič, L., 2000. Pravica do politične participacije italijanske manjšine v Sloveniji in na
Hrvaškem : diplomsko delo. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 96 str.
63. Jelinčič, Z., 1994. Pod svinčenim nebom. Nova Gorica, Mohorjeva družba, 256 str.
64. Jeri, J., 1961. Tržaško ozemlje po drugi svetovni vojni: od nastanka STO do sporazuma
ureditve tržaškega vprašanja 5. oktobra 1954. Jadranski koledar, str. 46-56.
65. Jeri, J., 1971. Italijanske punktacije – beležka med drugim o integriteti in prijateljstvu.
Teorija in praksa, 8, 2, str. 295-298.
66. Jeri, J., 1972. Slovenska narodna skupnost v Italiji. Teorija in praksa, 9, 8-9, str. 11251136.
67. Jeri, J., 1987. Zahodna meja 1945-47: ob 40. obletnici mirovne pogodbe z Italijo. Teorija
in praksa, 24, 1-2. Ljubljana, str. 31-34.
232
68. Josipovič, D., 2004. Population development of Slovenia from the beginning of
counting to the present day. V: Slovenia : A Geographical Overview. Ljubljana, Zveza
geografskih društev Slovenije, str. 81-86.
69. Južnič, S., 1987. Antropologija. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 341 str.
70. Južnič, S., 1993. Identiteta. Ljubljana, Založba Fakultete za družene vede, 399 str.
71. Kardelj, E., 1970. Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana, DZS, str. 121.
72. Kaučič, I., Grad, F., 2003. Ustavna ureditev Slovenije. 3. izd. Ljubljana, Založba
Gospodarski vestnik, 480 str.
73. Klemenčič, V., 1985. Položaj italijanske in madžarske narodnosti in narodnostno
mešana območja v Slovenski Istri in Prekmurju v luči socialne geografije. V:
Narodnostno mešana območja v SR Sloveniji. Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze
Edvarda Kardelja. (Geographica Slovenica, 16, str. 7-14)
74. Klemenčič, V., 1992. Slovenija in Slovenci danes ter jutri v luči socialne geografije. V:
Socialna geografija v teoriji in praksi. Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze v
Ljubljani. (Geografica Slovenica, 23, str. 37-58)
75. Klemenčič, V., 1993a. Geopolitični položaj ter teoretski in metodološki poizkus
opredelitve tipov obmejnih območij na primeru Slovenije. V: Geografski aspekti
obmejnosti in regionalnega razvoja. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za
geografijo. (Dela, 10, str. 9-18)
76. Klemenčič, V., 1993b. Narodne manjšine kot element demografske in prostorske
stvarnosti v alpsko-jadransko-panonskem prostoru. V: Geografija in narodnosti.
Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. (Geographica Slovenica, 24, str. 1932)
77. Klemenčič, V., 1994. Prostorska diferenciacija Republike Slovenije po demografskih
procesih in demografskih strukturah. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za
geografijo, 8 str.
78. Klemenčič, V., 2002. Smernice za delo odbora za manjšine pri SAZU : slovenski
kulturni prostor danes. V: Živeti z mejo : slovenski kulturni prostor danes. Ljubljana,
Odbor SAZU za preučevanje narodnih manjšin, Inštitut za narodnostna vprašanja,
Znanstveno-raziskovalno središče RS, str. 72-74.
79. Klemenčič, V., Genorio, R., 1982. Socialnogeografsko proučevanje narodnostno
mešanih ozemelj. Usmerjanje družbenega in ekonomskega razvoja v SRS in SFRJ :
poročilo o delu za leto 1982. Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze Edvarda Kardelja
v Ljubljani, tipkopis.
80. Klopčič, V., 1994. Pravice manjšin v evropskih dokumenti. V: Manjšine v prostoru AlpeJadran. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, str. 105-110.
81. Klopčič, V., 1996. Mednarodni dokumenti o varstvu narodnih manjšin in obveznosti
države Slovenije do slovenske manjšine. V: Manjšina kot subjekt. Ljubljana, Inštitut za
narodnostna vprašanja, str. 14-39.
82. Komac, M., 1982. Nekatere dileme pri proučevanju slovenskih narodnostnih manjšin. V:
Teorija in praksa, 19, 1, str. 85-93.
233
83. Komac, M., 1998. Narodne manjšine v Sloveniji (elementi destrukcije ali varnosti
nacionalne države). V: Nacionalna varnost in medetnični konflikti v Republiki Sloveniji.
Ljubljana, Visoko-policijsko varnostna šola, str. 125-171.
84. Komac, M., 2002. Politika in narodne manjšine. V: Živeti z mejo : slovenski kulturni
prostor danes. Ljubljana, Odbor SAZU za preučevanje narodnih manjšin, Inštitut za
narodnostna vprašanja, Znanstveno-raziskovalno središče RS, str. 88-94.
85. Komac, M., 2002. Varstvo manjšin : uvodna pojasnila & dokumenti. Ljubljana, Inštitut za
narodnostna vprašanja in Društvo Amnesty international Slovenije, 318 str.
86. Košmelj, B., 1983. Uvod v multivariantno analizo. Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 272
str.
87. Koter, Marek, 1993. Geographical Classifications of Ethnic Minorities. V: Geografija in
narodnosti. Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. (Geographica
Slovenica, 24, str. 123-138)
88. Krevs, M., 2001. Življenjska raven prebivalstva obmejnega območja ob meji s Hrvaško.
V: Socialnogeografska problematika obmejnih območij ob slovensko-hrvaški meji.
Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. (Dela, 16, str. 105-117)
89. Kučan, A., 1996. Dejavniki nacionalne prostorske identitete v Sloveniji : doktorska
disertacija. Ljubljana, Biotehnična fakulteta, Inštitut za krajinsko arhitekturo, 230 str.
90. Kuzmič, M., 1999. Italijanska narodna skupnost v Sloveniji po letu 1945 (v okviru
mednarodnopravnih obveznosti Republike Slovenije) : diplomsko delo. Ljubljana,
Fakulteta za družbene vede, 128 str.
91. Lük, A., 1980, Italijanska in madžarska narodnost v Socialistični Republiki Sloveniji. V:
Manjšine – most med narodi. Ljubljana, Republiški komite za informiranje, str. 25-42.
92. Malačič, J., 2003. Demografija : teorija, analiza, metode in modeli. Ljubljana,
Ekonomska fakulteta, 378 str.
93. Marušič, B., 1990. Italijansko-slovenski odnosi. V: Enciklopedija Slovenije, 4. zvezek.
94. Marušič, B., 1992. Londonski pakt. V: Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek. Ljubljana,
Mladinska knjiga, str. 322.
95. McCumber, J., 1997. Dialectical Identity in a 'Post-critical' Era : A Hegelian Reading. V:
Nations, Identities, Cultures. London, Duke University Press, str. 165-180.
96. Medica, A., 1998. Svet Evrope in varstvo manjšin : diplomsko delo. Ljubljana, Univerza
v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, 84 str.
97. Medvešek, M., 2000. Analiza vitalnosti etničnih skupnosti na obmejnih območjih
Slovenije z Madžarsko : magistrsko delo. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 247
str.
98. Mlekuž, J., 2001. Izbrani teoretski vidiki razumevanja prostora kot elementa etnične,
narodne in nacionalne identitete. Razprave in gradivo, 38-39, str. 360-377.
99. Mlinar, Z., 1990a. Prostor in sociologija. Družboslovne razprave, 7, 10, str. 3-13.
234
100. Mlinar, Z., 1990b. Od prostora krajev k prostoru tokov: prestrukturiranje ali razkroj
teritorialno-družbene organizacija? Družboslovne razprave, 7, 10, str. 15-44.
101. Mlinar, Z., 1994a. Deterritorialization and Re-territorialization of Cultural Identities. Small
societies in transition – The Case of Slovenia. Družboslovne razprave, 10, 15-16, str.
140-153.
102. Mlinar, Z., 1994b. Individuacija in globalizacija v prostoru. Ljubljana, SAZU, Razred za
zgodovinske in družbene vede, 254 str.
103. Mlinar, Z., 2005. Sociologija prostora i planiranje u Sloveniji na pragu informacijskog
društva. Sociologija sela, 43, 169(3), str. 659-690.
104. Modeen, T., 1969. The International Protection of Minorities in Europe. Åbo, Åbo
Akademi, 182 str.
105. Moore, J. N., 1974. Thailand, its People, its Society, its Culture. New Heaven, Yale
University Press, 528 str.
106. Naravno in selitveno gibanje 2005. 2006. Statistične informacije, 188, 43 str.
107. National Practices of UNECE Countries in the 2000 Round of Population and
Housing Censuses, Draft – April 2006. 2006. Geneva, United Nations Economic
Commission for Europe, 204 str.
108. Nejašmić, I., 2005. Demogeografija : stanovništvo u prostornim odnosima i procesima.
Zagreb, Školska knjiga, 283 str.
109. Neuman, W. L., 1997. Social Research Methods : Qualitative and Quantitative
approaches., London, Allyn and Bacon, str. 60-269.
110. Newman, J. L. , Matzke, G. E. , 1984. Population : Patterns, Dynamics and Prospects.
New Jersey, Prentice-Hall, 305 str.
111. Noin, D., 1993. Population Geography and Ethnicity. V: Geografija in narodnosti.
Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. (Geographica Slovenica, 24, str.
105-114)
112. Olas, L., 1991. Demografske razmere v Porabju. Geografija v šoli, 1, str. 29-31.
113. Palčič, T., 1963. Demografske razmere na narodnostno mešanem ozemlju na
Koprskem s posebnim poudarkom na italijanski narodni manjšini : diplomsko delo.
Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 41. str.
114. Parsons, T., 1975. Some Theoretical Considerations on the Nature and Trends of
Change Ethnicity. V: Ethnicity : Theory and Experience. Cambridge, Cambridge
University Press, str. 55.
115. Petrič, E., 1977. Mednarodnopravno varstvo narodnih manjšin. Maribor, Založba
Obzorja, 426 str.
116. Petronio, B. A., 1980. Položaj in vloga italijanske narodnostne skupine v SR Sloveniji :
diplomska naloga. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 105 str.
117. Pirjevec, J., 1985. Tržaški vozel : o zgodovinskih dogodkih in političnem razvoju v letih
1945-1980. Ljubljana, Adit, 88 str.
235
118. Pirjevec, J., 1995. Jugoslavija (1918-1992) : nastanek, razvoj
Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije. Koper, Založba Lipa, 461 str.
ter
razpad
119. Piry, I., Repolusk, P., 1985. Narodnostno mešano območje v Slovenski Istri. V:
Narodnostno mešana območja v SR Sloveniji. Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze
Edvarda Kardelja v Ljubljani. (Geographica Slovenica, 16, str. 33-37)
120. Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002. Ljubljana, Statistični urad RS.
(podatkovna baza, 2006-2007)
121. Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter kmečkih gospodarstev 1991.
Ljubljana, Statistični urad RS. (podatkovna baza, 2006-2007)
122. Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj, Slovenija, 31. marca 2002. 2003a.
Ljubljana, Statistični urad RS. (Statistične informacije, 92, 47 str.)
123. Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj, Slovenija, 31. marca 2002. 2003b.
Ljubljana, Statistični urad RS. (Statistične informacije, 93, 73 str)
124. Pounds, N. J. G., 1972. Political Geography. New York, Mc Graw-Hill, 146 str.
125. Prebivalstvo Slovenije 2002. 2005. Ljubljana, Statistični urad RS. (Rezultati
raziskovanj, 816, 212 str.)
126. Prebivalstvo Slovenije 2003. 2006. Ljubljana, Statistični urad RS. (Rezultati
127. Prebivalstvo Slovenije 2004 in 2005. 2007. Ljubljana, Statistični urad RS. (Rezultati
128. Pressat, R., 1969. L'analyse demographique. Paris, Presse Universitaire de France,
402 str.
129. Pressat, R., 1971. Demographie sociale. Paris, Presse Universitaire de France, 226 str.
130. Preston, S. H., Heuveline, P., Guillot, M., 2002. Demography : Measuring and
Modelling Population Processes. Oxford, Blackwell Publishers, 291 str.
131. Principles and Recommendations for Population and Housing Censuses. 1998.
New York, United Nations, Department of Economic and Social Affairs, Statistics
Division. (Statistical papers, 67/Rev.1, 113 str.)
132. Prunk, J., 1991. Kraljevina Jugoslavija. V: Enciklopedija Slovenije, 5. zvezek. Ljubljana,
Mladinska knjiga, str. 376- 378.
133. Prunk, J., 1998. Kratka zgodovina Slovenije. Ljubljana, Založba Grad, 219 str.
134. Ragin, C. C., 1989. The Comparative Method : Moving Beyond Qualitative and
Quantitative Strategies. Berkeley, University of California Press, str. 1-102.
135. Ragin, C. C., 1999. Constructing Social Research : The Unity and Diversity of Method.
London, Thousands Oaks, str. 1-130.
136. Rea, L. M., Parker, R. A., 1997. Designing and Conducting Survey Research : A
comprehensive Guide. San Francisco, Jossey-Bass Publishers, 254 str.
137. Relph, E., 1976. Place and placessness. London, Pion, str. 8-28.
236
138. Repolusk, P., 1991. Etnično-regionalni problemi italijanske narodnosti v Sloveniji.
139. Repolusk, P., Zupančič, J., 1996. Narodnostna sestava prebivalstva in regionalni
razvoj. Projekt: Možnosti regionalnega in prostorskega razvoja Spodnjega Podravja s
Prlekijo. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Oddelek za geografijo FF, 33
str.
140. Ribičič, C., 2000. Podoba parlamentarnega desetletja. Ljubljana, samozaložba, 243 str.
141. Rizman, R., 1991a. Teoretske strategije v študijah etnonacionalizma. V: Študije o
etnonacionalizmu. Ljubljana, Založba Krtina, str. 15-37.
142. Rizman, R., 1991b. Teoretske strategije v študijah etnonacionalizma. Teorija in praksa,
28, 8-9, str. 939-954.
143. Sack, R. D., 1986. Human Teritorriality : Its Theory and History. Cambridge, Cambridge
University Press, 255 str.
144. Skubic, M., 1990. Italijansko-slovenski odnosi. V: Enciklopedija Slovenije, 4. zvezek.
145. Slovenske regije v številkah. 2006. Ljubljana, Statistični urad RS, 56 str.
146. Smith, D. A., 1991a. National Identity. Reno, University of Nevada Press, 227 str.
147. Smith, D. A., 1991b. Genealogija narodov. V: Študije o etnonacionalizmu. Ljubljana,
založba Krtina, str. 51-77.
148. Social Research : Philosophy, Politics and Practice. 1993. Hammersley, M. (ur.).
London, Sage Publications, 242 str.
149. Soja, W. E., 1985. Postmodern Geographies : The Reassertion of Space in Critical
Social Theory. London, Verso, 259 str.
150. Stanovništvo po narodnosti : konačni rezultati popisa stanovništva od 15 marta
1948. 1954. Beograd, Savezni zavod za statistiku.
151. Statistični letopis RS 1992. 1992. Ljubljana, Statistični urad RS, 530 str.
152. Statistični letopis RS 2004. 2004. Ljubljana, Statistični urad RS, 650 str.
153. Strassoldo, R., 1990. Lokalna pripadnost in globalna uvrstitev. Družboslovne razprave,
7, 10, str. 64-76.
154. Sušnik, D., 2002. Varstvo manjšin v Sloveniji pred letom 1991 in po njem : diplomsko
delo. Ljubljana, fakulteta za družbene vede, 85 str.
155. Šifrer, Ž., 1956. Narodnostni sestav ozemlja LRS v času od ustanovitve Jugoslavije po
prvi svetovni vojni. Ljubljana, Zavod za statistiko. (Prikazi in študije, 2, 11, 46 str.)
156. Šircelj, M., 1991. Determinante rodnosti v Sloveniji : doktorsko delo. Ljubljana,
Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 386 str.
157. Šircelj, M., 1997. Tablice umrljivosti prebivalstva Slovenije 1980-1982 - 1994-1995.
Ljubljana, Statistični urad RS, 110 str.
237
158. Šircelj, M., 1998. Demografski razvoj Slovenije. IB revija 32, 1-2-3, str. 65-80; 32, 4-5,
str. 63-79.
159. Šircelj, M., 2004. Verska, jezikovna in narodna sestava prebivalstva Slovenije : popisi
1921-2002. Ljubljana, Statistični urad RS. (Posebne publikacije, 2, 169 str.)
160. Šircelj, M., 2004a. Tablica umrljivosti prebivalstva Slovenije 2000-2002. Ljubljana,
Statistični urad RS. (Statistične informacije, 169, 7 str.)
161. Šircelj, M., 2006. Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja. Ljubljana, Statistični urad
RS. (Posebne publikacije, 5. 110 str.)
162. Špes, M., 2001. Odnos prebivalcev obmejnih območij Slovenije do slovensko-hrvaške
državne meje. V: Socialnogeografska problematika obmejnih območij ob slovenskohrvaški meji. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. (Dela, 16, str. 89104)
163. Štebe, J., 1999. Izkoriščanje zapuščine slovenske empirične sociologije za današnje
namene v okviru sekundarne analize. Družboslovne razprave, 15, 30-31, str. 232-244.
164. Tadić, B., 1999. Etničke zajednice i međuetnički sukobi. Podgorica, Informacijsko
dokumentacijskih centar, 246 str.
165. Tatalović, S., 1995. Manjinski narodi i manjine u zapadnoj demokraciji. Zagreb,
Prosvjeta, 170 str.
166. Thornberry, P., 1991. International Law and the Rights of Minorities. Oxford, Clarendon
Press, 451 str.
167. Thornberry, P., 1993. The United Nations Declaration on the Rights of Persons
Belonging to National or Ethnic, Religious and Linguistic Minorities : Background,
Analysis and Observations. London, Minority Rights Group International, 46 str.
168. Titl, J., 1963. Socialno geografski problemi na Koprskem : doktorska disertacija.
Ljubljana, Filozofska fakulteta, oddelek za geografijo, 159 str.
169. Trewartha, T. G., 1969. A Geography of Population : World Patterns. New York, John
Wiley & Sons, 186 str.
170. Troha, N., 1996. Slovensko-italijanski odnosi v času 1945-1947. (tipkopis, str. 13-14)
171. Trstenjak, A., 1990. Psihološki aspekti asimilacije. V: Narodne manjšine. Zbornik
referatov in razprav na znanstvenem srečanju 30. in 31. marca 1989: Ljubljana, SAZU in
Medakademijski odbor za proučevanje narodnih manjšin in narodnosti, str. 63-69.
172. Tuan, Y., 1977. Space and Place : Humanistic Perspective. Minneapolis, University of
Minesota Press, 235 str.
173. Ule, M., 1997. Diskretni šarm manjšin. Družboslovne razprave, 13, 24-35, str. 9-22.
174. Urbančič, I., 2002. Jezik in kultura Slovencev v času odpiranja v Evropo. V: Narodna
identiteta in skupna evropska usoda. 36. študijski dnevi, Draga, 2001. Trst, Mladika, str.
161-179.
175. Van den Berghe, P. l., 1981. The ethnic Phenomenon. New York, Praeger, str. 15-16.
238
176. Vertot, N., Ilić, M., Dolenc, D., Žnidaršič, E., Žnidaršič, M., 1999. Priporočila za
popise prebivalstva in stanovanj okoli leta 2000 v državah Ekonomske komisije
Združenih narodov za Evropo. Ljubljana, Statistični urad RS. (Metodološko gradivo, 7,
82 str.)
177. Vrišer, I., 2002. Uvod v geografijo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za
geografijo, 414 str.
178. Weber, M., 1983. Metodologija društvenih nauka. Zagreb, Globus, 298 str.
179. Wertheimer–Baletić, A., 1999. Stanovništvo i razvoj. Zagreb, Mate, 658 str.
180. Woods, R., 1979. Population analysis in geography. London, New York, Longman, 278
str.
181. World Directory of Minorities. 1997. London, Minority Rights Group International, 840
str.
182. World Minorities : Volume 1. 1977. Ashworth, G., O'Brien, C. C. (ur.). Sunbury,
Quartermarine House, 167 str.
183. World Minorities : Volume 2. 1978. Ashworth, G., Claude, R. (ur.). Sunbury,
Quartermarine House, 159 str.
184. Zupančič, J., 1991. Etničnoregionalni problemi madžarske manjšine v Prekmurju.
185. Zupančič, J., 1993. Socialnogeografska transformacija in narodna identiteta – primer
slovenske manjšine na Koroškem (Avstrija). V: Geografija in narodnosti. Ljubljana,
Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. (Geographica Slovenica, 24, str. 65-72)
186. Zupančič, J., 1994. Ali je socialnoekonomsko in politično prestrukturiranje narodnih
manjšin pogoj njihovega preživetja – primer manjšin v Sloveniji in Slovencev v sosednjih
državah. V: Manjšine v prostoru Alpe-Jadran. Ljubljana, Inšitut za narodnostna
vprašanja, str. 90-95.
187. Zupančič, J., 2002. Geografski pogled na narodnostne manjšine. V: Živeti z mejo :
slovenski kulturni prostor danes. Ljubljana, Odbor SAZU za preučevanje narodnih
68)
188. Zupančič, J., 2002. Gospodarsko-socialni vidiki skupnega slovenskega kulturnega
prostora. V: Živeti z mejo : slovenski kulturni prostor danes. Ljubljana, Odbor SAZU za
preučevanje narodnih manjšin, Inštitut za narodnostna vprašanja, Znanstvenoraziskovalno središče RS, str. 109-114.
189. Zupančič, J., 2004. Ethnic structure of Slovenia and Slovenes in the neighbouring
countries. V: Slovenia : A Geographical Overview. Ljubljana, Zveza geografskih društev
Slovenije, str. 87-92.
190. Žagar, M., 2002. Manjšinske študije in preučevanje etničnosti v Sloveniji. V: Živeti z
mejo : slovenski kulturni prostor danes. Ljubljana, Odbor SAZU za preučevanje narodnih
61-62.
239
12.1 PRAVNI VIRI
1.
Človekove pravice : zbirka mednarodnih dokumentov. 1. del. V: Univerzalni dokumenti.
1995. Ljubljana, Društvo za Združene narode za R Slovenijo, 434 str.
2.
Deklaracija o pravicah pripadnikov narodnih ali etičnih, verskih in jezikovnih manjšin. V:
Univerzalni dokumenti. 1995. Ljubljana, Društvo za Združene narode za Republiko
Slovenijo, str. 113.
3.
Instrument Srednjeevropske pobude za varstvo manjšinskih pravic. 1996. Trieste,
Center for Information and Documentation, 4 str.
4.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin usklajena s protokolom št.
11, s protokolom in protokoli št. 4, 6, 7. 1994. Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, 741, str. 33.
5.
Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin. 1998. Uradni list RS, Mednarodne
pogodbe, 4, str. 34.
6.
Pariška mirovna pogodba : integralno prevodno besedilo Mirovne pogodbe z Italijo.
1997. Ljubljana, Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, 120 str.
7.
Parliamentary Assembly Recommendation 1134 on the Reights of Minorities. 1990.
Strassbourg, Council of Europe, 2 str.
8.
Statut Mestne občine Koper (uradno prečiščeno besedilo). 2006. Uradni list, 67, str.
7106.
9.
Statut občine Izola. 1999. Mandrač, Uradne objave, 15.
10. Statut občine Piran. 1995. Primorske novice, Uradne objave, 8.
11. Statut občine Piran. 1996 : spremembe in dopolnitve. Uradni list, 7, 611-612.
12. Statut občine Piran. 2004 : spremembe in dopolnitve. Primorske novice, Uradne objave,
15.
13. Ustava Republike Slovenije. Uradni list RS, št. 33/91, 42/1997 (sprememba 68. člena) in
66/2000 (dopolnitev 80. člena), 69/2004.
14. Zakon o popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v letu 2002. 2000. Uradni list,
66, str. 8204-8207.
15. Zakon o popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v letu 2002 : sprememebe in
dopolnitve. 2001. Uradni list, 26, str. 2774-2776.
16. Zakon o samoupravnih narodnih skupnostih. 1994. Uradni list RS, 65, str. 3643-3644.
17. Zakon o varstvu osebnih podatkov, 1999. Uradni list RS, 59, str. 7534-7539.
18. Splošna deklaracija o človekovih pravicah, 10. 12. 1948. V: Dokumenti človekovih
pravic. Ljubljana, Mirovni inštitut, Amnesty International Slovenije, 823 str.
19. Council Directive 2000/43/EC of 29 June 2000 implementing the principle of equal
treatment between persons irrespective of racial or ethnic origin. 2000. Official Journal
180, 19/7/2000, str. 22–26.
240
20. Council Directive 2000/78/EC of 27 November 2000 establishing a general framework
for equal treatment in employment and occupation. 2000. Official Journal 303,
02/12/2000, str. 16–22.
12.2 SVETOVNI SPLET
1.
Podatkovni portal Evropskega statističnega urada - Data, Population, Population
Projections. URL: http://epp.eurostat.ec.europa (citirano 21. 4. 2007)
2.
Podatkovni portal Statističnega urada RS - SI-STAT, Demografsko in socialno področje.
URL: www.stat.si (citirano 21. 4. 2007)
3.
Podatkovni portal Statističnega urada RS - SI-STAT, Demografsko in socialno področje,
Projekcije. URL: www.stat.si (citirano 21. 4. 2007)
4.
Popisni vprašalniki držav Evrope. URL:
http://unstats.un.org/unsd/demographic/sources/census/censusquest.htm (citirano 8. 6.
2006)
5.
Recommendations for the 2010 Censuses of Population and Housing. Draft – 4 October
2005, 2005. United Nations Economic Commission for Europe and the Statistical Office
of the European Communities. URL:
http://www.unece.org/stats/documents/ece/ces/ge.41/2005/wp.1.e.pdf (citirano 25. 3.
2006)
6.
Spletna stan Popisa 2002, Statistični urad RS. URL:
www.stat.si/popis2002/si/teritorij.html (citirano 8. 3. 2007)
7.
Spletna stan Statističnega urada RS. URL: www.stat.si (citirano 2006-2007)
241
13 SEZNAM PRILOG
Priloga 1: Prebivalstvo italijanske narodnosti po starosti in spolu, Popis 1991 in 2002 in
ocenjeno število prebivalcev italijanske narodnosti v obdobju 1992-2001 in 2003-2005,
Slovenija
250
Priloga 2: Prebivalci z italijanskim maternim jezikom po starosti in spolu, Popis 1991 in 2002
in ocenjeno število prebivalcev z italijanskim maternim jezikom po starosti in spolu v obdobju
1992-2001 in 2003-2005, Slovenija
253
13.1 SEZNAM PREGLEDNIC
Preglednica 1:
Klasifikacija sodobnih manjšin na osnovi etnično-teritorialnih odnosov
22
Preglednica 2: Prebivalstvo Slovenije, ki je/ni spremenilo prvotno izjavo o narodni/etnični
pripadnosti (absolutne vrednosti in strukturni deleži), popisani leta 1991 in 2002
36
Preglednica 3: Prebivalstvo Slovenije po narodni pripadnosti (strukturni deleži), Slovenija,
popisi 1953, 1961, 1971, 1981, 1991 in 2002
39
Preglednica 4: Popisna vprašanja, ki so bila vsebinsko povezana z narodno pripadnostjo,
veroizpovedjo in jezikom, ozemlje Slovenije, popisi 1921-2002
44
Preglednica 5: Izjave o narodni/etnični pripadnosti in veroizpovedi (absolutne vrednosti in
strukturni deleži), Slovenija, Popis 2002
46
Preglednica 6: Zbiranje podatkov o narodni pripadnosti ob popisih prebivalstva okrog leta
1990 in 2000 v izbranih evropskih državah
48
Preglednica 7: Zbiranje podatkov o etnični pripadnosti ob popisih prebivalstva okrog leta
1990 in 2000 v izbranih evropskih državah
50
Preglednica 8: Zbiranje podatkov o jeziku(-ih) ob popisih prebivalstva okrog leta 1990 in
2000 v izbranih evropskih državah
53
Preglednica 9: Zbiranje podatkov o veroizpovedi ob popisih prebivalstva okrog leta 1990 in
2000 v izbranih evropskih državah
56
Preglednica 10: Zbirke podatkov, ki vsebujejo tudi podatke o narodni pripadnosti v izbranih
evropskih državah 60
Preglednica 11: Prebivalci Slovenije s prvim prebivališčem v Italiji po državi prve priselitve in
državljanstvu, Popis 2002
65
Preglednica 12: Prebivalci Slovenije rojeni v Italiji po letu priselitve, Popis 2002
65
Preglednica 13: Iz tujine priseljeni državljani Republike Slovenije po državah prejšnjega
prebivališča in priseljeni tujci, Slovenija, 1991-2005
67
Preglednica 14: V tujino odseljeni državljani Republike Slovenije po državah bodočega
prebivališča in odseljeni tujci, Slovenija, 1991-2005
68
Preglednica 15: Selitvena sprememba (prirast, upad) s tujino - državljanov Republike
Slovenije in tujcev, Slovenija, 1991-2005
69
Preglednica 16: Priselitve tujcev v Slovenijo po državi državljanstva, 1995-2005
70
Preglednica 17: Neuparjeni zapisi statističnega raziskovanja rojeni v obdobju 2001-2005 s
Popisom 2002 (absolutne vrednosti in strukturni deleži)
72
Preglednica 18: Neuparjenih zapisi statističnega raziskovanja rojeni v obdobju 1991-2000 s
Popisom 2002 (absolutne vrednosti in strukturni deleži)
72
242
Preglednica 19: Neuparjeni zapisi statističnega raziskovanja umrli s Popisom 1991 in 2002
(absolutne vrednosti in strukturni deleži)
73
Preglednica 20: Prebivalstvo opredeljeno po narodni pripadnosti, obalne občine, Slovenija,
Popis 1991 in 200 2
86
Preglednica 21: Prebivalstvo in prebivalstvo italijanske narodnosti na etnično mešanem
območju Slovenske Istre (absolutne vrednosti in strukturni deleži), 1961-2002
87
Preglednica 22: Razlike v številu po narodni pripadnosti za Italijane opredeljenega
prebivalstva v Republike Slovenije, Popis 2002 in analiza Vlade Republike Slovenije (29. 7.
2004)
92
Preglednica 23: Absolutna in relativna sprememba števila prebivalcev italijanske narodnosti
v Sloveniji med popisi 1961-2002
98
Preglednica 24: Absolutna in relativna sprememba števila prebivalcev z italijanskim
maternim jezikom med popisi 1971-2002, Slovenija
99
Preglednica 25: Povprečna letna sprememba števila prebivalcev italijanske narodnosti po
spolu in starosti, Slovenija , Popis 1991 in 2002
100
Preglednica 26: Povprečna letna sprememba števila prebivalcev z italijanskim maternim
jezikom po spolu in starosti, 1991-2002
101
Preglednica 27: Indeks rasti/upada prebivalstva in prebivalstva italijanske narodnosti,
obalne občine (upravne enote) in njihova narodno mešana območja, Slovenija, Popisi 19612002
102
Preglednica 28: Prebivalstvo italijanske narodnosti, prebivalstvo z italijanskim maternim
jezikom in prebivalstvo z italijanskim in slovenskim pogovornim jezikom v družini in okolju
(absolutne vrednosti in strukturni deleži), obalne občine (upravne enote), Slovenija, Popis
1991 in 2002
108
Preglednica 29: Prebivalstvo Slovenije s slovenskim maternim jezikom in italijanskim
pogovornim jezikom v družini ter prebivalstvo Slovenije z italijanskim maternim jezikom ter
italijanskim oziroma slovenskim pogovornim jezikom v družini, obalne občine, Slovenija,
Popis 2002
110
Preglednica 30: Gostota prebivalstva in prebivalstva italijanske narodnosti v obalnih občinah
(upravnih enotah) in na njihovih narodno mešanih območjih, Slovenija, Popis 1991 in 2002
113
Preglednica 31: Prebivalstvo italijanske narodnosti, prebivalstvo z italijanskim maternim
jezikom in prebivalstvo z italijanskim pogovornim jezikom, obalne občine (upravne enote),
Slovenija, Popis 1981, 1991 in 2002
118
Preglednica 32: Nataliteta (živorojeni na 1000 prebivalcev Slovenije), nataliteta prebivalstva
italijanske narodnosti in nataliteta prebivalstva z italijanskim maternim jezikom, Slovenija,
1991-2005
124
Preglednica 33: Splošna stopnja splošne rodnosti prebivalstva, prebivalstva italijanske
narodnosti in prebivalstva z italijanskim maternim jezikom, Slovenija, 1991-2005
126
Preglednica 34: Splošna stopnja zakonske rodnosti prebivalstva, prebivalstva italijanske
narodnosti in prebivalstva z italijanskim maternim jezikom, Slovenija, 2001-2005
128
Preglednica 35: Splošna stopnja zunajzakonske rodnosti prebivalstva, prebivalstva
italijanske narodnosti in prebivalstva z italijanskim maternim jezikom, Slovenija, 2001-2005
129
Preglednica 36: Starostno-specifične stopnje splošne rodnosti prebivalk, prebivalk
italijanske narodnosti in prebivalk z italijanskim maternim jezikom, Slovenija, 1991-2005 132
243
Preglednica 37: Starostno-specifične stopnje zakonske in zunajzakonske rodnosti prebivalk,
prebivalk italijanske narodnosti in prebivalk z italijanskim maternim jezikom, Slovenija, 19912005
133
Preglednica 38: Povprečna celotna stopnja rodnosti, bruto stopnje obnavljanja in neto
stopnje obnavljanja prebivalk, prebivalk italijanske narodnosti in prebivalk z italijanskim
maternim jezikom, Slovenija,1991-2005
140
Preglednica 39: Končno potomstvo izbranih skupin prebivalk iz generacij 1936-1961,
Slovenija, obalne občine (upravne enote), Slovenija, Popis 1981, 1991 in 2002
142
Preglednica 40: Končno potomstvo izbranih skupin prebivalk, generacij 1957-1961, obalne
občine, Popis 2002
142
Preglednica 41: Končno potomstvo prebivalk, generacij 1957-1961, glede na narodnost,
materni jezik in pogovorni jezik, Slovenija, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
144
Preglednica 42: Splošne stopnje umrljivosti prebivalstva, prebivalstva italijanske narodnosti
in prebivalstva z italijanskim maternim jezikom po spolu, Slovenija, 1991-2005
151
Preglednica 43: Stopnje umrljivosti prebivalstva, prebivalstva italijanske narodnosti in
prebivalstva z italijanskim maternim jezikom po spolu, Slovenija, 1992-2005 (brez 2002) 160
Preglednica 44: Stopnje umrljivosti in standardizirane stopnje umrljivosti prebivalstva,
prebivalstva italijanske narodnosti in prebivalstva z italijanskim maternim jezikom po spolu,
Slovenija, 1992 in 2005
162
Preglednica 45: Naravna sprememba in stopnja naravne spremembe prebivalstva,
prebivalstva italijanske narodnosti, prebivalstva z italijanskim maternim jezikom (absolutne
vrednosti in strukturni deleži), Slovenija, 1991-2005
168
Preglednica 46: Vitalni indeks prebivalstva, prebivalstva italijanske
narodnosti
in
171
Preglednica 47: Indeks vitalitete prebivalstva, prebivalstva italijanske
narodnosti
in
173
Preglednica 48: Priseljeno prebivalstvo s prvim prebivališčem v Italiji po narodni pripadnosti
175
Preglednica 49: Priseljeno prebivalstvo s prvim prebivališčem v Italiji po maternem jeziku
176
Preglednica 50: Priseljeno prebivalstvo s prvim prebivališčem v Italiji po narodni pripadnosti
in maternem jeziku glede na območje priselitve, Slovenija, Popis 2002
176
Preglednica 51: Prebivalci Slovenije italijanske narodnosti s prvim prebivališčem po rojstvu
v Italiji po vzroku ter obdobju priselitve, Slovenija, Popis 2002
178
Preglednica 52: Priselitve prebivalstva v obalne občine v obdobju 1945-2001 iz bivših
jugoslovanskih republik, Slovenija, Popis 2002
180
Preglednica 53: Koeficient maskulinitete prebivalstva, prebivalstva italijanske narodnosti,
prebivalstva z italijanskim maternim jezikom in prebivalstva z italijanskim pogovornim jezikom
po izbranih starostnih skupinah, Slovenija, Popis 1991, 2002
186
Preglednica 54: Povprečna starost prebivalstva slovenske narodnosti in prebivalstva
188
Preglednica 55: Povprečna starost prebivalstva s slovenskim maternim jezikom in
prebivalstva z italijanskim maternim jezikom po spolu, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
189
Preglednica 56: Povprečna starost prebivalstva s slovenskim pogovornim jezikom in
prebivalstva z italijanskim pogovornim jezikom po spolu, obalne občine, Slovenija, Popis
2002
190
244
Preglednica 57: Delež otrok in mladih v prebivalstvu Slovenije, v prebivalstvu italijanske
narodnosti, v prebivalstvu z italijanskim maternim jezikom in v prebivalstvu z italijanskim
196
Preglednica 58: Delež otrok in mladih v prebivalstvu Slovenije, v prebivalstvu italijanske
pogovornim jezikom, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
197
Preglednica 59: Indeks staranja prebivalstva Slovenije, prebivalstva slovenske narodnosti,
prebivalstva italijanske narodnosti, prebivalstva z italijanskim maternim jezikom in
prebivalstva z italijanskim pogovornem jeziku, Slovenija, Popis 1981, 1991 in 2002
199
Preglednica 60: Indeks staranja prebivalstva slovenske narodnosti, prebivalstva italijanske
pogovornem jeziku, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
200
Preglednica 61: Koeficienti starostne odvisnosti prebivalstva, prebivalstva italijanske
205
Preglednica 62: Delež žensk in delež žensk v rodni dobi v prebivalstvu ter delež žensk v
rodni dobi od vseh žensk v prebivalstvu, v prebivalstvu italijanske narodnosti, v prebivalstvu z
italijanskim maternim jezikom in prebivalstvu z italijanskim pogovornim jezikom, Slovenija,
Popis 1991 in 2002
206
Preglednica 63: Aktivno prebivalstvo (staro 15-64 let) in aktivno prebivalstvo italijanske
narodnosti, Slovenija (absolutne vrednosti in strukturni deleži), Popis 1991, 2002
208
Preglednica 64: Izobrazbena sestava prebivalstva italijanske narodnosti po spolu (strukturni
deleži), obalne občine, Slovenija, Popis 2002
215
Preglednica 65: Prebivalstvo, prebivalstvo italijanske narodnosti in prebivalstvo z
italijanskim maternim jezikom, ki se izobražuje, po izbranih starostnih skupinah (absolutne
vrednosti in strukturni deleži), Slovenija, Popis 2002
216
245
13.2 SEZNAM SLIK
Slika 1:
Starostna piramida: prebivalstvo Slovenije, Popis 2002
38
Slika 2: Starostna piramida: po narodni/etnični pripadnosti opredeljeno prebivalstvo
Slovenije, Popis 2002
38
Slika 3: Po narodni pripadnosti opredeljeni za Italijane na ozemlju Republike Slovenije ob
popisih od 1880 do 2002
94
Slika 4: Prebivalstvo na ozemlju Republike Slovenije narodno opredeljeno za Italijane in
prebivalstvo z italijanskim maternim jezikom ob izbranih popisih od 1921 do 2002
95
Slika 5: Površinsko-populacijski diagram
Piran/Pirano, Slovenija, Popis 2002
za
občine
Izola/Isola,
Koper/Capodistria,
112
Slika 6: Starostno-specifične stopnje splošne rodnosti prebivalk, prebivalk italijanske
132
Slika 7: Starostno-specifične stopnje zakonske rodnosti prebivalk, prebivalk italijanske
134
Slika 8: Starostno-specifične stopnje zunajzakonske rodnosti prebivalk, prebivalk
italijanske narodnosti in prebivalk z italijanskim maternim jezikom, Slovenija, 1991-2005 134
Slika 9: Povprečna starost mater ob rojstvu otrok: prebivalk Slovenije, prebivalk italijanske
135
Slika 18: Splošne stopnje umrljivosti prebivalstva italijanske narodnosti po spolu, Slovenija,
1992-2005 (brez leta 2002)
153
Slika 19: Splošne stopnje umrljivosti prebivalstva z italijanskim maternim jezikom po spolu,
Slovenija, 1992-2005 (brez leta 2002)
154
Slika 20: Splošne stopnje umrljivosti prebivalstva po spolu, Slovenija, 1991-2005
155
Slika 21: Starostno-specifične stopnje umrljivosti prebivalstva po spolu, Slovenija, 1992,
2005
157
Slika 22: Starostno-specifične stopnje umrljivosti prebivalstva italijanske narodnosti po
spolu, Slovenija, 1992, 2005
158
Slika 23: Starostno-specifične stopnje umrljivosti prebivalstva z italijanskim maternim
jezikom po spolu, Slovenija, 1992, 2005
158
Slika 24: Starostno-specifične stopnje umrljivosti prebivalstva in prebivalstva italijanske
narodnosti po spolu, Slovenija, 1992-2005 (brez leta 2002)
159
Slika 25: Starostno-specifične stopnje umrljivosti prebivalstva in prebivalstva z italijanskim
maternim jezikom po spolu, Slovenija, 1992-2005 (brez leta 2002)
160
Slika 26: Povprečna starost umrlih po spolu, Slovenija, 1991-2005
165
Slika 27: Povprečna starost umrlih italijanske narodnosti po spolu, Slovenija, 1992-2005
(brez 2002)
166
Slika 28: Povprečna starost umrlih z italijanskim maternim jezikom po spolu, Slovenija,
1992-2005 (brez 2002)
166
Slika 29: Naravno gibanje prebivalstva (na 1000 prebivalcev), Slovenija, 1954-2005
169
Slika 30: Naravni prirast na 1000 prebivalcev, EU-25, 2004
169
Slika 31: Vitalni indeks prebivalstva, prebivalstva italijanske narodnosti in prebivalstva z
italijanskim maternim jezikom, Slovenija, 1991-2005
171
246
Slika 32: Struktura opredeljenih za Italijane s prvim prebivališčem po rojstvu v Italiji po
vzrokih priselitve v naselje, Slovenija, Popis 2002
177
Slika 33: Delež prebivalstva italijanske narodnosti, ki od rojstva živi v naselju prebivališča in
delež prebivalstva italijanske narodnosti priseljenega v naselje prebivališča, Slovenija, Popis
2002
179
Slika 34: Delež prebivalstva italijanske narodnosti, ki od rojstva živi v naselju prebivališča in
delež prebivalstva italijanske narodnosti priseljenega v naselje prebivališča, obalne občine,
179
Slika 35: Struktura priseljenih v občino Izola/Isola v obdobju 1945-2001 po državi priselitve,
181
Slika 36: Struktura priseljenih v občino Koper/Capodistria v obdobju 1945-2001 po državi
181
Slika 37: Struktura priseljenih v občino Koper/Capodistria v obdobju 1945-2001 po državi
182
Slika 38: Povprečna starost prebivalstva slovenske narodnosti in prebivalstva italijanske
narodnosti po spolu, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
189
Slika 39: Povprečna starost prebivalstva s slovenskim maternim jezikom in prebivalstva z
italijanskim maternim jezikom po spolu, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
190
Slika 40: Povprečna starost prebivalstva s slovenskim pogovornim jezikom in prebivalstva z
italijanskim pogovornim jezikom po spolu, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
191
Slika 41: Starostni piramidi: za prebivalstvo Slovenije in prebivalstvo z italijanskim maternim
jezikom, Slovenija, Popis 1981
192
Slika 42: Starostni piramidi: za prebivalstvo Slovenije in prebivalstvo italijanske narodnosti,
193
Slika 43: Starostni piramidi: za prebivalstvo Slovenije in prebivalstvo italijanske narodnosti,
194
Slika 44: Delež otrok, starih 0-14 let, v prebivalstvu Slovenije, v prebivalstvu italijanske
197
Slika 45: Delež mladih, starih 15-29 let, v prebivalstvu Slovenije, v prebivalstvu italijanske
198
Slika 46: Struktura prebivalstva in prebivalstva italijanske narodnosti glede na aktivnost,
209
Slika 47: Struktura prebivalstva in prebivalstva italijanske narodnosti glede na aktivnost,
obalne občine, Slovenija, Popis 2002
210
Slika 48: Struktura zaposlenih in samozaposlenih v prebivalstvu in prebivalstvu italijanske
narodnosti glede na sektor dejavnosti, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
211
Slika 49: Izobrazbena sestava prebivalstva, prebivalstva slovenske narodnosti, prebivalstva
italijanske narodnosti in prebivalstva z italijanskim maternim jezikom (starost 15 let ali več),
213
Slika 50: Izobrazbena sestava prebivalstva, prebivalstva obalnih občin in prebivalstva
italijanske narodnosti v obalnih občinah (starost 15 let ali več), Slovenija, Popis 2002
214
Slika 51: Prebivalstvo, prebivalstvo italijanske narodnosti in prebivalstvo z italijanskim
maternim jezikom, staro 19 let ali več, ki se izobražuje glede na izobraževanje v Sloveniji ali
v tujini, Slovenija, Popis 2002
216
247
Slika 52: Prebivalstvo Slovenije, prebivalstvo italijanske narodnosti in prebivalstvo z
italijanskim maternim jezikom, ki se izobražuje in je staro 19 let ali več po pridobljeni
izobrazbi po končanem izobraževanju, Slovenija, Popis 2002
218
248
13.3 SEZNAM KART
Karta 1: Naselja občin Izola/Isola, Koper/Capodistria in Piran/Pirano, ki so po statutih občin
s statusom narodno mešana
77
Karta 2: Prebivalstvo opredeljeno po narodni
pripadnosti
v
občinah
Izola/Isola,
88
Karta 3: Prebivalstvo opredeljeno po narodni
pripadnosti
v
občinah
Izola/Isola,
89
Karta 4: Indeks rasti/upada prebivalstva in prebivalstva italijanske narodnosti, ozemlje
obalnih občin in njihovih narodno mešanih območij, Popis 1961, 1971
103
104
105
106
Karta 8: Gostota prebivalstva in prebivalstva italijanske narodnosti v občinah Izola/Isola,
Koper/Capodistria in Piran/Pirano, Popis 2002
115
Karta 9: Delež prebivalstva v mestnih naseljih in naseljih mestnih območij ter delež
prebivalstva v nemestnih naseljih, občine Izola/Isola, Koper/Capodistria, Piran/Pirano, Popis
2002
116
Karta 10: Indeks staranja prebivalstva slovenske narodnosti in prebivalstva italijanske
narodnosti, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
201
Karta 11: Indeks staranja prebivalstva s slovenskim maternim jezikom in prebivalstva z
italijanskim maternim jezikom, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
202
Karta 12: Indeks staranja prebivalstva s slovenskim pogovornim jezikom in prebivalstva z
italijanskim pogovornim jeziku, obalne občine, Slovenija, Popis 2002
203
249
42
44
58
91
62
101
102
107
83
88
127
127
154
137
63
73
67
67
1571
ženske
95
102
118
158
132
184
205
211
162
155
234
228
270
239
135
119
88
55
2895
skupaj
53
58
60
67
70
83
103
104
79
67
107
101
116
102
72
46
21
15
1360
moški
1992
40
43
56
85
62
97
98
105
84
90
122
122
149
134
67
74
64
40
1535
ženske
90
97
113
150
131
176
198
207
162
158
225
220
264
233
140
121
86
54
2832
skupaj
50
54
58
65
69
79
100
102
78
69
103
98
114
100
73
47
22
14
1333
moški
1993
38
42
53
80
61
94
93
102
85
91
117
117
145
130
71
75
62
40
1499
ženske
85
93
108
142
129
169
190
202
163
162
217
212
257
228
144
124
84
53
2768
skupaj
48
51
55
62
68
75
97
100
78
71
100
95
112
98
74
49
22
14
1305
moški
1994
35
40
51
74
61
90
89
100
85
93
112
112
140
127
75
77
59
39
1462
ženske
80
88
103
134
127
162
182
198
164
166
209
204
250
223
149
127
82
52
2704
skupaj
45
48
52
60
66
72
93
99
78
73
97
92
110
96
74
50
23
13
1278
moški
1995
250
33
39
49
68
61
86
84
97
86
95
107
107
135
123
79
78
57
39
1426
ženske
Viri: Statistični urad RS, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter kmečkih gospodarstev 1991, lastni izračuni.
2)
58
62
65
75
72
90
111
108
78
63
115
109
123
107
68
43
23
23
1388
moški
1991
Za leto 1991 so podatki preračunani po metodologiji popisa 2002, in sicer tako, da so odšteti t. i. zdomci.
Seštevki po spolu se zaradi zaokroževanja ne ujemajo vedno s skupaj, razen za popisni leti 1991 in 2002.
100
106
123
166
134
191
213
215
161
151
242
236
277
244
131
116
90
90
0-4
5-9
10-14
15-19
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
50-54
55-59
60-64
65-69
70-74
75-79
80-84
85 +
1)
2959
skupaj
Skupaj
Starost
(leta)
Priloga 1: Prebivalstvo italijanske narodnosti po starosti in spolu, Popis 1991 in 2002 in ocenjeno število prebivalcev italijanske
narodnosti v obdobju 1992-2001 in 2003-2005, Slovenija
2640
75
84
98
126
125
154
174
194
164
170
200
196
243
218
153
129
80
51
0-4
5-9
10-14
15-19
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
50-54
55-59
60-64
65-69
70-74
75-79
80-84
85 +
skupaj
Skupaj
Starost
(leta)
42
44
50
58
65
68
90
97
78
75
94
89
108
94
75
51
24
12
1250
moški
1996
31
38
46
63
60
82
80
95
87
96
102
102
131
120
83
79
54
39
1390
ženske
71
79
94
118
124
147
167
190
165
173
192
187
237
212
158
132
79
51
2577
skupaj
39
41
47
55
63
64
87
95
78
77
90
85
106
93
75
53
24
11
1223
moški
1997
29
37
44
57
60
79
75
92
88
98
96
97
126
116
86
80
52
39
1354
ženske
66
75
89
110
122
139
159
186
165
177
183
179
230
207
162
134
77
50
2513
skupaj
37
38
45
53
62
61
84
93
78
79
87
82
104
91
76
54
25
11
1195
moški
1998
27
36
41
52
59
75
71
90
89
99
91
92
122
113
90
81
49
39
1318
ženske
61
70
84
102
120
132
151
182
166
181
175
171
223
202
167
137
75
49
2449
skupaj
34
35
42
50
61
57
80
92
77
81
84
79
102
89
76
56
26
10
1168
moški
1999
25
35
39
46
59
71
66
87
90
101
86
87
117
109
94
82
47
39
1282
ženske
56
66
79
94
118
125
143
177
167
185
167
163
216
197
171
140
73
48
2385
skupaj
31
31
40
48
59
54
77
90
77
83
80
76
100
87
77
57
26
9
1140
moški
2000
251
22
33
37
40
59
67
62
85
90
103
81
82
112
106
98
84
44
38
1245
ženske
Prebivalstvo italijanske narodnosti po starosti in spolu, Popis 1991 in 2002 in ocenjeno število prebivalcev italijanske narodnosti v
obdobju 1992-2001 in 2003-2005, Slovenija (nadaljevanje)
2322
51
61
74
86
117
117
136
173
167
188
158
155
210
191
176
142
71
47
0-4
5-9
10-14
15-19
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
50-54
55-59
60-64
65-69
70-74
75-79
80-84
85 +
skupaj
Skupaj
Starost
(leta)
29
28
37
46
58
50
74
88
77
86
77
73
97
85
77
59
27
9
1113
moški
2001
20
32
34
35
58
64
57
82
91
104
76
77
108
102
102
85
42
38
1209
ženske
46
57
69
78
115
110
128
169
168
192
150
147
203
186
180
145
69
46
2258
skupaj
28
26
37
49
57
50
75
89
76
86
79
75
100
87
74
59
30
8
1085
moški
2002
18
31
32
29
58
60
53
80
92
106
71
72
103
99
106
86
39
38
1173
ženske
41
53
64
70
113
103
120
165
169
196
142
139
196
181
184
148
67
45
2194
skupaj
25
23
34
47
56
46
72
87
76
88
76
72
98
85
75
60
31
7
1057
moški
2003
16
30
30
23
58
56
49
78
93
108
66
67
98
96
110
87
36
38
1137
ženske
36
48
59
62
112
95
113
161
169
199
133
131
190
175
189
150
65
44
2131
skupaj
23
19
32
44
54
43
68
86
76
90
72
69
96
83
75
62
31
7
1030
moški
2004
14
29
27
18
57
53
44
75
94
109
61
62
94
92
114
88
34
38
1101
ženske
31
44
54
54
110
88
105
156
170
203
125
123
183
170
193
153
63
43
2067
skupaj
20
16
29
42
53
39
65
84
75
92
69
66
94
82
76
63
32
6
1002
moški
2005
252
11
27
25
12
57
49
40
73
94
111
56
57
89
89
118
90
31
37
1064
ženske
Prebivalstvo italijanske narodnosti po starosti in spolu, Popis 1991 in 2002 in ocenjeno število prebivalcev italijanske narodnosti v
obdobju 1992-2001 in 2003-2005, Slovenija (nadaljevanje)
50
50
79
104
79
126
125
164
123
125
172
174
191
182
90
97
81
48
2065
ženske
119
121
157
170
172
240
253
312
262
242
319
309
341
317
183
161
112
73
3871
skupaj
69
71
78
66
93
114
128
148
139
117
147
135
150
135
93
64
31
25
1810
moški
1992
48
50
77
99
79
123
121
161
126
132
169
170
189
183
98
103
81
49
2062
ženske
113
118
155
164
170
232
246
308
265
254
318
303
340
317
195
170
113
73
3860
skupaj
65
68
78
66
91
109
125
146
139
122
148
133
151
135
97
67
32
24
1802
moški
1993
46
49
76
94
80
120
116
159
128
139
167
165
187
183
105
108
80
50
2058
ženske
108
115
152
159
169
225
238
304
267
265
316
296
339
318
206
178
114
74
3849
skupaj
62
66
77
65
90
105
121
145
139
127
149
131
152
134
101
70
33
24
1795
moški
1994
45
49
74
88
80
117
112
156
131
145
164
161
185
184
113
114
80
52
2055
ženske
103
112
150
153
168
218
230
300
270
277
314
290
338
318
217
186
115
75
3838
skupaj
124
124
160
176
173
247
261
316
259
230
321
316
342
317
172
153
111
72
3882
moški
1995
253
74
74
81
72
94
121
136
152
136
105
149
142
151
135
82
56
30
24
1817
ženske
Viri: Statistični urad RS, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj ter kmečkih gospodarstev 1991, lastni izračuni.
2)
74
74
81
72
94
121
136
152
136
105
149
142
151
135
82
56
30
24
1817
moški
1991
Za leto 1991 so podatki preračunani po metodologiji popisa 2002, in sicer tako, da so odšteti t. i. zdomci.
Seštevki po spolu se zaradi zaokroževanja ne ujemajo vedno s skupaj, razen za popisni leti 1991 in 2002.
124
124
160
176
173
247
261
316
259
230
321
316
342
317
172
153
111
72
0-4
5-9
10-14
15-19
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
50-54
55-59
60-64
65-69
70-74
75-79
80-84
85 +
1)
3882
skupaj
Skupaj
Starost
(leta)
Priloga 2: Prebivalci z italijanskim maternim jezikom po starosti in spolu, Popis 1991 in 2002 in ocenjeno število prebivalcev z
italijanskim maternim jezikom po starosti in spolu v obdobju 1992-2001 in 2003-2005, Slovenija
3827
98
109
147
147
167
211
222
296
273
289
313
283
337
318
229
195
116
75
0-4
5-9
10-14
15-19
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
50-54
55-59
60-64
65-69
70-74
75-79
80-84
85 +
skupaj
Skupaj
Starost
(leta)
55
61
75
64
87
96
114
142
140
137
151
126
153
133
108
75
36
22
1780
moški
1996
41
48
71
78
80
111
104
151
136
159
159
153
181
185
129
125
80
54
2048
ženske
92
106
145
141
165
203
215
291
276
301
311
277
335
318
240
203
116
76
3817
skupaj
51
58
74
63
85
92
111
141
140
142
152
124
154
133
112
78
37
22
1772
moški
1997
39
47
69
73
81
109
99
148
139
166
157
148
180
186
136
131
79
55
2044
ženske
87
103
142
135
164
196
207
287
279
313
310
270
334
318
252
212
117
76
3806
skupaj
48
56
73
62
83
88
108
139
140
147
153
122
155
132
115
81
38
21
1765
moški
1998
37
47
68
68
81
106
95
146
141
173
154
144
178
186
144
136
79
56
2041
ženske
82
100
140
129
163
189
199
283
282
325
308
264
333
318
263
220
118
77
3795
skupaj
45
53
72
62
82
83
104
138
140
152
154
120
156
132
119
83
39
21
1757
moški
1999
35
46
66
63
81
103
91
143
144
180
152
140
176
187
152
142
79
57
2037
ženske
77
97
137
124
162
182
191
279
284
336
306
257
332
319
274
228
119
78
3784
skupaj
41
51
71
61
80
79
101
136
140
157
155
117
156
132
122
86
40
20
1750
moški
2000
254
34
46
64
57
81
100
87
140
147
186
149
136
174
188
160
148
79
59
2034
ženske
Prebivalci z italijanskim maternim jezikom po starosti in spolu, Popis 1991 in 2002 in ocenjeno število prebivalcev z italijanskim
maternim jezikom po starosti in spolu v obdobju 1992-2001 in 2003-2005, Slovenija (nadaljevanje)
3773
71
94
135
118
160
174
184
275
287
348
305
251
331
319
286
237
120
78
0-4
5-9
10-14
15-19
20-24
25-29
30-34
35-39
40-44
45-49
50-54
55-59
60-64
65-69
70-74
75-79
80-84
85 +
skupaj
Skupaj
Starost
(leta)
38
48
70
60
79
74
97
135
140
162
156
115
157
131
126
89
42
20
1742
moški
2001
32
45
63
52
82
97
82
138
149
193
147
131
172
188
167
153
78
60
2030
ženske
66
91
132
112
159
167
176
271
290
360
303
244
330
319
297
245
121
79
3762
skupaj
36
46
71
65
77
73
98
136
138
160
159
117
160
130
122
86
43
18
1735
moški
2002
30
45
61
47
82
94
78
135
152
200
144
127
170
189
175
159
78
61
2027
ženske
61
88
129
106
158
160
168
267
293
372
301
237
329
319
308
253
122
80
3751
skupaj
33
43
70
64
75
69
95
135
138
165
160
115
161
130
126
89
44
17
1728
moški
2003
28
45
59
42
82
91
74
132
155
207
141
123
168
190
183
165
78
62
2024
ženske
55
85
127
100
156
152
161
263
296
384
300
231
328
319
320
262
123
80
3740
skupaj
29
41
69
64
74
64
91
133
138
170
161
112
162
129
129
91
45
17
1720
moški
2004
26
44
58
37
83
88
69
130
157
214
139
118
166
190
190
170
77
63
2020
ženske
50
82
124
95
155
145
153
259
298
395
298
224
327
320
331
270
124
81
3729
skupaj
26
38
68
63
72
60
88
132
139
175
162
110
162
129
133
94
47
16
1713
moški
2005
255
25
44
56
31
83
85
65
127
160
220
136
114
164
191
198
176
77
65
2017
ženske
Prebivalci z italijanskim maternim jezikom po starosti in spolu, Popis 1991 in 2002 in ocenjeno število prebivalcev z italijanskim
maternim jezikom po starosti in spolu v obdobju 1992-2001 in 2003-2005, Slovenija (nadaljevanje)

URL - Repozitorij Univerze v Ljubljani

Transcript

Documenti analoghi

Strateški projekt za poznavanje in dostopnost